Zadnje leto in pol z enim očesom z zanimanjem spremljam veliko bitko v ekonomski blogosferi o t.i. “neofisherizmu“. Gre za bitko za interpretacijo istega pojava: ali zvišanje (nominalne) obrestne mere znižuje inflacijo ali pa obratno da zvišanje obrestne mere tudi dvigne inflacijo. Prva trditev je konvencionalna monetarna politika, druga pa sledi Fisherjevi enačbi, po kateri je nominalna obrestna mera vsota realne obrestne mere in inflacije. Torej če centralna banka znižuje obrestno mero, posledično (ob približno konstantni realni obrestni meri) tudi znižuje inflacijo. Dolgo obdobje nizkih obrestnih mer ima za posledico deflacijske trende. Torej tudi kvantitativno sproščanje kot zadnje in najbolj masovno orožje centralnih bank, da bi spodbudile rast cen, dejansko še poglablja deflacijske težnje.

Podatki kažejo v smer nefisherjanskega mehanizma, toda nihče (razen nekaj neomonetaristov) si pravzaprav ne upa v to zares “verjeti”. Ker je izven konvencionalne logike monetarne politike in ker to pomeni, da so centralne banke zamešale predznake. The jury is still out. Spodaj je zanimiv poljuden opis problema s strani vedno lucidnega Noaha Smitha: Nadaljujte z branjem→

Ekonomija je zabavna reč. Ker je tako dinamična oziroma “fleksibilna”. Ker nobena teorija ni trdna, ampak se razlage sproti spreminjajo. Kar je veljalo kot zakonitost pred leti, je danes ovrženo. In v kar verjamemo danes in za kar znamo najti “empirično podporo” v podatkih, se že jutri izkaže kot neveljavno. In tako je denimo tudi glede javnega dolga. Zadnja tri desetletja je denimo veljalo, da je visok javni dolg problematičen – ker to vodi v višje stroške zadolževanja, večje javne deficite in še večji dolg ter manj možnosti za stimuliranje gospodarstva v primeru krize.

Vidite, danes, v današnjih okoliščinah, to (nujno) ne velja več. Vsaj ne za velike države, ki izdajajo dolg v lastni valuti. V teh okoliščinah velike negotovosti in nizke rasti je (pre)nizek javni dolg lahko problematičen, ker kot pravita denimo Narayana Kocherlakota (predsednik mineapoliškega Fed) in Paul Krugman, ni dovolj “varnih sredstev”, kamor bi se lahko zasebni investitorji umaknili. Zasebna “varna sredstva”, vsi finančni derivati z boniteto AAA, so se izkazali kot navadna potegavščina brez kritja. Samo država je dovolj trdna (ker lahko tiska denar brez omejitev), da lahko zagotovi varnost naložb. Nadaljujte z branjem→

Emil Erjavec

Vsak avgust je že več kot desetletje enako. Kritična vprašanja pridelave in porabe hrane, ki nas vse »zadeva«, polnijo medijski prostor. Zadnji teden je v ospredju domnevna zamenjava slovenskih dobaviteljev s hrvaškimi pri še zmeraj najpomembnejšem slovenskem trgovcu, ki ga je prevzel hrvaški agroživilski in trgovski koncern. Izpostavljena sta dva primera: to je, da pri svežem prašičjem mesu zaradi nekonkurenčnosti izginja slovenski del oskrbe polic in da je pri trgovski blagovni znamki mleka tudi zaradi cene ena slovenska mlekarna zamenjala drugo. Na podlagi teh primerov nekateri mediji postavljajo celo vprašanje o preživetju slovenskega kmetijstva in živilstva. S strani novih lastnikov ohranjeni predsednik uprave trgovca je v medijih odgovarjal, da svet ni črno bel, da prihaja tudi do povečanja količin pri slovenskih dobaviteljih in da slovenski potrošnik seveda zahteva slovensko in lokalno, da pa le-to mora biti tudi cenovno ustrezno. * Nadaljujte z branjem→

