Category Archives: v ospredju

Razvojni premislek štev. 10: Davčni popravki

14 julija, 2008 By in gospodarstvo, v ospredju 3 komentarji

* Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Spomnimo se – prejšnja vladna koalicija je leta 2004 izgubila volitve – kljub epohalnemu dosežku vključitve v EU in odločitve za sprejem evra – zaradi kombinacije nakopičenega nezadovoljstva volivcev zaradi stanja v družbi (občutka vsesplošnega klientelizma in privilegijev oblasti) ter napak ekonomske politike. Žebelj v krsto usode prejšnje vladne koalicije je bila nedvomno ponesrečena davčna reforma z uvajanjem izjemno kompliciranega sistema dohodnine (spomnite se obdavčitve bonitet službenega mobitela in parkirišča ter obravnave odvisnega in neodvisnega razmerja pri obdavčitvi dohodkov!) ter z uvedbo »turbo davka« na kapitalske dobičke s 50 % davčno stopnjo. Ta turbo davek je bil nekakšen »lex Janković« oziroma tedanji vladni populistični poskus boja proti kapitalskim tajkunom, ki jih je simboliziral Zoran Janković kot tedanji direktor ter (razmeroma glede na današnje standarde) relativno majhen lastnik Mercatorja.

Volivci in gospodarstveniki so bili tako nezadovoljni s tem vladnim hokus – pokusom, da se jim je celo Janez Janša zdel boljša izbira kot Anton Rop in tedanja vsemogočna LDS. Čeprav o davkih ni vedel skorajda nič povedati, razen da je to tisto, kar ljudje čutijo na svojih žepih. Nova, sedanja vladna koalicija je potrebovala le dober mesec mandata, da je odpravila turbo davek na kaptalske dobičke in namesto njega uvedla cedularno obdavčitev v višini 20%, hkrati pa napovedala korenito reformo sistema dohodnine. In če smo pošteni (in če zanemarimo ponesrečen poskus uvajanja enotne davčne stopnje, kar je »zasluga« mene in mojih kolegov) je dvojcu Šircelj – Simič uspelo izjemno reformirati davčni sistem in predvsem sistem dohodnine poenostaviti (ukinitev mnogih bonitet in olajšav), ga narediti evropsko prijaznega do davkoplačevalcev (ukinitev vlaganja dohodninskih napovedi) ter nekoliko znižati davčno breme.

Seveda pa je sedanja vlada v tej davčni reformni ihti naredila tudi mnoge nepotrebne neumnosti zaradi ne dovolj pretehtanih ex ante analiz sprememb. Pokazalo se je, da je reforma dohodnine sicer znižala davčno breme tistim z najnižjimi dohodki, čeprav le v višini »pol kranjske klobase in enega piva« na letnem nivoju, medtem ko je zaradi premalo pretehtane davčne lestvice, ukinitve olajšave za nakup stanovanja ter zmanjšanja otroške olajšave dodatno davčno obremenila predvsem širok pas srednjega sloja, ki danes plačuje višjo dohodnino kot pred to davčno reformo. Davčna reforma je prinesla tudi takne nesmisle, kot je uvedba 50-odstotne davčne olajšave na plačilo obresti za prejemnike denacionalizacijskih obveznic ob hkratni uvedbi obdavčitve obresti z relativno nizkim pragom neobdavčenih obresti. Da ne govorimo o tem, da vlada s premajhno splošno olajšavo ni kompenzirala ukinitve olajšav za knjige, naložbe v znanje in zdravila.

No, in na koncu se je vlada ujela v tipično predvolilno demagogijo z uvedbo novega »turbo davka na turbo dobičke« od kapitalskih dohodkov v všini 40 %, kar v osnovi predstavlja samo nadaljevanje politike populizma in demagogije boja proti tajkunom – ki jih je sicer sama ustvarila – z davčnimi sredstvi tudi za glavnino nič krivih davčnih zavezancev. S temi slabo domišljenimi ali celo popolnma nepremišljenimi demagoškimi davčnimi spremembami se je vlada ujela v lastno populistično past, saj nobena normalna vladna koalicija, ki si želi izvolitve, v letu volitev ne zvišuje davčnih bremen, sploh pa ne za najbolj aktivni del prebivalstva. Zato lahko jeseni pričakujemo podoben odgovor volivcev, kot ga je dobila davčna reforma Ropove vlade.

Gospodarstvo je izjemno dinamična dejavnost, ki zato potrebuje tudi izjemno učinkovit, preprost in prilagodljiv davčni sistem. Prebivalstvo na drugi strani pa potrebuje ob administrativni preprostosti predvsem predvidljiv in v nekaterih obrisih dolgoročno stabilen davčni sistem, ker pač na njegovi osnovi temelji svoje dolgoročne odločitve – od odločitev glede števila otrok, odločitev glede vlaganj v dolgoročne vrednostne papirje do nakupa nepremičnin. Naslednja vlada mora zato razmisliti o nekaterih nujnih popravkih davčnega sistema, ki ga bodo naredili bolj preprostega, administrativno učinkovitega, stimulativnega in prijaznega do davkoplačevalcev.

Predlog 1: Dohodninski popravki

Kot sem omenil že zgoraj, je vlada ob ukinitvi večine olajšav (tudi za nakup stanovanja ter naložb v znanje in zdraje) določila prenizko splošno olajšavo ter otroško olajšavo. Ob hkratni nerodni razporeditvi davčnih zavezancev v obstoječe tri davčne razrede je nova dohodninska ureditev le neznatno razbremenila tiste v najnižjem razredu, hkrati pa občutno dodatno obremenila srednji sloj, medtem ko je bil ozek sloj davkoplačevalcev z najvišjimi dohodki močno razbremenjen tako z znižanjem dohodninske stopnje, s cedularno 20-odstotno obdavčitvijo kapitalskih dohodkov kot tudi z butasto 50-odstotno davčno olajšavo na plačilo obresti za prejemnike denacionalizacijskih obveznic. Vlada je s takšnim sistemom ponostavitve dohodnine in premešanja davčnih razredov dejansko uvedla nekatere najmanj zaželene učinke davčnega sistema z enotno davčno stopnjo na slovaški način – višjo obremenitev srednjega sloja.

Toda sistem je bil spremenjen in deluje, potreben je le določenih popravkov v smeri bolj pravične razporeditve davčnih bremen ter doseganja nekaterih drugih ciljev v kombinaciji s socialnimi politikami. Vlada se je pred kratkim reševanja tega problema lotila na precej neroden način – popravki dohodninskega zakon, uvedeni 1. julija letos, namreč prinašajo diferencirane višine splošne olajšave. Zavezanci z do 8.300 evrov letnega skupnega dohodka bodo tako lahko uveljavljali splošno olajšavo v višini 4,959.60 evrov, tisti z letnim dohodkom med 8.301 do 9.600 evrov splošno olajšavo v višini 3.959,60 evra, tisti nad 9.600 evrov pa le višini 3.959,60 evra. Kakorkoli že zgledajo socialno naravnane, so takšne diferencirane višine splošne olajšave neumnost in uvajajo ob neenakopravnosti davčnih zavezancev tudi precej nepotrebnega davčnega administriranja. Bistveno bolj smiselno je uvesti enotno splošno olajšavo v višini davčne osnove zavezancev z minimalno plačo, torej okrog 5.400 evrov. S tem bi davčne zavezance z minimalno plačo dejansko oprostili plačevanja dohodnine, medtem ko bi bili ostali davčni zavezanci dodatno nediskriminatorno razbremenjeni ne glede na višino dohodka.

Veljalo bi razmisliti o uknitvi »otroške olajšave« (olajšave za vzdrževane družinske člane), ki je v sedanji obliki nepravična, saj je davčni zavezanci z nizkimi dohodki sploh ne morejo izkoristiti, za tiste v srednjem razredu je prenizka, medtem ko so otroci staršev v najvišjem razredu ovrednoteni bistveno višje. Za lažje razumevanje naj povem, da to olajšavo (ki po novem znaša 2.183,76 evrov), lahko starši izkoristijo samo v višini davčne stopnje razreda, v katerem se nahajajo. Torej zavezanci, ki spadajo v davčni razred 16-odstotno stopnjo lahko za prvega otroka zmanjšajo svojo letno davčno obveznost za 349 evrov (29,1 evro mesečno), tisti v razredu z 27-odstotno stopnjo za 589 evrov letno (49,1 evro mesečno), tisti v razredu z 41% stopnjo pa za 895 evrov letno (74,6 evra mesečno). To preprosto pomeni, da je prvi otrok staršev v najnižjem davčnem razredu vreden približno trikrat manj od prvega otroka staršev v najvišjem razredu. Bistveno bolj primerna bi bila nadomestitev »otroške olajšave« z uvedbo univerzalnega dodatka za vzdrževane družinske člane v višini 150 evrov mesečno (1.800 evrov letno) za prvega otroka (vzdrževanega člana), 200 evrov mesečno za drugega, 250 evrov mesečno za tretjega in tako naprej. S tem bi, prvič, vse otroke dejansko izenačili pred zakonom ne glede na višino dohodka staršev, drugič, bistveno bi povečali stimulacije za otroke in bolj spodbujali višjo rodnost, in tretjič, hkrati bi se znebili nepotrebnega davčnega administriranja pri različnih socialnih transferjih (otroški dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo itd.).

Prav tako nujna je ponovna uvedba davčne olajšave za nakup stanovanja, saj ta pomaga predvsem tistim z najnižjimi dohodki in mladim pri reševanju stanovanjskega problema in s tem spodbuja k odločanju za družino in večjo rodnost.

Predlog 2: Poenostavitev obdavčitve kapitalskih dohodkov

Z zadnjimi popravki zakona o dohodnini glede kapitalskih dohodkov je tudi ta vlada kapitalsko pogrnila in dokazala, da se na to področje ne spozna. Namesto poenostavitve sistema in popolne uveljavitve cedularne obdavčitve (enotne davčne stopnje) je uvedla številne nove anomalije (50-odstotna davčna olajšava na plačilo obresti za prejemnike denacionalizacijskih obveznic in še dodatno zapletla davčno ureditev (določanje višine doseženih a ne izplačanih obresti po metodi konstantnega donosa, možnost uveljavljanja pobotanja dobičkov in izgub itd.), ki je bila že sedaj slabo razumljiva davčnim zavezancem in hkrati administrativno izjemno zahtevna tako za davčno upravo kot za davčne zavezance. Da ne govorimo o »turbo davčni stopnji«.

Ta del dohodninske zakonodaje, ki se nanaša na kapitalske dohodke, zahteva bistveno prevetritev v smeri poenostavitve in odprave oprostitev, znižanih davčnih stopenj, upoštevanja stroškov povezanih s pridobitvijo in odsvojitvijo finančnega kapitala ter pobotanja izgub z dobički ter v smeri enotne, cedularne obdavčitve. Najbolj sprejemljiv se zdi predlog, ki sta ga pripravila Marko Simoneti in Žiga Dremelj, ki predvideva, da bi pri dohodkih od finančnih in kapitalskih naložb v večji meri izkoristili način pobiranja davka z davčnim odtegljajem pri organizacijah, ki izvajajo te kapitalske transakcije. Tako bi dohodnino od dividend in dividendam podobnih dohodkov ter obresti (za naložbenike) plačevali izdajatelji vrednostnih papirjev, od obresti banke in hranilnice, od kapitalskih dobičkov od prodaje investicijskih kuponov družbe za upravljanje, od prodaje domačih vrednostnih papirjev preko organiziranega trga borzni člani, od dividend, obresti ter dobičkov od prodaje tujih vrednostnih papirjev preko slovenskih borznoposredniških družb te družbe. Od ostalih domačih dobičkov od odsvojitve domačih finančnih naložb (izven organiziranega trga ter lastniških deležev domačih gospodarskih družb) in dividend, obresti ter dobičkov od odsvojitve finančnih naložb v tujini oziroma preko tujih posrednikov, pa bi se davek pobiral na podlagi napovedi davčnega zavezanca ter odmerne odločbe davčnega organa. Potrebna bi bila tudi razširitev davčne osnove na izvedene finančne instrumente in dolžniške vrednostne papirje. Tovrstne spremembe bi ob razširitvi davčne osnove predvsem doprinesle k bolj enakopravni davčni obravnavi vseh finančnih naložb ter bistveno poenostavile davčno administriranje.

Predlog 3: Večje davčne spodbude za podjetniška vlaganja

Ena večjih neumnosti prejšnje vlade, ki je tudi ta vlada ni popravila, je zmanjšanje investicijskih olajšav za podjetja. S tem so bila po eni strani prizadeta predvsem manjša in manj kapitalsko intenzivna podjetja. Po drugi strani pa se davčno breme za podjetja – klub postopni odpravi davka na izplačane plače ter zniževanju stopnje davka od dohodka pravnih oseb – ni zmanjšala, ampak se je za najbolj dinamična podjetja, ki največ investirajo, celo povečala. Naslednja vlada bo morala razmisliti o ponovni okrepitvi olajšave (do 40 % osnove za davek od dobička) za poslovne investicije v raziskave in razvoj ter nove tehnološke programe oziroma tehnološke posodobitve. Po drugi strani pa tudi o uvedbi posebne olajšave za družbeno koristno donatorstvo podjetij (do višine 10 % osnove za davek od dobička), torej za »donatorske investicije« podjetij na tistih področjih, ki pomagajo predvsem razvoju zdravstva, znanja, umetnosti in športa. S tem bi donatorska dejavnost podjetij ponovno zacvetela, okrepil bi se gmotni položaj zdravstva, znanosti, šolstva, umetnosti in športa na bistveno bolj činkovit način in ne da bi morala ta sredstva zagotavljati država.

