Over the last weeks U.S. President Donald Trump has broken links between U.S. foreign policy issues in the Middle East and considerations for Israel’s interest.

Last month the prime minister of the ‘Zionist entity’ Benjamin Mileikowsky Netanyahu visited Washington DC to push Trump towards bombing Iran’s nuclear installations. Trump instead announced new talks with Iran. Netanyahu’s attempt had failed:

U.S. President Donald Trump blindsided Israeli Prime Minister Benjamin Netanyahu last month with a gamble on immediately opening negotiations with Iran.
…
The pivot to negotiations with Iran in April was a shock for Netanyahu, who had flown to Washington seeking Trump’s backing for military strikes on Iran’s nuclear facilities and learned less than 24 hours before a joint White House press event that U.S. talks with Iran were starting within days, four sources familiar with the matter told Reuters.

Next came the Trump pivot on Yemen about which Netanyahu had not been informed:

Barak Ravid, a political analyst for the Zionist media outlet ‘Walla’, said that Trump’s agreement with Yemen has severely constrained Israeli Prime Minister Netanyahu and Ron Dermer, a close advisor to Netanyahu.Pointing out that Trump has bypassed the Zionist regime by reaching an agreement on a ceasefire with Yemen’s Ansarallah, he stated it seems that Israel’s ability to influence the US-Iran negotiations to reach a new nuclear agreement has so far been very restricted.

The senior Israeli official said that he knew nothing about Trump’s decision. “Trump surprised us,” he added.

US President Donald Trump said on Tuesday evening during a meeting with Canadian Prime Minister Mark Carney in the White House that Yemen’s Ansarullah announced that they will no longer fight against the United States, and the United States will also stop its attacks on Yemen.

Nadaljujte z branjem→

Dve zanimivi sliki iz mojega včerajšnjega predavanja. Prva kaže produktivnost držav EU glede na ZDA. Značilno je, da so države EU po letu 1945, tudi po zaslugi proste trgovine v okviru evropske integracije, kolektivno dohitevale ZDA glede produktivnosti in jih do začetka 1990-ih tudi skoraj ujele. Potem pa pride do nenadnega preokreta in do zasuka trenda navzdol ter nato sistematičnega trendnega zaostajanja EU v rasti produktivnosti za ZDA, ki traja že več kot 30 let.

To isto sliko lahko prikažemo tudi na spodnji način, tako da prikažemo ločeno trenda rasti produktivnosti EU in ZDA od skupnega izhodišča (leto 1995). Slika pokaže dve stvari:

• Prvič, v manj kot 30 letih so države EU glede produktivnosti za 35 % zaostale za ameriško rastjo produktivnosti.
• In drugič, japonska rast produktivnosti je bila v teh 30 letih vedno sistematično višja od evropske, razen v zadnjih treh letih po Covidu.

Kaj nam to pove? To pomeni, da če smo doslej o japonski gospodarski rasti v zadnjih 30+ letih govorili kot o treh “izgubljenih desetletjih”, smo Japonski naredili krivico. Dejansko bi morali govoriti o evropskih treh  izgubljenih desetletjih.

Kaj so države EU začele delati narobe, da so nenadoma začele rasti počasneje kot prej in bistveno počasneje od ZDA ter celo počasneje od Japonske? Moja teza je, da gre za politične napake na ravni EU. Države EU so v začetku 1990-ih let začele transformirati carinsko unijo (prostotrgovinsko območje s skupno tarifo do tretjih držav) v enotni  trg (1993) in monetarno unijo (1999). Hkrati so prav zaradi obstoja monetarne unije uvedle najprej Pakt o stabilnosti in rasti (SGP) in konec leta 2010 še fiskalno pravilo, da bi omejile fiskalne politike držav, pri čemer je bilo slednje v veljavi vse do začetka Covid leta 2020. Nakar je februarja 2022 prišla še ukrajinska vojna in zaradi napačnega odziva držav članic (sankcije za uvoz energentov, prepoved izvoza v Rusijo).

S temi skupnimi politikami – od politike konkurence, politike državne pomoči, energetske politike, skupne monetarne politike, …, – do fiskalnega pravila je Evropska komisija z regulacijio zatrla vse poskuse, da bi si države pomagale glede konkurenčnosti in razvoja z uporabo subvencij, z relaksirano politiko konkurence, z menjalnim tečajem itd. Da ne bi podjetje iz ene države dobilo prednosti pred podjetjem iz druge države zaradi bolj ambiciozne vladne politike ene države. Evropska komisija je naredila vse, da ne bi katera država pospešila svojega razvoja. Kar pomeni, da so razvojni tempo določale najmanj in ne najbolj ambiciozne države. S fiskalnim pravilom, energetsko politiko in politiko razogljičenja  pa je Evropska komisija nato razvoj povsem ubila. Enotni evropski trg in monetarna unija sta ubili razvoj v EU.

