^{Članek je izvirno objavljen v Financah.}

Verjamete v neodvisnost in poštenost regulatorjev trga in varuhov zakonitosti? No, potem lahko nehate brati naprej. Ker bodisi živite v lepem domišljijskem mitu bodisi ste pravni zastopnik Telekoma ali Pivovarne Laško. Če ste pa bolj odprte glave in materialno nevezani na interese monopolistov, lahko v nadaljevanju na primeru regulacije področja telekomunikacij v Sloveniji dobite malce širšo sliko.

Praksa razvitih držav v zadnjih treh desetletjih je pokazala, da je regulacija področja telekomunikacij nujna. Seveda pa pot do učinkovite regulacije telekomunikacijskega trga ni bila tako preprosta. V osnovi gre za dilemo učinkovitosti regulacije v primerjavi z delovanjem konkurenčne zakonodaje. Slaba lastnost regulacije, ki načeloma deluje ex-ante z oblikovanjem ustreznih cenovnih in strukturnih politik, je namreč, da se rada izpridi v njeno nasprotje, to je v zaščito monopolistov. Začetnik ekonomske teorije regulacije George Stigler je razvil t.i. koncept ujetosti (capture theory).  Teorija ujetosti pravi, da se birokrati ali politiki, ki naj bi delali v korist javnega interesa, običajno sistematično ujamejo v delovanje v korist partikularnih zasebnih interesov. Z vidika teorije javne izbire je ujetost nujna posledica poskusa regulacije neke panoge, saj so finančne koristi zasebnih interesov vezane na politične odločitve oziroma odločitve regulatornih organov, zaradi česar bodo nosilci zasebnih interesov vedno – neposredno ali posredno – našli način, kako »ujeti« odločevalce.

Tovrstnih praks, ko se regulatorji trga prelevijo v zaščitnika monopolistov, je v praksi ogromno. Na področju telekomunikacij je bil tako v številnih državah običajen pristop sektorskih regulatorjev »enaka obravnava« obstoječih in novih ponudnikov. V praksi se je to pokazalo kot »nevmešavanje« regulatorjev v spore med obstoječimi in konkurenčnimi ponudniki glede medomrežnega povezovanja oziroma zaračunavanja zaključevanja klicev v omrežju dominantnega prevladujočega ponudnika z načelnim stališčem, naj se »prosto dogovorijo« o teh cenah. Prav s tega vidika je, kot ugotavljajo analize za razvite države, v začetnem obdobju liberalizacije telekomunikacijskih trgov ključna učinkovita konkurenčna politika, ki za nazaj (ex-post) sankcionira zlorabe dominantnega položaja privatiziranih nekoč državnih telekomunikacijskih monopolnih podjetij. Danes večina razvitih držav kombinira obe možnosti, ex-post splošno konkurenčno politiko in ex-ante specifično sektorsko regulacijo telekomunikacijskega trga, da bi tako dosegale optimalne rezultate tako z vidika razvoja tega trga kot z vidika blaginje potrošnikov.

V Sloveniji je tipičen takšen primer »ujetosti regulatorja« v interese monopolista delovanje slovenske Agencije za pošto in elektronske komunikacije (Apek) v prvem obdobju njenega delovanja, o čemer je pisal tudi kolega Dušan Caf. Drug primer ujetosti regulatorja je delovanje Urada za varstvo konkurence (vse do zamenjave vodstva) v primeru ugotavljanja zlorabe dominantnega položaja Telekoma ali ugotavljanja koncentracije na trgu piva. O obojem sem tudi sam v preteklosti izdatno pisal.

No, zelo zanimiv pa je tudi primer ujetosti varuhov zakonitosti, torej sodišč, v interese monopolistov, denimo našega Telekoma. Ena najbolj znanih zadev se nanaša na odločbo UVK iz leta 1997 o zlorabi monopolnega položaja Telekoma z odklonitvijo možnosti konkurentom uporabe cenejših klicev za dostop do interneta. Telekom se je na tožbo pritožil, zadeva pa je bila v škodo Telekoma pravnomočno končana s sklepom Višjega sodišča šele osem let kasneje (2005). Toda ne dokončno, saj je Telekom vložil postopek revizije sklepa in zadeva traja še danes, torej 12 let. Toda še bolj zanimiv del zgodbe se nanaša na obnašanje prvotno pristojnega sodišča. Zadnji rok za vložitev odškodninske tožbe obeh tožnikov (Quantum in K2.net) je potekel leta 2000, toda sodišče je šele leta 2001 (4 leta po vložitvi tožbe) tožbo Telekoma vročilo toženi stranki UVK.

Naključno? Ne, tedanji vodja Okrožnega sodišča v Ljubljani in sedanji minister za pravosodje Aleš Zalar je takrat za Delo povedal, da ta zamuda ni bila »skladna s časovnimi standardi«. In dodal, da takrat (leta 2005) omenjeni sodnik že 6 let ni bil več v službi na sodišču niti njegov nadrejeni. Torej nobenih možnosti za sankcije proti sodniku in nobene odgovornosti sodišča za prizadeto materialno škodo omenjenima podjetjema. Še vedno ni pravnomočna tudi druga odločba UVK zaradi Telekomove zlorabe s cenejšimi številkami za dostop do interneta iz leta 1999, saj jo je UVK izdal šele leta 2007 (po osmih letih obravnave!), zaradi česar je oškodovano podjetje (ABM) prav tako zamudilo rok za vložitev odškodninskega zahtevka.

Podobne stvari se dogajajo še naprej. Spodaj navajam največje odškodninske tožbe proti Telekomu in koliko časa je trajalo, da je prišlo do prve obravnave na sodišču, oziroma da so se zaključile s sodbo ali poravnavo:

1. T-2 proti Telekom, 129,5 mio EUR, vložena v januarju 2007, obravnave še ni bilo (31 mesecev),
2. AMIS proti Telekom, 56,8 mio EUR, vložena v maju 2008, obravnave še ni bilo (16 mesecev),
3. Sinfonika proti Telekom, 36 mio EUR, vložena v decembru 2007, obravnave še ni bilo (21 mesecev),
4. Tuš Telekom proti Telekom, 21,5 mio EUR, vložena v septembru 2007, sodnik Jože Ruparčič, prva obravnava oktober 2008 (v 13 mesecih!), zadeva po dveh letih še ni zaključena,
5. ABM proti Telekom, 4,2 mio EUR, vložena v oktobru 2002, sodnica Tanja Poberžnik, prva obravnava maj 2005 (31 mesecev), zadeva je po sedmih letih še vedno na prvi stopnji,
6. In.Life proti Telekom, 3,2 mio EUR, vložena v novembru 2005, sodnica Mateja Levstek, prva obravnava december 2006 (13 mesecev!), zaključeno s poravnavo v juliju 2007,
7. AMIS proti Telekom, 2,3 mio EUR, vložena v decembru 2007, prve obravnave še ni bilo (21 mesecev).

Iz seznama je očitno, da sodišča neverjetno počasi delajo, saj do prve obravnave pride običajno šele po dveh letih in pol. Toda po drugi strani je denimo v primeru tožb In.Life proti Telekomu iz novembra 2005 ali pa Tuš Telekoma proti Telekomu iz septembra 2007 prišlo že po 13 mesecih.  So sodišča začela hitreje delati? Ne, očitno je pomembna »loterija« oziroma sreča glede tega, kateremu sodniku je bila dodeljena tožba. Velik del ne samo hitrosti procesa ampak tudi njegove uspešnosti je odvisna od tega, kateremu sodniku je bila zadeva dodeljena. V odvetniških krogih, ki so enkrat na eni, drugič na drugi strani, je slišati, da »izbira« sodnika, torej dodelitev tožbene zadeve posameznemu sodniku s strani nadrejenih ni naključna. Zelo rado se zgodi, da kadar je »v višjem interesu«, da ne pride do razpleta neke tožbe, nadrejeni poskrbijo, da je zadeva dodeljena denimo sodnici brez izkušenj, sodnici tik pred porodniškim dopustom ali izjemno nedelovnemu sodniku. Tožbeni proces se tako s predodeljevanjem zadev drugim sodnikom v lestvici povsem legalno podaljšuje v nedogled.