Razvojni premislek štev. 9: Zunanjepolitične vizije

7 julija, 2008 By in slovenija, v ospredju 1 komentar

* Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Zunanja politika je v svojem bistvu sredstvo za doseganje ekonomskih in morebitnih drugih ciljev države. Bolj kot je država sodobna in politična elita zrela, bolj zunanja politika skrbi za doseganje ekonomskih ciljev. Manj kot so demokracije in politične elite zrele, tem bolj se navdušujejo nad »nacionalnim« interesom v obliki fizičnih osvajanj tujih ozemelj oziroma tem bolj želijo maksimirati nacionalni teritorij. Dobra ilustracija tega so na eni strani vse osvajalne vojne v zgodovini, vojne za kolonije, v novejši zgodovini denimo srbska »sveta vojna« za »Veliko Srbijo« ali Busheva neumna vojna za Irak. Lep primer te kratkovidne, predmoderne zunanje politike je denimo tudi Jorasova »vojna« pod političnim sponzorstvom SLS za »vsak pedenj slovenske zemlje«.

Toda mnogo bolj poučno kot se učiti na zadnjih srbskih, Bushevih ali Jorasovih napakah je razumeti zgodovino. Da je nacionalni interes dejansko ekonomski interes so se politične elite zavedale že zelo zgodaj. Na prehodu iz srednjega v novi vek, v času ekonomskega merkantilizma, so se države denimo zavzemale za doseganje čim večjega nacionalnega bogastva, danes bi temu rekli BDP, ker je to po pomenilo ne samo veliko ekonomsko ampak tudi politično moč. Problem je bil edino v razumevanju, kako najbolj učinkovito povečati nacionalno bogastvo. Tedaj so nacionalno bogastvo merili z zlatom, kajti nacionalne valute so bile bodisi nominirane v zlatnikih bodisi je zlato predstavljalo kritje za izdajo bankovcev.

Bila sta samo dva načina za povečanje obsega zlata v državi. Bodisi ropanje zlata v tujini (zato vse te španske, portugalske, britanske in francoske osvajalne ekspedicije in kolonizacija sveta) bodisi presežek v zunanji trgovini s svetom, ki je pomenil neto dotok zlata v državo (ker se je v mednarodni trgovini plačevalo z zlatom). Seveda je bila takšna politika držav med 15. in 18. stoletjem kratkovidna in ni omogočala optimalnega razvoja, saj so bile svetovne zaloge zlata omejene, ne glede na uspešnost v vojnah za kolonije. Na drugi strani pa tudi enostranska zunanjetrgovinska politika, ki je zasledovala cilj presežka v zunanji trgovini, ni omogočala velikega potenciala za rast, saj so vse države omejevale uvoz in poskušale pospeševati izvoz. Moral se je pojaviti Adam Smith, ki je v knjigi z naslovom »Raziskovanje vzrokov za bogastvo narodov« (1776) razložil, da izvor bogastva narodov ni v zlatu, ampak v uspešnem gospodarstvu in čim bolj prosti zunanji trgovini. Razložil je, da je trgovina za vse države koristna, ker z njo bodisi pridejo do proizvodov, ki jih doma sploh ne proizvajajo, bodisi lahko določene proizvode v tujini kupijo ceneje, kot če bi jih same proizvajale. Ker to velja univerzalno, je torej bogastvo držav tem večje, čim bolj sprostijo trgovino in dovolijo, da se povečuje nacionalna proizvodnja in trgovinski tokovi s svetom.

Smith je tako uveljavil koncept ekonomskega liberalizma v zunanji trgovini, ki še danes predstavlja najbolj zdrav koncept uveljavljanja nacionalnih interesov v mednarodnem okolju. Neumno se je bojevati za fizične zaplate zemlje, pač pa je potrebno te – katerekoli že – zaplate zemlje spraviti v funkcijo domačih ekonomskih interesov. Ali z drugimi besedami, tuja ozemlja je treba kapitalsko osvojiti. Eno najbolj pametnih politik na tem področju je po padcu železne zavese vodila Avstrija, ki je ne samo dovolila, ampak predvsem aktivno utirala pot avstrijskemu kapitalu pri prodoru na Vzhod in Jugovzhod Evrope. Avstriji gre danes prav zaradi tega zelo dobro, čeprav se njeno ozemlje ni povečalo niti za centimeter. Če naredite vzporednico z velikosrbsko politiko iz konca osemdesetih let in primerjate rezultate, lahko lepo vidite, kakšni zahojeni tepci so – po izgubi še Kosova – izpadli srbski voditelji v primerjavi z avstrijskimi. Če potegnete vzporednico denimo tudi s slovensko zunanjo politiko do Hrvaške v zadnjih 18 letih in primerjate rezultate, lahko ugotovite, kakšni zahojeni kekci smo izpadli Slovenci, ker smo zasledovali arhaičen »interes zemlje«, namesto, da bi »žrtvovali« vloge hrvaških varčevalcev v nekdanji Ljubljanski banki in jih poplačali ter nato kapitalsko osvojili Hrvaško in zdaj podobno kot Avstrijci vlekli iz tega velike dolgoročne dobičke. Zraven pa bi še z levo roko rešili problem meje v dobrososedskem duhu.

Čeprav se zdi na prvi pogled, da smo z osamosvojitvijo, vključitvijo v EU in zdaj še predsedovanjem EU izpolnili vse slovenske zunanjepolitične cilje, je to zelo kratkoviden pogled. Osamosvojitev in vključitev v EU predstavljata zgolj infrastrukturo za hitrejši gospodarski razvoj, samo predsedovanje EU pa je bilo zgolj prestižnega pomena brez resnih ekonomskih posledic. Nasprotno pa mora biti zunanja politika stalna spremljevalka interesov slovenskega gospodarstva ne glede na tovrstne enkratne zunanjepolitične dogodke in ne glede na to, kdo je na oblasti pri nas ali v kateri izmed tujih držav. Zato dovolite, da dam v premislek tri drobne zunanjepolitične vizije, ki lahko pomembno vplivajo na promocijo slovenskih gospodarskih interesov v tujini.

Predlog 1: Make trade with Croatia not war

Kakorkoli pogledate, je Hrvaška najpomembnejši slovenski trgovinski partner tako na strani blaga kot storitev. In tako bo ostalo tudi v prihodnje, ker pač Slovenija meji na Hrvaško in so stroški trgovine najmanjši, in ker ima Hrvaška čudovito jadransko obalo, mi pa alpsko hribovje, kar bo vedno ustvarjalo pomembne bilateralne tokove turistov in denarja. Zato mora biti Hrvaška v bodoče prva slovenska zunanjepolitična prioriteta. Vendar ne tako, da se pogovarjamo prek patruljnih čolnov v Piranskem zalivu ali Jorasovih cvetličnih korit ter izmenjujemo diplomatske note, pač pa tako, da Hrvaško obravnavamo kot partnerja. Enakopravnega partnerja. Meja, tako morska kot Jorasovi centimetri zemlje, je dejansko nepomembna in ne bo nič hudega, če še 50 let ne bomo razrešili teh mejnih zadev. Pač pa se bomo namesto tega domenili, kako ljudem, ki živijo na teh ozemljih ter gospodarskim subjektom, omogočiti čim lažje bivanje in prehajanje meje ter izkoriščanje mejnega in obmejnega področja. Jošku Jorasu bo popolnoma vseeno ali se njegova hiša nahaja na hrvaški ali slovenski strani neke itak umetno namišljene politične meje, ko bo Hrvaška postala članica EU in Schengena. Ko bomo odstranili mejne prehode med Slovenijo in Hrvaško, bodo odšla tudi cvetlična korita in Joras bo lahko hodil na svojo parcelo koder bo hotel. Podobno bo s turističnim prehajanjem meje na morju in z dostopom koprskega pristanišča do mednarodnih meja. Podobno bo s prostim kupovanjem nepremičnin na tej in oni strani meje.

Zato pa mora Slovenija postati prva in najglasnejša sponzorica čimprejšnjega hrvaškega vstopa v EU. Ker bo prav Slovenija imela od tega daleč največje koristi. Vendar ne samo to, Slovenija bo morala končno tudi rešiti vprašanje vlog hrvaških varčevalcev in jim povrniti, kar jim nekdanja LB dolguje. Šele ta simbolna gesta na nacionalni ravni in konkretna gesta za opeharjene varčevalce bo omogočila, da bo slovensko gospodarstvo lahko v bolj polni meri uveljavilo svoje interese na Hrvaškem. Upam, da bo naslednja vlada bolj modra in bo rešitvi tega problema bolj naklonjena in s tem omogočila, da počasi nadoknadimo tisto, kar smo zamudili v zadnjih 18 letih zaradi neke neumne politike.

Predlog 2: Mednarodna razvojna pomoč

Zrele razvite države imajo zelo jasno strategijo, kako spodbujati domače gospodarstvo v tujini. Ne gre samo za pomoč pri navezovanju stikov prek diplomatskih in gospodarskih predstavništev. Pač pa za konkretno finančno podporo domačim subjektom pri njihovem prodoru v tujino, kar lepo zapakirajo v termin »mednarodna razvojna pomoč«. Mednarodna razvojna pomoč običajno obsega ob humanitarni pomoči predvsem financiranje aktivnosti domačih subjektov pri načrtovanju in izvajanju razvojnih projektov, financiranju razvojnih projektov v tujini ter pri izobraževanju tujih kadrov. Po dolgih mukah in pripravah – predvsem zaradi nerazumevanja njenega pomena in bolj zaradi pritiska EU – je parlament leta 2006 končno sprejel zakon o mednarodni razvojni pomoči, ki naj bi omogočil uresničevanje natanko teh ciljev – financiranje humanitarne pomoči državam v razvoju, načrtovanje in izvajanje razvojnih projektov, financiranje razvojnih projektov v tujini (finančna pomoč in financiranje dobav blaga in storitev), izobraževanje in usposabljanje posameznikov, organizacij in institucij iz držav v razvoju, donacije izobraževalnim, zdravstvenim, raziskovalnim, družbenim ali kulturnim institucijam, kulturno in znanstveno sodelovanje, sodelovanje slovenskih predstavnikov v mednarodnih mirovnih in humanitarnih operacijah itd. Zakon je relativno jasen in omogoča operativno delovanje, njegov problem pa je, da veže svojo operativnost – po nepotrebnem – na Resolucijo o mednarodnem razvojnem sodelovanju.

Zakon pravi, da se »mednarodno razvojno sodelovanje načrtuje in izvaja na podlagi Resolucije«, ki »mora vsebovati vsebinske in geografske prednostne naloge in okvirno višino sredstev za njihovo uresničevanje«. Ta konkretna Resolucija, ki sicer predvideva, da naj bi Slovenija namenila za razvojno sodelovanje do 0.17 odstotka BDP do 2010 in do 0.33 odstotka BDP do 2015, pa že dve leti stoji v parlamentu in čaka na obravnavo. In nič ne kaže, da bo obravnave deležna še v mandatu te vlade. Očitno se niti vlada niti parlamentarci ne zavedajo pomena tovrstne mednarodne razvojne pomoči za slovensko gospodarstvo. Naj omenim samo tri aspekte. Prvič, s to razvojno pomočjo je mogoče financirati tehnično pomoč slovenskih subjektov tujim vladam. Drugič, mogoče je financirati načrtovanje in izgradnjo konkretnih infrastrukturnih in drugih projektov v tujih državah, ki bi jih seveda izvedli slovenski subjekti. Tretjič, mogoče je financirati izobraževanje in usposabljanje tujih študentov na do- in podiplomskih programih v Sloveniji. S tem financiranjem bi po eni strani omogočili razvoj kvalitetnih univerzitetnih programov v tujem jeziku, hkrati pa bi z ustrezno štipendijsko shemo omogočili pritok perpektivnih tujih kadrov v Slovenijo, ki bi po končanem študiju bodisi ostali v Sloveniji ali pa bi se vrnili nazaj. V kombinaciji s prakso teh študentov v naših podjetjih bi lahko ti diplomanti postali odlični predstavniki naših podjetij v tujini. Mednarodne izkušnje kažejo, da so študenti, ki so študirali v tujini, najboljši ambasadorji ali trgovski predstavniki države, ki jim je omogočila usposabljanje. Upam, da se bo tega dejstva naslednja vlada bolje zavedala.

