Transportna logistika predstavlja veliko priložnost za Slovenijo ter za gospodarske subjekte na tem področju. V tem komentarju želim na kratko opredeliti nekatere osnovne cilje slovenske transportne logistike ter predlagati nekatere bolj konkretne rešitve, ki bi predvsem pripomogle k hitrejši dinamiki razvoja na tem področju.

Slovenija je junija lani sprejela Resolucijo o prometni politiki RS (Ur.l. RS, 6.6.2006), ki je v svoji osnovi celovit, vendar zelo splošen dokument, ki kot svoje temeljne cilje opredeljuje »doseganje družbenega optimuma v delu, ki se nanaša na prometni sektor, povečanje prometne varnosti in varovanja, učinkovita poraba energije in čisto okolje.« Na področju transporta blaga Resolucija kot nekatere izmed glavnih slabosti navaja

* manj konkurenčno železniško omrežje in (v primerjavi s cestnim) slaba organizacija železniških prevozov,
* nedokončan sistem železniške infrastrukture,
* neizvajanje zaračunavanja uporabnine za železniško infrastrukturo,
* nepovezanost izvajalcev transportnih storitev in nepovezanost različnih vrst transportne infrastrukture (intermodalnost, multimodalnost), odsotnost logističnih centrov.

Pomembni so predvsem sklepi, ki jih prinaša Resolucija glede tega področja, in sicer, da bo »država bo z ustrezno fiskalno politiko podpirala intermodalni transport«. Natančneje, država naj bi vzpostavitvijo sistema »plačevanja uporabnine glede na mejne družbene stroške spodbudila »razvoj celovitih logističnih storitev, ki bodo v večji meri uporabljale železniški transportni sistem; s tem se bodo določeni transportni tokovi preusmerili na vzporedne transportne sisteme (železnico), kjer trenutno še obstajajo presežne kapacitete«. S čimer naj bi zagotovili ekonomsko upravičenost intermodalnega transporta (cesta, železnica). Z zaračunavanjem pravih stroškov (predvsem ekoloških) transporta naj bi tako dosegli dva cilja. Prvič, zmanjšanje emisij in večjo ekološko vzdržnost transporta. In drugič, poenotenje delovanja obstoječe infrastrukture, s čimer bi »slovenski ponudniki storitev na trgu zagotavljali celovite in ne več parcialnih logističnih storitev«.

S temi usmeritvami resolucije se absolutno strinjam in jih v celoti podpiram. Seveda pa se porajajo vprašanja glede izvedbenih načinov ter predvsem dinamike uveljavljanja ciljev te prometne strategije. Prvič, osnovni problem je izjemno počasno prehajanje k ekološko bolj sprejemljivemu načinu blagovnega transporta. Slovenija bi morala tukaj takoj ter izjemno odločno in celovito z instrumenti visokih cestnin ter radikalnim zmanjšanjem dovolilnic za cestni blagovni transport začeti preusmerjati tranzitni blagovni transport s cest na železnice. Pozitivni učinki na okolje in na stroške vzdrževanja cest bodo tukaj takoj vidni. Avstrija in Švica sta nam tukaj lahko zelo dober vzor.

Drugič, hkrati s tem bi morala uveljaviti sistem zaračunavanja uporabnine železniške infrastrukture, za kar so pogoji, kot ugotavlja Resolucija, že zdavnaj izpolnjeni. Zakaj država s tem še ni pričela? Hkrati Resolucija ugotavlja, da je država že zdavnaj izvedla »formalno ločitev železnice na pooblaščenega upravljavca infrastrukture od prevoznika potnikov in prevoznika blaga v železniškem prometu, ki pa nikoli v resnici organizacijsko in pravno ni zaživela«, zaradi česar trpi konkurenčnost železniškega prevoza. Kaj državi kot stoodstotni lastnici holdinga Slovenskih železnic preprečuje, da bi to že naredila? Ni politične volje ali si ne upa tvegati boja z železniškimi sindikati?

