Category Archives: slovenija

Reševanje NLB?

10 aprila, 2008 By in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 2 komentarja

Vlada se je odločila, da bo s 106 milijoni evrov dokapitalizirala NLB d.d., pri čemer naj bi Republika Slovenija kot večinski lastnik prispevala 34.6, državna Zavarovalnica Triglav 55.4, njen sklad DSU pa 16.3 milijone evrov. Vlada argumentira, da je ta dokapitalizacija potrebna »zaradi zagotavljanja kapitalske ustreznosti in zaradi širitve na tuje trge v okviru Evropske unije«. In naprej, vlada v sporočilu za javnost pravi:

  • da je bila dokapitalizacija potrebna, ker je »Banka Slovenije, upoštevaje navedene standarde [Basel II in kapitalska direktiva EU, op.p.] in aktualne razmere na finančnih trgih, zahtevala večjo kapitalsko ustreznost s ciljem povečanja varnosti varčevalcev in večjo stabilnostjo slovenskega finančnega sistema glede na tržni delež NLB«;
  • da je »predvidena dokapitalizacija v sklopu obstoječe delničarske strukture in veljavnih predpisov edini možni ukrep, saj so ostale možnosti izčrpane in bodo na razpolago šele po izvršeni dokapitalizaciji«;
  • in da »trgi, na katerih poslujejo banke in družbe iz NLB Skupine, vključno s slovenskimi, po vseh mednarodnih ocenah nadpovprečno rastejo. Dokapitalizacija je eden od predpogojev za nadaljnje doseganje izvrstnih rezultatov in ohranjanje visokih mednarodnih ratingov, ki jih je banka uspela pridobiti«.

Hm, moram priznati, da me to vladno sporočilo za javnost – če se smem milo izraziti – spravlja v rahlo zadrego, saj mi odpira bistveno več vprašanj, kot mi daje odgovorov.

Prvič, kaj je s prvotno predvideno dokapitalizacijo NLB, pri kateri naj bi sodelovala tudi KBC, in ki bi NLB prinesla nekaj več svežega kapitala? Ali bo vlada – namesto KBC, ki očitno noče sodelovati pri tej dokapitalizaciji – 39-odstotni delež KBC in EBRD nadomestila z vložkom zasebnega kapitala? In če, katerega zasebnega kapitala? Z izdajo prednostnih delnic obstoječim zasebnim lastnikom ali s sekundarno izdajo delnic zainteresirani javnosti?

Drugič, če vlada ne bo povabila zasebnega kapitala k dokapitalizaciji NLB (tako, da bi ohranila dosedanji lastniški delež, ki se ji bo s to dokapitalizacijo sicer povečal), s čim argumentira, da ta dokapitalizacija zadostuje za reševanje kapitalske ustreznosti NLB? Poznavalci poslovanja NLB namreč pravijo, da bi NLB glede na strukturo lastniških naložb v državah bivše Jugoslavije ter glede na problematično strukturo danih kreditov (za menedžerske nakupe, za špekulativne zasebne naložbe v vrednostne papirje in za kredite za nakupe nepremičnin) potrebovala vsaj za 3 do 4 krat večjo kapitalsko injekcijo. In to zelo hitro. Situacija se namreč hitro poslabšuje, saj so mnogi, ki so pri NLB najeli kredite za špekulativne naložbe v vrednostne papirje, že izčrpali svoje likvidnostne rezerve in ne morejo več servisirati odplačil. Banki tako ostanejo samo zastavljeni vrednostni papirji, ki pa so medtem izgubili 30-40 odstotkov vrednosti. Poznavalci pravijo, da utegne sama NLB zaradi teh slabih kreditov hitro zaiti v likvidnostne težave.

Tretjič, osebno sicer ne verjamem, da se z vključitvijo Triglava in njegovega DSU v dokapitalizacijo NLB načrtno oblikuje finančni steber med NLB in Triglavom. Po mojem mnenju gre zgolj za »steber po nesreči«, ker pač ni drugih »primernih« vlagateljev po meri vlade. Menim, da tovrstni finančni steber med obema največjima domačima finančnima družbama itak ni smiseln, ker imata obe, kljub drugačnim željam, zelo malo potencialnih sinergij. Pač pa je celo škodljiv z vidika razvoja domačega finančnega trga zaradi velike koncentracije (in možnosti zlorab dominantnega položaja), ki bi se nekoč (nekoč, čez davna leta, ko bomo resnično privatizirali ti nesrečni podjetji) lahko sprevrgla v veliko tujo koncentracijo na trgu. Samo vprašanje let je, kdaj bosta tako NLB kot Triglav prevzeti s strani večjih mednarodnih bank oziroma zavarovalnic in resnično ne bi bilo dobro, da bi z enim zamahom obe podjetji prodali enemu in istemu tujemu kupcu. Konkurenca na trgu je ključna.

Četrtič, dokapitalizacija NLB s strani Triglava kaže, da ta vlada nima niti ideje, »kaj« niti jajc, »da bi« kakorkoli naredila z olastninjenjem obeh. In kadar ne veš ali si ne upaš, pač delaš en kup majhnih in nespametnih potez, ki se na srednji rok pokažejo kot velika izgubljena priložnost. NLB potrebuje močnega strateškega lastnika, ki ji bo lahko zagotovil najprej dovolj svežega kapitala, da se izkoplje iz likvidnostnih težav, v katere je zašla in nato, da ji sprotno zagotavlja poceni vire sredstev, cenejše od teh, ki jih NLB dobiva na mednarodnem trgu kot slovenska državna banka. V sedanji situaciji je NLB manj konkurenčna od bank s tujim lastništvom, saj so njeni viri dražji, po drugi strani pa je tveganje za slovenski finančni sistem z banko v državnem lastništvu večje. Predstavljajte si, da je NLB najemala kredite v tujini, da je lahko servisirala menedžerske odkupe in špekulativne nakupe vrednostnih papirjev zasebnih naložbenikov. V primeru, da se izkaže, da je NLB – glede na situacijo na mednarodnih finančnih trgih – tako akumulirala slabe kredite, je sistemsko tveganje NLB za naš finančni sistem bistveno večje, kot če bi bila v tujem lastništvu. Če se likvidnostna kriza v NLB zaostri, bomo davkoplačevalci prisiljeni »socializirati« njene izgube in še enkrat financirati njeno sanacijo. Če bi bila v tujem lastništvu, bi jo reševali tuji lastniki in pokrili njeno sanacijo. Torej nekaj povsem drugega kot tisto, v kar nas prepričuje finančni minister tudi v tem zadnjem vladnem sporočilu za javnost.

In petič, zadnji navedek iz vladnega sporočila za javnost (»Dokapitalizacija je eden od predpogojev za nadaljnje doseganje izvrstnih rezultatov in ohranjanje visokih mednarodnih ratingov«) meni zveni precej alarmantno. Kot da gre za piarovsko pripravo na bodoče »reševanje« NLB. Nekako tako, kot kadar vladne agencije pripravljajo javnost na veliko letalsko nesrečo, ki se je že zgodila, s sporočilom, da »letalo pogrešajo«. No, upam, da me slab občutek tokrat vara in da ne bomo deležni »reševalne akcije za NLB«.

Ali Lek zaradi tujega prevzema res hira?

7 aprila, 2008 By in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 5 komentarjev

V javnosti se pogosto pojavljajo trditve, da je bila prodaja Leka Novartisu škodljiva, saj Lek po prevzemu hira, Krka pa uspešno posluje. Eno izmed takšnih izjav je dal prejšnji teden tudi predsednik GZS Zdenko Pavček, ki je na Omizju RTV Slovenija povedal, da je bila prodaja Leka škodljiva, saj je Novartis v Leku denimo ukinil ves razvoj. Pred leti je tudi kolega Jože Mencinger omenjal podobno tezo, da se škodljivost tujih investicij kaže tudi v ukinjanju razvojne dejavnosti v državi gostiteljici in da kmalu ne bomo več potrebovali fakultete za farmacijo.

Je bila torej prodaja Leka škodljiva za narodno gospodarstvo? Bi Lek posloval bolje brez tujega lastnika, vlagal več v razvoj, več zaposloval in dosegal višje dobičke? Tovrstne primerjave po opravljenih prevzemih so sicer metodološko zelo vprašljive, ker je praktično nemogoče objektivno primerjati razvoj istega subjekta, saj ne vemo, kaj bi se z njim dogajalo brez novega lastnika. V empiričnih študijah zato v ta namen običajno uporabljamo metodo matchinga, kjer primerjamo skupino subjektov z določenim statusom (denimo s tujim lastništvom) s skupino subjektov s primerljivimi značilnostmi, vendar brez določenega statusa. S tem lahko primerjamo učinek »treatmenta« na izbrane subjekte na vzorcu treated / non-treated subjektov. Po domače povedano, vpliv denimo tujega lastništva na poslovanje podjetij primerjamo na vzorcu zelo podobnih podjetij, od katerih so ena v domačem, druga pa v tujem lastništvu ter nato obe skupini podjetij spremljamo po trenutku spremembe lastništva.