Neučinkovito sodno varovanje zakonitosti je tako eden izmed ključnih elementov v neučinkovitem varstvu konkurence oziroma v neformalni zaščiti monopolistov. Podobno ugotavlja OECD v letošnjem kritičnem poročilu o upravljanju podjetij v državni lasti v Sloveniji, kjer pravi, da ima Slovenija načeloma sprejeto z državami OECD primerljivo zakonodajo, ki pa jo ekstremno neučinkovito izvaja zaradi počasnosti in neusposobljenosti sodišč ter procesnih značilnosti. V tej državi je zato najlepše biti monopolist ali državna agencija, se oborožiti z zvitimi odvetniki in se smejati v brk vsem ostalim. Praktično se ti ne more nič zgoditi. Naš Telekom je najboljši primer tega.

 ^{Komentar je v originalu objavljen v Financah}

Nikoli nisem skrival, da Gregorja Golobiča nisem nikoli kaj preveč maral. Nič osebnega, pač zaradi njegove vloge kot generalnega sekretarja 12 let vodilne LDS in njegove vloge kot glavnega – prosvetljenega ali ne – kadrovika v podjetjih v državni lasti ali posredno pod državno kontrolo. Soustvaril in zlorabljal je sistem, ki ga je nato še bolj brutalno zlorabil Janez Janša, danes pa ga podobno brezskrupulozno zlorabljajo Pahorjevi mladinci. Težko je imeti rad tovrstne ljudi, tudi če se nekoč javno spokorijo.

Toda danes ne nameravam pisati o genezi Golobičeve laži ali banalne neumnosti niti ne želim moralizirati o tem, da politiki ne smejo lagati, pa čeprav vsi vemo, da so barabe. Danes me zanimajo izključno posledice z njegove strani implicitno napovedanega ter s strani opozicijske SDS zahtevanega odstopa. Zanima me politična ekonomija njegovega odstopa. Posledice za državo.

Najprej osebne posledice. Golobičev odstop zaradi razkrite laži bi nedvomno pomenil njegovo politično smrt. V evropskem merilu se politiki, ki so jih ujeli pri laži, kraji ali korupciji, niso nikoli več vrnili. No, izjema sta morda Berlusconi in Janša, ki sploh ničesar ne priznata. (Pa čeprav so Janšo dobili pri organiziranju prodaje Mercatorja za Delo v vladnem kabinetu, pri laganju o tem, pri kraji intelektualne lastnine glede prepisanega Blairovega govora, pri vdoru v Sovo itd., ni niti pomislil na odstop) Za odstop v podobnih primerih je potrebna precejšnja mera človeškega dostojanstva in samospoštovanja. Notranja integriteta. Če ni osebne integritete, pa običajno zadostuje politična kultura in visoki politični standardi v družbi. No, pri nas takih standardov ni. Spomnim se samo primera Mihe Kozinca zaradi vladnih stanovanjskih kreditov, vse ostale ministre je bilo potrebno interpelirati. Če ni ustrezne politične kulture, je torej vse prepuščeno osebni integriteti politika. Od politika pa je verjetno nemogoče pričakovati zadovoljivo dozo osebne integritete, če okolje od njega tega ne zahteva. No, Golobič je na tiskovni konferenci vsaj javno priznal napako, laž, ter nakazal možnost odstopa.

Če bi Golobič odstopil, bi po eni strani dvignil raven političnih standardov v družbi. Politična kultura bi morda postala boljša. Verjetno pa je tudi, da bi šlo samo za enkraten dvig političnih standardov, medtem ko bi v izpraznjenem političnem prostoru Pahorjevi mladinci še bolj neovirano, brez vsakršne politične kontrole zlorabljali sistem in nameščali svoje ljudi po podjetjih.

Hkrati pa bi po drugi strani Golobičev odstop sprožil daljnosežne politične premike. Njegov odstop bi s seboj najverjetneje potegnil izstop Zares iz vladne koalicije, kar pa de facto pomeni razpad koalicije. Opcije glede SLS ali SNS kot nadomestnih koalicijskih partnerk niso stabilne rešitve. Velika koalicija SD – SDS je nerealistična, saj gre za dve ideološko povsem nezdružljivi opciji, ki je starejši del poslanske skupine SD ne bi mogel nikoli prebaviti. Prav tako ni prepričljiva opcija glede manjšinske vlade. Ta rešitev bi zaradi stalnega iskanja konsenza pri najmanjšem skupnem imenovalcu vodila v še večjo paraliziranost vlade, kot jo lahko spremljamo sedaj. In v še bolj razširjeno prepričanje v javnosti, da je ta vlada popolnoma nesposobna. Kar ne pomeni dobre popotnice za preostale koalicijske partnerke za naslednje volitve.

Najbolj verjetna opcija je tako razpis predčasnih volitev (po obeh neuspešnih iteracijah glede iskanja novega mandatarja v pat poziciji med levico in desnico). Seveda pa predčasne volitve za sedanje koalicijske partnerje ne pomenijo nič dobrega, saj bi na volitve šle s popotnico nesposobnosti menedžiranja gospodarske krize ter lažnivosti. Na predčasnih volitvah bi Janša pobral levji delež glasov tudi na sredini, med razočaranimi nad Pahorjevo vlado. To kažejo tudi izidi nedeljskih volitev v evropski parlament. Janševa stranka je v močnem vzponu.

Predčasne volitve zato pomenijo predčasno vrnitev  Janeza Janše. Tega pa si nihče na levici ne želi. Sedanjo vladno koalicijo tako drži skupaj samo strah pred Janšo. Ni nobenih pozitivnih projektov, je zgolj zelo racionalen, ozaveščen strah pred izgubo oblasti. In zaradi tega strahu Golobiča koalicijske partnerke moledujejo naj ostane. Golobič je njihov preživetveni ključ. Brez njega bodo brez služb in brez privilegijev, predvsem pa brez občutka moči. Golobiču je tako njegova laž ali neumnost samo še dvignila pogajalsko moč znotraj koalicije. Zdaj lahko izsili še več kot je bil samo odstop Draška Veselinoviča iz NLB ali prepoved reprogramiranja menedžerskih kreditov. Zdaj je koalicija njegov talec. Če ne, bo prišel hudobni volk …

Seveda Gregor Golobič ne bo odstopil. Kot človeško bitje z vso zmožnostjo dojemanja čustev, tudi sramu ob aktu, da so ga dobili na laži in da ga novinarji imenujejo lažnivec, bi med tiskovno konferenco verjetno to celo v nekem trenutku naredil. Toda kot politična žival, ki je prevagala takoj po tiskovni konferenci, bi bil neracionalen, takorekoč neumen, če bi to naredil, saj si je podobno cost-benefit analizo naredil tudi sam. Zakaj odstopiti zaradi tako neumne in nenevarne napake, kot je zamolčano “banalno” dejstvo novinarjem ter si uničiti politično kariero, hkrati pa omogočiti Janši, da se predčasno vrne na oblast?