Tretjič, nujna je hitra posodobitev obstoječe infrastrukture ter izgradnja novih tirov. Obstaja Nacionalni program razvoja slovenske železniške infrastrukture, ki med drugim predvideva posodobitev vseh železniških prog za hitrosti do 160 km/h na glavnih progah V in X koridorja, povečanje osne obremenitve na raven evropskih standardov ter usposobitev prog na nivo, ki bo zagotavljal njihovo interoperabilnost v skladu z evropskimi direktivami. Nadalje predvideva izgradnjo drugega tira Koper – Divača ter Trst – Divača ter drugega tira Ljubljana – Jesenice in Maribor – Šentilj. Skupna vrednost vseh vlaganj v železniško infrastrukturo (skupaj prva in druga faza) se ocenjuje na približno 9 milijard evrov. Zanimivo pri tem pa je, da vlada predvideva relativno počasno dinamiko posodobitve in izgradnje novih prog.

V Operativnem programu razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007 – 2013, ki prinaša načrt financiranja tudi železniške infrastrukture in služi kot podlaga za črpanje evropskih kohezijskih sredstev do 2013, namreč vlada predvideva izvedbo le nekaj izmed navedenih projektov, denimo modernizacijo obstoječih prog (Divača – Koper; Pragersko – Hodoš; Celje – Pragersko – Šentilj) ter začetek gradnje drugega tira Koper – Divača, Ljubljana – Jesenice in Maribor – Šentilj. Skupna ocenjena vrednost projektov znaša približno 2.5 milijarde evrov s čimer naj bi posodobili okrog 400 km pbstoječih prog in izgradili 28 km novih prog. Glede na to, da lahko samo še v tej finančni perspektivi računamo na izdatno sofinanciranje projektov s strani EU, je ta dinamika vsekakor precej neambiciozna in ne omogoča hitrejšega uveljavljanja okoljskih in siceršnjih ciljev iz prometne resolucije.

In četrtič, potrebno je odločneje začeti z ukrepi za spodbujanje razvoja »celovitih logističnih storitev«. Potrebno je doseči integracijo vseh pomembnejših podjetij na področju logistike (Luka Koper, Intereuropa, Viator Vektor, Slovenske železnice itd.), ki bi lahko ponujali takšne celovite storitve. Vse kaže, da so razgovori z nemškim Deutsche Bahnom glede oblikovanja takšnega logističnega holdinga zastali (menda zaradi nepripravljenosti, da tuji partner vlaga v izgradnjo novih zmogljivosti), bi bilo potrebno razmišljati o samoorganizaciji slovenskih logističnih podjetij v nek logistični steber. Če kaj, bi to vsekakor bilo v strateškem interesu Slovenije, tako z vidika zagotavljanja celovite in kvalitetne logistične storitve, z vidika maksimiziranja koristi od transporta prek domače infrastrukture kot tudi z vidika kasnejših strateških povezav (in prevzemov) logističnih operaterjev v sosednjih državah. Predvsem bi se ta logistični steber moral oblikovati na samostojni poslovni interesni osnovi, hkrati bi veljalo v steber pritegniti tudi gradbena podjetja, s čimer bi lahko dobršen del izgradnje železniške infrastrukture financirali tudi s pomočjo javno-zasebnega partnerstva.

Seveda pa mora v ta namen država najprej narediti prve korake, in to so striktnejše uveljavljanje ekoloških standardov in odločnejše preusmerjanje tovornega prometa na železnice (z visokimi cestninami in dovolilnicami) ter s takojšnjo uveljavitvijo sistema zaračunavanja uporabnine železniške infrastrukture.