Nekdanji direktor španskega operaterja prenosnega omrežja REE je bil v današnji kolumni za najbolj ugledni španski časnik El Pais zelo oster glede krivde za električni mrk v Španiji. Povzetek njegove kolumne, strnjen v nekaj točkah:

• Nihče ne more trditi, da ni bilo znano, da množična integracija obnovljivih virov zahteva bistvene spremembe na treh ravneh:

  • predpisi in standardi zaščite omrežja,

  • naložbe v infrastrukturo omrežij,

  • operativni postopki sistemskih operaterjev.

•  Ključne napake in zamujene priložnosti:

  1. Zaprtje jedrskih elektrarn je bilo načrtovano brez ustrezne razlage in v času, ko obnovljivi viri še niso zagotavljali stabilne oskrbe.

  2. Zmanjšanje naložb v omrežja, čeprav so bila ta ključna za integracijo razpršene in nesinhrone proizvodnje.

  3. Neobravnavanje zakonodajnih predlogov REE, ki so predlagali obvezno uvedbo pretvornikov za vetrne in sončne elektrarne – ti predpisi so več let ležali v predalih ministrstva in CNMC.

  4. Zamude pri posodobitvi kriterijev zaščite omrežja, kar je ključno za novo energetsko mešanico.

  5. Poleg tega: regulacija shranjevanja zamuja, medomrežne povezave ostajajo nezadostne, in še vedno ni sistema plačil za zmogljivost, ki bi bil komplementaren podpori OVE.

• Tehnično gledano:

  • Sistem je bil zasnovan za sinhrone vire (plin, jedrske, premogovne elektrarne), zdaj pa se mora soočiti z izzivom integracije nesinhronih virov (sončne, vetrne).

  • Brez zadostne podpore sinhronih virov in tehnološke opremljenosti (za napetost in frekvenco), sistem postaja ranljiv za napetostne oscilacije, kot so tiste pred izpadom.

• Sklep:

  • Čeprav ni mogoče z gotovostjo trditi, da bi bil izpad 28. junija 2024 v celoti preprečen z ustrezno regulacijo in investicijami, je skoraj gotovo, da bi bilo tveganje znatno nižje.

  • Potrebna je hitra, celovita reforma energetske regulacije, zlasti glede zaščite, shranjevanja, omrežne infrastrukture in tržnih mehanizmov.

Nadaljujte z branjem→

Tako daleč smo prišli glede svobode izbire in politične avtonomije članic EU

Globalno liberalno gospodarstvo, kot smo ga poznali do sedaj, je lahko delovalo samo na podlagi implicitnega dogovora, da ZDA s svojim velikim trgovinskim deficitom posrkajo proizvodne izvozne presežke neto izvoznic (Japonske, držav EU, Kitajske, Mehike, Vietnama in še nekaj “tovarniških držav”) v zameno, da slednje svoje finančne presežke iz tega naslova transferirajo v nakupe ameriških vrednostnih papirjev in nepremičnin. Drugače rečeno, globalno liberalno gospodarstvo je lahko delovalo le tako, da so države neto izvoznice financirale ameriški trgovinski deficit. En kitajski diplomat je ta implicitni dogovor opisal kot “mračni dogovor” (Dark deal). In s tem mračnim dogovorom so bili vsi srečni – države neto izvoznice in ameriški tehnološki in casino kapitalisti. Dokler zadeva ni počila na točki, ko je ameriški nekdanji srednji razred, ki je v tem procesu izgubil nekoč dobro plačane in sindikalno zaščitene službe v industrijskih podjetjih poiskal zatočišče pri – najbolj neverjetno možnem zaščitniku – Donaldu Trumpu. Ki se je odločil, da to globalno liberalno gospodarsko ureditev razmontira. 

Ni čisto jasno, zakaj in kaj lahko iz tega nastane, vsaj meni ne, vendar dejstvo je, da ga Trump želi ubiti in razmontirati. Toda s smrtjo mračnega dogovora prihaja tudi smrt političnega centra, ki je svoj obstoj utemeljeval v multilateralni globalni liberalni ureditvi. Z njenim koncem prihaja vzpon ekonomskega in posledično tudi političnega nacionalizma, seveda pod taktirko strank, ki so zelo oddalajene od političnega centra.

Če vam diši po začetku 1930. let, takoj po finančnem kolapsu in ameriškem protekcionizmu (Smoot-Hawleyev zakon iz 1930), razpadu globalne liberalne gospodarske ureditve in posledičnem vzponu fašističnih strank, morda tudi je kaj na tem. Prezgodaj je za delanje sklepov, toda problem je, da je, ko vzorec že zaznamo v polni jasnosti, že prepozno.