^{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Gospodarska kriza v Sloveniji dobiva akutne razsežnosti. Glede na napovedi bo Slovenija s štiriodstotnim upadom gospodarske aktivnosti letos med najbolj prizadetimi državami EU. Rušilni val globalne krize je najbolj prizadel izvozni del gospodarstva, kjer so naročila upadla v povprečju za 50%, v mnogih podjetjih pa še bistveno bolj. Kot pravi direktor GZS Samo Hribar Milič, je razsežnost krize tako velika, ker je bila Slovenija na krizo povsem nepripravljena. Še lani so se naši politiki opijanjevali z vodenjem EU, nato so se pred, med in po volilnem času ukvarjali izključno sami s seboj, po volitvah pa nova vlada preprosto ni reagirala na krizo niti dovolj hitro niti dovolj premišljeno in sistemsko. Kot pravi Hribar Milič so razmere predvsem na področju likvidnosti v gospodarstvu katastrofične, gospodarstvo zato terja hitrejše in bolj sistematične ukrepe za ublažitev krize s strani vlade.

Najhuje je, da gospodarstveniki in ekonomisti že več kot pol leta vladi natančno svetujejo, katere ukrepe bi morala izpeljati za ublažitev krize, ta pa jih vztrajno ignorira. Čeprav bi bilo iluzorno pričakovati, da bi bilo lahko majhno odprto gospodarstvo, kot je slovensko, povsem imuno na razsežnosti globalne gospodarske krize, pa je vendar precej točen splošni vtis gospodarstvenikov in celotne javnosti, da krizo še poglablja neučinkovitost vladnega kriznega menedžmenta. Natančneje, splošni vtis je, da gre predvsem za krizo vodenja države. To se zelo jasno kaže tudi v hitrem trendu upadanja tako gospodarskega optimizma kot javne podpore vladi. Po zadnji anketi Episcentra vlado maja letos podpira samo še 43 odstotkov vprašanih (še februarja je vlado podpiralo 55 odstotkov), hkrati pa se je med marcem in majem letos delež tistih, ki vlade ne podpirajo, povečal z 28 na 40 odstotkov.

V odsotnosti učinkovite vlade se ob okrepljenem nezadovoljstvu javnosti predvsem širi prostor za alternativne rešitelje in »rešitelje«. V času negotovih razmer si ljudje želijo več varnosti in zagotovila za izboljšanje razmer. In v pomanjkanju takšnih trdnih zagotovil se zadovoljijo tudi z iluzijo varnosti in blaginje. Spomnite se velike tranzijske depresije iz začetka 1990 let, spomnite se raznih Grubeličev, Leljakov in raznih piramidnih catch-the-cash verig, ki so lahkovernim državljanom ponujali bližnjice do velikih, za zdravo pamet nepojmljivo velikih ugodnosti. Tudi iluzija blaginje, čeprav karatkoročna, je boljša kot prihodnost brez perspektive. Na drugi strani pa je tudi iluzija varnosti, ki jo z odločnim nastopom prodajajo populistični politiki, lahko sprejemljiva alternativa za velik del javnosti, nezadovoljen z obstoječim političnim vodenjem.

Sedanja vladna koalicija se popolnoma nič ne razlikuje od pretekle pod vodstvom SDS glede zamenjav obstoječih in političnega nastavljanja lastnih direktorjev. Uporablja celo povsem enake metode.

Prav to strategijo danes zelo uspešno uporablja vodilna opozicijska stranka SDS. Po nekajmesečnem zatišju je začela veliko ofenzivo na različnih frontah. SDS je danes prisotna povsod, na javnih shodih in vseh medijih. Njeni predstavniki so v zadnjem mesecu dni v javnosti povsem zasenčili vlado in njene ministre. Poglejte si spletno stran SDS, kjer boste našli vzorno urejeno zbirko starejših in zelo aktualnih programskih resolucij, predsednikovih govorov in dnevnih javnih nastopov ter časovnico preteklih in aktualnih dnevnih aktivnosti vodilnih članov (vsak dan vsaj dva dogodka). Še več, tam najdete tudi vzoren napovednik bodočih aktivnosti – od tega, da se bo dr. Milan Zver v četrtek, 4. junija 2009, ob 20.00, udeležil predvolilnega soočenja nosilcev list na POP TV v petek ob isti uri pa na RTV Slovenija, do tega, da SDS v soboto, 1. avgusta 2009 organizira tradicionalni pohod na Škrlatico. SDS vzorno skrbi za svojo pojavnost.

Predvsem pa je odločilno to, da predstavniki SDS ne govorijo v prazno, ampak da na eni strani izvajajo učinkovito kritiko dela sedanje vlade, na drugi pa ponujajo alternativne rešitve. Še več, oboji – tako kritike kot ukrepi – se zdijo precej dobro utemeljeni. Celo meni kot predstavniku strokovne javnosti. Kritika neučinkovitosti delovanja vlade glede blaženja gospodarske krize se zdi povsem upravičena. Prav tako kritika glede zamenjav v gospodarstvu. Sedanja vladna koalicija se popolnoma nič ne razlikuje od pretekle pod vodstvom SDS glede zamenjav obstoječih in političnega nastavljanja lastnih direktorjev. Uporablja celo povsem enake metode. Odstopljeni direktorji za prostovoljni odstop dobijo nekaj mesečnih odpravnin in zagotovilo, da nadzorni sveti in organi pregona ne bodo problematizirali njihovega preteklega dela. Nato pa koalicija nastavi svoje ljudi, za katere izgleda, kot da so padli z Marsa. Draško Veselinovič v NLB, Drago Podobnik v Hitu, Mišo Čeplak v Triglavu, Marko Pavliha v Luki Koper?! V javnosti seveda to zbuja vtis, da je sedanja koalicija tako po metodah zamenjav kot po (ne)usposobljenosti kadrov povsem enaka. Najhuje pa je, da širša javnost ne problematizira odločilnega vpliva države na kadrovanje v gospodarstvu, pač pa samo dobiva vtis, da so »vsi enaki«. Vtis je, da ni razlik, če kadruje Golobič, Janša ali sedaj Pahorjevi mladinci. Pomembno je, da si »naš«. Ste se kdaj vprašali, kakšne vrednostne norme takšno obnašanje oblastnikov vceplja novim generacijam? Prav gotovo ne, da se splača biti dober in pošten, pač pa da je treba biti vedno v pravi stranki. To je porazno za dolgoročni razvoj naše družbe.

Janševa SDS ponuja politični program za drugo republiko in alternativni protikrizni gospodarski program. Lahko se posmehujete programu za drugo republiko, toda predlogi so tukaj, na mizi. Še bolj očitna pa je programska in politična odločenost SDS vidna v alternativnem protikriznem gospodarskem programu.

Janševa SDS s kritiko kadrovanja sedanje koalicije uspešno briše vrednostne razlike med levo in desno opcijo, med prejšnjimi in sedanjimi. Hkrati vsak dan ponuja učinkovito kritiko katastrofalno slabega kriznega menedžmenta sedanje vlade in jih dnevno podkrepljuje s primerjavo ukrepov, ki jih je že sama sprejela ob koncu mandata in slabim izvajanjem teh s strani sedanje vlade. Na drugi strani pa dela ogromen korak naprej s promoviranjem lastnih alternativnih razvojnih konceptov. Ponuja politični program za drugo republiko in alternativni protikrizni gospodarski program. Lahko se posmehujete programu za drugo republiko, toda predlogi so tukaj, na mizi. Vtis je, da SDS ima politično vizijo prihodnjega političnega razvoja te države. Naj bo ta vizija prava ali napačna, toda tu je.

Še bolj očitna pa je programska in politična odločenost SDS vidna v alternativnem protikriznem gospodarskem programu. Šel sem prebrat ta njihov Paket ukrepov za izboljšanje gospodarske in socialne situacije v Sloveniji. Pričakoval sem tipičen janševski zmazek makroekonomskih nesmislov in populističnih socialnih floskul. Toda resnici na ljubo protikrizni program SDS sploh ni slab. Nasprotno, protikrizni program SDS je sistematično napisan razvojni program ukrepov za kratkoročno popuščanje finančnega krča in dolgoročno prestrukturiranje gospodarstva z zniževanjem davčnega bremena in administrativnih ovir, spodbujanjem podjetništva, spodbujanjem investicij in trošenja ter spodbujanjem naložb v znanje, tehnološke projekte in bolj čiste energetske vire.