V Sloveniji je Krka edino kolikor toliko primerljivo podjetje Leku, kar zaradi majhnega vzorca seveda ne bi omogočalo kakršnekoli resne empirične analize. Na tej podlagi lahko naredimo zgolj primerjavo poslovanja Leka in Krke pred prevzemom Leka (konec leta 2002) in po njem. Poglejmo si primerjavo nekaterih osnovnih kazalnikov poslovanja Leka in Krke v obdobju 2002-2007. Opozarjam, da zaradi primerljivosti primerjam samo poslovanje osnovnih farmacevtskih družb, ne pa konsolidiranega poslovanja družb (njunih hčerinskih podjetij doma in v tujini), kljub temu pa se ni mogoče izogniti neprimerljivostim pri denimo naložbah v tujini, ki jih financira matična družba.

lek-krka.jpg

Pred prevzemom sta bili obe družbi približno enako veliki po obsegu prodaje, s tem, da je imela Krka za 800 več zaposlenih v matični družbi. Lek je bil za približno 30 % bolj produktiven of Krke (merjeno z obsegom prodaje na zaposlenega). Lek je za polovico več vlagal v raziskave, medtem ko je bil obseg fizičnih investicij v obeh podjetjih enak.

Primerjava poslovanja Leka in Krke v obdobju 2003-2007 (po prevzemu Leka) kaže, da je Lek v tem času povečal svoj obseg prodaje za skoraj 150%, Krka pa »le« za 100%. Zato je danes po obsegu prodaje Lek za okrog 22% večji od Krke. Lek je v tem času povečal število zaposlenih »le« za 500 (+19%), Krka pa za 1,500 (+44%). To z drugimi besedami pomeni, da je Lek svojo produktivnost (prodajo na zaposlenega) do leta 2007 več kot podvojil, Krka pa jo je povečala »le« za 40 %. Lek je danes dvakrat bolj produktiven od Krke (leta 2002 je ta prednost znašala samo 30%).

V letu 2007 je Lek še naprej več – za približno 20% – vlagal v razvoj od Krke (Lek 69.5, Krka 58.3 milijone evrov). Oba vlagata približno enak odstotek prihodkov od prodaje v razvoj, je pa Krka v tem času začela dohitevati Lek pri razvojnih vlaganjih. Po drugi strani je treba upoštevati, da je Lek močno koncentriral svoje naložbe v razvoj na področje biofarmacevtike oziroma biogenerike, kjer naj bi postal vodilna družba znotraj skupine Sandoz. Že danes pa Lek opravi približno tretjino vseh naložb v razvoju v okviru celotne skupine Sandoz (Vir: spletna stran Lek).

Pri fizičnih investicijah je Krka v tem obdobju prehitela Lek po obsegu investicij (93 proti 70 milijonov evrov), vendar je treba upoštevati, da matična družba Krka še naprej sama vlaga v naložbe v tujini, medtem ko v primeru Leka zaradi centralizacije in racionalizacije naložb lahko to dela celotna skupina Sandoz (in se ne prikaže kot naložba Leka).

Obe družbi sta še naprej visoko dobičkonosni: Lek je leta 2006 dosegel 115 milijonov evrov čistega dobička, Krka pa 126 milijonov evrov.

Krka in Lek še naprej pobirata nagrade za poslovno odličnost. Nekaj nagrad v letu 2007:

Lek najboljše podjetje v Sloveniji v letu 2007
Lek med najuglednejšimi slovenskimi delodajalci 2007
Leku priznanje TOP 10 – 2007 za vlaganje v izobraževanje zaposlenih
Krka dobitnica nagrade Portal 2007 – nagrade Ljubljanske borze za najbolj odprto delniško družbo
Krka prejela priznanje Republike Slovenije za poslovno odličnost
Krka dobitnik nagrade „2007 IR Magazine Continental Europe Award”

Na podlagi povedanega je očitno troje:

Prvič, obe družbi sta še naprej slovenska nacionalna šampiona, gledano tako z vidika rasti prodaje, zaposlenosti, dobička kot tudi odnosa do zaposlenih in do družbenega okolja.

Drugič, Lek raste hitreje (predvsem po zaslugi prodaj na ameriškem trgu), Krka pa hitreje povečuje zaposlenost. Tuj lastnik je bistveno racionaliziral poslovanje Leka, podvojil njegovo produktivnost v petih letih, hkrati pa ni zmanjšal investicij v razvoj ter fizičnih investicij.

Tretjič, pod tujim lastništvom ni prišlo samo do racionalizacije poslovanja Leka, pač pa tudi do koncentracije glavnih kompetenčnih področij Leka (Lek je postal globalni proizvodni center skupine Sandoz za učinkovine in zdravila, kompetenčni center za razvoj vertikalno integriranih izdelkov, kompetenčni center Sandoza na področju razvoja in proizvodnje biofarmacevtskih izdelkov in kot center oskrbe za trge SVE, JVE in SND), medtem ko Krka seveda še naprej nadaljuje koncept močno diverzificiranih dejavnosti, kar gre seveda na škodo produktivnosti.

Bankrot slovenskega nacionalnega interesa … in nov začetek

7 aprila, 2008 By in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 12 komentarjev

Darjin prispevek o slovenskih kobilicah, ki uničujejo slovenska podjetja in omogočajo ropanje delavcev s strani nekaterih povampirjenih novopečenih kapitalistov lepo zaokrožuje zadnje desetletje izrazito izraženega nacionalnega interesa v Sloveniji. Spomnimo se Sobotne priloge Dela, Mije Repovž in Janka Lorencija, ki sta bila glavna protagonista nacionalnega interesa ter njunega herojskega angažmaja v letih 2002-2004 v boju Pivovarne Laško proti belgijskemu Interbrewu ter proti privatizaciji NLB in NKBM. Spomnimo se Jožeta Mencingerja, ki je desetletje dolgo pisal o škodljivosti tujih investicij in škodljivosti razprodaje »družinske srebrnine«. Spomnimo se Franja Štiblarja in njegove že ničkolike sekvence izpred dveh tednov v zelem zvezčiču EIPF o škodljivosti prodaje slovenskih finančnih inštitucij, ker »slovenske banke niso tako slabe, da bi jih morali prodati«. Legitimna mnenja, vsekakor, če seveda odmislimo študije, ki jih je EIPF delal in še dela za nacionalne interesente (Pivovarna Laško, NLB, Mercator itd.) ter da je bil Štiblar dolga leta »chief economist« NLB. Toda zelo kratkovidna mnenja, tako iz zgodovinskega vidika kot tudi z vidika sedanjega, ex post trenutka.

Vsa ta mnenja, ki so bila uspešna pri ustvarjanju pritiska na vladno politiko, so imela skupen imenovalec, da je – ker je tuje lastništvo slabše od domačega – monopol domačih podjetij na domačem trgu boljši kot močna tuja konkurenca na domačem, ki bi nastala s tujim prevzemom enega izmed domačih podjetij. Teh opinion makerjev ni prepričalo dve stoletji izkušenj razvitih držav s tržnim gospodarstvom, ni jih prepričala zgodovina ameriških robber barons, ni jih prepričalo dobro stoletje ameriške anti-trustovske zakonodaje, katere namen je bil omejiti vpliv monopolov, ki so jih izgradili roparski baroni, ni jih prepričala konkurenčna politika EU, ki je eden izmed glavnih temeljev evropske pogodbe od Rimske pogodbe naprej.

Toda prav ta dejstva iz zgodovine so ključna za razumevanje sedanjosti v Sloveniji in za oblikovanje boljših politik oziroma za njihovo bolj striktno uveljavljanje. Shermanov protitrustovski zakon iz leta 1890 in Claytonov zakon iz leta 1914, ki ga je zamenjal, sta bila namenjena zaščiti potrošnikov pred monopoli in kartelnimi dogovori med ameriškimi industrijskimi giganti pod vodstvom roparskih baronov. Oba zakona sicer nista bila uspešna že v samem začetku, čeprav je Shermanov zakon ameriška administracija pod predsednikom Rooseveltom (1901-1909) uporabila v tožbi proti 45 podjetjem, pod predsednikom Taftom pa proti 75 podjetjem. Rockefellerjev Standard Oil je bil prvo monopolno ameriško podjetje, ki ga je leta 1911 regulator na podlagi te konkurenčne zakonodaje prisilil v razbitje. Toda s to vladno protimonopolno akcijo se je v ameriško gospodarstvo in zavest ljudi za vedno vcepila zavest varovanja konkurence zaradi zaščite interesov potrošnikov.

Podobne oziroma celo bolj dramatične razloge za protimonopolno delovanje so značilne tudi za druge države. Za Nemčijo v 1930. letih velja, da nacisti ne bi mogli prevzeti kontrole nad gospodarstvom, če ne bi bila nemška industrija tako monopolizirana v rokah nekaj industrijskih mogotcev, ki so jih nacisti z lahkoto bodisi podkupili bodisi ustrahovali. Podobno je medvojna japonska despotska vlada z lahkoto zmanipulirala industrijske konglomerate zaibatsu, vodene na familiarnih in nepotističnih temeljih, in jih prepričala v vojno. Obe državi sta po drugi svetovni vojni prav zaradi tega začeli striktno izvajati protimonopolno zakonodajo. Podobni, vendar nekoliko manj travmatični, razlogi so vodili tudi druge razvite države v sprejemanje in izvajanje protimonopolne zakonodaje in striktne konkurenčne politike.