Predlog 3: Ekonomska pomoč manjšinam

Večina držav se močno zaveda pomena svojih manjšin v tujini, pa ne samo iz političnih ampak tudi iz ekonomskih vidikov. Diaspora je vedno izjemno dober ambasador v tujini. Spomnimo se pomena posameznikov slovenskega rodu pri lobiranju za naše priznanje v času slovenske osamosvojitve. Pri nas se zdi, da smo po osamosvojitvi nekako pozabili na te naše manjšine v tujini. Z zmanjševanjem ali celo odtegnitvijo finančnih podpor te manjšine vse bolj izgubljamo. Namesto zgolj političnih zavzemanj za denimo slovenske krajevne table na avstrijskem Koroškem bi lahko našim zamejcem bolj konkretno finančno in drugače pomagali. En vidik je, da slovenska vlada najde sistematični vir za financiranje kulturnih in izobraževalnih ustanov na območjih, kjer živijo naši zamejci. Drug vidik je, da oblikuje konkretno štipendijsko shemo za izobraževanje in usposabljanje zamejskih dijakov in študentov v Sloveniji. Tretji vidik pa je, da zamejcem – denimo Slovenski gospodarski zvezi na avstrijskem Koroškem – omogoči, da dobi svoje lastniške deleže v podjetjih, kjer ima slovenska država še vedno lastniške deleže. S tem bi se ekonomska moč zamejskih gospodarskih združenj izjemno povečala, hkrati pa tudi okrepil njihov ekonomski, politični in kulturni položaj.

Andrej Bajuk – med lastno srečo in nesrečo stranke

6 julija, 2008 By in gospodarstvo, v ospredju 7 komentarjev

Vojko povzema odlični komentar Milana Balažica o tem, kako je g. Andrej Bajuk počasi politično  bankrotiral svojo stranko NSi.  Iz komentarja se da razbrati, da naj bi bila g. Bajuk in NSi nekakšna žrtev predsednika vlade oziroma te koalicije. V resnici sta daleč od tega. Edina prava koalicija v tej vladi sta SDS in NSi oziroma natančneje poseben osebni odnos med predsednikoma obeh strank, ki gre daleč preko političnega partnerstva. Zato je na mestu drobna distinkcija: NSI ni, kot pravi Balažic, “prejela nešteto poniževalnih udarcev predsednika vlade brez ustreznega odziva”, pač pa si je te poniževalne udarce zadala popolnoma sama oziroma njen predsednik Andrej Bajuk.

Večina projektov, ki jih resorji pod vodstvom NSI niso izvedli (od neizvedbe konkretne in korenite davčne reforme, umika Harrah’sa iz projekta goriškega megazabavišča, ne-prihoda Deutsche Bahn v slovenski logistični steber, umika KBC in EBRD iz NLB, neizvedbe korenite fleksibilizacije trga dela, neizvedbe reforme socialnih transferjev v smeri poenotenja lestvic itd., itd.), jih niso izvedli zaradi aktivnega nasprotovanja ali neodločnosti samega predsednika stranke ali bojazni pred konfliktom s strankarsko bazo. Večino naštetih in drugih projektov so dejansko zminirali bodisi sam g. Bajuk bodisi sama stranka v bojazni pred konfliktom z bazo.

Edini udarec, ki ga je g. Bajuk dejansko dobil od predsednika vlade, je takratna odločitev premiera (spomladi 2005), da se gre v korenito davčno reformo v smeri EDS ter posledičnega sprejema reformnega projekta in vsilitve Simiča za šefa Dursa in Širclja za državnega sekretarja, odgovornega kabinetu  predsedniku vlade. Ampak to so bili trije one-off udarci v prvi četrtini mandata, ki jih je g. Bajuk hitro akomodiral in obrnil sebi v prid.

G. Bajuk ima, glede na moje izkušnje in izkušnje njegovih še aktivnih tesnih sodelavcev, tri osnovne karakterne lastnosti. Prva je cagavost, strah pred odločanjem in posledično bodisi odlaganje projektov na mizo do onemoglosti oz.  poskusprelaganja odgovornosti na sodelavce. To je večinoma posledica karakternih lastnosti ter deloma tudi pomanjkanja vodstvenih izkušenj v dosedanji karieri. Druga pa je pristna družabnost, humornost in svetovljanskost, ki je predvsem posledica njegovega službovanja v Medameriški banki, predvsem v zadnjem stadiju, ko je bil vodja kabineta predsednika Medameriške banke za Evropo v Parizu. Ta zadnja lastnost ga dela za izjemno prijetnega sogovornika, svetovljana, nekoga, s katerim greš lahko na izjemno prijetno kosilo ali večerjo. G. Bajuk je izjemno dober sogovornik v mednarodnih finančnih krogih. Dokler gre samo za kurtoazne pogovore.

Toda na žalost je ta njegova družabna lastnost povezana z njegovo tretjo karakterno lastnostjo, to je z nekim, kako naj se lepo izrazim, potuhnjenim latinskoameriškim drobnim prevarantskim duhom. Ne želim biti žaljiv, zato dovolite, da razložim. Saj veste, z nekom se ob prijetnem, zabavnem kosilu pogovarjate o poslu, ob macchiatu naredite obris dogovora, po konjaku in cigari pa ga potrdite s trdnim stiskom rok. Razidete se s prijetnim občutkom ne samo, da ste sklenili posel, ampak da ste ga sklenili s prijetno osebo. Toda bolj se ne bi mogli zmotiti. Ko se želite naslednjič pogovoriti o konkretnih modalitetah izvedbe posla, presenečeno ugotovite, da posla sploh še niste sklenili. Ampak da je sogovornik prišel s popolnoma novimi pogoji. In tako še nekajkrat. Dokler se vam tega ne da več početi. In to nikakor ni samo moja izkušnja, ampak izkušnja večine mednarodnih sogovornikov, ki so se – namesto samo prijetnega kosila in svetovljanskega pogovora o denimo morebitnih konturah nove ameriške zunanje politike – prišli pogovarjat o poslu. Pa s tem nočem biti žaljiv do g. Bajuka, ampak le nekako opisati njegov modus operandi po nekih, nam tujih, latinskoameriških metodah.

Po mojem je prav kombinacija teh treh opisanih lastnosti g. Bajuka kriva za rezultate tako njegovega ministrstva, resorjev pod nadzorom NSi kot tudi notranjih odnosov in razhajanj v stranki. Za dobre rezultate lastne stranke si je največja ovira prav g. Bajuk sam. Toda ob koncu mandata te vlade bo g. Bajuk še naprej čudežno briljiral in dobival priznanja v mednarodnih finančnih krogih, čeprav ni ničesar dejansko res sam naredil ali začrtal (ni zares privatiziral bank in zavarovalnice Triglav, ni vzpostavil učinkovitega nadzora nad finančnimi institucijami, ni vzpostavil javno-zasebnega partnerstva pri financiranju izgradnje javne infrastrukture, naredil je skrpucalo od davčne reforme itd.), pač pa se je le usedel na makrofinančni trend v smeri evra, ki sta mu ga pripravila prejšnja finančna ministra ter bivši guverner centralne banke ter trend ugodne mednarodne konjunkture, ki sta mu podarila uvedbo evra in avtomatsko zaostajanje javnih izdatkov za prihodki zaradi ugodne zunanje in domače konjunkture.

Stranka pa bo shirala. Ker zanjo ni ničesar naredil. Kot tudi ne za finančno ministrstvo. Toda pri svojem ministrstvu je imel srečo z zunanjimi trendi, pri svoji stranki pa jih nima.

Predvolilna kampanja s “posebnimi metodami”

30 junija, 2008 By in slovenija, v ospredju 23 komentarjev

Predsednik vlade se je očitno opogumljen z javnim odobravanjem preganjanja akterjev v gradbenem lobiju, konkretno s posnetkom Ivana Zidarja v policijski marici ter s potencialnim javnim odobravanjem podobne obravnave tudi Boška Šrota odločil, da bo uporabo tovrstnih represivnih metod še razširil v predvolilnem času. Očitno meni, da ne potrebuje druge predvolilne kampanje, kot “začasno” odvzemanje prostosti javnosti manj ljubih akterjev, vse seveda lepo obeleženo s posnetki javne nacionalne televizije. Zelo očitno gre za predvolilno kampanjo s “posebnimi metodami”, zaradi česar se v krogu predsednika vlade očitno nadejajo, da bodo tudi deležne tovrstne obravnave v javnosti. V predvolilnih kampanjah namreč običajno posamezna stran prek “neodvisnega raziskovalnega odkrivanja” potencialnih škandalov nasprotne strani s strani izbranih posameznih medijev poskuša pridobiti kratkoročno prednost pred drugo stranjo, pri čemer je ne zanima dokazovanje škandala. Dovolj je lansiranje zgodbe o “škandalu”.

V konkretnem primeru aretacije in pridržanja Ivana Zidarja in Boštjana Penka pa gre za uporabo represivnih organov in tožilstva, kjer pa bi moralo biti ključno spoštovanje pravne države in nezlorabljanje moči represivnih organov v politične namene. Policija in tožilstvo bosta uporabo svojih represivnih metod morala tudi opravičiti z vložitvijo utemeljenih kazenskih ovadb. Če tega ne bosta naredila oziroma se bodo njune ovadbe pokazale v kasnejših postopkih kot neutemeljene, bo očitno, da so bile njune metode zlorabljene v namen predvolilne kampanje.

Glede na dosedanja javna pojasnila tako policije in tožilstva na eni ter Boštjana Penka na drugi strani vse namreč kaže na to, da gre prav za slednje. Pojasnilo represivnih organov:

“Direktor urada kriminalistične policije pri generalni policijski upravi Aleksander Jevšek je pojasnil, da je bilo nekdanjemu tožilcu Boštjanu Penku ob včerajšnjem pridržanju odvzetih več fotokopij policijske, tožilske in sodne dokumentacije v zvezi s preiskavami v gradbeništvu. S prvim možem SCT Ivanom Zidarjem sta se med 9. in 26. junijem večkrat sestala, je še dejal Jevšek, nazadnje včeraj popoldne.

Jevšek sumi, da si je Penko protipravno pridobil premoženjsko korist. Kako natančno in kakšno, Jevšek ni izdal. Kot je še poudaril, preiskovalni sodnik včeraj ni odredil hišne preiskave, česar ni posebej obrazložil. Kljub temu naj bi bile kazenske ovadbe spisane v nekaj dneh, obljublja. Katerega kaznivega dejanja bosta ovadena Penko in Zidar tudi ni jasno.”

Pojasnilo Boštjana Penka:

“Tožilec Boštjan Penko je na današnji tiskovni konferenci pojasnil, da se je včeraj in nekajkrat pred tem sestal s prvim možem SCT Ivanom Zidarjem kot s potencialno stranko. Penko se je namreč z jutrišnjim dnem podaja v odvetniške vode, formalno pa je danes še zaposlen na tožilstvu, vendar na dopustu.

Kot je bilo Penku pojasnjeno, je bil pridržan, ker naj bi bil osumljen, da je protizakonito, ko je bil še na tožilstvu, opravljal odvetniško dejavnost in si tako pridobil premoženjsko korist. “Od Zidarja nisem prejel nobenega plačila,” je še dejal Penko.

Po njegovih besedah ga kriminalisti med 15 ur trajajočim pridržanjem niso zaslišali niti privedli pred preiskovalnega sodnika, čeprav je pri tem vztrajal. “Za tajno sledenje ni bilo pravne podlage. Ocenjujem, da so državni organi delovali protipravno,” je sklenil. “

In še to:

“Boštjanu Penku so po lastnih besedah ob včerajšnjem pridržanju policisti na roke nadeli zatezne lisice, ki so jih nato sneli z lovskim nožem in kleščami. Ko je Penko to povedal, je padel v jok.”

Verjetno se nas večina še spomni legendarnih posnetkov Toneta Stojka iz leta 1988, ko sta kriminalista po preiskavi na uredništvu Mladine odpeljala sedanjega predsednika Janeza Janšo na informativni razgovor, nakar mu je bila odvzeta prostost in je pristal v vojaškem priporu. Če me spomin ne vara, je Janša takrat odšel s kriminalistoma neuklenjen. Mar ni groteskno, da natanko 20 let kasneje represivni organi, ki so sedaj pod nadzorom istega Janeza Janše, ki je bil pred dvajsetimi leti po nedolžnem zaprt zaradi kritičnega pisanja o oblasti, uporabljajo podobne represivne metode v namen “nežnega prepričevanja” javnosti (a la bratje Dalton v Taličnem Tomu), kako uspešno ta vlada preganja javnosti nevšečne lobije, tajkune in druge državnim organom nevšečne osebnosti?!

Tako kot se otroci, ki so bili v mladosti šikanirani in zlorabljani, ko odrastejo, običajno poslužujejo enakih metod do svojih otrok ali bližnjih, ker drugačnih metod pač ne poznajo, se očitno tudi Janez Janša v svoji politični karieri poslužuje enakih metod, kot jih je bil deležen sam na svoji koži. Dogajanje pred afero Depala vas, lanska afera s Sovo, letošnja zadeva “čista lopata” in sedanja afera Penko očitno kažeta na to, kako daleč je pripravljen iti Janša za to, da bi ostal na oblasti. Pripravljen je zlorabiti vse uradne organe, od policije, tožilstva do tajne službe, ter njihove običajne in posebne metode dela.

Če je civilna družba pred dvajsetimi leti ustanovila Odbor za zaščito pravic Janeza Janše, bomo kot predstavniki civilne družbe očitno kmalu prisiljeni v ustanovitev odborov za zaščito pravic Boštjana Penka, Ivana Zidarja… in Boška Šrota. Morda bo izgledalo na prvi pogled groteskno, da civilna družba ščiti tajkune, toda ne gre za zaščito falotov pred pravico, pač pa za zaščito pravne države pred oblastjo. Ustanovitev Odbora za zaščito pravne države pred Janezom Janšo se zdi tako vse bolj nujna.

