Članice Nata so pristale na ameriško izsiljevanje glede dviga obrambnih izdatkov na 5 % BDP in evropska komisija je oboroževanju dala prioritetio pred razvojem. Vendar pa čeprav je razprava o vojaških izdatkih in blaginji oziroma rasti, o dilemi med topovi in maslom, stara, ostaja sklep neomajno stabilen. Ko pregledamo stotine empiričnih študij in meta-analiz teh študij, se vedno znova pokaže, da je splošni učinek vojaških izdatkov na gospodarsko rast večinoma negativen ali pa ga ni.

To še posebej velja za države v razvoju, kjer vsak evro, namenjen orožju, pomeni evro manj za infrastrukturo, zdravstvo in izobraževanje. Dolgotrajno visoka obrambna poraba praviloma prinaša napačno alokacijo družbenih resursov in neučinkovitost, kar znižuje potencialno rast.

Tudi naša lastna empirična analiza na osnovi produkcijske funkcije gospodarstva, v kateri so upoštevane vse držav sveta in za dolgo obdobje (1960 – 2023), potrjuje ugotovitve tujih analiz, da vlaganja v obrambo nimajo statistično značilnega pozitivnega vpliva na gospodarsko rast. Pač pa na dolgoročno rast BDP pozitivno vplivajo standardni dejavniki – izdatki za investicije, človeški kapital in gospodarska odprtost.

Nadaljujte z branjem→

Evropskih ne, kajti vsak njen ukrep uničuje konkurenčnost evropskega gospodarstva. Torej za koga dela von der Leynova? Dobra vprašanja francoskega poslanca.

John Mearsheimer:

On 11 September 2025, I talked to Lt. Col. (ret.) Danny Davis on his podcast — “Deep Dive” — about Ukraine and the Israeli attack on Doha. We focused a lot of attention on the Russian drones that landed in Poland on the previous day, as well as Ukraine’s deteriorating situation on the battlefield. Exactly how those drones ended up wandering into Poland is not clear, but we both agreed that the claim that Russia purposely attacked Poland with unarmed drones fails the common sense test.

We also discussed Ukraine’s problems on the battlefield: 1) outnumbered overall 3:1 and 6:1 in certain key places, according to General Syrski; 2) not enough troops to cover the front lines; and 3) combat brigades manned at about 50% strength.

We also talked about the Israeli strike on Qatar, which aimed to kill not just the Hamas negotiators, but the negotiations themselves. Given that the Trump administration green-lighted the Israeli attack at the same time it was pushing Hamas negotiators to meet to discuss the US-Israeli ceasefire proposal, it is hard to see how any country or international group like Hamas could trust the United States any longer. Of course, nobody has trusted Israel for a very long time now.

Globalno prestrukturiranje gospodarske moči se odvija s svetlobno hitrostjo. Morda prehitro, da bi ga uspeli dojeti. Kitajski je v četrt stoletja uspelo, svoj delež v globalni avtomobilski proizvodnji povečati z 1.4 % na 38.4 % (za 37 odstotnih točk !). Japonski je uspelo svoj delež zmanjšati iz 21.6 % na 11.4 %, Nemčiji pa svoj delež zmanjšati iz 13.8 % na 6.1 %.To so tektonske spremembe.

In ta teden sta bila objavljena podatka: (1) da je kitajski izvoz letos presegel skupen obseg izvoza Japonske, ZDA in Nemčije, in (2) da je kitajski izvozni presežek presegel 1,200 milijard dolarjev.

Za lažje razumevanje dimenzij: Kitajska je med 2000 in 2024 povečala svoj BDP po PPP za 18 nemških BDP iz leta 2000. Kitajska je v tega četrt stoletja svoj BDP povečala za 11-krat, Nemčija le za 1-krat. Kitajska danes v treh letih gospodarsko zraste za več kot eno Nemčijo (po tekočem BDP), Nemčija pa za nič. 

Kje bo Kitajska s tem tempom v naslednjih 15 letih? Razlika med Kitajsko in ostalimi se povečuje eksponentno.

“State of the union” govor predsednice evropske komisije je pričakovano temeljil na napačni analizi stanja, da bi se razvil v krepitev vojne proti namišljenemu notranjemu in zunanjemu sovražniku in končal v fantazijah bodočih uspehov. Takšne pompozne, vendar vsebinsko prazne govore imajo običajno voditelji avtoritarnih držav – ustvarijo krizo, da lahko nato podpihujejo sentiment strahu pred zunanjim in notranjim sovražnikom, podanikom pa namesto kruha ponujajo fantazije bodočih uspehov.

Zadnja 4 leta vladavine von der Leynove so bila dizaster. Morda v borbi za vsakdanji kruh na to niste pozorni, toda katastrofa se vidi šele, ko jo pogledate od zunaj. Denimo v sliki. Ursuli je v njenem mandatu od vključno leta 2019 uspelo povečati razvojno razliko za ZDA za 6.5 %, za Kitajsko pa za 21 %. BDP evro območja od leta 2022 praktično stagnira, ameriški raste po istem trendu kot prej, kitajski pa je še pospešil rast. Vsi s(m)o imeli Covid krizo, vsi s(m)o imeli energetsko krizo in inflacijo, toda Ursuli je uspelo z napačnimi odločitvami leta 2022 evropsko gospodarstvo zaustaviti. Odločila se je za samokaznovanje (sankcioniranje) evropskega gospodarstva z odpovedjo ruskemu plinu in izvozu v Rusijo, odločila se je za 4 do 5-krat dražji ameriški plin. In v sredo je napovedala, da bo s to “strategijo” samouničevanja nadaljevala.