Te izkušnje nam v Sloveniji manjkajo. Še več, slovenske izkušnje in s tem seveda stališča strokovne javnosti ter splošna družbena zavest glede zaščite potrošnikov in protimonopolne zakonodaje so pri nas – do sedaj – diametralno nasprotne. Dobra štiri desetletja socializma, pomanjkanja trga in posmeha ne samo osebnim svoboščinam, ampak v isti meri tudi pravicam potrošnikov, ter nato skoraj dve desetletji lastne poti skozi tranzicijo v obliki državnega kapitalizma, te družbene zavesti o dolžnosti države kot regulatorja, da zagotovi striktno spoštovanje pravic potrošnikov, prav gotovo niso pripomogla veliko.

Je pa k temu morda največ pripomogel Janez Janša. Janševa zasluga je, da je – zaradi brezobzirnega, brutalnega zasledovanja lastnih političnih interesov – s političnimi imenovanji ter razprodajo državnih lastniških deležev izbranim posameznikom razgalil škodljivost državnega kapitalizma v Sloveniji. Janševa brezskrupulozna želja po obvladovanju medijev, da bi si tem kupil podaljšek na oblasti, je – zaradi časopisa Delo – pripeljala do vertikalne integracije med monopolno živilsko industrijo in monopolizirano trgovsko verigo ter njune medijske piarovske mašinerije. Nekaj malega zaslug ima svetovni dvig cen hrane, ki je pokazal, kako lahko kratkovidna, brutalno dobičkarska menedžerska elita ta svoj monopolni položaj brezskrupulozno zlorabi z dvakrat višjim dvigom cen živil v trgovini od originalnega svetovnega šoka pri nepredelani hrani in nekajkrat višjim od tistega v ostalih državah v evro območju, ki vodijo striktno konkurenčno politiko. In nam – potrošnikom – pokazal, kako pomembna je konkurenca in kako brutalno pokvarjeni so lahko domači (!) monopolisti. Danes, ta trenutek, se oblikuje družbena zavest o koristnosti konkurence in škodljivosti monopolov.

Toda sama družbena zavest ni dovolj, potrebna je predvsem učinkovita politika konkurence. Za katero pa je potrebna politična volja. Močna politična volja. Paradoksalno je, da bosta prav spor med banditi, med Janševo kliko in kliko v Laškem, ter maščevalnost predsednika vlade naredila največ za dvig učinkovitosti politike konkurence. Ko bo Uradu za konkurenco (UVK) uspelo prvič vsaj preprečiti kakšno koncentracijo in nato denimo razbiti kakšen obstoječ monopol ali vertikalno integracijo, bodo koristi potrošnikov in politika konkurence končno dobili domovinsko pravico v Sloveniji.

Zato – in ne me narobe razumeti – sem po svoje vesel, da roparski baroni v Kopru in Laškem ter monopolisti v Mercatorju tako grobo in brez skrupulov izkoriščajo svoj položaj. S tem so in še bodo izzvali reakcije oblasti in nas državljanov ter s tem nov začetek politike konkurence v Sloveniji. In čez kakšnih dvajset let bomo imeli že zelo učinkovite splošne in sektorske regulatorje na trgu (UVK, ATVP, Apek). Dolga je še pot, toda nov začetek je že dovolj spodbuden.

Kako povečati učinkovitost Mihe Pogačnika?

31 marca, 2008 By in slovenija, v ospredju 4 komentarji

Finance poročajo, da državni proračun izjemno bogato plačuje storitve dvornemu pravnemu svetovalcu Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) dr. Mihi Pogačniku za svetovanja glede pogajanj s Hrvaško o meji in kot visokemu predstavniku za nasledstvo. Po pridobljenih informacijah Financ, naj bi samo v letih 2006 in 2007 državni proračun dr. Pogačniku osebno oziroma njegovim številnim zasebnim podjetjem (svetovalno podjetje, inštituti in celo zasebna fakulteta) izplačal za dobrih 362.000 evrov honorarjev in nagrad. Preračunano na mesečno raven naj bi dr. Pogačnik v zadnjem letu za svoja svetovanja MZZ o mednarodnem in evropskem pravu ter za vodenje koordinacijske skupine za reševanje mejnih vprašanj s Hrvaško dobival po vsaj 9.400 evrov neto (dobrih 12.000 evrov bruto).

Dodatno k temu pa so njegova podjetja za svetovanja Ministrstvu za obrambo, Službi za lokalno samoupravo, Geodetski upravi, itd. dobila v zadnjih dveh letih vsaj še za 126.000 evrov izplačil iz proračuna, njegova zasebna Evropska pravna fakulteta iz Nove gorice pa še skoraj 73.000 evrov sofinanciranja s strani Ministrstva za visoko šolstvo. Finance tudi navajajo poročanje hrvaškega Globusa izpred leta in pol, ki prikazuje dr. Pogačnika na »dragi novi jahti znamke Raffaelli Maestral, dolgi 16 metrov«, katere cena danes naj bi znašala prek 800 tisoč evrov. V pogovoru z Globusom naj bi dr. Pogačnik dejal, da obožuje hrvaško morje in da vsak prost trenutek preživi tam, glede rešitve mejnih vprašanj med Slovenijo in Hrvaško pa je dejal, da pričakuje, da bomo »končno rešitev verjetno čakali še 15 let«.

Glede na to, da je dr. Pogačnik svetovalec MZZ za reševanje mejnih vprašanj s Hrvaško že najmanj 10 let in da se v tem času rešitev meje ni premaknila z mrtve točke, se odpira vprašanje njegove učinkovitosti. Hkrati s tem pa se povsem logično postavlja tudi vprašanje vzrokov za to neučinkovitost. Poglejmo si preprost izračun. Denimo, da ste svetovalec s specifičnimi znanji, vendar z eksluzivnim dostopom do naročnika, ter da letno iz tega naslova zaslužite 150.000 evrov. Vaš primarni interes kot svetovalca ni, da čimprej končate s svetovalnim delom, ampak seveda, da vaša svetovalna pogodba z naročnikom traja čim dlje časa. Zakaj bi se trudili poiskati učinkovito, kompromisno rešitev za obe strani v denimo roku dveh let, saj bi se s tem odpovedali zaslužku 1,2 milijona evrov v naslednjih osmih letih?! Točno, kot svetovalec bi se potrudili, da bi našli vedno nove »vidike svetovanja«. Zato Pogačniku ne more biti prav težko pri srcu, da se rešitev mejnih vprašanj s Hrvaško po njegovem mnenju ne obeta pred iztekom naslednjih 15 let. Hja, po sedanji dinamiki plačil (približno 150.000 evrov bruto na leto) to pomeni skupaj 2,25 milijona evrov bruto honorarja – za 15-letno čakanje na rešitev (ali pa tudi ne) mejnega vprašanja.

Na tem mestu bi se izognil vprašanjem o možnem klientelizmu (predavatelj na Pogačnikovi zasebni Evropski pravni fakulteti iz Nove gorice je denimo tudi njegov naročnik – minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel), pač pa bi se dotaknil vprašanja, kako dr. Pogačnika spodbuditi k večji učinkovitosti njegovih svetovalnih storitev. Iz ekonomske teorije in prakse izhaja, da je najbolj učinkovit način nagrajevanja tisti, ki nagrado za opravljeno delo veže na učinkovitost, najmanj učinkovit pa tisti, ki je določen v obliki pavšala. Da bi dr. Pogačnika spodbudili, da najde čimbolj učinkovito rešitev našega mejnega spora s Hrvaško, bi tako njegovo nagrado morali vezati tako na časovno dimenzijo kot tudi prostorsko dimenzijo rešitve mejnega vprašanja. Zato predlagam, da MZZ dr. Pogačniku pri oblikovanju nove pogodbe o svetovanju več ne vključuje določila o pavšalnem mesečnem plačevanju, pač pa da se mu nagrada izplača na koncu »projekta«.

Denimo, svetovalna pogodba bi lahko vsebovala določilo, da če Slovenija in Hrvaška rešita mejno vprašanje pred tremi leti, se dr. Pogačniku izplača nagrada v višini 300.000 evrov (za leto dni prej, 400.000; za dve leti prej pa 500.000 evrov), hkrati pa za vsak ar (100 kvadratnih metrov) zemlje, ki bi Sloveniji pripadli (glede na sedanje stanje) s to končno rešitvijo meje, se dr. Pogačniku izplača po 100 evrov nagrade. Če pa dr. Pogačniku to v treh letih ne uspe najti uspešne rešitve, mu proračun izplača nagrado (za neuspešno svetovanje) v višini 10.000 evrov. Če bi torej dr. Pogačniku uspelo najti učinkovito rešitev za mejno vprašanje s Hrvaško v roku dveh let, Slovenija pa bi pridobila denimo 100 hektarjev zemlje (in morja), bi Pogačnik s to svojo bistroumno rešitvijo zaslužil skupaj 1,4 milijona evrov. To pa bi bila verjetno že dovolj velika spodbuda, da bi se učinkovitost dr. Pogačnika pri iskanju učinkovite rešitve mejnega vprašanja s Hrvaško zelo povečala.