Razvojni premislek štev. 8: Podjetniško okolje

30 junija, 2008 By in gospodarstvo, v ospredju 3 komentarji

* Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Podjetništvo je temelj tržnega gospodarstva in temelj gospodarskega razvoja in konkurenčnosti. Brez inherentnega podjetniškega duha, ki temelji na motivu dobička, ni inovativnosti in povečevanja konkurenčnosti. Zato sodobna poslovna literatura podjetništvo danes – ob delu, kapitalu in človeškem kapitalu – obravnava kot samostojen proizvodni dejavnik, ki zahteva posebno obravnavo.

V Sloveniji s podjetništvom zaradi desetletij socialistične dediščine, ki je načrtno zatirala pridobitni motiv in podjetništvo, seveda nimamo niti dolgih niti prav uspešnih izkušenj. Toda tudi ostale nekdanje socialistične države so šle skozi podobno in večinoma še bolj rigorozno anti-podjetniško pranje možganov, pa se večina danes lahko pohvali z bolj ugodnim podjetniškim okoljem kot Slovenija. Zadnja, tako kot vse prejšnje, raziskava Doing Business 2008 Svetovne banke, ki prikazuje mednarodno primerljive podatke o postopkih, rezultatih in učinkih regulacije poslovnega okolja za 178 držav, kaže zelo kritično sliko slovenskega poslovnega okolje ozirma podjetništvu ekstremno neprijazno okolje. Leta 2007 se je Slovenija po indeksu enostavnosti poslovanja uvrstila na 55. mesto, kar je bistveno slabše denimo tako od povprečja starih članic EU-15 (34. mesto) kot tudi novih članic EU-10 (42. mesto). Slovenija je uvrščena ne samo nižje od Estonije, ampak tudi nižje od Bolgarije (46.), Madžarske (45.), Slovaške (32.) mestu. Slabše od Slovenije sta uvrščeni denimo samo Češka (56.) in Poljska na (74.) (glej Chiaiutta, Enostavnost poslovanja v Sloveniji: Ocena kakovosti regulacije z raziskavo Doing Business Svetovne banke, 2008). Problematično pa ni samo stanje, ampak tudi trendi. Slovenije je v letu 2007 izgubila še dve mesti, medtem so ostale članice EU svoj položaj v povprečju ohranile ali celo izboljšale, kar je indikator tega, da je Slovenija uveljavila bistveno manj ukrepov glede na ostale članice EU. Slovenija je izmed desetih področij v metodologiji Svetovne banke poslabšala uvrstitev na petih področjih, na dveh je ostala na istem mestu, na treh pa je izboljšala položaj.

Sedanja vladna koalicija je začela svoj mandat z zelo ambicioznimi načrti glede konkretnih gospodarskih in socialnih reform ter izboljšanja poslovnega okolja predvsem za majhna in srednja podjetja in povečanja konkurenčnosti celotnega gospodarstva. Raziskava Doing Business Svetovne banke z mednarodno primerljivimi kazalci in nepristransko kaže, da vlada pri izboljšanju poslovnega okolja ni bila zelo uspešna. Seveda je možen ugovor, da ukrepi vlade na tem področju še niso vidni oziroma da bodo dali rezultate šele v nekaj letih. Toda podroben pregled področij, ki sestavljajo indeks enostavnosti poslovanja, kaže na to, da se ta ugovor lahko nanaša kvečjemu samo na eno izmed desetih področij (enostavnost registracije podjetij), medtem ko je na drugih relevantnih področjih za podjetniško dejavnost vlada (kljub različnim programom program odprave administrativnih ovir, politika boljšega reguliranja in analize učinkov, ustanavljanje svetovalnih agencij za pospeševanje malega gospodarstva, nagrada za poslovno odličnost v javni upravi, portal e-uprava) – primerjalno glede na ostale članice – naredila bistveno manj oziroma premalo, da bi izboljšala položaj podjetništva pri nas glede na primerljive članice EU.

Nova vladna koalicija bi zato morala temu področju posvetiti bistveno večjo pozornost. Zelo enostaven predlog, kako to narediti, je preprosto slediti metodologiji Svetovne banke. Novi minister za gospodarstvo bi si moral kot izhodišče za svoj program dela vzeti deset področij indeksa enostavnosti podjetniškega okolja in nato sistematično s ciljnimi ukrepi področje za področjem izboljševati stanje. Seveda pa mora biti temu programu zavezana celotna vlada, saj se številni ukrepi nanašajo tudi na druga področja, od upravnih postopkov, financ, socialnega področja do sodstva.

Poglejmo, katerim področjem bo morala nova vlada posvetiti največ pozornosti. Na prvem področju – enostavnost registracije podjetja – je Slovenija v letu 2007 na katastrofalno slabem 120. (!) mestu (poslabšanje za 4 mesta glede na 2006). Osnovni problem je še vedno veliko število potrebnih postopkov za registracijo d.o.o. (pri nas 9, v Avstraliji samo 2), dolžini postopka (pri nas 60 dni, v Avstraliji 2), stroških ustanovitve (pri nas 8,5 % BDP na prebivalca, na Danskem 0 %) ter v minimalno zahtevanem ustanovitvenem kapitalu (pri nas 50 % BDP na prebivalca, na Irskem ali v Avstraliji 0%). Resnici na ljubo je temu področju minister za javno upravo posvetil največ naporov, saj je uvedba e-VEM (točke Vse na enem mestu) bistveno olajšala in pocenila ustanavljanje s.p.-jev. Toda e-VEM za d.o.o. je bila uvedena šele 1. februarja letos, zato lahko bistveno izboljšanje glede zmanjšanja zapletenosti postopkov registracije (ne pa tudi stroškov) pričakujemo šele v naslednjih letih. Nekoliko bolj enostavni so postopki ukinitve podjetij (34. mesto), ki pa še vedno traja v povprečju 2 leti (na Irskem 0,4 leta) ter stane 8 % posesti podjetja (na Norveškem samo 1 %).

Na drugem področju – stroški pridobivanja dovoljenj – je Slovenija podobno slabo vrščena (65. mesto), čeprav beleži izboljšanje za 3 mesta glede na 2006. Problematično je veliko števlo potrebnih postopkov (pri nas 15 dni, na Danskem 6), dolžina postopka (pri nas 208 dni, v J. Koreji 34) ter s tem povezanih stroških (pri nas 114 % BDP na prebivalca, v ZA Emiratih samo 1,5 %). Najbolj problematično je tretje področje – regulacija zaposlovanja in odpuščanja zaposlenih – kjer je Slovenija uvrščena na katastrofalno 166. mesto (poslabšanje za 7 mest glede na 2006!). Problematični so predvsem možnosti in postopki tako zaposlovanja in odpuščanja kot tudi rigidnost delovnega časa, medtem ko sami stroški odpuščanja niso tako prohibitivno visoki, čeprav so višji od povprečja EU. Problem je torej v togosti naše delovne zakonodaje, kjer bi nam morale postati zglede Sandinavske države (predvsem Danska), ki so dokazale, da je mogoče imeti hkrati visoko socialno državo ter fleksibilen trg dela.

V Sloveniji niso bile problematične samo evidence nepremičnin za fizične osebe, pač pa je podobno problematično tudi področje registracije poslovnih nepremičnin. Slovenija je tukaj uvrščena na 99. mesto (izboljšanje za 1 mesto glede na 2006). Pri nas je potrebno 6 postopkov (na Švedskem 1), v povprečju 391 dni (na Švedskem 2 dneva) ter strošek v višini 2% nepremičnine (na Slovaškem samo 0.1%). Zanimivo je, da se je v Sloveniji v letu 2007 izjemno poslabšala enostavnost najemanja kreditov (poslabšanje za 13 mest!). Poslabšala se je predvsem dostopnost podatkov o kreditih (pravila o obsegu, dostopu in kakovosti podatkov), prav tako je problematična dostopnost javnega registra zadolženosti prebivalstva in podjetij (pri nas samo za 2,5 % odraslih, na Porugalskem za 67 % odraslih). Zasebnih registrov zadolženosti pa sploh ni. Zaščita investitorjev pa je v Sloveniji po mednarodnih standardih kar dobra (19. mesto).

Kljub na videz temeljiti davčni reformi, ki je predvsem poenostavila postopke pri dohodnini fizičnih oseb ter znižala stopnjo davka na dohodek pravnih oseb in postopno odpravlja davek na izplačane plače, pa je v Sloveniji plačevanje davkov za pravne osebe primerjalno glede na druge države še vedno zelo oteženo. Slovenija je uvrščena na 63. mesto in je glede na 2006 še izgubila 2 mesti. Problematično je predvsem število ur, ki ga mora podjetje v povprečju posvetiti plačevanju davkov (pri nas 260 ur, Luksemburg 58 ur) ter skupna stopnja obdavčitve.

Zanimivo je, da je v Sloveniji kljub vključenosti v EU enostavnost mednarodnega poslovanja še vedno precej nizka (69. mesto v 2007, poslabšanje za 14 mest glede na 2006). Problematični so tako izvozni kot uvozni posli, kjer pri nas zahtevamo preveč dokumentov (pri nas 6, v Avstriji 4), dolžina postopka izvoza in uvoza (pri nas 20 oziroma 21 dni, na danskem samo 5 dni) ter stroški izvoza in uvoza na kontejner, ki so pri nas za 2.5-krat višji kot v najbolj prijaznih državah.

Katastrofalno slaba je pri nas pravna varnost podjetij. Svetovna banka tukaj kot indikator jemlje sodno uveljavljanje pogodb oziroma enostavnost izterjave poslovnega partnerja. Kot osnovo jemlje zapletenost, dolžino in stroške postopkov v primeru, ko se nasprotna stran ne pritoži. V tem primeru je pri nas potrebno 32 postopkov (na Irskem 20), 1350 dni (skoraj 4 leta!), v Singapurju 120, v Litvi pa 210 dni. Pri tem so pri nas sroški postopka kar dvakrat (18.6 % dolga) višji od najbolje uvrščenih držav (ZDA, Norveška). Ni čudno, da je Slovenija tukaj uvrščena na 79. Mesto. Seveda pa svetovna banka ne upošteva posebnosti našega sodnega sistema, ki omogoča številne pritožbene možnosti (bistveno več kot denimo v Avstriji ali Nemčiji) in ki je glavni generator naših sodnih zaostankov, ki še za nekajkrat podaljša reševanje sporov oziroma uveljavljanje pogodb. Po zadnjem poročilu o razvoj (2008), se je pri nas reševanje sodnih zaostankov lani za malenkost izboljšalo (za 1,7 %), upadlo je število nerešenih zadev. Situacija se je izboljšala predvsem zaradi preusmeritve sodišč na reševanje pomembnejših zadev, zaradi česar naj bi se zmanjšalo število zahtevkov za izplačilo odškodnin zaradi sojenja v nerazumnem roku. Zanimivo pa je, da se je za eno tretjino povečal pripad zadev na Ustavnem sodišču. Kakorkoli se je trend reševanja sodnih zaostankov nekoliko popravil, pa je problematičen predvsem naš sodni sistem, ki po eni strani omogoča več možnosti pritožb in s tem paradoksalno pravno varnost, po drugi strani pa sama organiziranost sodišč. Za lažje zadeve je nujen prehod na elektronski način obravnav brez fizične prisotnosti, kar bi bistveno skrajšalo sodne postopke.

Ta kratek pregled zelo učinkovito kaže, kje so glavne težave v našem podjetniškem okolju in na katera področja bi se morala nova vlada še posebej fokusirati. Brez učinkovitega pristopa k uvajanju prijaznega poslovnega okolja, predvsem za srednja in majhna podjetja, Slovenija ne bo nikoli inovativno in konkurenčno gospodarstvo.

Razvojni premislek štev. 7: Privatizacijske dileme

23 junija, 2008 By in gospodarstvo, v ospredju 4 komentarji

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Zasebna lastnina je – ob osebni svobodi in vladavini prava – eden izmed treh ključnih stebrov tržnega gospodarstva in demokracije. To je pokazal razvoj v zadnjih dvesto letih. Države, ki so v različnih časovnih obdobjih kakorkoli eksperimentirale z manj zasebne na račun več državne (kolektivne, družbene) lastnine, so se temu morale odpovedati. Največkrat na zelo boleč način, z bankroti velikih državnih podjetij. Pa tukaj ne govorim samo o socialističnih državah, ampak tudi o eksperimentih v razvitih zahodnih državah po drugi svetovni vojni (V. Britanija, Francija, Italija, Avstrija…). Eno izmed takšnih nesrečnih državno-kapitalističnih zgodb lahko pravkar opazujemo v sosednji Italiji na primeru bankrota Alitalie. Državna lastnina v podjetniškem sektorju se je preprosto povsod – razen tam, kjer so »market failures« močno prisotne, t.j. v zagotavljanju javnih dobrin – pokazala kot neučinkovita in inferiorna zasebni.