Prejšnji petek je ob predstavitvi jesenskih gospodarskih napovedi evropski komisar za denarne zadeve Joaquin Almunia Sloveniji podelil ukor. Slovenska inflacija je namreč v letošnjem letu, takoj po vključitvi v evro območje, nesramno poletela v nebo, letos naj bi na letni ravni znašala blizu 4% (ob lanskih 2,5%). Hkrati s trendno rastjo inflacije se gospodarska rast umirja. To je slab zgled za ostale kandidatke za sprejem v evro območje. Kajti to povišano inflacijo bi marsikdo utegnil interpretirati kot učinek uvedbe evra, kar bi bila slaba reklama za evro. Evro je že sam po sebi dežurni krivec za mnoge makrogospodarske in finančne težave v državah, ki niso bile dovolj disciplinirane pri izvajanju svojih makroekonomskih politik, predvsem Portugalske, Nemčije in Francije.

Rast indeksa cen življenjskih potrebščin, merjena s CPI, postaja v Sloveniji vse bolj zaskrbljiva. V strokovni javnosti je bilo v zadnjih mesecih kar nekaj razhajanj v pogledih o vzrokih inflacije. Izpostavljeno je bilo nekaj vzrokov za hitro rast inflacije – od uvedbe evra, nenadzorovane rasti nadzorovanih cen, rasti cen nafte in ostalih energentov, rasti cen hrane do močnejše konjunkture v Sloveniji. Evropska komisija in Banka Slovenije sta enotni v oceni, da uvedba evra ni kriva za inflacijski pospešek, saj sta obe ocenili, da naj bi evro prispeval le okrog 0,3 odstotne točke k letošnji rasti CPI. Tudi obe domači analitski instituciji – Banka Slovenije in Umar – sta enotni v oceni, da glavni razlogi hitre rasti cen v letošnjem letu tičijo predvsem v hitri rasti svetovnih cen nepredelane hrane, surovin in energentov. Razlikujeta pa se glede »stopnje zaskrbljenosti« nad inflacijo ter njenimi makroekonomskimi implikacijami oziroma posledično glede potrebnosti sprememb makroekonomskih politik.

Preden si pogledamo makroekonomske razsežnosti previsoke inflacije ter implikacije za makroekonomske politike, si na poglejmo še vzroke za višjo inflacijo v Sloveniji glede na primerljive države. Če rast CPI razdelimo na nekaj glavnih vsebinskih komponent (slika 1), se hitro pokaže, da so dinamiko indeksa CPI v letošnjem pri nas določale predvsem cene sezonskih izdelkov (sadja in zelenjave) in cene storitev, ki so vse do avgusta sledile dinamiki cen hrane, pijač in tobaka (kasneje pa zaostale). Nasprotno pa je bila rast cen industrijskih izdelkov (brez energentov) zelo skromna in je indeks CPI držala navzdol. Z drugimi besedami, do konca septembra je na povišanje stopnje inflacije najbolj vplivalo povišanje prispevka rasti cen tako predelane (1,3 odstotne točke) kot nepredelane hrane (0,6 odstotne točke). Prispevek rasti cen storitev je znašal 1,7 odstotne točke v septembru, prispevek cen energentov -0,1 odstotne točke, prispevek cen industrijskih proizvodov brez energentov pa 0,1 odstotne točke. Vzrok visoke inflacije v Sloveniji do oktobra letos torej (še) ne more biti pregrevanje gospodarstva, saj bi se to odrazilo v višji rasti cen vseh industrijskih izdelkov, kar pa se ni zgodilo.

Odločilni za višjo inflacijo so torej eksogeni šoki predvsem zaradi rasti svetovnih cen hrane ter cen sezonskih storitev (počitniški aranžmaji). Za razumevanje nenavadno visokega vpliva cen hrane na inflacijo si velja pogledati dinamiko rasti cen hrane v ostalih članicah EU. Glede rasti cen hrane (slika 2) ima Slovenija v letu 2007 podobno dinamiko kot denimo Madžarska in Estonija ter bistveno višjo kot ostale nove in stare članice EU. Cene hrane v Sloveniji so »eksplodirale« po marcu 2007 ter ostale na visoki ravni vse do septembra 2007, podobna »eksplozija« rasti cen hrane se je zgodila tudi v Madžarski, Češki, Slovaški in Poljski. Toda zadnje tri države so rast cen hrane spravile pod kontrolo že maja letos in cene hrane uspele zadržati le malce nad nivojem iz leta 2005. Le Sloveniji in Madžarski tega ni uspelo, z julijem se jima je pridružila še Estonija.