Nabor protikriznih ukrepov SDS je sistematičen in eklektičen. Pri ukrepih za stabilizacijo in normalno delovanje finančnega sistema ter finančnega trga v SDS predlagajo najprej oceno »zdravstvenega stanja« slovenskega finančnega sistema. V nadaljevanju pa predlagajo ustanovitev t.i. slabe banke, na katero bi poslovne banke prenesle svoje slabe terjatve, s čimer bi sprostili kreditno aktivnost bank. Predlagajo subvencioniranje obrestne mere za dolgoročne kredite, s čimer bi privabili dolgoročne finančne vire v banke. Predlagajo ustanovitev Strateškega sklada za investicije, ki bi »nadomestil banke, ki nočejo investirati oziroma odobravati posojil zdravim in perspektivnim podjetjem. Sklad bi moral odobravati zlasti dolgoročna posojila in omogočati ugodno zamenjavo kratkoročnih posojil za dolgoročna posojila.« Zelo smiselni predlogi.

Precej smiselnih ukrepov predlagajo tudi na fiskalnem področju (znižanje davkov za pravne osebe, skrajšanje roka za vračilo preplačanega DDV na 7 dni po predložitvi obračuna DDV, davčne počitnice za nova podjetja, oprostitev plačila prispevkov za novo zaposlene delavce in za samozaposlene za dve leti, plačilo prispevkov od nižje osnove za mala dela, vezava prejemka iz pokojninskega zavarovanja na dejansko vplačane prispevke itd.). Nekaj je neučinkovitih ukrepov v času krize (dvig olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj), nekaj je nesmiselnih (denimo predlog izvoznih subvencij, kar prepoveduje WTO). Še bolje pa se SDS odreže pri predlogih na področju spodbujanja tehnološkega razvoja, okolja (subvencije gospodinjstvom za izboljšanje učinkovite rabe energije, inovativno financiranje vlaganj v učinkovito rabo energije itd.), sociale (nakupovalne socialne kartice, subvencioniranje vrtcev, spodbujanje daljše delovne aktivnosti itd.) in spodbujanja podjetništva (zmanjšanje administrativnih ovir, v celoti elektronsko poslovanje itd.).

Dejstvo je, da se vlada v javnosti smeši z nedodelanimi predlogi protikriznih paketov, s ponavljajočimi se rebalansi proračuna, z nesposobnostjo uveljavitve jamstvene sheme za banke in ujetjem v zanko med preganjanjem tajkunov in željo po obvladovanju njihovih podjetij.

Pustimo ob strani vprašanje, zakaj v SDS teh ukrepov niso uveljavili že v prejšnjem mandatu. Prav tako lahko oporekamo smiselnosti in učinkovitosti glavnih predlaganih ukrepov pri spodbujanju zasebnega trošenja, kjer SDS predlaga subvencijo mladim družinam za nakup stanovanja v višini 10,000 evrov in subvencijo za zamenjavo starega avtomobila v višini 1,000 evrov. Pri spodbujanju potrošnje Janševa stranka namreč predpostavlja, da je Slovenija veliko gospodarstvo in da se subvencije za avtomobile ne bodo prelile v tujino. Pri stanovanjskih subvencijah pa gre za pomoč gradbenim podjetjem, ki so se zainvestirala in ki še vedno držijo nenormalno visoke cene nepremičnin. Hkrati pa v SDS pozabljajo, da se v času sedanje finančne in gospodarske krize ljudje ne bo odločali za naložbe v nepremičnine, ker upravičeno pričakujejo velik popravek cen navzdol, hkrati pa na bankah ne morejo dobiti dovolj ugodnih kreditnih pogojev (obrestne mere, višina možnega zavarovanja s hipoteko itd.).

Protikriznemu programu SDS lahko tudi očitamo, da gre za napaberkovano zbirko individualno sicer smiselnih ukrepov, da pa programu manjka notranje konsistentnosti in makrofinančnega ovrednotenja posameznih ukrepov in skupnih javnofinančnih stroškov uveljavitve teh ukrepov ter njihovega učinka na javne finance, na rast BDP in rast zaposlenosti. Toda ne glede na te očitke, je dejstvo, da je bila opozicijska SDS sposobna v zadnjega pol leta sestaviti sistematičen in smiseln paket protikriznih ukrepov, medtem ko vladi tega po vseh treh iteracijah in navkljub vsemu birokratskemu stroju to ni uspelo. Dejstvo je, da se vlada v javnosti smeši z nedodelanimi predlogi protikriznih paketov, s ponavljajočimi se rebalansi proračuna, z nesposobnostjo uveljavitve jamstvene sheme za banke in ujetjem v zanko med preganjanjem tajkunov in željo po obvladovanju njihovih podjetij.

Splošni vtis v javnosti je, da sedanja vlada nima nobenega koncepta, kaj šele kakšnega sistematičnega protikriznega programa, in da tava od enega do drugega ad hoc ukrepa kot kura brez glave. Če bi še bilo kaj modrosti v tej vladi in elementarnega poštenja, ki bi se uspelo dvigniti izza lastnih materialnih interesov posameznih frakcij znotraj SD ter v Zares in LDS, bi preprosto prevzela protikrizni program SDS, prepisala uredbo o jamstveni shemi od Britancev in zakon o slabi banki od Nemcev ter te ukrepe začela sistematično izvajati. Toda kaj takega je po videnem v zadnjega pol leta iluzorno pričakovati. V stanju sedanjega notranjega vladnega razsula politično pobudo pridobiva SDS, ki tako vsega pol leta po izgubi oblasti suvereno naskakuje bodisi predčasne bodisi redne parlamentarne volitve.

Toda imeli smo možnost opazovati vzorec vladanja SDS v prejšnjem mandatu. Šlo je za brutalno prevzemanje političnih in gospodarskih položajev ter državnega spodbujanja brezobzirnega tajkunstva v zavetju najbolj ugodne gospodarske konjunkture v svetu v zadnjih dveh desetletjih. Zato nas politična ofenziva SDS ne sme preslepiti. Ko se SDS vrne na oblast, bo nadaljevala tam, kjer so jo prekinile zadnje volitve – z nadaljevanjem popolne politične instrumentalizacije oblasti in omogočanjem zasebnega ropanja gospodarstva. Sedanja vlada se je res pokazala kot nesposobna kriznega vodenja, toda alternativa, ki jo ponuja SDS kljub dobrim programskim izhodiščem, ni alternativa za odprto in prosperirajočo družbo. Čas je za novo politično alternativo, čas je za nove obraze.

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

V obdobju po letu 2002, po liberalizaciji trga finančnih storitev in še posebej po vstopu v EU, je bilo precej negotovosti glede uspešnosti slovenskih zavarovalnic v zaostreni mednarodni konkurenci. Raziskava Franja Štiblarja iz EIPF iz leta 2003 je napovedala, da se bo »delež tujcev v zavarovalništvu Slovenije s sedanjih pet odstotkov (leta 2000) povečeval proti tretjini ali celo polovici«. Danes je mogoče reči, da je bila ta napoved povsem zgrešena in da so se – za razliko od bank – domače zavarovalnice odrezale precej bolje in uspele ne samo ohraniti svoje tržne deleže na lokalnem, slovenskem trgu, ampak se tudi relativno uspešno širiti na tujih trgih.