V naši državi se ne moremo pohvaliti z veliko izkušnjami niti s tržnim gospodarstvom niti z njegovimi tremi temeljnimi konstitutivnimi elementi – osebno svobodo, demokracijo in pravno državo. Kljub temu, da smo se pred 17 leti odločili za tržno gospodarstvo, si velika večina sodržavljanov verjetno ni prav točno predstavljala, kaj to pomeni. Da povečanja osebne blaginje ni mogoče doseči brez učinkovitega gospodarstva, tega pa ni brez delujoče pravne države in prevladujoče zasebne lastnine. Pri nas še vedno prevladujeta iz prejšnjega sistema podedovana kolektivna zavest o državi, ki mora poskrbeti za vsakega posameznika in o »nemoralnosti« lastnine. »Biti lastnik« v naši podzavesti še vedno tolmačimo z »biti bogat«. In bogastvo je nekaj nemoralnega, mar ne? Ne, ni! Bogastvo je načeloma zgolj odraz akumuliranih donosov skozi čas. Tistemu, ki je bolj uspešen ali ima več sreče (naključje, dedovanje) pri svojih naložbah (kapitalskih ali v znanje in delovne napore), uspe skozi čas tudi akumulirati več premoženja.

Na žalost imamo pri nas zaradi prehoda iz prejšnjega kolektivnega v sedanji individulistični tržni sistem zaradi slabo delujoče pravne države velike težave s procesi lastninjenja (»bogatenja«!). Med nami sta se razrasla dva zelo škodljiva mita. Prvi je mit o nemoralnosti lastninjenja (bogatenja). Nekaj deset posameznikov, ki so na nemeritoren način (s privatizacijskimi mahinacijami in brezskrupuloznim kršenjem veljavne zakonodaje) v zadnjem desetletju in pol prišli do velikega premoženja, nam je priskutilo tržno gospodarstvo in zasebno lastnino. Tako močno, da nismo več sposobni videti pozititvnih primerov »bogatenja« – Tušev, Akrapovičev, Pečečnikov in drugih posameznikov, ki so s svojo uspešno podjetniško dejavnostjo z leti prišli do precejšnjega premoženja. Vidimo le še Horvate, Šrote, Bavčarje in Kordeže in si ob tem sami pri sebi želimo, da se njihova podjetja ne bi nikoli olastninila, ampak bi ostala lepo »naša«. Nikogaršnja in hkrati od vseh. Kot Telekom, Triglav ali NLB. Drugi mit pa ima dodatno k temu pripeto še nacionalno konotacijo. Zasebna lastnina podjetij je slaba, če je pa v rokah tujcev, je to še huje. Ne moti nas, če imamo vsak kakšen vikend kje na Hrvaškem ali če naša podjetja prevzemajo podjetja v tujini. Moti nas pa, če tujci kupujejo naše nepremičnine ali naša podjetja. Kot da bi mi slabše ravnali z našo nepremičnino na Hrvaškem kot v Sloveniji, ker je pač na Hrvaškem, ali kot da bi se naša podjetja kot lastniki kaj manj poslovno racionalno vedla v Srbiji kot doma v Sloveniji! Nenadoma smo odkrili nacionalni interes, najprej v pivu, nato v bankah in zavarovalnicah, po novem še v trgovini.

Toda prav razvoj zgodbe lastninjenja »piva« in »bank« v zadnjem desetletju najlepše obračuna z našimi lastnimi miti in strahovi. Da pivo ni slovenski nacionalni interes, je genialno, čeprav povsem predvidljivo, pokazal Boško Šrot, ki je – kot je slikovito opisal kolega Mićo Mrkaić »pljunil v obraz« vsakemu posameznemu majhnemu človeku v tej državi, ki je navijal za Laško v boju proti belgijskemu Intrebrewu. Pivo ni slovenski nacionalni interes, pač pa je zasebni interes Boška Šrota. Slovenski nacionalni interes je konkurenca v proizvodnji piva in v njegovi veliki izbiri in konkurenčnih cenah v trgovini. Vseeno je, ali ga varijo tujci ali domačini, dokler imamo možnost izbire in konkurenčnih cen.

Povsem enako banke niso slovenski nacionalni interes. In zavarovalnice tudi ne. Preden me pribijete na križ zaradi herezije, se vprašajte, kako močno trpijo Luksemburžani, ki imajo v EU daleč najvišji dohodek na prebivalca, ker so praktično skoraj vse banke v tuji lasti. Ali pa Irci in Avstrijci, ki po razvitosti sledijo Luksemburžanom, pa jim gospodarstvo v večinskem deležu kontrolirajo banke v tujem lastništvu in si morajo sami sposojati denar pri bankah v tuji lasti. Še več, vas smem vprašati, če ste v zadnjih dveh letih kupili kakšno nepremičnino? Kam ste šli vprašat za kreditne pogoje in pri kateri banki ste na koncu vzeli kredit? Pri tuji banki, mar ne? Ker pač ponujajo boljše pogoje zadolževanja. Slovenski nacionalni interes torej ni v bankah. Mirno ste preživeli, ker ste najeli kredit pri tuji banki. Še več, s tem ste močno pridobili. Slovenski nacionalni interes je pač v ceni in kvaliteti bančnih storitev. Cene bančnih storitev pa bodo ugodne in njihova kvaliteta visoka samo v primeru zadovoljive stopnje konkurence na trgu. Če bi imeli samo NLB in NKBM, bi zelo tenko piskali.

No, zdaj ko smo na lastni koži ugotovili, da je popolnoma vseeno, ali nam pivo vari Boško ali Joep, kredite ponuja Marjan, Hans ali Luigi, ampak da je za naš želodec in žep predvsem pomembno, da obstaja na trgu močna konkurenca med njimi, se lahko vprašamo, kdaj hudiča bomo že končali s to privatizacijo, na kakšen način in kako bomo te lenobe v NLB, NKBM, Triglavu in Telekomu dovolj učinkovito brcnili v ta zadnjo, da nam bodo začeli ponujati konkurenčne storitve. Moji predlogi so trije.

Predlog 1: Kombinirana privatizacija

Kadar je privatizacija nekaj tako družbeno spornega kot pri nas in ko državi ni potrebno polniti proračunske luknje, pač pa si želi za svoje prebivalce čim večjo konkurenco, je najboljši način privatizacije tak, da se v njegov proces vključi čim večji delež državljanov in da je čim širši krog prebivalcev deležen neposrednih (finančnih) koristi od lastninjenja. Privatizacija s pomočjo kombiniranja strateškega lastnika, institucionalnih naložbenikov ter fizičnih oseb, ki so deležni določenega popusta, je najboljši recept za uspeh. Ne nekaj podobnega kot pri NKBM, kjer so pozabili na strateškega lastnika, in ne nekaj takšnega, kot je bil zadnji ponesrečen poskus dokapitalizacije nesrečne NLB, kjer je država čakala vsaj leto predolgo in nato podvig izvedla v najbolj neugodnem možnem trenutku glede na stanje na svetovnih finančnih trgih. (Ne)privatizacija in čudna dokapitalizacija NLB prek ostalih podjetij v državni lasti, potem ko so državljani plebiscitarno zavrnili naložbo v delnice NLB po ponujeni ceni, je najboljši dokaz, kako slab lastnik je država. Lastnik, ki nima vizije, kaj početi s svojo lastnino in lastnik, ki ni sposoben suportirati svojega podjetja pri razvojnih projektih.

Predlog 2: Izkupiček od privatizacije nameniti za razvoj in pokojnine

Osnovna težava po privatizaciji je, kaj narediti s kupnino. Konvertirati manj ugodne kredite in zmanjšati javni dolg? Ja, kadar je država močno zadolžena. Toda Slovenija to ni. Vsaj dve možnosti sta, kako učinkovito uporabiti kupnine. Prva možnost je oblikovati tehnološki sklad iz katerega se financirajo razvojni tehnološki projekti gospodarstva in naložbe v visoko šolstvo. Druga možnost je, slediti norveškemu vzoru in kupnino naložiti v nek sklad za stabilnost. LDS pod vodstvom Matjaža Gantarja je pred meseci predstavila predlog, da bi se kupnine iz naslova privatizacije podjetij v državni lasti naložile v poseben investicijski sklad, s katerim bi upravljala Banka Slovenije na podlagi nasvetov treh mednarodno priznanih finančnih institucij, ki bi jih izbrala na mednarodnem razpisu. Denar iz omenjenega sklada bi bil namenjen naložbam v vrednostne papirje na svetovnih borzah, izkupiček pa bi bil namenjen pokojninski in zdravstveni blagajni, vendar ne kratkoročno, ampak v LDS predlagajo 15-letni moratorij na odsvojitev kapitala. To je dober predlog, saj je tak sklad dober z vidika dolgoročne stabilnosti pokojninske in zdravstvene blagajne, saj omogoča na dolgi rok dodatne prilive v obe blagajni in tako predstavlja dodatno varnostno blazino. Ustrezno ime za tak sklad bi bilo verjetno Varnostni sklad (Security fund). Norveška ima podoben sklad (Petroleum Fund of Norway oz. po novem Government Pension Fund – Global), ki ga polni s prilivi iz prodaje nafte, namenjen pa je predvsem financiranju demografskega prehoda, to je zagotavljanju dodatnih sredstev za financiranje naraščajočih stroškov pokojninske blagajne, ki nastajajo s staranjem prebivalstva. To je nekaj posem drugega od tega, kar je vlada naredila s prenosom 35-odstotnega kapitalskega deleža, ki ga v imenu fizičnih zavarovancev upravljal Kad, na Zpiz. S prodajo tega kapitalskega deleža (namesto s podaritvijo Zpizu) in usmeritvijo kupnine iz tega naslova v varnostni sklad bi se namreč pridobila dodatna sredstva v višini 700-800 milijonov evrov za financiranje obveznosti pokojninske in zdravstvene blagajne, ki jih zgolj z nominiranjem Zpiza kot upravljalca tega kapitalskega deleža Kada nismo dobili.

Predlog 3: Spodbujati konkurenco na trgu

Za blaginjo prebivalcev neke države je na gospodarskem področju ob zaposlenosti ključna predvsem stopnja konkurence na trgu. Kot sem poskušal pokazati že zgoraj, je vseeno, katere nacionalnosti je ponudnik piva, bančnih kreditov, zavarovanj ali telefonskih storitev, pač pa je pomembno, da je ponudnikov čim več in da je med njimi čim večja in čim bolj enakopravna konkurenca. Zaradi majhnega trga smo v Sloveniji obojeni na ponudnike z dominantnim položajem. Kar ni nič problematičnega, če znamo trge dobro regulirati in monopolistom onemogočiti zlorabe tržnega položaja. Na žalost smo na tem področju v preteklosti naredili zelo malo. Kjer se je dalo, je vlada poskušala dajati prednost »domačemu« monopolistu. Pri tem pa se ni vprašala, koliko majhnih ponudnikov z ambicioznimi programi in konkurenčnimi ponudbami so uničili posamezni monopolisti in kakšne izgube smo utrpeli potrošniki. Zdi se, da je s Šrotovim uničevalnim menedžerskim odkupom Laškega ter s pritiskom evropske komisarke za telekomunikacije tudi v Sloveniji napočil čas, ko so področni regulatorji začeli bolje opravljati svoje delo. In nehati ščititi (državne) monopoliste. Toda k oblikovanju učinkovite tržne konkurence je še dolga pot, regulatorji in posamezni državni monopolisti so med seboj še vedno tako osebno kot interesno povezani. Privatizacija državnih monopolistov lahko te povezave učinkovito preseka. Po drugi strani pa bo potrebno doseči tudi to, da bodo monopolisti, ki so v preteklosti dokazano zlorabljali svoj monopolni položaj, za te zlorabe tudi odškodninsko odgovarjali. Povzročeno škodo alternativnim ponudnikom, ki so jih v kali zatrli na škodo potrošnikov, bo preprosto potrebno plačati. Gre za vprašanje pravične odškodnine. In za učinkovito grožnjo, da se tovrstne zlorabe v prihodnosti ne bodo več nekaznovano dogajale.

Kaj mora Boško Šrot še prodati, da ga bo Janša spet maral?

20 junija, 2008 By in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 2 komentarja

Pivovarna Laško je v sredo izdala dve izjemno zanimivi izjavi za javnost, ki sami po sebi najlepše ilustrirata intelektualni domet fantov iz Laškega. Obe izjavi sta polni kontroverznosti, kar izdaja, da so prsti fantov iz Laškega hitrejši pri kapitalskem pokru kot njihove misli. Glava ne dohiteva več ogromnega kapitalskega telesa. Nekaj podobnega se je zgodilo dinozavrom.

Najbolj zanimiva je laška razlaga, zakaj je Infond Holding prodal 23-odstotni delež v Mercatorju. Prvič, zadeva je kontroverzna zato, ker Laščani v sporočilu za javnost uradno razlagajo, kaj in zakaj je njihov največji lastnik naredil, kar je naredil. Laščani so se v ihti očitno spozabili in pozabili na formalna lastniška razmerja in da bi v skladu temi razmerji to izjavo moralo dati vodstvo Infond Holdinga. Sploh v tistem delu, kjer uprava Pivovarne Laško razlaga o načrtih vodstva Infond Holdinga s sredstvi, ki jih bodo dobili s prodajo deleža v Mercatorju.