Zakaj Sloveniji ni uspelo zajeziti cen hrane? Velik del odgovora se skriva v primerjavi rasti cen nepredelane in predelane hrane. Slovenija in Poljska sta doživeli skorajda identičen šok glede cen nepredelane hrane z vrhom v maju letos (slika 3). Tovrsten dvig cen nepredelane hrane, vendar v manjši meri, je doživela tudi Avstrija in ostale članice EU. Toda razlika med Slovenijo in ostalimi članicami je v tem, da so se cene pridelkov v Sloveniji v 2- do 3-krat večji meri vgradile v končne cene predelane hrane kot v ostalih državah. Za primerjavo: v Sloveniji so se od januarja do septembra cene živilskih izdelkov dvignile za 7,4%, V Poljski za 4,7%, v Avstriji pa le za 2,9%. Zaskrbljujoče je to, da medtem ko se je cenovni šok pri pridelkih že povsod polegel, pa se v Sloveniji trend rasti cen živil še naprej vzpenja, bistveno hitreje kot v ostalih članicah EU. Vzroki za to so lahko različni – od zadrževanja rasti cen živilskih izdelkov v obdobju 2004-2005 zaradi konkurenčnih cenovnih pritiskov po vstopu v EU, od nekonkurenčne strukture predelovalne živilske industrije, pa do nekonkurenčne strukture slovenske trgovine, ki dovoljuje tako hiter prenos cen proizvajalcev živil v maloprodajne cene. Rečeno po domače, domača živilska industrija je izkoristila rast cen kmetijskih pridelkov za nadproporcionalni dvig cen živilskih izdelkov, česar pa domača trgovinska mreža ni preprečila, ampak je pri tem sodelovala z ohranjanjem enake relativne višine marž. Države z bolj konkurenčno strukturo živilske industrije in trgovine so se temu šoku izognile prav zaradi delovanja tržnih mehanizmov. Če bi pri nas imeli bolj konkurenčno strukturo trgovine, bi ta lahko (podobno kot v Avstriji) absorbirala precejšen delež kratkoročnega dviga cen hrane z znižanjem marž (ob bolj trajnih cenovnih šokih pa bi se seveda tudi v bolj konkurenčni trgovinski strukturi cene hrane postopoma prenesle v inflacijo).

Odgovor glede vzrokov visoke inflacije letos v Sloveniji je torej precej preprost, kar pa še ne pomeni, da so rešitve glede znižanja inflacije oziroma oblikovanja ustreznih makroekonomskih politik trivialne. Slovenija bo v naslednjih mesecih in letih podvržena resnim tveganjem cenovne nestabilnosti in posledičnega zmanjševanja makroekonomske konkurenčnosti. Vzroki za to so številni. Prvič, treba je vedeti, da bo Slovenija zaradi dohitevanja v razvitosti (realne konvergence) vsaj še naslednjih 15 let imela višje stopnje inflacije od povprečja v evro območju. Po oceni Banke Slovenije naj bi bil ta učinek do sedaj okrog 0,8 odstotne točke letno, kar pomeni, da naj bi se inflacija skladna s procesom realne konvergence v Sloveniji v naslednjih letih gibala med 2,5 in 3%.

Drugič, letošnja inflacija bo višja že samo zaradi »statistike«, ker se bodo sedanje višje cene goriv obračunavale glede na nizko osnovo v zadnjih mesecih prejšnjega leta.