Levji delež teh zaslug gre – kljub državnemu lastništvu – Zavarovalnici Triglav, ki je do leta 2008 glede na leto 2002 povečala svoj tržni delež (merjen z bruto zavarovalno premijo) iz 42,7% na 43,1%. Prek prevzemov in in odpiranja lastnih podružnic je od leta 2004 povečala svojo prisotnost s treh na devet regionalnih trgov, pri čemer je svoj tržni delež na področju jugovzhodne Evrope povečala na 14%. V obdobju 2004-2008 je Triglav povečal bruto zavarovalne premije za dobrih 60%. Za Triglav je po nastopu nove uprave na čelu z Andrejem Kocičem leta 2005 značilna korenita reorganizacija družbe s konsolidacijo poslovanja posameznih družb in centralizacijo vseh zalednih poslovnih funkcij. Glavni del reorganizacije družbe se je začel leta 2007 s centralizacijo odločanja in hkratno modernizacijo poslovnih procesov z namenom združitve v v enovit sistem vodenja poslovnih procesov in informacijske podpore. Ključno vlogo pri centralizaciji vodenja, modernizaciji poslovnih procesov in pri širitvenih aktivnostih v tujini naj bi po mnenju poznavalcev trga odigral pomočnik predsednika uprave Mišo Dubljevič. Za rast poslovanja Triglava je bila ključna posodobitev in širitev produktnega asortimana, tudi na področje zdravstvenih, hipotekarnih življenjskih in investicijskih zavarovanj, s čimer je Triglav zapolnil vse tržne niše in uspešno obranil svoj tržni delež.

Nekoč druga največja zavarovalnica Vzajemna, ki je specializirana na dopolnilna zdravstvena zavarovanja, je izgubila dve mesti in padla na četrto mesto po tržnem deležu. Kljub številnim poskusom spornih poslovnih potez in nelojalne konkurence v preteklih letih, je domača konkurenca nespecializiranih zavarovalnic z novimi zavarovalnimi produkti na področju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja učinkovito spodjedala njen tržni delež, ki se je od leta 2003 do 2007 zmanjšal iz 19% na vsega 12%. Kljub temu Vzajemna ostaja večinski ponudnik na tem trgu z okrog 900 tisoč zavarovanci, medtem ko jih ima Triglav okrog 190 tisoč.

Danes druga največja domača zavarovalnica Adriatic Slovenica (AS), ki je nastala leta 2005 z združitvijo četrte in pete največje domače zavarovalnice, je po letu 2004 nekoliko zmanjšala tržni delež. Njun ločeni delež tržni delež je leta 2004 znašal 14% (Adriatic 9%, Slovenica 5%), se nato do leta 2006 zmanjšal na 13% ter se do leta 2008 spet povečal na 13,6%. AS je po letu 2007 izvedel obsežno konsolidacijo poslovanja obeh družb in centralizacijo poslovnih procesov, vse zavarovalne aktivnosti so centralno vodene iz Kopra. Tudi AS je leta 2008 začel s širitvijo na trge jugovzhodne Evrope, pri čemer je odprl hčerinsko družbo v Beogradu, ki je začela poslovati septembra 2008.

Tretja največja zavarovalnica na našem trgu ostaja Zavarovalnica Maribor (ZM), ki ji je po letu 2004 uspelo celo povečati tržni delež iz 12,1% na 12,4% v letu 2007. Na petem mestu ostaja KAD s stabilnim tržnim deležem okrog 6,3%, seveda po zaslugi specializacije na področju dopolnilnih pokojninskih zavarovanj. Na šestem mestu je Tilia, ki je svoj tržni delež od leta 2004 do 2008 popravila s 3% na 3,4%.

Ostale zavarovalnice, če odštejemo KAD pri pokojninskih zavarovanjih, so relativno majhne, z manj kot 2-odstotnim tržnim deležem. Največji zavarovalnici v tujem lastništvu – Generali in Grawe – sta relativno nepomembni, vsaka z okrog 2-odstotnim tržnim deležem. Njuna tržna delež se po letu 2004 nista povečala kljub močnemu kapitalskemu zaledju, kar kaže na vitalnost domačih zavarovalnic in njihovo sposobnost prilagajanja konkurenčnim pogojem. Je pa pomembna njuna vloga predvsem pri življenjskih zavarovanjih (Grawe 4%, Generali 2,6% v 2007), kjer pa jih domača specializirana konkurenta KD Življenje (9,4%) in NLB Vita (5,8%) vseeno precej prekašata.

Ključen za ohranitev tržnih deležev domačih zavarovalnic po letu 2002 je bil predvsem njihov fokus na posodobitev in razširitev asortimana zavarovalniških produktov na področje življenjskega in zdravstvenega zavarovanja ter notranja konsolidacija in reorganizacija poslovnih procesov. K temu je bistveno pripomogel strah pred že prisotno tujo konkurenco in strah pred možnim vstopom močnega tujega strateškega lastnika v Triglav.

Seveda pa zgolj ohranitev tržnih deležev pred tujo konkurenco ne more biti ključni izziv naših zavarovalnic v bodoče. Pomembna bo predvsem ambicioznost glede širjenja na tuje trge. Pri tem jim lahko letos in prihodnje leto precej pomaga sedanja finančna kriza, ki je precej oslabila tudi tako velike evropske in globalne zavarovalnice kot sta Allianz in AIG, predvsem pa manjše igralce v regiji. V naslednjih dveh letih se domačim kapitalsko močnejšim zavarovalnicam tako ponuja odlična priložnost za nakup oslabelih manjših zavarovalnic v regiji in za povečanje tržnih deležev na ključnih tujih trgih z večjo tržno aktivnostjo.

Tisto, kar so zamudile domače banke pri širjenju na tuje trge, lahko učinkovito nadomestijo naše zavarovalnice. Zaenkrat sta to predvsem Triglav in delno AS. Ključna pri tem pa bo predvsem lastniška stabilnost in kontinuiteta v poslovni politiki Triglava kot zavarovalnice z največjim tovrstnim potencialom. Državno vmešavanje v upravljanje Triglava prek predčasnih rokohitrskih zamenjav uprave bi utegnilo destabilizirati njeno poslovanje in močno ogroziti njen srednjeročni strateški potencial.

Katarina Kresal (KK) mi je všeč. Kot ministrica, ki končno ureja vprašanje izbrisanih. Ni mi pa všeč v mnogoterih njenih drugih pojavnih oblikah. Ni mi všeč v njeni sedanji kampanji za zaščito imena in lika Draška Veselinoviča kot predsednika uprave NLB. Zakaj? Ker kljub poudarjeno drugačni retoriki ne ščiti integritete predsednika uprave najpomembnejše domače banke, pač pa napačne pretekle poslovne odločitve te iste banke ter v samem bistvu podjetja, ki so se pri tej banki zadolžila brez ustreznih kritij.

Strinjam se s KK, ko pravi:

^{»[…NLB je gospodarska družba, sicer v večinski državni lasti, vendar vseeno gospodarska družba, ki ima svoje nadzorne organe in mora delovati skladno z zakonom…]}

^{[…Ugotavljanje odgovornosti za ravnanje tega direktorja je v pravni državi predmet dela pristojnih institucij, policije, tožilstva in sodišč, in ne sme iti na škodo tega, da se onemogoči delovanje gospodarskih sistemov, kjer ima zaposlitev na tisoče ljudi. Kako si predstavljamo, da bo delovalo gospodarstvo, če pristanemo na to, da bomo predsednike uprav pomembnih finančnih institucij politiki razreševali, ker nam ne bo všeč njihova poslovna odločitev, pri čemer konkretnih podrobnosti teh odločitev sploh ne poznamo?…]}

^{[…Tudi sama se osebno ne strinjam z zadnjo potezo vodstva banke glede reprogramiranja kreditov INFOND holdingu. Javno sem že večkrat povedala, da morajo banke v teh kriznih časih skrbeti predvsem za kvalitetno financiranje razvojnih aktivnosti slovenskega gospodarstva. A vendar mi kot političarki, predsednici vladne stranke in ministrici v vladi ne pade na pamet, da bi šla v maniri starih konceptov in razmišljanja politično mimo vseh predpisov brezobzirno pritiskati na upravo, naj stori to, kar od njih kot političarka pričakujem…]«}