Kako lahko uprava Pivovarne Laško tako natančno ve, da bo njihov lastnik “sredstva od prodaje … investiral za nekatere strateške naložbe in prestrukturiranje svojega portfelja”? Ker Boško in Anica Šrot kot lastnika Atke Prima kot prve v verigi hierarhično kapitalsko povezanih družb, ki vodi do Infond Holdinga, poznata poslovno strategijo Infond Holdinga? Že že, toda še vedno je nekako nespodobno z vidika poslovnega bontona in skrajno nenavadno v poslovnem svetu, da Boško Šrot kot direktor Pivovarne Laško razlaga, kakšne globalne poslovne načrte in strategije s svojim kapitalskim portfeljem ima njegov glavni lastnik.

In drugič, Laščani pravijo, da “Pivovarna Laško nikoli ni izdala nacionalnega interesa … Zavedamo se, da skupina družb, ki proizvaja pivo in druge pijače z nekaj več kot 1600 zaposlenimi ni predmet nacionalnega interesa… So pa to zagotovo prva banka, prva zavarovalnica in prvi trgovec. Prevladujoče domače lastništvo teh podjetjih je zagotovo izredno pomembno za razvoj in ohranjanje slovenskih blagovnih znamk.” Dobro, všeč mi je, da Laščani več ne želijo, da je pivo slovenski vrhovni nacionalni interes. Nekaj s čim naša nacija obstane ali pade. Razumem, da jim je zdaj več do največje banke, največje zavarovalnice in do največjega trgovca. Ker jih pač še nimajo v lasti in bi radi, da bi cela nacija navijala za njih, ko jih bodo kapitalsko prevzemali.

Toda malce mi ne gre v račun, da so šli lastniki Pivovarne Laško prodat Mercator Avstrijcem, torej tujcem, če pa uprava Pivovarne Laško meni, da je Mercator eden izmed zadnjih treh največjih nacionalnih interesov Slovenije. Ups. Ta kontroverznost mi nekako ne paše v to zgodbo. Mar gre za nesoglasja med lastniki in upravo Pivovarne Laško glede definicije nacionalnega interesa? Verjetno ne, bolj verjetno je, da so bili Laščani spet nekoliko prehitri in nepremišljeni z jezikom. Lapsus linguae. Verjetno niso želeli na glas povedati, da je njihov lastnik Infond Holding le parkiral svoj delež pri Avstrijcih in da samo čaka na primeren politični trenutek, ko bo lahko uresničil svoj veliki nacionalni interes. Ko bosta zakonca Šrot ob največji pivovarni postala še večinska lastnika največjega trgovca. … in tako naprej vse do največje zavarovalnice in največje banke.

No, z vidika aktualnega trenutka je bolj kot te kontroverznosti in luknje v intelektualnem potencialu fantov iz Laškega zanimivo, zakaj Infond Holding dejansko prodaja Mercator. Seveda je tu uradna izjava vodstva Infondu kapitalsko podrejene družbe, da se je “Infond Holding odločil za prodajo 23 odstotkov delnic družbe Mercator zaradi postopkov Urada RS za varovanje konkurence Republike Slovenije (UVK) v zvezi s koncentracijo lastništva v omenjeni trgovski družbi. … Odločitev za prodajo je bila edina poslovno logična. Direktor UVK in nekateri vladni mediji, so že vnaprej napovedovali, da dovoljenja za prevzem Mercatorja ne bo. … Lastništvo brez upravljavskih pravic je namreč za delniško družbo nesprejemljivo in poslovno nesmotrno.” Neverjetno, kako dobro je vodstvo Pivovarne Laško seznanjeno s strateškimi in taktičnimi razmisleki njihovega lastnika Infonda Holdinga. In vodstvo Infond Holdinga je neverjetno benevolentno, ko piarovsko funkcijo prepušča svoji podrejeni družbi.

Toda zakaj svojega – kontrolnega – deleža v Mercatorju potem ni prodala tudi Pivovarna Laško? Zato je najbolj verjetna razlaga, ki jo v svojem komentarju ponuja Vojko – da gre za poskus “mirovne ponudbe” Janezu Janši. Kot pravi Vojko: “Jani Soršak in tisti, ki ste za njim, če nam dovolite umik iz Mercatorja (kamor tako in tako nismo hoteli, smo pa bili pripravljeni braniti nacionalni interes, ker ste vi tako hoteli) bomo zadovoljni s tistim, kar imamo – tega pa niti ni tako zelo veliko, sploh pa imamo veliko kreditov – in vam ne bomo več križali poti, vam se pa tudi ne bo treba več vtikati v nas, ker se nimamo več za nacionalni interes.”

Toda bo Janši ta laška ponudba dovolj visoka, da bi jo sprejel? Oziroma: kaj vse mora Boško Šrot še prodati, da ga bo Janša spet maral? Odgovor na to vprašanje je ključen za politično situacijo v naslednjih mesecih ter morda celo za naslednji mandat. Je pa seveda odvisen od pogajalske moči obeh strani ter od aktualnih potreb ene in druge strani. Po eni strani Janša vse od prvega leta mandata še ni bil v tako ugodnem položaju kot sedaj. Na eni strani razsuta in nesposobna opozicija, ki ne obvlada metod političnega dela opozicije, na drugi pa jahanje na valu javnega odobravanja Janševega boja proti umazanim in zlim tajkunom. Po drugi strani pa Laščani – ki sicer še nikoli niso bili tako lastniško konsolidirani in kapitalsko močni ter politično in medijsko podprti – še nikoli niso imeli tako slabega imidža v javnosti. Nič jim ne pomagajo ne vsi njihovi časopisi in revije, ne Boškov brat, ki vodi eno izmed vladnih strank, ne stotine milijonov evrov kapitala, ki jih imajo pod nadzorom. Nekateri pravijo, da so Laščani pripravljeni prodati vse, vse občutljive naložbe, Mercator, Delo, Slovenske novice, Večer, Mag in se spet ukvarjati samo s svojo osnovno dejavnostjo … ter seveda z upravljanjem ostalih kapitalskih naložb. Samo, da bi jih Janša pustil pri miru.

Saj ne, da Janša ne bi bil pripravljen pozabiti na veliko prevaro Boška in Andrijane in da se ne bi dal »pustiti prepričati«. Z lahkoto bi spet »zahandlal« odpustek Bošku Šrotu za možnost uporabe Dela in Večera v tem predvolilnem času. Saj bi, toda javnost pričakuje Boška Šrota v policijski marici. Basta! Če Janša javnosti tega ne bo dal, se ji bo izneveril. In zbogom zmaga na volitvah. Zato se bo Boško Šrot težko odkupil Janši, tudi če Janši podari vse svoje časopise, tudi če se odpove Atki Primi in jo nameni za dobrodelne namene, in tudi če podari še hišo svoje mame povrhu. Javnost drži palec navzdol. “Oprosti, Boško, volja ljudstva je pomembnejša od moje. You’re dead meat.”

V resnici je v tem trenutku anticipirana slika Boška Šrota v policijski marici za Janšo bistveno večji kapital kot možnost dobiti na uporabo časopisa Delo in Večer. Po volitvah bo pa seveda spet drugače …

Nesrečna NLB

14 junija, 2008 By in slovenija, v ospredju 8 komentarjev

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Marca lani sem v komentarju za Finance napisal, da je »načeloma zelo dobro za državo, da ima ministra za finance, ki razmišlja. Precej bolje kot imeti ministra, ki sploh ne razmišlja. Toda še bolje je imeti ministra za finance, ki je inteligentna, strokovno podkovana in operativna oseba. Torej ministra, ki zna iz svojih zamisli oblikovati strokovno konsistentne in operativno izvedljive predloge«.

Ta komentar se je nanašal na leto in pol dolgo »razmišljanje« ministra Bajuka, kako bi optimalno zaokrožil lastniško strukturo naše največje banke NLB, tako da bi ostala večinsko v slovenski državi, hkrati pa pod efektivno pod nadzorom države. Takrat, petnajst mesecev je od takrat, nas je minister Bajuk razveselil s svojo domislico, da bo država ustanovila holding slovenskih lastnikov NLB, ki bo imel nekaj več kot 50-odstotni lastniški delež v NLB, država pa skupaj 25 odstotkov plus eno delnico, torej vsaj 50-odstotni delež v holdingu. Iz tega predloga se seveda ni rodilo nič. Kar je dobro, kajti predlog je bil strokovna šlamastika, operativno neizvedljiv, hkrati pa nevaren za stabilnost NLB ter škodljiv za davkoplačevalce.

Danes moram priznati, da sem miselni domet ministra Bajuka podcenil. Močno podcenil. Predpostavljal sem namreč, da živimo v tržnem gospodarstvu in da je ob popolni neprenosljivosti delnic NLB (minister Bajuk je namreč lani izjavil, da delnice NLB ne bodo nikoli kotirale na borzi) edini način prepričati domače institucionalne vlagatelje k nakupu deležev v NLB ta, da jim država delnice proda po diskontni ceni (torej brez prevzemne premije). Izbrani lastniki pa si od kapitalskega vstopa v NLB obetajo, da bo ta naložba nekoč postala prenosljiva in da jo bodo takrat, ko se bo pojavil velik strateški prevzemnik, lahko prodali z velikim kapitalskim dobičkom. Tako bi ravnali racionalni investitorji v tržnem gospodarstvu.

No, sedanji nesrečni poskus dokapitalizacije NLB kaže, da očitno ne živimo v tržnem gospodarstvu. Ministru Bajuku sploh ni treba delnic NLB prodajati pod ceno domačim investitorjem. Ne, lahko prisili podjetja v državni lasti, da delnice NLB odkupijo po nekajkrat višji ceni od tržne! Ker sedanji vladi v treh in pol letih ni uspelo oblikovati neke boljše lastniške strukture za NLB, ki bi NLB zagotavljala dovolj svežega kapitala za rast, NLB pa nujno potrebuje sveži kapital, se je vlada lotila dveh dokapitalizacij. In ker ne razume tržnega gospodarstva, se je za to zadnjo dokapitalizacijo v višini 300 milijonov evrov odločila povsem v napačnem času in na povsem napačen način. V času ko so vsi svetovni finančni trgi globoko v minusu, ko so cene delnic slovenskih blue chipov upadle za tretjino, se je naša vlada odločila za javno prodajo delnic po dva- do trikrat višjem razmerju cene glede na knjigovodsko vrednost, kot so na voljo delnice najbolj uglednih evropskih bank. V prvem krogu je prisilila oba paradržavna sklada Kad in Sod ter državni Triglav in njegov DZU. V drugem krogu smo davkoplačevalci, ki smo se lahko svobodno odločali, plebiscitarno zavrnili ponudbo države, da investiramo v NLB. Tudi v tretjem krogu so se dobro poučeni zasebni institucionalni vlagatelji podobno plebiscitarno odločili zavrniti ponudbo državnih delnic NLB. Toda vlada še vedno ne razume tega tržnega odgovora njenega prebivalstva. Zato bo prisilila še druga državna podjetja – od Petrola do HSE – da do ponedeljka do 13. ure prisilno dokapitalizirajo NLB. Da investirajo v nekaj, kar pod tržnimi pogoji prostovoljno ne bi naredila. Da investirajo državna sredstva v nekaj, kar kot fizične osebe prostovoljno ne bi naredili. Zadeva bi bila smešna, če ne bi bila tako resna za NLB in za nas državljane kot lastnike NLB.

Bajukova prisilna dokapitalizacija NLB prek podjetij v državni lasti tako po eni strani pomeni nelegitimno in škodljivo uporabo državnega, torej našega, davkoplačevalskega premoženja. Po drugi strani pa kaže vso bedo državnega kapitalizma, bedo in nemoč države kot lastnika podjetij. Dlje kot bo država ostala lastnica v pomembnih slovenskih podjetij, slabša bodo ta podjetja v primerjavi z njihovimi konkurenti. Ne samo tujimi, ampak tudi domačimi. Država kot lastnica ni sposobna slediti razvojnim strateškim potrebam teh podjetij, niti z ustrezno vizijo lastnika niti s kapitalskimi vložki. Poglejmo si nekaj glavnih primerov v zadnjih letih. Gorenje si je zaradi ambiciozne širitvene strategije želelo možnost 50-odstotne dokapitalizacije, toda država kot kontrolni lastnik mu je odobrila le 15-odstotno in s tem močno posekala razvojne načrte Gorenja. Zavarovalnica Triglav si prav tako že nekaj let želi močne dokapitalizacije za uresničitev njenih širitvenih načrtov v jugovzhodni Evropi. Vendar ji država tega ni omogočila. Še več, namesto privatizacije Triglava, ki bi mu omogočila dobiti zasebne lastnike, je še tisto tretjino vrednosti Triglava, namenjeno fizičnim osebam, podržavila s prenosom na ZPIZ. V primeru javne prodaje NKBM je zaradi amaterske izvedbe zadnje faze javne prodaje omogočila velikanske kapitalske dobičke špekulativnim tujim investitorjem ter nekaterim izbranim domačim investitorjem. V primeru prodaje Save Re se je javne prodaje, podobno kot v primeru NLB, lotila v napačnem času in bila na koncu prisiljena prisiliti nekatera zasebna podjetja v prisilni nakup njenih delnic. Podobno se utegne zgoditi tudi v primeru dokapitalizacije NKBM.