Še bolje pri vsem skupaj pa bi seveda bilo, če MZZ ne bi bil v ekskluzivnem naročniškem odnosu z dr. Pogačnikom, ampak da bi v ta namen prek javnega razpisa pod podobnimi pogoji poiskal najboljšega domačega ali tujega ponudnika z ustreznimi mednarodnimi objavami in referencami. Stavim, da bi bilo ponudnikov veliko, rešitev mejnega vprašanja s Hrvaško pa bistveno bližje.

Lahko zaupamo politikom, ki kradejo (sodelavce)?

25 marca, 2008 By in slovenija 37 komentarjev

Pred letom dni je Borut Pahor, predsednik najmočnejše opozicijske stranke SD, v svoje vrste zvabil štiri zveneča poslanska imena iz vrst prav tako opozicijske LDS. Pred dvema mesecema je LDS “ukradel” še njenega nedavnega kandidata za predsednika države Mitjo Gasparija. Berem, da se “na terenu” dogajajo prave lokalne vojne za mestne odbore strank. Najbolj aktivna je novoustanovljena stranka Zares, ki pod vodstvom Gregorja Golobiča “organizira” lokalno strankarsko mrežo. Na Golobičev način. Berem namreč, da se na kranjskem koncu obeta prestop celotnega lokalnega odbora LDS v Zares. Smetana na torti v tem lokalnem plenilskem pohodu Zares naj bi bil Alojz Potočnik, brat evropskega komisarja Janeza Potočnika, kar naj bi po svoje impliciralo, komu bo komisar naklonil svojo neformalno podporo pred jesenskimi volitvami. Berem, da se podobna zgodba odvija tudi na primorskem koncu. Berem celo, da je Zares “ukradla” lokalni odbor Janševe SDS v Apačah…

Zanimivo je, da je glavni nosilec teh “tatinskih” praks prav Gregor Golobič, politik, ki je v lanskem comeback intervjuju v Dnevniku kritiziral plenilske prakse v slovenski politiki in se danes zavzema “novo politiko”. Podobno je s Pahorjem, ki v večini intervjujev poudarja svojo etično držo in da njegova stranka ne bo uporabljala neetičnih praks.

Kaj je narobe s takšnim načinom delovanja strank? Pomisleki so podobni kot v gospodarskih zadevah. Zakon o varstvu konkurence denimo natančno določa, kaj so prakse nelojalne konkurence. Zakon o prevzemih pa natančno določa prevzemna pravila in (načeloma) sankcionira nedovoljene prevzemne prakse. Kako to, da v politiki podobna pravila ne veljajo? Naj vzpostavim analogijo s prevzemno zakonodajo. Pred kratkim sta se združili stranki Zares in As, tako da je Zares v bistvu prevzela As. Podoben prevzem je nedavno nad SMS naredila SLS, SD pa nad ekološko stranko in Krščanskimi socialisti. Ti politični prevzemi so bili narejeni v podobnem duhu kot potekajo prevzemi med gospodarskimi družbami, predvsem pregledno. Problem pa je pri zgoraj opisanih “krajah” lokalnih strankarskih odborov in politikov iz nasprotne stranke. Gre za nepregledne “kraje”, ki so po mojem mnenju globoko v polju nelojalne (politične) konkurence in so skregane z etiko političnega delovanja. Zakaj na političnem področju nimamo jasnih pravil glede “prevzemov” in “varstva konkurence”?

Iz tega izhaja tudi naslovno vprašanje: lahko zaupamo politikom, ki danes v predvolilnem boju “kradejo” posamične sodelavce in celotne lokalne strankarske odbore, da se ne bodo podobnih praks posluževali tudi pri gospodarjenju z javnim denarjem in državnim premoženjem?! Zame je tat samo tat, pa naj krade sosedove kokoši, celotna podjetja, javni denar ali politične kadre konkurenčni stranki.

Klientelizem namesto učinkovitosti

22 marca, 2008 By in slovenija 2 komentarja

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu. 

Prejšnjo vlado so odnesli Falcon, Orion, Ultra, inflacija in davčna reforma, saj je vlada izgubila podporo javnosti zaradi občutka o neučinkovitosti vladne koalicije glede obvladovanja ekonomske politike ter razraslega klientelizma okrog vodilne stranke LDS. Volivci so bili LDS preprosto siti, nekaj zaradi zasičenosti z dolgoletno vladavino, nekaj pa zaradi splošnega občutka, da se je klientelizem razrasel čez vse meje dobrega okusa. Pri tem je javnosti močno »pomagala« nekdanja opozicija, predvsem Janez Janša, ki je z izrednimi parlamentarnimi sejami o korupciji in klientelizmu ter interpelacijami ministrov in celotne vlade uspešno ustvarjala psihozo izrednih razmer. In Janez Janša in nekdanja opozicija so to psihozo izrednih razmer dobro unovčili na volitvah. Zmagali so zaradi domnevno »nečistih rok« vladne koalicije. In zaradi svojih domnevno čistih rok. Volivci so od njih upravičeno pričakovali bolj učinkovito in bolj transparentno delovanje države.

Kakšna je situacija štiri leta kasneje? Je nekdanji opoziciji uspelo izgraditi bolj učinkovite vladne makroekonomske politike? Ji je uspelo zajeziti gospodarski kriminal in se upreti skušnjavam oblastnega klientelizma? Bojim se, da je odgovor negativen. Močno negativen. Naj to ilustriram z dejstvi.

Najprej o učinkovitosti. Ja, na prvi pogled je sedanja vlada, če zanemarimo inflacijo, bolj učinkovita na makroekonomskem področju, saj je uspela podvojiti gospodarsko rast in uravnotežiti javne finance. Toda gospodarska situacija v svetu, merjena s kazalci gospodarske klime, je bila Janševi vladi bistveno bolj naklonjena kot denimo Ropovi. Gospodarska rast in ugodne javne finance so se Janševi vladi preprosto zgodile. Kot debel krompir neumnemu kmetu. Bolj učinkovite vlade nam primerljivih novih članic EU so namreč v tem času dosegale tudi 10 in več odstotno gospodarsko rast.

Druga stvar je učinkovitost države na področju regulacije, zagotavljanja enakih pogojev za delovanje vseh subjektov na trgu in zajezitve gospodarskega kriminala. Razen Virantovega uspešnega pristopa k večji prijaznosti storitev javne uprave do državljanov in podjetij, ta vlada nima veliko pokazati. Regulator telekomunikacijskega trga Apek, Agencija za trg vrednostnih papirjev in Urad za varstvo konkurence so cela tri leta gledali stran od eklatantnih zlorab monopolnega položaja, delniških parkirišč in oblikovanja nedopustnih vertikalnih integracij. Apek se še naprej neučinkovito uči s preučevanjem tujih ureditev, UVK pa se je zganil šele pred pol leta, ko so se predsedniku vlade zamerili »tajkunski oligarhi« iz Laškega. Podobno je pri delu tožilstva, ki – ponovno – ni kos svoji nalogi, kljub temu da ga vodi prva in najbolj glasna zagovornica njegove večje učinkovitosti. Preprosto nimajo ničesar za pokazati, niti enega uspešnega velikega primera niso rešili v zadnjih treh letih. Še pri aferah Miro Petek, BTC in Orion jim je spodletelo. Še huje pa je to, kar se nakazuje ob zadnji aferi »letališki stolp«, saj ta bolj kot v smeri neodvisnega strokovnega dela kaže v smeri popolne politične instrumentalizacije tožilstva v politične namene. Podobno, kot smo imeli možnost videti pri aferi Sova. Podobno kot bomo verjetno deležni v dveh podobnih primerih, ki naj bi sledila v naslednjih mesecih. Tožilstvo in policija očitno delujeta po direktivah iz kabineta predsednika vlade in se lotevata le politično motiviranih primerov. To, da so vse naštete inštitucije pod nadzorom ministrov vodilne vladne stranke SDS torej ni povečalo njihove učinkovitosti, ampak je vodilo k »privatizaciji« njihovega delovanja v zasebne oziroma strankarske politične namene.

Pri oblastnem klientelizmu pa je situacija še bistveno hujša, saj gre za neposredno zlorabo oblasti. Klientelizmov oblasti je več vrst, od političnih kadrovskih imenovanj, pridobivanja državnih poslov, pridobivanja koncesij do netransparentnih prodaj državnega premoženja. In tovrstni klientelizem je pod Janševo vlado dobil močan pospešek.