Tretjič, kljub temu, da je večina letošnjih izvornih inflacijskih pritiskov zunanje narave, pa se ti šoki vse bolj vgrajujejo v cene proizvajalcev. Po eni strani zaradi dviga cen surovin. Primer tega so cene proizvajalcev živil, ki so po aprilu letos začele prehitevati trend rasti cen celotne industrije, zelo strm skok pa se je zgodil septembra. Po drugi strani zaradi visoke konjunkture ter zapolnjenih kapacitet. Tako od začetka 2007 cene proizvajalcev v lesni, pohištveni, kovinski, gumarski in usnjarski industriji naraščajo hitreje od povprečja industrije. Skupna nizka rast cen industrijskih izdelkov je trenutno še posledica zelo nizke rasti cen v kemični, strojni, avtomobilski in tekstilni industriji ter proizvodnji električnih aparatov.

In četrtič, leta 2002 je vlada z namenom doseganja maastrichtskega inflacijskega cilja dosegla dogovor s sindikati javnega sektorja o zaostajanju rasti plač ter kasnejšem (po letu 2006) hitrejšem usklajevanju rasti plač. Ta dogovor je letos ta vlada začela izpolnjevati. Seveda bo to, tako po oceni Evropske komisije kot Banke Slovenije, privedlo do dodatnih inflacijskih pritiskov zaradi povečanega povpraševanja. Seveda pa to lahko za seboj potegne spiralo plačnih zahtevkov tudi predstavnikov gospodarskih sindikatov, spodbujenih z visoko inflacijo. S tem bi prišlo do enormnega povišanja stroškov dela, dodatnih inflacijskih učinkov ter zmanjševanja mednarodne konkurenčnosti.

Kaj se v tej situaciji da narediti? Če bi Slovenija še imela samostojno monetarno politiko, bi seveda lahko nekoliko lažje odgovorila na ta cenovna tveganja in zmanjševanje konkurenčnosti, denimo tudi z dvigom referenčnih obrestnih mer ali z zmanjšanjem depreciacije domače valute. Kot članica evro območja pa ima Slovenija bistveno zožene možnosti vplivanja. Dvig referenčnih obrestnih mer s strani ECB bi lahko nekoliko vplival na ohlajanje slovenskega gospodarstva, vendar do tega zaradi znane krize s hipotekarnimi krediti še ne bo tako kmalu prišlo. Tako Sloveniji praktično ostaneta le dve možnosti. Prva je, da z razumno politiko plač v javnem sektorju ter z dogovorom o plačni politiki s sindikati gospodarstva drži stroške dela še naprej pod rastjo produktivnosti in s tem zmanjšuje pritiske na dvige cen v menjalnem sektorju. Druga pa je, da z razumnim omejevanjem javne porabe ter odhodkovno bolj restriktivnima proračunoma za leti 2008 in 2009 omeji možne negativne posledice inflacijskih pritiskov v naslednjih dveh letih.

Čeprav vlada ni kriva za letošnjo visoko inflacijo, pa je izjemno pomemben njen pravočasni, premišljen in odgovorni odziv nanjo. Vlada mora svoje makroekonomske politike naravnati tako, da bo lahko ustrezno absorbirala cenovne in konkurenčne šoke v prihodnjih mesecih. Pomembno je, da vlada spozna, da mora voditi občutljivo plačno in previdno fiskalno politiko, če se želi izogniti portugalskemu scenariju. Sedanji predlogi ekspanzivno naravnanih proračunov za 2008 in 2009 ne predstavljajo odgovornega odziva vlade na grožnje cenovne nestabilnosti ter zmanjšanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva na srednji rok.