Ne pozabimo, da je imela država te ogromne težave že samo pri dokapitalizacijah navedenih podjetij, le kako bi šele zagotovila desetkrat več kapitala pri slovenskih podjetjih za odkup teh podjetij ter kasneje za potrebne dokapitalizacije zaradi uresničevanja razvojnih načrtov?! Si ne predstavljate? Jaz tudi ne. Kar pa mi je jasno, je to, da je država tako kot kratkoročni kot tudi kot strateški lastnik teh in številnih drugih podjetij popolnoma odpovedala. Natančneje, iz aviona je videti, da na Ministrstvu za finance nimajo pojma, kako učinkovito upravljati z državnim premoženjem. Toda najbolj tragikomično pri vsej zadevi je to, da se ministrstvom za finance v normalnih državah na to sploh ni treba spoznati, ker jim tega v normalnih državah sploh ni treba početi. V normalnih državah se z upravljanjem finančnih in nefinančnih podjetij ukvarjajo zasebni lastniki, upravljanje državnih naložb v vrednostne papirje pa vlade običajno prenesejo s pogodbo na zasebne upravljavce.

Dokler je vse skupaj izgledalo kot papirne, nedolžne domislice oziroma kot duhovičenje s strani našega ministra za finance, je bilo še v redu. Kljub ogromni kolateralni škodi, ker so se v prizadetih podjetjih, namesto da bi se ukvarjali s svojim poslovanjem in kapitalskimi širitvami, morali ukvarjati z njegovimi »domislicami«. Toda problemi so postali hudo resni, ko je začel zares lomastiti po naših največjih bančnih in zavarovalniških podjetjih z različnimi kapitalskimi preturbacijami. Namesto, da bi posamezna podjetja privatiziral in vsako posebej naredil bolj učinkovito, jih zdaj med seboj še dodatno kapitalsko prepleta. Kar pomeni, da v nesrečo vleče še kup drugih podjetij, ki imajo to nesrečo, da so v državni lasti. Kot da ne bi bilo dovolj nesreče že s tem, ker se vsako posebej zaradi nesposobnega državnega lastnika ne more dovolj učinkovito razvijati, jim zdaj s prisilnim kapitalskim prepletanjem jemlje še te pičle možnosti razvoja. Namesto v lasten razvoj morajo zdaj svoja omejena sredstva investirati v kapitalsko luknjo NLB. Vse kaže, da bomo s tem kapitalskim prepletanjem v NLB dobili nazaj staro NLB. Tisto izpred leta 1990, za katero vemo, da je propadla zato, ker so jo imela prisilno v lasti podjetja, ki jim je NLB nato posojala denar. Po prenizkih obrestih in brez upoštevanja tveganja.

Če sem pred enim letom predlagal, da bi bilo za Ministrstvo za finance bolj produktivno kot o zamislih o preoblikovanju lastništva bank razmišljati o preoblikovanju svojega imena v »ministrstvo za finančno duhovičenje in izgubljanje časa«, menim, da takšno novo ime danes ne bi bilo več ustrezno. Bolj primerno bi bilo ime »ministrstvo za finančno ogrožanje in oškodovanje javnega interesa«. Vrag je odnesel šalo.

Kaj nas lahko nogomet nauči o paradoksih globalizacije?

10 junija, 2008 By in gospodarstvo, v ospredju 5 komentarjev

To temo sem si sposodil pri Daniju Rodriku, profesorju s Harvarda. Rodrik je eden izmed najbolj uglednih kritikov globalizacije. Med ekonomisti. Ta razlika pomeni, da Rodrik globalizaciji kot takšni ne nasprotuje, pač pa zgolj njenemu vsiljevanju z univerzalnimi recepti. Eden njegovih najbolj znanih člankov denimo nosi naslov How to save globalization from its cheerleaders? (2007), lani pa je izdal knjigo z naslovom One Economics, Many Recipes: Globalization, Institutions, and Economic Growth (2007). Tako ti njegovi deli kot večina ostalih študij– na podlagi empiričnih analiz izkušenj različnih držav z globalizacijo – govorijo o tem, da mora vsaka država najti svoj lasten recept za globalizacijo. In da moramo, če želimo globalizaciji dobro, ker pač evidentno pospešuje gospodarsko rast in izboljšuje življenjski standard prebivalcev, dovoliti državam, da dovolijo toliko globalizacije (liberalizacije), kot je lahko prenesejo. Preveč globalizacije, predvsem finančne, je lahko pogubno za mnoge države, ki nanjo niso institucionalno pripravljene. Največ škode globalizaciji delajo prav inštitucije, ki jo poskušajo doktrinarno uvajati na podlagi nekih univerzalnih pravil (denimo Washingtonska konsenza). Govora je seveda o IMF in Svetovni banki.

Marca letos je Rodrik izjemno poučen primer o paradoksih globalizacije vzel iz sveta nogometa. Rodrik pravi, da morajo nasprotniki in zagovorniki globalizacije načeloma odgovoriti na dve temeljni vprašanji glede učinkov globalizacije.

  • Prvič, je globalizacija dobra sila, ki revnim državam omogoča, da se z vključitvijo v globalne trge odlepijo od revščine? in
  • Drugič, ali pa je globalizacija zgolj divergentna sila, ki ustvarja priložnosti za majhne segmente prebivalstva, medtem ko večino prebivalstva pušča v revščini?

Nogomet kot globalna igra lahko da precej dobre odgovore na zgornja paradoksa. Zaradi velike priljubljenosti nogometa tako v razvitih kot nerazvitih državah je nogomet globalna igra in globalni posel. Ko je Evropska unija sprostila trg delovne sile, UEFA pa pravila glede števila tujih igralcev, je tudi trg z njegovimi akterji – nogometaši – postal resnično globalen. Če denimo pogledate britanski Premier League, je situacija še najbolj drastična. Arsenal kot vodilna ekipa denimo v prvi postavi običajno nima niti enega igralca angleškega porekla. V četverici britanskih klubov, ki so se uvrstili v prvo šestnajsterico in kasneje trojica (Arsenal, Chelsea, Manchester United) v polfinale Lige prvakov, bi denimo med vsemi rekrutiranimi nogometaši težko sestavili eno samo enajsterico iz zgolj britanskih nogometašev.

Evropske nacionalne lige so tako po tradicionalnih Argentincih, Brazilcih, Srbih in Hrvatih postale odskočišče za uspešno kariero predvsem za izvrstne afriške talente. Didier Drogba iz Slonokoščene obale ali Samuel Eto’o iz Kameruna sta le vrh afriške elite nogometnih profesionalcev, ki igrajo v Evropi. Toda povpraševanje po nogometnih talentih iz revnejših držav ni močno samo v elitnih evropskih nogometnih ligah (Italija, Španija, V. Britanija, Nemčija), ampak vse bolj tudi v bogatih klubih, ki so jih prevzeli novopečeni tranzicijski bogataši v Rusiji, Ukrajini ali Turčiji. Povsem podobno je seveda tudi v košarki, rokometu ali hokeju, s to razliko, da je nogomet bolj priljubljena in bolj razširjena in s tem tudi najbolj globalna igra.

Ni dvoma, da nogometnim talentom iz revnih držav nogomet pomaga do osebnega uspeha in do bistveno višjih zaslužkov, kot so jih deležni njihovi kolegi, ki igrajo v lokalnih domačih klubih. Nogometna globalizacija torej s svojimi velikimi priložnostmi povečuje razlike v dohodkih med tistimi, ki so nadarjeni in imajo srečo, da so izkoristili priložnost ter med tistimi, ki imajo obojega manj. Seveda to načeloma ni nič slabega, saj se zaslužki nekaterih povečajo ne da bi to poslabšalo zaslužke ostalih. Dodatno pa viden uspeh zvezdnikov spodbuja »investicije« nadarjenih mladih igralcev v svoj talent.

Po drugi strani pa je bolj sporno ali globalizacija nogometa res pomeni win-win situacijo za vse. Eno so namreč koristi klubov in posameznih igralcev, drugo pa koristi celotnih držav. Tudi pri nas smo bili zadnje desetletje ali več deležni številnih diskusij ali je povečano število tujih igralcev dobro za naš šport ali ne. Povsem prosta mobilnost igralcev namreč zmanjšuje spodbude za investicije v delo z mladimi talenti, saj je nadarjene igralce mogoče ceneje kupiti od revnejših klubov. Zato bi to lahko vodilo po eni strani v osiromašenje reprezentančnih ekip, po drugi pa v povečanje kvalitetnih razlik med klubi iz bogatih in revnih držav. Pri nas smo videli, kaj se je zgodilo denimo z Olimpijo v košarki ali Celjem v rokometu, ki z manjšimi vlaganji v vzgojo lastnih talentov vse bolj stagnirata ali celo vidno nazadujeta. Tako močno, da si počasi niti povprečnih tujih igralcev več ne moreta privoščiti.

Nekaj podobnega se je zgodilo denimo tudi z britansko nogometno reprezentanco, ki se ji letos ni uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Mnogi za ta neuspeh krivijo prevelik delež tuijih igralcev v britanski ligi, kar ne omogoča uveljavitve domačim talentom. Predsednik FIFA Sepp Blatter je že napovedal morebitne institucionalne spremembe, ki bi omejile število tujih igralcev v klubih na samo pet.

Kaj pa vpliv nogometne globalizacije na afriške države? Lahko bi trdili, da se z eksodusom afriških talentov v evropske klube po eni strani zmanjšuje kvaliteta afriških klubov v njihovih nacionalnih ligah v primerjavi s klubi v evropskih ligah, po drugi strani pa se povečuje kvaliteta njihovih reprezentanc z igranjem zvezdniških legionarjev za svoje reprezentance. Kakšen je torej neto učinek za tipičnega afriškega ljubitelja nogometa? Nedvomno pozitiven, če si lahko privošči kabelsko povezavo in sprotno spremlja tekme svojih ljubljencev v tujih klubih. In seveda negativen, če si tega ne more privoščiti.

Dober test paradoksalnih učinkov globalizacije po Rodrikovem mnenju predstavlja letošnje afriško prvenstvo v nogometu, januarja in februarja letos v Gani. Sami akterji tovrstna prvenstva vedno negativno ocenjujejo. V klubih pravijo, da izgubljajo najboljše igralce v najbolj neprimernem času, medtem ko sami zvezdniki trdijo, da se s tem zmanjšujejo njihove možnosti za dobro prodajo naprej. Drug pogled pa sledi iz analize rezultatov reprezentanc. Če bi eksodus igralcev v tuje lige vplival na izboljšanje kvalitete reprezentanc, potem bi morale biti najuspešnejše reprezentance tiste z največ legionarji. Nasprotno pa, če eksodus igralcev v tujino slabi reprezentance, bi morale biti najbolj uspešne najmanj internacionalizirane reprezentance.

Sodeč po rezultatih letošnjega afriškega prvenstva ne drži ne prvi ne drugi argument. Zmagovalca nista bila niti Kamerun niti Slonokoščena obala, čeprav je imel Kamerun denimo le enega igralca iz domačega kluba ter kar 20 iz evropskih klubov. Toda tudi Sudan, ki ni imel niti enega legionarja, se ni odrezal nič boljše. Še huje, bil je zadnjeuvrščeno moštvo, s tremi porazi v prvem kolu. Zmagovalec afriškega prvenstva je bil Egipt, ki je imel le štiri legionarje. Toda to ni bila zgolj sreča, saj je bil Egipt afriški prvak že petkrat prej. Osnovna prednost Egipta pred drugimi afriškimi reprezentancami je v tem, da ima močno domačo ligo, ki po eni strani pripomore k dvigu konkurence med igralci na domačem trgu, po drugi strani pa spodbuja kohezijo med igralci in pripadnost nacionalnemu moštvu.

Na podlagi tega Rodrik zaključuje, da bi bil sklep, da je globalizacija slaba za nogomet, napačen. Nasprotno, globalizacija pozitivno vpliva na kvaliteto igre in na države, toda globalizacijo lahko popolnoma izkoristijo samo tiste države, ki znajo pravilno kombinirati razvoj domačih sposobnosti z mednarodnimi vplivi. Dva ali trije zvezdniki iz tujine lahko dajo odločilno prednost močni domači reprezentanci. Preveč zvezdnikov na kupu pa uniči kohezijo in nacionalni športni naboj.

Podobno je na drugih področjih. Uspeh Indije in Kitajske na gospodarskem področju je nedvomno posledica globalizacije, toda ne zaradi tega, ker so se popolnoma vključile v globaliziran svet, ampak ker so najboljše iz globalizacije (globalno povpraševanje in globalne tokov neposrednih tujih investicij) uspešno kombinirale z lastnim razvojnim potencialom (poceni delovna sila, delovna etika in znanje). Niso pa denimo dovolile popolnoma prostega dotoka finančnega kapitala ter se razgalile njegovim učinkom s fiksnim tečajem domače valute. Mnoge države, predvsem latinskoameriške ter nekatere vzhodnoevropske, so to napako naredile ter bile deležne najprej pozitivnih, nato pa tudi močno negativnih učinkov globalnih tokov finančnega kapitala. Nauk globalizacijske zgodbe je, da zmagujejo tiste države, ki uspejo svoje notranje potenciale najbolje kombinirati s tujimi vplivi in priložnostmi na tujih trgih.

Zanimivo bo videti, kakšen odgovor nam bo dal letošnji EURO 2008 v evropskem kontekstu. Bodo zmagovalke države z najmočnejšimi domačimi ligami (Italija, Nemčija), najbolj vhodno internacionalizirane države z največ tujimi igralci (Francija, Španija), najbolj izhodno internacionalizirane države (Romunija, Hrvaška, Nizozemska) ali države kot Rusija (z lastno »delovno silo« ter uvoženim menedžerskim know-howom)?