Prvič, institucionalna lastninska struktura z ohranitvijo velikih državnih lastniških deležev, ki jo je idejno zasnoval Tone Rop v začetku devetdesetih let, nato pa sta jo skupaj z Gregorjem Golobičem do perfektnosti sistematično zlorabljala prek netransparentnih prodaj Kada in Soda ter klientelističnih kadrovskih imenovanj, je bila »izvrsten« način ne samo za popolno kontrolo nad gospodarstvom, ampak tudi za sistematično ropanje in prisvajanje rent, ki pristanejo bodisi na zasebnih ali strankarskih računih. Sedanja vlada Janeza Janše je ta sistem, ki ga je podedovala, z istimi podedovanimi vzvodi, vendar samo še bolj brutalno zlorabila za svoje povsem zasebne koristi. Na hitro in brutalno je zamenjala direktorje in člane nadzornih svetov s svojimi kadri. Razlika med obema vladama je v tem, da je bil pod LDS kadrovski interesni krog bolj širok in kvaliteten, metode političnih imenovanj pa bolj sofisticirane in prikrite. Pod Janševo vlado se je kadrovski krog bolj koncentriral, njegova kvalifikacijska struktura močno upadla, metode delovanja pa postale zelo brutalne. Po eni strani zaradi manjšega nabora kvalitetnih kadrov (boljši kadri so se že prej »prodajali« LDS-u). Po drugi strani pa so tisti, ki se niso mogli »prodati« prej, sedaj začutili priložnost, da lahko na hitro obogatijo. Zato niso izbirali sofisticiranih metod za hitro bogatenje. Še posebej, ker so izgledi, da bo Janša dobil še en mandat, tako pičli.

Drugič, gradbena afera »čista lopata« je le majhen kamenček v mozaiku netransparentnega pridobivanja državnih poslov na javnih razpisih. Celotna gradnja slovenskih avtocest, vse nabave za vojsko in policijo, vsa investicijska vlaganja, ki jih financira država in nabave računalniške opreme ter večina naročil majhne vrednosti, ki pomenijo 90 odstotkov vseh javnih naročil, potekajo po tem istem principu dogovorjenih poslov z vnaprej izbranimi kupci. Za primerno provizijo tistemu, ki posel oddaja, seveda. To se v razvitem svetu pojmuje kot korupcija in najstrožje preganja. Pri nas pa so to običajni načini delovanja države, ki jih nihče ne preganja. Potem so tu še provizije raznih posrednikov. Tudi za vlado LDS je bilo značilno močno delovanje raznih lobistov, od Mileta Šetinca, Bogdana Biščaka in Petra Rigla naprej. Pod Janševo vlado so se le zamenjali lobisti s tistimi iz najožje skupine predsednika vlade, običajno s pripadniki nekdanje manevrske zaščitne strukture, sorodniki ministrov in člani nekaterih družin, denimo mariborske družine Petek. Tako so nenadoma prej neznana ali novoustanovljena podjetja začela dobivati pomembne posle pri državnih poslih, od dobav opreme za vojsko in policijo, investicijskih del do izvajanja piarovskih storitev in javnomnenjskih raziskav. Če je za vlado LDS v zadnjem mandatu najbolj razvpit primer tovrstnih poslov oddaja posla tiskanja avtomobilskih nalepk, so Klima Petek, Spem, Aragon in Fakulteta za uporabne družbene študije le nekatera izmed najbolj razvpitih, vendar ne največjih imen v teh poslih sedanje vlade.

Tretjič, koncesije opravljanje javnih storitev so naslednja možnost velikih malverzacij. Če je bilo za vlado LDS indikativno, da je nekdanja ministrica za visoko šolstvo kot odpravnino dobila rektorstvo novoustanovljene Primorske univerze, je pod sedanjo vlado tovrstno delovanje bistveno bolj razširilo. »Privatizacija« Sveta za visoko šolstvo, Jambrekova zasebna fakulteta, Fakulteta za uporabne družbene študije iz Nove gorice, celjska mednarodna poslovna šola, ki jo je ustanovil državni sekretar na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, koncesije v zdravstvu in igralniške koncesije so spet le nekaj najbolj razvpitih primerov tovrstnega klientelizma.

Četrtič, prodaje državnega premoženja predstavljajo izvrstno priložnost za korupcijo. Za vlade LDS so značilni nekateri primeri netransparentnih prodaj kapitalskih deležev Kada in Soda. Primere lahko najdemo denimo pri prodaji Dela Gorenju in privatizaciji mariborskega Infonda ob pomoči NKBM in NLB. V novejši zgodovini pa je tovrstnih primerov bistveno več, pa sploh ne bom omenjal primera Mercator. Problematično je to, da je ta vladna koalicija s temi netransparentnimi, klientelistično in politično motiviranimi prodajami državnega premoženja ustvarila nov rod tajkunskih tranzicijskih oligarhov po hrvaškem, ukrajinskem in ruskem vzoru. Če je prejšnja vlada še nekako pazila na spodobnost s tem, ko denimo ni dovolila menedžerskih prevzemov Mercatorja, Kidričevega in tako naprej, je ta vlada vse te posle najprej spodbudila s svojim brutalnim kadrovskim cunamijem, nato pa jih tudi formalno omogočila z netransparentnimi prodajami kapitalskih deležev države. Upam, da bo nekoč v tej državi dovolj politične volje in tožilskega poguma in znanja, da bodo raziskali prodaje kapitalskih deležev Kada in Soda v obdobju 2005-2007 in kdo se je pri teh prodajah – ob menedžerjih – najbolj okoristil.

Kaj je skupnega tem primerom klientelizma? Njihov skupni imenovalec je, da je tovrstna stopnja klientelizma možna samo v razmerah, ko je po eni strani država tako pomemben lastnik v gospodarstvu in ko razpolaga s tako širokim naborom visokih funkcij, po drugi strani pa nadzorne inštitucije (Računsko sodišče, ATVP, Apek, UVK) in inštitucije pregona (policija, tožilstvo) ne delujejo. Takšne razmere so najboljše gojišče Olsonove banditske demokracije, ki omogoča ropanje davkoplačevalcev s strani banditov, ki so blizu političnemu vrhu. Za Janševo vlado, ki deluje po manj formalno utirjenih pravilih, je še posebej značilno, da je klientelizem sistemsko vgrajen v njeno delovanje. Osnovni moto delovanja te koalicije, ki sem ga neštetokrat slišal od njihovih članov, je »prej so bili oni, zdaj pa smo mi na vrsti!«. Gre za privatizacijo države na vseh ravneh, od gospodarstva, šolstva, zdravstva do javnih medijev. Gre za netransparentno in klientelistično privatizacijo, kar je njen osnovni problem.

Toda pomembno je predvsem to, kaj se lahko iz te zgodbe naučimo? Olsonova teorija kaže na to, kako pomembne so institucije, torej kako pomembno je oblikovanje in spoštovanje formalnih pravil, kako pomembni sta formalna demokracija in dobro delujoča pravna država ter kako pomemben je obstoj močne politične konkurence. Pomembne so za oblikovanje pravih spodbud posameznikov in s tem za razvoj. Demokracije s transparentnimi političnimi sistemi, ki zagotavljajo rotacijo elit, z meritokratskim tržnim gospodarstvom ter dobro delujočo pravno državo, ki varuje zasebno in javno lastnino ter zagotavlja izvrševanje pogodb in prenosljivost lastninskih pravic, so edina garancija za uspešno gospodarstvo in blaginjo vseh državljanov.

Dejstvo je, da je bila sedanja vlada primerjalno gledano bistveno manj izvedbeno učinkovita – od propadlih reform, neuspelih privatizacij in neuspehov pri preganjanju gospodarskega kriminala. Toda ta vlada ni bila samo neuspešna pri udejanjanju tega, kar je obljubljala, ampak je klientelizem sistemsko vgradila v delovanje same koalicije. Zato jeseni, ko bomo volili novo vlado, imejmo pred očmi predvsem to, katera stranka in kateri posamezniki nam lahko zagotovijo bolj demokratičen sistem z bolj transparentnim in meritokratskim tržnim gospodarstvom. To morajo biti ne samo politiki, ki bodo izkazano imeli čiste roke, ampak politiki, ki bodo predstavili najbolj učinkovite mehanizme, kako bodo Slovenijo iz Olsonove banditske demokracije pripeljali v bolj demokratični, bolj transparentni in bolj meritokratski tržni kapitalizem.

Vinjete bodo drastično zmanjšale prihodke od cestnin

21 marca, 2008 By in slovenija, v ospredju 33 komentarjev

Odločitev vlade o načinu uvedbe vinjet za vožnjo po avtocesti, ki predvideva enotno ceno za vse vrste osebnih vozil in tudi za vožnjo po ljubljanski obvoznici, medtem ko ohranja sedanji sistem cestninjenja z zaustavljanjem za kamione, je neumnost. Na tem mestu ne želim polemizirati s samo odločitvijo vlade za spremembo načina cestninjenja, ampak s predlagano spremembo načina cestninjenja. Vsi se verjetno strinjamo, da je sedanji način cestninjenja z ustavljanjem na cestninskih postajah izjemno obremenjujoč za okolje, hkrati pa povzroča še prometne zastoje. Prav tako se verjetno vsi strinjamo, da je najbolj primeren satelitski način cestninjenja, ki omogoča plačevanje po prevoženem kilometru. Čeprav seveda tudi ta sistem ni popolnoma pravičen, saj predlagane rešitve ne predvidevajo diferenciranega obravnavanja osebnih vozil glede na njihovo težo, starost in količino škodljivih snovi v izpušnih plinih. Hkrati je do enotne evropske ureditve satelitskega cestninjenja ter rešitve vprašanja varnosti osebnih podatkov še daleč.