Koliko evropskega gospodarstva bo še ostalo pri življenju, ko se bo Ursula leta 2029 poslovila?

Nadaljujte z branjem→

This is such a ridiculous take in so many ways.

First of all, his numbers are WILDLY inflated, and I do mean wildly. The French revolution, for instance, didn’t “kill 2 million people”: most historians would agree that direct deaths from the Revolution (including the Terror) were around 30,000-40,000. He’s off by a factor of 60… He is also WILDLY off for his Russia and China numbers but I won’t go there 😏

Secondly, calling Napoleon a “facist totalitarian dictator” is laughable, if only because fascism is a 20th-century ideology with racial hierarchy at its core.

Napoleon was a classical emperor – brutal at times, but no different from countless emperors before him. By this logic, every Ottoman sultan or Roman emperor was also a ‘fascist totalitarian dictator,’ which either makes the term meaningless or makes Napoleon not the first, which means his affirmation is false either way. Plus, fascism requires strong racial components which Napoleon completely lacked – he was promoting meritocracy and civil equality under the law in Europe, not ethnic supremacy.

Nadaljujte z branjem→

Ko sem prvič gledal ta film, sem si rekel, da nočem dočakati tega časa, ko je biti idiot enako biti normalen. Ko so idioti naše povprečje. Danes, 19 let kasneje, smo že v tem času, ko volimo idiote ali pa na oblast po nekih kanalih (v največjih državah in evropskih institucijah) pridejo … no, intelektualno zelo revne osebe.

In manj kot bodo rojevali inteligentni ljudje (ker pač imajo bolj pomembne hobije ali pa gredo punce raje na špricer), hitrejši bo zdrs v idiokracijo in vladavino idiotov.

Opazujte širok smeh ameriškega predsednika Busha mlajšega, ko mu ruski predsednik Putin citira odgovor Nata na dvokratno porošnjo Sovjetske zveze / Rusije za članstvo v Natu.

Mar v ZDA ne bi imeli Sovjetske zveze / Rusije bolje pod kontrolo, če bi jo imeli v Natu kot pa da jo imajo za sovražnika?

Spet odličen članek izjemnega Johna Burna Murdocha v Financial Timesu:

V zahodnih državah (predvsem pa v ZDA in Evropi) imajo ljudje, ki se identificirajo kot konservativci, skoraj toliko otrok kot so jih imeli pred desetletji. Opazen pa je drastičen upad v številu otrok predvsem med tistimi na progresivni levici. Toda ta odločitev za manj otrok (zaradi hedonizma ali zgolj ignorance) se levičarjem vrne v obliki kazni: manj kot imajo oni otrok, relativno več jih imajo konzervativci, kar posledično potiska politiko vsake naslednje generacije bolj v desno, kot bi bila sicer.

Če je levičarjem vseeno za rodnost oziroma izumiranje nacije, bi jih pa moralo stresti predvsem to slednje – da bodo obsojeni na večno vladavino konzrvativcev, ki jim bodo postopoma omejili njihove liberalne svoboščine. Politično se na dolgi rok zmaguje z več rojevanja. Škoda, da levičarji tega ne razumejo. Kot je to slikovito in žlahtno ubesedil možakar, ki nas je pred dnevi privezoval na enem otoku: “…kad više vole pse i pedere nego da rađaju djecu“. 

Bine Kordež

V zadnjih letih smo v Sloveniji zgradili precej novih kolesarskih poti. Za gradnjo smo uspeli pridobiti veliko evropskih sredstev, kar je nedvomno dalo pospešek tem naložbam. Primerjalno z Avstrijo imamo teh poti relativno malo in kot kolesarski narod je prav, da dobimo tudi več urejenih tras za kolesarjenje. Tako zaradi povečanja zanimanja za kolesarjenje kot enega najbolj zdravih športov kot tudi zaradi varnosti kolesarjev.

Za investitorje so seveda evropska sredstva nekakšen zastonj denar in zato ti dodatni finančni viri omogočijo izgradnjo poti za katere bi težje zbrali sredstva. Na nivoju države temu sicer ni tako, saj pretežni del evropskih sredstev v proračune EU najprej sami vplačamo, potem pa Bruselj ta skupna sredstva deli po državah in projektih v skladu s sprejetimi politikami in prioritetami. Gre torej v veliki meri za denar slovenskega proračuna, a s stališča investitorja pa so to pač nepovratna sredstva in zato zelo zanimiva. Odprto je edino, ali bi Slovenija ta denar lahko porabili tudi za kake druge naložbe, na primer kako novo železniško postajo, če smo malo sarkastični. Pri tem zastonj denarju se moramo vseeno zavedati, da je skupna kvota za državo določena in naša odločitev je, za katere projekte bomo ta denar porabili. In če ga za enega, ga potem ne moremo za drugega.

Nadaljujte z branjem→