Spodaj je dober opis tega tega “mračnega dogovora” s strani Yanisa Varoufakisa.

Nadaljujte z branjem→

Uredništvo Financial Timesa, največjega poslovnega časopisa, je danes naredilo častno gesto in postavilo ogledalo vsem zahodnim vladam in posredno tudi medijem.

Sramotna je tišina zahodnih vlad (in medijev), ki trdijo, da delijo iste vrednote z Izraelom, da niti z besedico niso obsodile izraelskega genocida v Gazi. Torej, kakšne vrednote gojijo politične elite zahodnih držav? Enake kot Hitler, ko se je lotil genocida nad Židi in Slovani?

Včerajšnji zaplet v nemškem Bundestagu, ko predestinirani novi kancler Friedrich Merz iz zmerno desne CDU/CSU ni dobil večinske podpore za izvolitev za kanclerja v prvem krogu glasovanja, je mnoge presenetila. Kajti podpore ni dobil niti od glasov iz lastne koalicije. Toda ta zaplet ni presenečenje, pač pa je – kot je pred dvema dnevoma lepo opisal kolumnist in avtor knjige o smrti nemške industrije (“Kaput”) Wolfgang Münchau – del širšega, desetletnega trenda izgube legitimitete zmerne desnice v Evropi. Izguba legitimitete zmerne desnice se je zgodila v večini zahodne Evrope – od Nizozemske, Italije, Francije, Avstrije, … do Nemčije.

Pomembno pa je razumeti, zakaj so lolilci izgubili zaupanje v zmerno desnico, ki je vedno veljala za steber zahodne politike – glas malih podjetij, kmetov, manjših mest, vasi in premožnih predmestij. Predstavljala je motor globalizacije in zagovornico prostega pretoka kapitala, blaga in ljudi. Stala je ob boku transatlantskemu zavezništvu in v Evropi odločno podpirala evropsko integracijo. V zadnjem desetletju pa ta model razpada. Njeni tradicionalni temelji so vse bolj v medsebojnem nasprotju. Podpora globalizaciji in odprtim mejam je povzročila nezadovoljstvo volilcev zaradi povečanja neenakosti in prevelikega števila priseljencev. Podpora EU danes pomeni tudi podporo strogi regulaciji, ki pogosto duši mala podjetja in obremenjuje kmete. Podpora EU danes pomeni podporo nadaljevanju nesmiselne vojne v Ukrajini, katere ceno v obliki gospodarske stagnacije, inflacije in dragih energentov plačujejo volilci.

Problem je, da se zmerna desnica v svoji brezrezervni podpori globalizaciji in evropski integraciji nikoli ni potrudila razumeti celotnih učinkov, ki jih obe “-ciji” prinašata za “navadne ljudi”. Prvič, ni se potrudila razumeti tega, kar sva v nedavno objavljeni raziskavi pokazala s kolegico – da globalizacija in tehnološki napredek jemljeta tradicionalne službe in povečujeta neenakost in da so se zgolj države z večjo redistribucijo (progresivnimi davki in socialnimi transferji) in večjo zaščito delovnih mest izognile drastičnemu povečanju neenakosti. Namesto tega je zmerna desnica na oblasti poslušno sledila neoliberalizmu iz Bruslja in mednarodnih organizacij, ki so forsirali restriktivno fiskalno politiko (in s tem krčenje socialnih transferjev) in liberalziacijo trga dela. In drugič, zmerna desnica se ni potrudila razumeti tega, kar so pokazale raziskave od leta 2016 naprej in kar je pokazala tudi najina raziskava s kolegom – da povečana neenakost, povečana brezposelnost in povečan pritok priseljencev polnijo jadra desnim pospulističnim strankam.

Nadaljujte z branjem→

Energetiko daš v roke zeleno-rdečim političnim šarlatanom, da zanesljive in poceni vire energije zamenjaš z energetsko revnimi, občasnimi in od vremena odvisnimi viri ter s tem podvojiš cene elektrike za prebivalstvo in gospodarstvo. Uvedeš CO2 kupone, da dodatno ubiješ energetsko intenzivne panoge. Reguliraš, reguliraš, reguliraš. Preprečuješ državne pomoči perspektivnim podjetjem. In tako, ukrep za ukrepom, priskutiš podjetjem investicije doma in jih prisiliš, da preselijo proizvodnjo v bolj prijazno okolje. Kjer imajo, med drugim, tudi za polovico cenejšo elektriko. Nato uvedeš še sankcije proti samemu sebi, da se znebiš poceni ruskega plina. In sporočiš podjetjem, da bo po 2027  veljala popolna prepoved uvoza ruskega plina. Tako prisiliš še preostala energetsko intenzivna podjetja, da zaprejo vrata ali da preselijo proizvodnjo v države s cenejšim plinom in elektriko. EU je edina regija na svetu, ki je med 2015 in 2024 zmanjšala porabo elektrike. Ker se je sesula industrija, temelj gospodarstva, in ker se ni razvil tehnološki sektor, ki prav tako potrebuje zanesljivo oskrbo in poceni energijo.