Znotraj teh dveh skrajnih in neoptimalnih točk v sistemu cestninjenja je seveda vsaka druga rešitev sama po sebi neoptimalna. Toda če se je vlada – iz takšnih ali drugačnih razlogov – že odločila za spremembo sedanjega sistema cestninjenja, potem je treba med možnimi – neoptimalnimi – rešitvami najti takšno, ki je najbolj učinkovita. Sedanji vladni predlog uvedbe vinjet za osebna vozila pa ni učinkovit, ampak je, oprostite izrazu, neumen. Neumen je vsaj s štirih vidikov.

Prvič, ta način je neumen z ekološkega vidika, ker ne bo zmanjšal kolon kamionov pred cestninskimi postajami in količine izpušnih plinov.

Drugič, neumen je z administrativnega vidika, ker ne prinaša optimalnega načina pobiranja cestnine, ker ne omogoča učinkovitega nadzora, ker ne znižuje stroškov pobiranja cestnin, ampak jih zaradi stroškov tiskanja vinjet kvečjemu zvišuje, in nenazadnje zato, ker bo vodil v klientelizem glede pridobivanja posla s tiskanjem vinjet. Resnično mi ni jasno, kako bodo policija in uslužbenci Darsa zagotovili nadzor nad tem, kdo uporablja vinjete in kdo ne. Bodo uslužbenci Darsa pregledovali počasi mimo vozeča vozila na sedanjih cestninskih postajah? V čem je potem prednost vinjet nad sedanjim sistemom, saj se na ta način pretočnost mimo cestninskih postaj sploh ne bo omembe vredno povečala?

Tretjič, nepremišljen je s finančnega vidika. Minister Žerjav računa s tem, da bo letno vinjeto po ceni 55 evrov kupilo 800 tisoč Slovencev, polletno pa 2.5 milijona tujcev v tranzitu čez Slovenijo, kar bi naj letno navrglo skupaj bruto 131,5 miljona evrov. Toda, kot je opozorila Darja, minister žerjav dela najverjetneje račun brez krčmarja, saj Evropska pogodba v svojem duhu prepoveduje, da bi neka država članica diskriminatorno bolj obdavčila državljane druge članice kot svoje lastne. Cestninska obdavčitev s 35 evri tujih vozil za tranzit Slovenije pa pomeni natanko takšno diskriminatorno obravnavo. Iz tega razloga je tudi Avstrija pred desetletjem morala uvesti desetdnevne in dvomesečen vinjete. Če bo torej Slovenija pod pritiskom EU morala uvesti desetdnevne in dvomesečne vinjete, bo izkupiček bistveno manjši. Pomagajmo ministru Žerjavu in naredimo bolj realističen ad hoc izračun. Denimo, da bo letno vinjeto po ceni 55 evrov še vedno kupilo 800 tisoč Slovencev, in da bo desetdnevno vinjeto po ceni 10 evrov kupilo 1.5 milijona tujcev, dvomesečno vinjeto po ceni 15 evrov pa 1 milijon tujcev. V tem primeru bi vinjete v Darsov proračun navrgle bruto izkupiček le v višini 59 milijonov, kar je več kot polovico manj od pričakovanih 131,5 milijona.

Po drugi strani pa je pomemben neto finančni priliv od pobranih cestnin. Ni jasno, kako bodo vinjete vplivale na večji neto finančni priliv od cestninjenja, če pa Dars ne namerava odpuščati zaposlenih ampak jih namerava prešolati v učinkovite nadzornike nad uporabo vinjet? Naj spomnim, da je prav delovno intenzivno pobiranje cestnin sedaj pobralo skoraj tretjino prihodka od pobranih cestnin. Prav tako ni jasno, kakšni bodo stroški tiskanja vinjet. Bodo »požrli« 10, 15 ali 20% od pobranih cestnin?

Četrtič, vladni način uvajanja vinjet je neumen z vidika pravičnosti, ker ne omogoča plačevanja po prevoženem kilometru in ker vsa osebna vozila obravnava enotno ne glede na težo vozila in količino škodljivih snovi v izpušnih plinih.

Na podlagi zgolj teh zgornjih ad hoc argumentov je očitno, da je vladni predlog uvedbe vinjet narejen povsem na pamet in da je zato neučinkovit. Če vlada resnično želi prav zdaj – iz katerihkoli razlogov – spremeniti sistem cestninjenja, ga narediti administrativno bolj učinkovitega in finančno bolj izdatnega, naj – v vmesnem obdobju do uvedbe satelitskega cestninjenja – za domača vozila preprosto poveča povračilo za uporabo cest, ki ga plačujemo ob registraciji vozil in ga ustrezno diferencira glede na moč motorja, težo in starost avtomobila. Gre za podobno pavšalno obdavčitev kot v primeru vinjete, ki pa je bistveno bolj »pravična« zaradi diferenciacije vozil, administrativno zelo enostavna in finančno zelo učinkovita, saj odpade strošek tiskanja in prodaje vinjet. Pa še problemom učinkovitosti nadzora in s tem free-riderstva se izognemo. Poleg tega omogoča tak način pobiranja cestnin ob registraciji plačevanje za vožnjo po vseh vrstah cest, ne samo avtocest, kar je z vidika financiranja izgradnje in vzdrževanja cest seveda najbolj »pravično«.

Vendar vladi pri spreminjanju sistema cestninjenja za osebna vozila očitno ne gre za učinkovitost, niti za pravičnost. Zato je najbolj pomembno vprašanje, zakaj se vladi z uvajanjem vinjet (že s 1. julijem) tako mudi. Najbolj očiten odgovor je: zaradi jesenskih volitev. Vlada verjetno predvideva, da bo s tem ukrepom uspela pridobiti dodatne simpatije pri volivcih.

Pa bo res? Uvedba vinjet bo namreč razbremenila tiste, ki se največ vozijo po avtocestah, prizadela pa predvsem revnejše državljane in državljane iz regij z manj avtocest, ki bodo nenadoma zaradi enkratne poti po avtocesti morali odšteti precej denarja za vinjeto. Uvedba vinjet bo prizadela denimo tudi Ljubljančane, ki se ne vozijo pogosto po avtocestah, saj bodo morali zdaj za vožnjo po ljubljanski obvoznici tudi kupiti vinjeto. Določen delež Ljubljančanov pa bo prisilila, da se bodo obvoznici izognili in se preselili na mestne ceste, kar bo še povečalo gostoto prometa v mestu. Učinek bo torej prav nasproten temu, kar želi doseči vlada – preusmeriti promet z mestnih in regionalnih cest na mestne obvoznice in avtoceste.

Volivci se utegnejo počutiti opeharjene tudi zaradi ponovne uvedbe avtomobilskih nalepk. Na začetku mandata je Janševa vlada z velikim pompom ukinila avtomobilske nalepke, ki jih je uvedla Ropova vlada, kar je njen verjetno največji dosežek v tem mandatu. Morda bo njen največji fiasko ponovna uvedba nekih avtomobilskih nalepk …

Drug odgovor na to, zakaj se vladi z uvedbo vinjet tako mudi, pa se morda skriva v vprašanju, kateremu podjetju, ki si obeta posel od tiskanja vinjet, je uspel ta veliki lobistični met, da se je vlada odločila prav za uvedbo vinjet? In naprej, kako to, da se je vlada odločila, da za oddajo posla tiskanja vinjet ne bo naredila javnega razpisa, ampak neposredna pogajanja? Kako to, da minister Žerjav že vnaprej natančno »informativno« ve, da naj bi tiskanje vinjet stalo 40-krat manj od stroškov, ki jih je izračunal UMAR? Katero konkretno podjetje mu je dalo to informacijo? In še naprej, kateri stranki bo to podjetje, ki naj bi tiskalo vinjete po 40-krat nižji ceni od Umarjeve ocene, velikodušno sofinanciralo volilno kampanjo? Iz katere stranke sta minister Žerjav in predsednik vlade Janša kot glavna uvajalca vinjet?

Ko je novomeško podjetje Mirage dobilo posel za tiskanje avtomobilskih nalepk, je tedanji opozicijski poslanec Janša to označil kot vrh političnega klientelizma in korupcije. Kaj bo porekel predsednik vlade Janša tokrat, ko bo posel dobilo podjetje po njegovem izboru?