Toda KK tukaj strelja v prazno. V konkretnem primeru nihče od javno omenjanih ministrov iz Zares in Desus ne »pritiska na upravo NLB, naj stori to, kar od njih pričakujejo«. No, morda so na upravo NLB posamezni ministri vseeno pritiskali v zakulisju »naj stori to, kar od nje pričakujejo«. Toda to bi lahko bili kvečjemu ministri iz stranke finančnega ministra in ministri iz stranke notranje ministrice, ki lahko da imajo nekaj milijonov zasebnih razlogov, zakaj mora NLB reprogramirati non-performing dolgove tajkunov. Ministri iz strank Zares in Desus so ogorčeno protestirali zgolj proti temu, kar je uprava NLB naredila proti zdravi poslovni logiki in proti vladnim dokumentom, ki eksplicitno zatrjujejo, da bančna poroštva ne bodo namenjena za refinanciranje tajkunskih kreditov. Kdo bo znotraj bilance NLB uspel zagotoviti, da noben del dolgoročnih virov banke, pridobljenih z izdajo obveznic na podlagi podeljenega državnega jamstva, ne bo šel za refinanciranje tajkunskih kreditov?!

Vsak evro, ki bo pokrit s poroštvi države, šel za reprogramiranje non-performing kreditov Laškega, Istrabenza, Merkurja itd., je evro manj za druga slovenska podjetja, ki kredite krvavo potrebujejo za tekoče poslovanje in naložbe. In takšnih tajkunskih evrov je za nekaj sto milijonov. Ali milijard. Banke, ki reprogramirajo tajkunske kredite, da bi reševale svoje napačne pretekle poslovne odločitve, ne financirajo razvoja, ampak menedžersko privatizacijo. In če v ta namen uporabijo vire, pokrite s poroštvi države, preusmerjajo javne subvencije v privatne žepe tajkunov.

Oprostite, NLB je prekršila pravila, ki jih je postavila vlada. Vlada (in ministri znotraj vlade) kot večinska lastnica NLB pa imajo vso pravico, da prek skupščine in nadzornega sveta banke zahtevajo odgovornost uprave banke.

Zato v konkretnem primeru podpiram Gregorja Golobiča, Mateja Lahovnika in Karla Erjavca. (No, Golobič si zasluži pohvalo tudi zato, ker je praktično podvojil proračun za raziskave in razvoj in tehnološke subvencije).

V skladu z napovedmi dobiva kriza tudi pri nas podobne razsežnosti kot v državah, kjer se je začela. In kaže se v nekajkrat večjem zmanjšanju outputa, kot so ga še pred mesecem želele priznati pristojne vladne službe. Povsem jasno je, da krize v slovenskem gospodarstvu ni mogoče zaustaviti – razen če bi imeli na voljo denimo nemški proračun, s katerim bi neomejeno financirali agregatno povpraševanje – dokler ne pride do gospodarskega preobrata najprej v ZDA, kar bo dvignilo optimizem, povpraševanje in rast tudi v naših najpomembnejših gospodarskih partnericah. Do tega pa je še daleč. Okrevanja v ZDA ni mogoče pričakovati pred drugo polovico 2010, morda še kasneje, v Sloveniji pa ne pred 2011. Nobene optimistične obljube predstavnikov vlade in nobeni rebalansi proračuna tega ne morejo spremeniti.

_{Kolumna je v izvirniku objavljena v Financah.}

Pozabite na to, da bi krizo doma reševali s spodbujanjem agregatnega povpraševanja v obliki infrastrukturnih projektov. Preprosto zato, ker priprava takšnih projektov (denimo železniška infrastruktura, energetski projekti itd.) traja nekaj let. Takrat pa bo kriza že mimo. Tudi če bi imeli na voljo že pripravljene projekte, pa proračun – ob napovedi minus 4-odstotne rasti in podvojitvi proračunskega primanjkljaja – nima denarja za njih. Pozabite na še tako »izboljšano črpanje« evropskih sredstev. To so peanuts v primerjavi s potrebno velikostjo investicij za značilen dvig agregatnega povpraševanja.

Prav tako ne bodo pomagali napovedani vladni nakupi presežne ponudbe stanovanj na trgu. Nasprotno, gre za najbolj neumno trošenje davkoplačevalskega denarja, kar ga je bilo po znanih avanturah z Darsom. Gre preprosto za subvencijo nekaterim  gradbenim podjetjem in investitorjem, ki so se zaštrikali – podobno kot Istrabenz – v svojih špekulacijah in bi zdaj radi, da ta njihov pohlep pokrijemo davkoplačevalci. Ne, država teh stanovanj ne sme kupiti. In če tega ne bo naredila, bodo sedanje napihnjene cene padle in njihov nakup bo spet postal bolj privlačen in dostopen.

Toda – če se ne moremo sami potegniti iz krize, še ne pomeni, da ne moremo v Sloveniji narediti ničesar za omilitev njenih najhujših posledic. Ta kriza bo – ne me razumeti narobe – imela tudi mnoge pozitivne posledice. Počistila bo z mnogimi neracionalnostmi, tako v naših zasebnih trošenjih kot v proračunskih izdatkih. Počistila bo z različnimi finančnimi holdinškimi baloni in nerazumnimi menedžerskimi prevzemnimi spački. In počistila bo z mnogimi podjetji, ki so bila slaba že desetletje ali več pred to krizo in bi že zdavnaj morala v stečaj. Tega se ne da preprečiti in kriza tukaj ne bo poznala milosti. Toda mogoče je preprečiti, da propadejo povsem zdrava podjetja in mogoče je omiliti socialno stisko ljudi, ki bodo izgubili službe ter njihovih družin. In prek zadnjega nenazadnje vplivati tudi na manjše zmanjšanje agregatnega povpraševanja in s tem malce omiliti padec gospodarske aktivnosti.

Mnoga slovenska podjetja, ki ustvarijo večino svojih prihodkov na izvoznih trgih, imajo zdrave temelje, vendar jih lahko izpad naročil za 50 in več odstotkov ter izpad bančnega financiranja za premostitev krize spravi v bankrot. Tukaj ne pomagajo niti še tako ciljane subvencije države, pač pa je treba podjetjem omogočiti večjo fleksibilnost. Največje breme v času krize podjetjem predstavlja financiranje materialnih stroškov ter financiranje (trenutno) presežnega dela zaposlenih. Glede prvega podjetja potrebujejo stabilno financiranje s strani bank. Kar pa bo po eni strani mogoče šele, ko se bodo banke očistile slabih kreditov, in po drugi strani, ko bodo banke dobile na mizo prepričljive programe prestrukturiranja podjetij.

Glede drugega pa je nujno podjetjem omogočiti večjo fleksibilnost v smislu procikličnosti zaposlovanja. Vse evropske države omogočajo fleksibilne oblike odpuščanja zaposlenih iz poslovnih razlogov, pri čemer so v veljavi manj restriktivna določila glede dolžine odpovednih rokov in višine odpravnin. Slovenija je v evropski primerjavi tukaj med najbolj restriktivnimi državami, ki podjetjem praktično onemogoča odpuščanje dela zaposlenih v primeru negativnega poslovnega cikla. Si predstavljate, da mora recimo takšno podjetje kot je Gorenje, zaradi zmanjšanih naročil za določeno obdobje zapreti en ali dva obrata in da mora pri tem plačati še vse odpovedne roke in odpravnine? To je enako, kot da bi podjetju denimo v času najhujše krize naložili še dodatni 5- ali 10-odstotni davek.