Potrebna je torej velika discipliniranost, solidarnost in odgovornost tako socialnih partnerjev kot vladne fiskalne in plačne politike, da se nam ne zgodi portugalski scenarij. S tega vidika bi jaz zelo priporočil predsedniku vlade, da se sestane s predstavniki sindikatov in da se udeleži sobotnih protestov sindikatov ter vznemirjenim udeležencem nalije čistega vina glede inflacije in potrebnih makroekonomskih politik ter jim predstavi svoj predlog ukrepov. Verjamem, da se sindikalne voditelje ter javnost da prepričati v potrebnost nekaterih ekonomskih politik, tako kot leta 1999 glede pokojninske reforme ali leta 2002 glede plačne politike. Toda treba je iti pred njih in se z njimi pogovoriti. Ne glede na to, da obstaja velika možnost, da ga udeleženci demonstracij izžvižgajo, pa bi predsednik vlade moral pokazati toliko poguma, socialne občutljivosti in voditeljske odgovornosti za iskanje skupnih rešitev. S tem bi nenazadnje pokazal, da mu je mar za socialne težave državljanov in volilcev in da se trudi poiskati odgovorne rešitve za nastalo situacijo. Seveda pa je treba najprej zategniti pas pri vladni porabi in dati javnosti potreben vzor. Volilci bi znali to ceniti. Konec koncev pa se bodo protestov prav gotovo udeležili predstavniki levih strank in novo izvoljeni predsednik države. Predsednik vlade bi z ignoriranjem teh protestov samo še dodatno navrtal svojo vladno barko in svojo politično prihodnost ter dvignil rating opozicijskim strankam.

Odločitev Slovenske odškodninske družbe (Sod) in Kapitalske družbe (Kad), da sprejmeta povišano ponudbo Petrola za odkup njunih deležev v Istrabenzu kaže, da se bo zgodil nov primer Mercator. Vse kaže na to, da Sod in Kad spet slepo, nestrokovno in na škodo davkoplačevalcev prodajata svoja deleža z namenom izpolnitve navodila, ki sta ga dobila od aktualnih oblastnikov. Sicer si je težko predstavljati, zakaj sta tako na hitro sprejela Petrolovo ponudbo v višini 110 evrov za delnico Istrabenza, čeprav je ta Petrolova ponudba nižja od aktualne borzne cene Istrabenza.

Že če bi prodala oba deleža na borzi, bi iztržila več, kjer je današnja delnica Istrabenza končala trgovanje pri ceni blizu 114 evrov. Vendar pa bi morala oba državna sklada za prodajo njunih deležev v Istrabenzu opraviti javni razpis ter poskušati iztržiti ustrezno premijo nad aktualno borzno ceno delnic Istrabenza. Delnice Istrabenza so namreč nedavno že kotirale pri ceni 140 evrov, torej bi oba državna sklada brez velikih težav iztržila podobno ceno, s čimer bi dobila vsaj 25-30% premijo glede na sedanjo ceno.

Toda vse kaže, da aktualne vlade lekcija iz primera Mercator ni ničesar naučila in da je pripravljena za dosego političnih poteptati vsa pravila transparentnega in strokovno korektnega načina prodaje državnih lastniških deležev, ki bi se tudi izrazil v najvišji možni doseženi prodajni ceni. Gre za ponovno diletantsko izpeljano prodajo državnih deležev na račun oškodovanja davkoplačevalcev.

Hkrati pa je treba vedeti, da s prodajo lastniških deležev Istrabenza Petrolu država ustvarja še močnejši dominantni položaj državnih podjetij na področju energetike. Združeno podjetje bo namreč imelo ne samo monopol pri prodaji tekočih goriv, pač pa tudi pri veleprodaji zemeljskega plina ter njegovi distribuciji in maloprodaji gospodinjstvom.

Če nas je primer Mercator naučil, da zaradi incestne povezave med trgovci in dobavitelji na koncu višjo ceno – hrane – plačamo potrošniki, si lahko od povezave med Petrolom in Istrabenzom torej obetamo še višje maloprodajne cene energentov v prihodnje, saj učinkovite konkurence na trgu sploh ni. Pri naslednjem valu podražitev pa se bomo spet vsi – od predsednika vlade do potrošnika – spraševali, zakaj se v Sloveniji rast svetovnih cen surovin prenese v končne cene potrošnih dobrin in energentov za 2- do 4-krat močneje kot v sosednjih državah z bolj normalno tržno strukturo! Ampak te sosednje razvite države imajo očitno tudi bolj normalne vlade, ki ne spodbujajo tovrstnih incestnih povezav med podjetji.