Globalizacijske lekcije, 2. del: Evolucija svetovne trgovine

19 marca, 2008 By in slovenija 1 komentar

O razvoju svetovne trgovine kot o sistematičnem globalnem načinu trgovanja med različnimi deli sveta lahko govorimo šele po Kolumbovem odkritju Amerike 1492. leta. To je hkrati tudi začetek novega veka. Pol tisočletja razvoja svetovne trgovine lahko po njihovih glavnih značilnostih razdelimo na pet obdobij:

1. Merkantilizem (od odkritja Amerike (1492) do francoske revolucije (1789))
2. Liberalizem (konec 18. do druge pol. 19 stoletja)
3. Protekcionizem (sredina 19. stoletja do krize 1929-33)
4. Intervencionizem (po 1933 do 1947)
5. Obdobje liberalizacije in globalizacije (po 1947)

Za obdobje merkantilizma so značilni

  • absolutni fevdalizem in močna vloga države,
  • povezovanje sveta s trgovinskimi potmi, rast notranje in zunanje trgovine, prvotna akumulacija trgovinskega kapitala, oblikovanje trgovskih velesil (Španija, Portugalska, Nizozemska, V. Britanija), zlata veljava valut,
  • kljub obstoju svetovnih trgovskih poti še ni bilo prave svetovne trgovine, ampak je bila ta zgolj slučajnega, individualnega ali kratkoročnega značaja, ne pa izraz sistematične potrebe držav po prehodu iz lokalne na mednarodno delitev dela,
  • glavni cilj držav je bilo povečanje narodnega bogastva (prek akumulacije zlata) in s tem tudi ekonomske in politične moči države, do zlata je bilo mogoče priti samo (1) prek »uvoza« zlata (ropanja) iz kolonih, ali (2) prek presežka v zunanji trgovini,
  • neto priliv zlata v državo je imel pozitiven vpliv na inflacijo in s tem na spodbujanje konjunkture, neto odliv zlata pa negativen deflatorni vpliv na recesijo. Ta t.i. zlati avtomatizem je prek zunanje trgovine avtomatično uravnaval notranja gospodarska (ne)ravnotežja držav.
  • zaradi slednjega je za merkantilizem značilen tolikšen obseg ropanja kolonij ter merkantilistična ekonomska politika, ki se je zavzemala za sistematične presežke v zunanji trgovini (neto priliv zlata), kar je bilo mogoče doseči le z velikimi uvoznimi ovirami ter spodbujanjem izvoza

Šele obdobje liberalizma po francoski revoluciji (1789) je prineslo spremembo filozofske in ekonomske paradigme. Francoski naturalisti so dali osnovo za »osvoboditev« ljudi kot posameznikov, Adam Smith kot moralni filozof pa je dal podlago za razumevanje večje učinkovitosti prostega delovanja ekonomskih zakonitosti od državne hiperregulacije in koristnosti mednarodne trgovine in sodelovanja iznad dotedanje merkantilistične enostranske zaprtosti za trgovino. Za obdobje liberalizma so značilni predvsem:

  • notranja gospodarska in politična integracija držav (oblikovanje enotnih držav, odprava notranjih trgovinskih ovir, odvzem carinskih pristojnosti lokalnim veljakom, sprostitev gibanja delovne sile),
  • težnja k odpravi omejitev in preprek v gospodarskem delovanju države (laissez faire, Smithova “nevidna roka”, država kot “nočni čuvaj”), težnja k ustvarjanju pogojev za prosto gibanje blaga in kapitala ter k neomejenemu delovanju ekonomskih zakonov tako znotraj države kot na mednarodnem področju. Filozofska podlaga je v naravnem pravu (Montesquieu, Voltaire), razvoj šole ekon. liberalizma (Hume, Smith, Ricardo).
  • primat V. Britanije: razvoj industrije (tehnološki razvoj, prva industrijska revolucija), razvoj mednarodne delitve dela prek razvoja svetovne trgovine na podlagi primerjalnih prednosti, enormno povečanje svetovne trgovine po letu 1815 (po koncu Napoleonovih vojn) v primerjavi z 18. stoletjem,
  • V. Britanija kot motor rasti svetovne trgovine: v prvi polovici 19. stoletja prek izvoza industrijskih izdelkov, v drugi polovici 19. stoletja pa prek uvoza surovin in primarnih proizvodov ter izvoza kapitala. Prek velikega zunanjetrgovinskega deficita je V. Britanija prenašala kupno moč v ostale dele sveta. Zaradi specifičnega dvojnega avtomatizma (povezava Britanija – svet prek britanskega deficita, zlati avtomatizem) je do leta 1890 svetovna konjunktura nihala na podlagi britanske – ob britanski krizi se je zmanjšal njen uvoz surovin, s tem pa posledično tudi svetovne cene surovin, kar je spet pognalo nov razvojni cikel v Britaniji ter prek povečanega britanskega uvoza tudi rast v svetu.
  • V. Britanija je enostransko (zaradi lastnih koristi) v obdobju 1815-1846 (odprava žitnih zakonov) uvedla popolno liberalizacijo trgovine in k temu spodbudila tudi druge države. Toda razen Francije (1860, Cobden – Chevalierov sporazum) druge države temu niso sledile, ampak so se začele pospešeno zapirati pred zunanjo trgovino.

Do leta 1890 je večina držav vedla carinske zakone in se zaprla pred uvozom, s čimer se je začelo obdobje protekcionizma. Osnovni razlog za tovrstno »začasno odstopanje od načel liberalizma« je bila zaščita domačega gospodarstva, dokler ne bo enako konkurenčno kot druga, ki je našla svojo argumentacijo predvsem v ekonomskem nacionalizmu in argumentu zaščite mlade industrije Friedricha Lista (1841) ter v ameriškem industrijskem protekcionizmu po ameriški državljanski vojni. Dejstvo je, da je protekcionizem pomagal v industrijskem razvoju danes najbolj razvitih držav, toda hkrati je dejstvo, da ne moremo ugotoviti, ali ne bi večja odprtost držav tega razvoja še bolj pospešila. Primer razvoja japonske in azijskih držav po letu 1950 ter denimo Čila, Mehike po letu 1975 kaže namreč prav na to superiornost izvozne zasnove razvojne strategije nad t.i. uvozno nadomestno zasnovo, ki jo je ubrala večina nerazvitih držav.

Dejstvo je tudi, da je protekcionizem držav in želja evropskih držav po političnem (vojna za kolonije) namesto ekonomskem (prek trgovine in izvoza kapitala) obvladovanju odvisnih držav pripeljala do prve svetovne vojne, desetletne recesije po njej do dokončnega zloma svetovnega gospodarstva z ameriško gospodarsko depresijo (1929-1933). S tem se je dokončno začelo obdobje državnega intervencionizma, popolnega uravnavanja delovanja gospodarstev, popolnega zaprtja medsebojne trgovine. Do leta 1933 se je zaradi enormnega dviga trgovinskih ovir, uvedbe deviznih kontrol in konkurenčnih devalvacij valut svetovna trgovina med 75 vodilnimi državami sveta zmanjšala na vsega tretjino obsega iz leta 1929. Svet je zgrmel iz ekonomske tudi v politično nestabilnost, pripravo na veliko morijo druge svetovne vojne.

Eno najbolj mračnih obdobij sodobne zgodovine se je po drugi svetovni vojni preobrnilo v gospodarsko obnovo in gospodarski čudežni razcvet. »Infrastrukturo« za ta razcvet je dal razvoj regulativnih mehanizmov ob koncu vojne (ustanovitev Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada leta 1944 v ameriškem Bretton Woodsu) ter po njej (podpis sporazuma GATT – Splošni sporazum o trgovini in carinah). Medtem ko je Svetovna banka regulirala gospodarsko obnovo držav, MDS pa finančno stabilnost svetovnega gospodarstva, je GATT poskrbel za postopno bilateralno znižanje trgovinskih ovir ter regionalne trgovinske integracije. Vse tri mednarodne inštitucije oziroma sporazumi so daleč od popolnosti, toda v tedanjem času so bile pravi odgovor na tedanje stanje v svetovnem gospodarstvu in so omogočile nesluten razvoj svetovnega gospodarstva. V primerjavo naj povem troje:

  • v obdobju 1913-1950 se je obseg svetovne trgovine povečal za 90%, svetovni BDP pa za 182%,
  • v obdobju 1950-1973 se je obseg svetovne trgovine povečal za 790%, svetovni BDP pa za 490%,
  • v obdobju 1973-2003 se je obseg svetovne trgovine povečal za 540%, svetovni BDP pa za 320%.

Obdobje po drugi svetovni vojni, ki ga lahko označimo kot novi liberalizem in globalizacija je prinesel razvoj mnogim nerazvitim državam, med njimi tudi bivši Jugoslaviji in Sloveniji. Toda primerjalno gledano je večji gospodarski razvoj in večjo rast življenjskega standarda prinesel tistim državam, ki so se bolj odprle svetovni trgovini in ki so dopustile več tržnega gospodarstva.

Pripravljeno na podlagi knjig:
Maddison, A. (2007), Contours of the World Economy, Oxford University Press.
Maddison A. (2006), The World Economy, Vol 1: A Millennial Perspective, OECD.

Prezentacija predavanja:
class-2-evolution-of-world-trade.pdf

Globalizacijske lekcije, 1. del: Pojavne oblike, nosilci, implikacije

10 marca, 2008 By in slovenija

* Prvo predavanje pri predmetu Globalisation and International Trade na Ekonomski fakulteti v Ljubljani za tuje študente v okviru Erasmus/Socrates mednarodne izmenjave. Predavanja so v angleškem jeziku.

Globalizacijo lahko opredelimo kot:

  • globalno horizontalno in vertikalno integracijo gospodarskih aktivnosti,
  • globalno integrirane sisteme proizvodnje in potrošnje,
  • spodbujene z informacijsko revolucijo, finančno integracijo, liberalizacijo zunanje trgovine in notranjegospodarsko deregulacijo,
  • z do zdaj najvišjo stopnjo mednarodne mobilnosti blaga, storitev, kapitala in ljudi,
  • z močno mednarodno soodvisnostjo svetovnih dogodkov.