Ena izmed možnih rešitev, ki bi podjetjem omogočila večjo fleksibilnost zaposlovanja v času krize, je institut začasne odpovedi. V praksi to pomeni, da bi lahko podjetje v primeru izpada velikega dela naročil začasno zaprlo posamezen obrat ali linijo in hkrati začasno odpovedalo pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, denimo za čas največ enega ali dveh let. V tem času presežni delavci, brez odpovednega roka, preidejo na zavod za zaposlovanje, kjer prejemajo nadomestilo za čas trajanja začasne brezposelnosti. Po izboljšanju situacije bi podjetje te začasno odpuščene delavce spet zaposlilo. V primeru, da tega ne bi moglo, pa bi moralo v času največ dveh let po začasni odpovedi pogodb vsem tako odpuščenim izplačati zakonsko pripadajoče odpravnine.

Prednost tega instrumenta je, da država podjetjem v težavah ne zategne še dodatno vrvi okrog vratu, medtem ko so začasno odpuščeni delavci deležni polne socialne varnosti. Dodatna prednost tega je tudi, da se lahko začasno odpuščeni delavci kasneje vrnejo na prejšnje delovno mesto, v vmesnem času pa najdejo drugo začasno zaposlitev.

Država bi v ta namen – po italijanskem vzoru – morala oblikovati poseben sklad za brezposelne, iz katerega bi financirali nadomestila za brezposelnost vseh, ki bodo v času sedanje krize izgubili službo. Proračun tega sklada bi se lahko napajal iz povečanih trošarin na alkoholne pijače, mineralna goriva ter iz uvedenih ekoloških dajatev.

Navedeni instrument predstavlja po eni strani ustrezen amortizator v primeru poslovnih ciklov, po drugi strani pa ustrezno socialno varnostno mrežo. Hkrati pa deluje tudi kot avtomatski stabilizator, ki zagotavlja, da se agregatna potrošnja ohranja na določeni ravni.

^{Kolumna je v izvirniku objavljena v Dnevnikovem Objektivu.}

Nevarnosti, ki jih s seboj za družbo prinašajo gospodarske krize, niso samo ekonomske. V resnici na ljubo so politične posledice lahko bistveno hujše od stotin bankrotiranih podjetij, tisočev ali milijonov izgubljenih delovnih mest, desetine tisočev zarubljenih hiš in milijonov tragičnih socialnih usod. Ne jemljite tega kot cinizem. Gospodarske krize so lahko povod za dramatične politične preturbacije. Bolj globoka je kriza, hujše potencialne politične posledice nosi s seboj. Nadaljujte z branjem→

^{Kolumna je v izvirniku objavljena v Financah.}

Predsednik vlade Borut Pahor je nedavno ponovil sicer znani stavek, da so krize priložnost za podjetne. Z mojima kolegoma iz Evropske komisije Simono Bovha de Padilla in Joepom Koningsom se ukvarjamo prav s tovrstno raziskavo – ali krize pomenijo priložnost za podjetja in ali v ta namen podjetja v času krize v zadostni meri vlagajo v raziskave in razvoj (raziskava bo jutri predstavljena na konferenci Evropske komisije o mladih inovativnih podjetjih v Bruslju). Izhajamo iz standardne hipoteze, da iz krize mnoga podjetja izidejo kot zmagovalci. Če seveda v času krize vse svoje napore vložijo v nove zamisli, nove procese in nove proizvode ter tako ustrezno prestrukturirajo svojo proizvodnjo. Ta teza izhaja od Josepha Schumpetra, avtorja besedne zveze »kreativna destrukcija«, na katero se sklicujejo praktično vsi, ki se ukvarjajo s preučevanjem podjetništva in inovacij.

Toda ta »schumpeterijanski svet« je precej krut, povsem darwinovski. Za preprosto besedno zvezo »kreativna destrukcija« se skriva vsa krutost preživetja. Preživijo pa – tako v naravi kot v poslovnem svetu – načeloma samo najbolj vitalni. Ko pride do pojava novih zamisli, storitev ali proizvodov, stare zamisli, storitve in proizvodi  z njimi načeloma več ne morejo konkurirati in v konkurenčnem boju podležejo. Nove kreacije uničijo stare. Ali aplicirano na poslovne cikle, preživijo tisti ponudniki idej, storitev in proizvodov, ki se najhitreje in najbolj učinkovito prilagodijo spremenjenim okoliščinam.

Sliši se logično. Toda, ali v času kriz podjetja res več vlagajo v raziskave in razvoj (R&R), da bi iz krize izšla kot zmagovalci z najboljšimi zamislimi, proizvodi in storitvami? In še naprej, si v času krize podjetja sploh lahko privoščijo povečane izdatke za R&R, ki dajejo rezultate šele na dolgi rok?

Aghion in kolegi (2004) za države OECD ugotavljajo, da so izdatki za R&R (kot delež v celotnih investicijah podjetja) prociklični v državah s slabo razvitim finančnim sektorjem in kontraciklični v primeru razvitih finančnih trgov. To z drugimi besedami pomeni, da se v finančno nerazvitih državah v primeru recesije izdatki za R&R še hitreje zmanjšujejo od prihodkov podjetja, medtem ko se v finančno razvitih državah ta delež za R&R povečuje. V novejši raziskavi pa Aghion in kolegi (2005) ugotavljajo, da ta kontracikličnost R&R izdatkov tudi za finančno razvite države ni nujna, kadar pride do motenj v finančnem sistemu. V primeru negativnih šokov na strani povpraševanja so finančno omejena podjetja ključno odvisna od lastnega denarnega toka in možnosti najemanja kreditov, da lahko premostijo kratkoročne likvidnostne šoke, kar zmanjšuje njihov potencial za zadolževanje v namen inoviranja. To seveda pomeni, da so bolj finančno omejena podjetja bolj podvržena zmanjševanju R&R izdatkov v času krize in da je kriza priložnost le za podjetja z manj finančnih omejitev.

Do povsem podobnih rezultatov smo prišli tudi mi s kolegico Bovho de Padillo in Koningsom na podlagi analize podatkov o inovativnosti slovenskih podjetij v obdobju 1996-2002. Najprej je treba vedeti, da so v najslabšem položaju majhna in mlada podjetja, saj so po eni strani finančno bolj omejena in po drugi strani posledično tudi manj inovativna. Naši izsledki zelo jasno kažejo, da prav finančne omejitve podjetij povzročajo procikličnost  izdatkov za R&R. To pomeni, da so v času krize majhna in mlada podjetja v slabšem položaju glede dolgoročnih perspektiv razvoja. Lasten denarni tok je izjemno majhen, bančnih kreditov v času krize skorajda ne morejo dobiti, primarni kapitalski trg pa že tako ali tako pri nas skorajda ne deluje, v času krize pa je sploh zamrl.

Za majhna in mlada podjetja torej kriza ne pomeni priložnosti, saj te priložnosti ne morejo financirati. Tudi če imajo še tako genialne zamisli za izdelke ali storitve, je v času krize zelo majhna verjetnost, da jih bodo lahko razvili, saj sama nimajo dovolj denarnega toka, kreditov pa ne dobijo. Kaj lahko naredimo, da bi majhnim in mladim podjetjem pri tem pomagali? Naši izsledki kažejo tudi to, da v času krize za podjetja, ki so bodisi v tuji lasti, ali podjetja, ki so deležna državnih subvencij za R&R, ne velja procikličnost R&R izdatkov. Jasno, podjetja znotraj mednarodnih podjetij imajo dostop do internih kreditnih trgov, kar jim omogoča financiranje inovacij. Na drugi strani pa se kaže pozitivna vloga tehnološke politike države. Tehnološke subvencije, ki so jih dobivala podjetja v preteklosti, niso bile vržene stran, ampak so omogočale predvsem majhnim in mladim podjetjem financirati njihove investicije v R&R ter inovacije.