Razvojni premislek štev. 5: Prometna vizija

8 junija, 2008 By in slovenija, v ospredju 5 komentarjev

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Z osamosvojitvijo je Slovenija podedovala relativno slabo razvito prometno infrastrukturo. Tedaj se je na prometnem področju kot najbolj pereč problem zdela podrazvita avtocestna infrastruktura, saj smo imeli le nekaj deset kilometrov prave avtoceste od Ljubljane proti Razdrtemu ter smrtno nevarno polovično avtocesto med Mariborom in Celjem. Z razpadom nekdanje skupne države ter z vojno na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini je prišlo tudi do drastičnega upada blagovnega transporta ter avtomobilskega prometa prek vzhodne meje. Zato se je tedanja odločitev za prednostno izgradnjo štiripasovnega avtocestnega (AC) križa Karavanke – Bregana in Lendava – Koper zdela logična.

Toda – kakorkoli po svoje logična – je bila tedanja odločitev za tovrstno prometno prioriteto precej nedomišljena, kratkovidna in neracionalna. Z današnjega vidika so problemi predvsem trije. Prvič, tedanja odločitev ni predvidevala porasta transporta, tako da so sedanje štiripasovne AC premalo zmogljive že za običajne dnevne migracije zaposlenih, kaj šele za tovorni cestni promet. Drugič, tedanja prometna politika ni predvidela sočasne modernizacije železniške infrastrukture ter preusmeritve potniškega in tovornega prometa na železnice, kar povzroča sedanjo prekomerno obremenitev cestnega omrežja, prometne zastoje ter stagnacijo železnic. In tretjič, sistem javnega financiranja AC mreže in dinamika njegove izgradnje, ki sta seveda medsebojno povezana, sta se izkazala kot povsem neracionalna. Namesto koncesijske gradnje, kot je to naredila Hrvaška, se je politika odločila, da AC mrežo gradila z javnim denarjem in prek skoraj izključno domačih gradbenih podjetij. Posledica je, da se je zaradi finančnih omejitev gradnja AC mreže po majhnih odsekih zavlekla na 20 let z vsemi posledičnimi prometnimi zamaški, da je gradnja za 2-3 krat dražja kot bi bila v primeru koncesijske gradnje, da bomo davkoplačevalci še desetletja odplačevali ta javni dolg prek višjih davkov ter hkrati plačevali še visoke cestnine, in da so glavnih koristi iz tega naslova deležna predvsem gradbena podjetja oz. natančneje njihovi menedžerji, ki so z javnim denarjem privatizirali ta podjetja.

Ker je po bitki lahko biti general, se je treba danes vprašati predvsem, kako izboljšati obstoječe prometne rešitve, da bodo zagotavljale bolj dolgoročno vzdržen in učinkovit transportni sistem ter omogočale dinamičen gospodarski razvoj in da bodo hkrati finančno racionalne. V tej zvezi predlagam razmislek o naslednjih predlogih.

Predlog 1: Povečanje učinkovitosti potniškega prometa

Slovenske dnevne migracije večinoma temeljijo na individualnih vožnjah z avtomobilom od doma do običajno centrov mest, kar pomeni ne samo neracionalno porabo energije, povečane emisije izpušnih plinov, ampak tudi nepotrebne in dolgoročno nevzdržne prometne zgostitve na mestnih vpadnicah in v mestnih jedrih. Potrebna je celovita rešitev problema, in sicer:

Prvič, premik iz individualnih voženj z avtomobilom na javni potniški promet je možen samo z modernizacijo javnega potniškega sistema. Sem zagotovo spada najprej izgradnja hitrih železniških povezav Kranj-Brnik-Ljubljana-Novo mesto ter Maribor-Ljubljana-Koper, v sami metropoli pa mora biti ta rešitev vezana na poglobitev železnice v Ljubljani in na izgradnjo učinkovitega mestnega javnega potniškega prometa. Ponovno je treba razmisliti o izgradnji metroja v Ljubljani, kar bi bila ne samo prometno in ekološko najbolj učinkovita rešitev, ampak bi bila v povezavi s hkratno izgradnjo hitrih železniških vpadnic ter s poglobitvijo železnice precej cenejša rešitev od samostojne izgradnje metroja. Tukaj je nujen skupen premislek vlade in mestnih oblasti.

Drugič, potreben je umik avtomobilov iz mestnih jeder, kar je mogoče zagotoviti najprej z izpolnitvijo prvega predloga (modernizacija javnega potniškega prometa), nato pa s hkratno uvedbo t.i. congestion fee (po vzoru Londona), torej pristojbine za vstop z avtomobilom v mesto, ter izgradnjo parkirišč in parkirnih hiš na mestnih vpadnicah ob postajališčih mestnega javnega prometa. Rešitev glede pristojbine za vstop v mesto je mogoče uvesti hkrati z uvedbo satelitskega cestninjenja, ki omogoča diferencirano obravnavo uporabe različnih vrst cestne infrastrukture.

Tretjič, za rešitev akutnih obstoječih prometnih zastojev je zdi kratkoročno nujna prekvalifikacija (preoblikovanje) prehitevalnih pasov v šestpasovnice na mestnih AC obročih. Podobno bo treba narediti tudi s celotno AC mrežo, ki preprosto ne zmore več učinkovito absorbirati obstoječega obsega potniškega in blagovnega cestnega prometa. Ob učinkoviti rešitvi predloga glede pospešene preusmeritve tovornega prometa s cest na železnice je kasneje možno preoblikovanje AC nazaj iz šest- v štiripasovnice.

Predlog 2: Povečanje učinkovitosti tovornega prometa

Enormen porast tovornega prometa v zadnjem desetletju je odraz hitrega gospodarskega razvoja Slovenije ter povečanih tranzitnih tokov preko Slovenije. Problem seveda ni toliko v povečanju tovornega prometa kot predvsem v njegovi strukturi. Kot ugotavlja Umar, se je v obdobju 2003-2006 v EU cestni blagovni promet v povprečju povečal za 14,7%, železniški pa za 13,0%, nasprotno pa se je v Sloveniji cestni blagovni promet v povprečju povečal kar za 72,0%, železniški pa le za 2,9%. To nesorazmerje najbolj drastično kaže na nedomišljenost in neracionalnost slovenske prometne politike in prometnega sistema, da o katastrofalnih ekoloških implikacijah ne govorim. Za učinkovito rešitev je potrebno narediti vsaj dvoje:

Prvič, pospešena preusmeritev cestnega tovornega prometa na železnice, kar sicer predvideva leta 2006 sprejeta Resolucija o prometni politiki RS (Ur.l. RS, 6.6.2006), ki kot osnovne slabosti sedanje prometne ureditve navaja manj konkurenčno železniško omrežje in (v primerjavi s cestnim), slabo organizacijo železniških prevozov, nedokončan sistem železniške infrastrukture, neizvajanje zaračunavanja uporabnine za železniško infrastrukturo, nepovezanost izvajalcev transportnih storitev in nepovezanost različnih vrst transportne infrastrukture (intermodalnost, multimodalnost), odsotnost logističnih centrov. Resolucija glede teh prometnih zagat prinaša sicer zelo korektne predloge rešitev, in sicer, da bo »država bo z ustrezno fiskalno politiko podpirala intermodalni transport«. Natančneje, država naj bi vzpostavitvijo sistema plačevanja uporabnine glede na mejne družbene stroške spodbudila »razvoj celovitih logističnih storitev, ki bodo v večji meri uporabljale železniški transportni sistem; s tem se bodo določeni transportni tokovi preusmerili na vzporedne transportne sisteme (železnico), kjer trenutno še obstajajo presežne kapacitete«. S čimer naj bi zagotovili ekonomsko upravičenost intermodalnega transporta (cesta, železnica). Z zaračunavanjem pravih stroškov (predvsem ekoloških) transporta naj bi tako dosegli dva cilja. Prvič, zmanjšanje emisij in večjo ekološko vzdržnost transporta. In drugič, poenotenje delovanja obstoječe infrastrukture, s čimer bi »slovenski ponudniki storitev na trgu zagotavljali celovite in ne več parcialnih logističnih storitev«. Ti predlogi zvenijo zelo razumno, problem pa je, ker ni videti, da bi se vlada dejansko sploh lotila njihove implementacije. Nasprotno, zdi se, da se s predvolilno miritvijo gneva potencialnih volivcev na prometno najbolj ogroženih področjih in posledičnim gasilskim krpanjem Darsovega proračuna pri izgradnji manjkajočih AC odsekov le še bolj zapleta v sedanjo prometno zanko prekomernega cestnega prometa. Hkrati pa z uvedbo poceni vinjet ter vzdrževanjem nizkih cestnin za tovornjake le še dodatno spodbuja preusmerjanje prometa z železnic na ceste.

Drugič, nujna je hitra posodobitev obstoječe infrastrukture ter izgradnja novih tirov. Obstaja Nacionalni program razvoja slovenske železniške infrastrukture, ki med drugim predvideva posodobitev vseh železniških prog za hitrosti do 160 km/h na glavnih progah V in X koridorja, povečanje osne obremenitve na raven evropskih standardov ter usposobitev prog na nivo, ki bo zagotavljal njihovo interoperabilnost v skladu z evropskimi direktivami. Nadalje predvideva izgradnjo drugega tira Koper – Divača ter Trst – Divača ter drugega tira Ljubljana – Jesenice in Maribor – Šentilj. Skupna vrednost vseh vlaganj v železniško infrastrukturo (skupaj prva in druga faza) se ocenjuje na približno 9 milijard evrov. Zanimivo pri tem pa je, da vlada predvideva relativno počasno dinamiko posodobitve in izgradnje novih prog. V Operativnem programu razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007 – 2013, ki prinaša načrt financiranja tudi železniške infrastrukture in služi kot podlaga za črpanje evropskih kohezijskih sredstev do 2013, namreč vlada predvideva izvedbo le nekaj izmed navedenih projektov, denimo modernizacijo obstoječih prog (Divača – Koper; Pragersko – Hodoš; Celje – Pragersko – Šentilj) ter začetek gradnje drugega tira Koper – Divača, Ljubljana – Jesenice in Maribor – Šentilj. Skupna ocenjena vrednost projektov znaša približno 2.5 milijarde evrov s čimer naj bi posodobili okrog 400 km obstoječih prog in izgradili 28 km novih prog. Glede na to, da lahko samo še v tej finančni perspektivi računamo na izdatno sofinanciranje projektov s strani EU, je ta dinamika vsekakor precej neambiciozna in ne omogoča hitrejšega uveljavljanja okoljskih in siceršnjih ciljev iz prometne resolucije.

Predlog 3: Učinkovit izkoristek gospodarskega potenciala evropskih transportnih tokov

Slovenija zaostaja pri izgradnji učinkovite železniške infrastrukture na oseh V in X koridorja in denimo ni bila tri leta sposobna izkoristila denarja EU za študije za gradnjo drugega tira med Divačo in Koprom (5,5 milijona evrov), ki je bil na voljo že od spomladi leta 2005. Hkrati pa obstaja bojazen, da bo EU železniški del petega koridorja premaknila čez mejo v Avstrijo, za kar Avstrija že ves čas lobira in kar pomeni, da bo bomo dolgoročno izgubili bolj ekološko primeren železniški tovorni promet, medtem ko se bodo k nam še bolj preusmerili v Avstriji ekološko nedopustni cestni tovorni promet z zastarelimi tovornjaki iz Vzhoda Evrope. Po drugi strani ta morebitna preusmeritev evropskih železniških blagovnih tokov iz Slovenije na Avstrijo in Italijo lahko prinese tudi dolgoročno preusmeritev tovornega pretovora iz koprskega na italijanska pristanišča. Kar pa pomeni ne samo stagnacijo obalne regije, ampak tudi drastično poslabšanje položaja slovenskih železnic ter naših prevoznih podjetij.

Za učinkovit izkoristek potenciala evropskih tranzitnih blagovnih tokov je nujno spodbuditi razvoj »celovitih logističnih storitev«. Potrebno je doseči poslovno integracijo vseh pomembnejših podjetij na področju logistike (Luka Koper, Intereuropa, Viator Vektor, Slovenske železnice itd.), ki bi lahko ponujali takšne celovite storitve. To, o čemer je razmišljal Deutsche Bahn – logistični holding s celovito logistično storitvijo preko slovenskega ozemlja – bi bilo potrebno narediti v okviru poslovne integracije slovenskih logističnih podjetij v tak Slovenski logistični holding. Če kaj, je tak nacionalni logistični steber (na poslovni osnovi) definitivno najbolj v strateškem interesu Slovenije, tako z vidika zagotavljanja celovite in kvalitetne logistične storitve, z vidika maksimiziranja koristi od transporta prek domače (monopolne) infrastrukture kot tudi z vidika kasnejših strateških povezav (in prevzemov) logističnih operaterjev v sosednjih državah. Predvsem bi se ta logistični steber moral oblikovati na samostojni poslovni interesni osnovi, hkrati bi veljalo v steber pritegniti tudi gradbena podjetja, s čimer bi lahko dobršen del izgradnje železniške infrastrukture financirali tudi s pomočjo javno-zasebnega partnerstva.