Globalizacija, kot jo lahko opazujemo danes, ni nekaj novega, je le višja, bolj intenzivna oblika svetovne soodvisnosti, kot smo jih poznali v preteklosti. Ločimo lahko vsaj tri zgodovinske stopnje globalizacije:

  • Globalizacija 1.0: Od odkritja Amerike (1492) do začetkov industrijske revolucije v V. Britaniji (1800). Glavni igralec so bile države.
  • Globalizacija 2.0: Od 1800 do 2000. Značilnosti prve polovice obdobja so začetek industrijske revolucije po odkritju parnega stroja, padec transportnih stroškov in vzpon železnice. Drugo polovico obdobja zaznamuje informacijska revolucija (od telegrafa, telefona, računalnikov do optičnih kablov in svetovnega spleta), ki je dramatično znižala stroške tele – komuniciranja in (elektronskega) poslovanja. Glavni igralec so multinacionalna podjetja.
  • Globalizacija 3.0: Po letu 2000. Glavni igralci postanejo posamezniki, kot kreativni posamezniki in zahtevni informirani potrošniki, ki so mobilni znotraj držav, mednarodnih skupnosti (EU) in globalno.

Glavni »driverji« oziroma nosilci globalizacije so

  • Globalizirani trgi in proizvodnja
  • kot rezultat znižanih trgovinskih ovir
  • in spodbujena s tehnološkim napredkom,
  • IT revolucija (telekomunikacije in računalniki), ki omogoča širjenje informacij, idej in finančnih transakcij hitro in poceni prek velikih razdalj,
  • Izboljšanje transportnih tehnologij, ki je zmanjšalo svet s povečanjem hitrosti povezav in njihovo cenovno ugodnostjo).
  • Internet in svetovni splet kot skoraj zastonj globalna knjižnica znanja, informacij in podatkov.

Globalizacija sveta – t.j. prosta trgovina in prosto gibanje kapitala in ljudi, znižanje stroškov in cen, prost pretok informacij in vzorcev potrošnje ipd. – pa nima samo pozitivnih lastnosti. Globalizacija s seboj prinaša številne ekonomske in družbene implikacije, kar seveda nujno razdeljuje mnenja in mišljenja ljudi in raziskovalcev o njej. Najbolj popularna prepričanja o globalizaciji so:

  • Globalizacija je pravična,
  • Globalizacija je igra z ničelno vsoto,
  • Globalizacija je trg, prosta trgovina,
  • Globalizacija je somrak majhnih držav,
  • Globalizacija uničuje delovna mesta in znižuje plače doma,
  • Globalizacija uničuje okolje,
  • Globalizacija pomeni erozijo nacionalne suverenosti in nadvlado multinacionalk.

O podrobnostih posameznih točk bo več govora v okviru posameznih tematskih predavanj.

Pripravljeno na podlagi knjig:
Friedman, T.L. (2000), Lexus and the Olive Tree, Anchor Books.
Stiglitz J. (2003), Globalization and Its Discontents, W.W. Norton.
Wheelan C. (2002), Naked Economics, Ch. 1 & 11, W.W. Norton.

Vinjete in butalska vlada

7 marca, 2008 By in slovenija, v ospredju 47 komentarjev

Da ne bo nesporazuma, načeloma podpiram vinjete kot administrativno bolj učinkovit in ekološko bolj sprejemljiv način cestninjenja na avtocestah od sedanjega načina pobiranja cestnin z ustavljanjem na cestninskih postajah. Predvsem je sprememba načina cestninjenja pomembna v segmentu prevoza s kamioni, saj predvsem ti pri obveznem ustavljanju na cestninskih postajah ustvarjajo dolge kolone ter pri speljevanju močno onesnažujejo okolje. Zato me je precej negativno presenetila včerajšnja novica, da bo vlada predvidoma že do poletja uvedla vinjete za vožnjo po avtocestah za osebna vozila, medtem ko bo za tovorna vozila vsaj do naslednjega leta ostal v veljavi sedanji način pobiranja cestnine z ustavljanjem na cestninskih postajah.

Ob tej odločitvi vlade se človek preprosto vpraša, kdo je butast v tej državi. Če je sedanji način pobiranja cestnin z ustavljanjem na cestninskih postajah ekološko nesprejemljiv predvsem zaradi kamionov, ki dodatno še ustvarjajo kolone, kaj bo potem sploh doprinos vladne uvedbe vinjet za osebna vozila? Zadeva po novem ne bo ekološko nič bolj optimalna, saj bodo kamioni še naprej pri ustavljanju na cestninskih postajah ustvarjali kolone ter še naprej veselo onesnaževali zrak. Toda kolone kamionov bodo vplivale tudi na zastoje osebnih vozil. Bo mar DARS na sedanjih cestninskih postajah odprl dva vozna pasova (umaknil zapornice) samo za osebna vozila? Kdo lahko zagotovi, da tega ne bodo zlorabljali vozniki kamionov? S tega vidika je odločitev vlade za vinjete za osebna vozila z ekološkega vidika popolna brca v temo in očitno je, da je bila takšna odločitev sprejeta izključno v populistične predvolilne namene.

Po drugi strani pa je sporna administrativna in fiskalna učinkovitost vinjet. Satelitski način evidentiranja in pobiranja cestnin je seveda najbolj učinkovit in pravičen, vendar pa – kot je lepo prikazal kolega Miroslav Marc – prinaša tudi številne dileme, ki so tako tehnične narave kot tudi občutljive z vidika možnosti poseganja v zasebnost posameznikov. Do enotnega evropskega načina satelitskega cestninjenja bo verjetno preteklo še nekaj let, zato je lahko soliranje posameznih držav v tem projektu finančno precej tvegana poteza. S tega vidika je umestno v prehodnem obdobju uvesti sistem cestninjenja, ki bi bil ekološko bolj sprejemljiv, fiskalno bolj učinkovit in kolikor se da tudi pravičen. Vinjete – kot nalepka na vetrobranskem steklu, ki dokazuje, da smo plačali cestnino – administrativno in finančno ni prav posrečena rešitev. Vinjete so drage in predstavljajo nepotreben strošek pri pobiranju cestnin. Hkrati pa zahtevajo učinkovit mehanizem preverjanja in sankcioniranja, sicer hitro pride do problema free-riderstva.

Sedanji sistem cestninjenja je s finančnega vidika zelo neučinkovit, saj sami stroški pobiranja cestnin na cestninskih postajah znašajo približno tretjino pobranih cestnin. Vinjete so stroškovno nekoliko bolj učinkovite, predvsem pri letnih vinjetah, bistveno manj pa pri denimo 10-dnevnih vinjetah, saj naj bi strošek tiskanja vinjete znašal nekje med 4 in 8 evrov. Poleg tega pa se postavlja vprašanje smiselnosti uvajanja novih nalepk na avtomobile, saj je eden najpomembnejših dosežkov te vlade prav ukinitev nalepk, ki so dokazovale, da ima avtomobil opravljen tehnični pregled. Uvedba vinjet je torej samo še dodatna brca v temo vlade. Ki pa bo seveda imela pomembne finančne posledice na izbranega ponudnika, ki bo vinjete tiskal. Ne dvomim, da bo javni razpis za ponudnika vinjet prinesel »učinkovito izbiro« ponudnika iz desne politične provenience. Torej »desnega Miragea«. Ne dvomim tudi, da bo naslednja, leva vlada kot svoj največji dosežek navajala ukinitev vinjet kot nepotrebnih administrativnih stroškov za državljane.

Če bi vlada resnično hotela poenostaviti postopek pobiranja cestnin in ga – v vmesnem obdobju do uvedbe satelitskega cestninjenja – narediti ekološko bolj sprejemljivega in finančno bolj učinkovitega, ima na voljo bistveno bolj enostavno rešitev. Preprosto naj poveča povračilo za uporabo cest, ki ga plačujemo ob registraciji vozil in ga ustrezno diferencira glede na moč motorja, težo in starost avtomobila. Podobno lahko naredi tudi pri registraciji kamionov. Rešitev ni socialno pravična, je pa administrativno zelo enostavna in finančno zelo učinkovita, saj odpade strošek tiskanja in prodaje vinjet. Pa še problemu free-riderstva se izognemo. Izračun nove višine povračila za uporabo cest je zelo enostaven – pol ure dela z nekaj numeričnimi simulacijami – če poznamo strukturo registriranih osebnih in tovornih vozil ter želeno višino pobranih dajatev iz naslova cestnin. Poleg tega omogoča tak način pobiranja cestnin ob registraciji pobiranje dajatev za vožnjo po vseh vrstah cest, ne samo avtocest, kar je z vidika financiranja izgradnje in vzdrževanja cest seveda najbolj »pravično«. Za tuje osebne avtomobile in kamione pa lahko do  uvedbe satelitskega cestninjenja uvedemo vinjete, denimo mesečne, da izboljšamo njihovo finančno izdatnost.

Enostavne rešitve so običajno najboljše rešitve.