Povedano seveda potrjuje pravilnost preteklih odločitev vlad skandinavskih držav za povečano financiranje R&R dejavnosti podjetij. Kar se danes seveda kaže v večji robustnosti oziroma odpornosti gospodarstev teh držav na zadnje gospodarske krize. Hkrati pa seveda upravičuje letošnje povečanje izdatkov za R&R za 98 milijonov evrov, ki ga je odobrila slovenska vlada v rebalansu proračuna. Tehnološke subvencije iz tega novega vira dajejo priložnost predvsem majhnim in mladim podjetjem, da razvijejo svoje inovativne zamisli do izdelkov in storitev. Te bodoče tehnološke subvencije lahko naredijo nove slovenske šampione, zmagovalce nad krizo.

Medtem ko se politiki, denimo ministri v naši vladi ali Obamova administracija, še vedno delajo, da bodo lahko sedanjo finančno in gospodarsko krizo, največjo v zadnjih 70 letih, rešili brez aktivne vključitve države, smo ekonomisti “world wide” precej enotni. Sedanje finančne krize in kreditnega krča, ki preprečuje gospodarstvu, da bi lahko okrevalo, ni mogoče rešiti zgolj z nekakšnimi finančnimi injekcijami, garancijami za najem kreditov bank v tujini ali za najem kreditov podjetij pri bankah.

Finančni ministri in centralne banke se lahko v tej smeri trudijo na vso moč in v ta namen potrošijo ne samo stotine, ampak tudi tisoče milijard dolarjev ali evrov. Pa ne bo delovalo. Če že, pa bo trajalo dolga leta, preden bo začelo delovati. In zaradi tega nas bo stalo precej več. Najprej v obliki po nepotrebnem potrošenega davkoplačevalskega denarja za razne jamstvene sheme, nato pa v obliki milijonov delovnih mest, ki bodo po nepotrebnem propadla zaradi zdravljenja krize z napačnim zdravilom.

Kot pravi nobelovec Paul Krugman v zadnji kolumni, je nacionalizacija nekaterih bank nujna, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi:

“First, some major banks are dangerously close to the edge — in fact, they would have failed already if investors didn’t expect the government to rescue them if necessary.
Second, banks must be rescued. The collapse of Lehman Brothers almost destroyed the world financial system, and we can’t risk letting much bigger institutions like Citigroup or Bank of America implode.
Third, while banks must be rescued, the U.S. government can’t afford, fiscally or politically, to bestow huge gifts on bank shareholders.”

Ja, vztrajanje politikov, tudi naših, na reševanju bank z benevolentnimi fiskalnimi akcijami, je namenjeno predvsem reševanju lastnikov bank. Finančni ministri in centralni bankirji pumpajo gore denarja v nesolventne banke, s čimer dajejo darila lastnikom bank in velikim bančnim dolžnikom. Ker vrednost slabih kreditov umetno vzdržujejo na nominalni ravni, čeprav je vsem jasno, da je njihova realna, tržna vrednost le še določen odstotek od nominalne.

Glede ZDA je Krugman dovolj jasen:

“The real question is why the Obama administration keeps coming up with proposals that sound like possible alternatives to nationalization, but turn out to involve huge handouts to bank stockholders.
For example, the administration initially floated the idea of offering banks guarantees against losses on troubled assets. This would have been a great deal for bank stockholders, not so much for the rest of us: heads they win, tails taxpayers lose.
Now the administration is talking about a “public-private partnership” to buy troubled assets from the banks, with the government lending money to private investors for that purpose. This would offer investors a one-way bet: if the assets rise in price, investors win; if they fall substantially, investors walk away and leave the government holding the bag. Again, heads they win, tails we lose.”

Za Slovenijo velja enako. Garancije za najem kreditov bank v tujini pomenijo darilo zasebnim lastnikom bank, ki jim ni treba dodati svojega denarja niti prevzeti odgovornosti za slabe odločitve uprav glede podeljevanja kreditov za nerazumne projekte podjetij, predvsem tiste povezane z menedžerskim lastninjenjem ali prevzemi drugih podjetij. Banke, ki so dale slabe kredite denimo Istrabenzu, Merkurju, Pivovarni Laško, Petrolu itd., morajo preprosto priznati realno tržno vrednost svojih terjatev do teh podjetij. V mnogih primerih je ta negativna in jo je treba v celoti odpisati, v mnogih primerih znaša le še 30 ali manj odstotkov nominalne vrednosti terjatve. Dlje časa, ko država podeljuje garancije tem bankam za najemanje kreditov v tujini za refinanciranje, več teh garancij bo z intenzifikacijo te gospodarske krize unovčenih in več davkoplačevalskega denarja bo vrženega v brezno.

Garancije za najem kreditov podjetij pri bankah so podobno nerazumne, saj v mnogih primerih ni smiselno vzdrževati sedanjega napihnjenega obsega proizvodnje in števila zaposlenih v podjetjih, ki so izgubila polovico ali več povpraševanja po svojih izdelkih. Ker ni izgledov za skorajšnje povečanje povpraševanja na staro raven, obstaja visoka stopnja gotovosti, da bodo mnoge izmed teh garancij vnovčene. Seveda na račun davkoplačevalcev. Ne, podjetjem je treba pomagati na drugi način. Tako, da jim država čim prej prevzame socialne stroške za zaposlene, ki bodo začasno, za leto, dve ali tri, izgubili službo. Če se ne bomo lotili reševanja tega problema na ta način, bomo davkoplačevalci plačali tako za vnovčene garancije kot za financiranje nadomestil za brezposelnost. Vendar ne samo tistih, ki bi izgubilli službe v vsakem primeru, ampak tudi tistih, ki jih bodo izgubili zaradi napačnega pristopa k reševanju problema. Velika verjetnost je, da bodo zaradi tovrstnega umetnega vzdrževanja pri življenju na koncu propadala cela podjetja, ne pa zgolj najmanj perspektivni deli podjetij, kar bo znatno povečalo stroške reševanja krize.

Mnogi se bojijo podržavljenja bank. Razumem tovrstne strahove v zibelki kapitalizma, ZDA. Naj spet navedem Krugmana:

“The Obama administration, says Robert Gibbs, the White House spokesman, believes “that a privately held banking system is the correct way to go.” So do we all. But what we have now isn’t private enterprise, it’s lemon socialism: banks get the upside but taxpayers bear the risks. And it’s perpetuating zombie banks, blocking economic recovery.”

Tistim, ki se bojijo začasne nacionalizacije bank, Krugman predlaga, naj na to gledajo kot na fazo “predprivatizacije” bank.

Jasno je tudi, da vseh bank ni mogoče rešiti s podržavljanjem. Za nekatere bodo dovolj državne dokapitalizacije. Nekatere pa so prevelike, da bi jih bilo mogoče rešiti z nacionalizacijo. Kot pravi Nouriel Roubini, potrebna je

“čistka v bančnem sistemu, kjer je potrebno ločiti med plačilno sposobnimi in nesposobnimi bankami ter nacionalizacija nekaterih bank, tudi nekaterih največjih. V nekaterih državah so morda nekatere banke preveč velike, da bi propadle, vendar so tudi prevelike, da bi jih rešili, saj davčni in finančni viri ne bodo dovolj veliki za pomoč takim insolventnežem v finančnem sistemu.”

Toda, če so nekatere banke prevelike, da bi jih bilo mogoče rešiti, je škoda davkoplačevalskega denarja, da ga z lopato mečemo v njihovo brezno. V tem primeru jih je bolje pustiti propasti in davkoplačevalski denar nameniti za dokapitalizacije manj slabih bank. Zato, ker nas bo to vse skupaj manj stalo, hkrati pa bo imelo bistveno hitreje vidne pozititvne učinke.