Hkrati pa bluziš in delaš strategije o konkurenčnosti, naprednih materialih in tehnološkemu liderstvu.

Le kako smo dovolili, da nas vodijo takšni šarlatani in škodljivci?

Marko Golob

Nekaj podobnega sem vam pisal v komentarjih na ta blog v vezi Covid-a pred 5, 4, 3 leti.

Veste kaj je zanimivo pri “teorijah zarote”? Da se uresničujejo z neverjetnim procentom. In Covid je neverjetno umazana zgodba. Lepo pokaže kaj vse je pripravljena narediti globalistična elita, da bi uresničila svojo agendo,

Za tiste, ki so zamudili moje komentarje pred leti.

Covid je bil specifično narejen, najprej kot SARS kot virus, ki je specifično napadal severno vzhodno azijsko populacijo (Kitajska, Koreja, Japonska) oz. njeno genetsko posebnost, da ima nekoliko več ACE receptorjev in da je zato za ta virus bolj dojemljiva.

Nadaljujte z branjem→

Po električnem mrku v Španiji in Portugalski prejšnji teden je postalo izjemno aktualno vprašanje zanesljivosti elektroenergetskih sistemov v pogojih visokega deleža nestanovitnih virov energije (sončne in vetrne elektrarne), ki so revne tako iz vidika energetskega donosa kot iz vidika inercije za sistem. Zanesljivost sistema (v smislu njegove zadostnosti) v energetski stroki običajno ocenjujejo z metodo pričakovanosti izgube napajanja (LOLE – Loss of Load Expectation).

Pričakovanost izgube napajanja opredeljuje časovni interval, v katerem predvidena proizvodnja na verjetnostni način v določenem obdobju ne more pokriti porabe. Drugače rečeno, metoda LOLE podaja število ur v letu, ko verjetnostno ne moremo pričakovati pokrivanja porabe, torej ko lahko pride do izpada omrežja. V Evropi sicer ni enotnega kriterija glede kritične vrednosti LOLE. Nekaj časa je elektroenergetski sistem veljal za zanesljiv, če je veljalo: LOLE < 10 h/leto. Poenotenje kriterija pričakovanosti izgube napajanja navzdol na 0.1 dan/leto, (kar pomeni 2.4 h/leto) ni bilo uspešno. V splošnem pa so glede zanesljivosti sistema vrednosti LOLE okrog nekaj ur na leto akceptirane kot primerne.

Leta 2021 so na Fakulteti za elektrotehniko naredili analizo zanesljivosti elektroenergetskega sistema Slovenije (EESS), katere osnovni namen je bil ovrednotiti prvo verzijo NEPN (iz 2020) iz vidika zanesljivosti sistema ob vključevanju povečanega deleža nestanovitnih OVE virov v EES. Spodaj je povzetek analize, ki ga lahko na kratko povzamem v petih točkah:

1. Konfiguracija slovenskega EES iz leta 2019 je z vrednostjo LOLE 1.72 zelo zanesljiva.
2. Vključitev JEK2 v EESS bi zanesljivost sistema močno povečala (LOLE se zmanjša iz 1.72 na 0.44).
3. Zaprtje NEK bi zanesljivost slovenskega EES drastično poslabšalo (na nesprejemljivo vrednost LOLE 696 ur/leto).
4. Povečan delež nestanovitnih OVE v EESS bi močno poslabšal zanesljivost sistema. Ob delovanju NEK in pri 30 % deležu OVE do leta 2028 bi se LOLE vrednost poslabšala na 8.74, pri 40 % deležu OVE do leta 2030 bi se LOLE poslabšal na 127, do leta 2040 pa kar na 478 ur/leto. V sistem bi bilo potrebno (kljub NEK) dodati rezervne kapacitete plinskih elektrarn s kapaciteto najmanj 600 MW.
5. Teoretično naj bi bilo možno doseči zanesljivost EESS do 75 % deleža OVE, vendar bi to zahtevalo zelo velike investicije v nadomestne in rezervne kapacitete oziroma v zakup uvoza in ostale regulacijske mehanizme, kar je povezano z visokimi stroški.

_______________

Vir: Gen Energija