Strinjam se z zapisom v The Economistu. Nauka nedavne afere Ashley Madison, kjer so hekerji ukradli in razkrili podatke o skoraj 39 milijonih anonimnih uporabnikov spletnega servisa za organiziranje “seksualnih zmenkov”, sta pravzaprav dva. Prvič, da razkrivanje teh zasebnih podatkov ne koristi nikomur, razen naslajanju rumenih medijev in širjenju hipokrizije, medtem ko lahko uniči zakone in kredibilnost vpletenih posameznikov. In drugič, da online podatki niso varni in da morajo vsi – posamezniki, predvsem pa ponudniki – razmisliti o bolj varnih sistemih “hranjenja podatkov”. Kar je zabeleženo na internetu, je praktično javno. Ne samo facebook, ali spletno nakupovanje, pač pa tudi vsebine, po katerih spletno brskamo.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanovic, ki pripravlja novo knjigo “Global inequality”, si zastavlja zelo kontroverzno vprašanje: Je nevarnost socializma ohranjala enakost v kapitalizmu? Ideja je preprosta, vendar zelo močna. Demonstracijski oz. disciplinirajoč učinek socializma: obstoj socializma tam zunaj bi lahko držal apetite lastnikov kapitala in vladne politike nazaj. Če bi preveč pritisnili na delavce, bi se ti lahko uprli in, saj veste, z revolucijo pobrali lastnikom kapitala vse. Tako kot v Rusiji.

Obdobja in trendi za takšno hipotezo se sicer ujemajo (glejte spodaj), vendar pa dvomim, da je to mogoče empirično dokazati. Po moje je tukaj zelo veliko vlogo odigrala globalizacija: ko je prišlo do bolj množične selitve proizvodnje v Azijo, so delavci (in sindikati) v ZDA začeli izgubljati moč, kajti za vsako delovno mesto v ZDA je onstran Pacifika čakalo nekaj sto “lačnih” Azijcev, ki bi iste naloge naredili dvajsetkrat ceneje.

Nadaljujte z branjem→

• Did socialism keep capitalism equal? – Branko Milanovic?
• “Global warming is a total, and very expensive, hoax!” – Econbrowser
• Carter, Reagan, and Machiavelli – Paul Krugman
• Krugman and the Mis-Measured Consumer Price Index – Dean Baker
• Krugman Comes Around – Stephen Williamson
• Wren-Lewis on Romer on Solow on Lucas & Sargent – Robert Waldmann
• Monies – Joining Economic and Legal Perspectives – Bank Underground
• What price should be put on government projects? – croaking cassandra
• Shocks that cause a monetary coordination failures – Nick Rowe

Nerodna reč. Cordoba in Verdier (IMF) sta leta 2007 pokazala, da Lucasovo izjavo (da je fokus na razdelitev ena izmed najbolj nevarnih in strupenih tendenc v ekonomski znanosti, ker da so koristi od prerazdelitve obstoječih dohodkov praktično nične v primerjavi z neomejenim potencialom rasti proizvodnje) negira že sam Lucasov teoretski okvir za ovrednotenje blaginje. Pravita, da negativni učinki neenakosti na blaginjo v večini primerov presegajo koristi od gospodarske koristi. Lucas torej pobije samega Lucasa, če dosledno sledi lastnemu teoretskemu konceptu.

Nadaljujte z branjem→

Nobelovec Robert Lucas se je sicer pred desetletjem glasno pritožil, da ni nič bolj nevarnega in strupenega za zdravo ekonomsko znanost kot fokus na vprašanje distribucije dohodkov:

Of the tendencies that are harmful to sound economics, the most seductive, and in my opinion the most poisonous, is to focus on questions of distribution… (Lucas, 2004).

Toda od takrat je preteklo mnogo vode in celo desetletje resnih raziskav – od Atkinsona, Pikettyja, Saeza, Cordobe … do IMF, ki so pokazale, hm, da je (preveč neenakomerna) razdelitev dohodkov in premoženja še kako pomembna za gospodarsko rast in družbeno stabilnost. Nerodno je le, da o tem v ekonomiji v zadnjih nekaj desetletjih praktično nimamo nobenene teorije. Razmišljanje o pomenu neenakosti je ostalo na ravni, kjer sta ga pred pol stoletja zacementirala Nicholas Kaldor (deleži dohodkov kapitala in dela so konstantni) in Simon Kuznets (porazdelitev dohodkov ima v procesu gospodarskega razvoja obliko narobe obrnjene črke U – v času visoke razvitosti se spet zmanjša). Jasno, oba – Kaldor in Kuznets – sta grdo zgrešila, razvoj do tedanjega trenutka (sredi 1950-ih let) sta interpretirala kot splošno zakonitost. Od takrat je delež dela v razdelitvi BDP upadel za 10 odstotnih točk, neenakost pa se je kljub visoki razvitosti močno povečala.

No, Joseph Stiglitz upravičeno pravi, da je skrajni čas za novo teorijo o razdelitvi dohodkov in gospodarskem razvoju: Nadaljujte z branjem→

Po vstopu v EU je tudi v Sloveniji prišlo do postopne liberalizacije trga z električno energijo (in drugimi energenti). Tako je bila leta 2007 z novim energetskim zakonom omogočena menjava dobavitelja električne energije tudi za gospodinjstva, z zakonskimi spremembami leta 2011 pa je pri dobaviteljih (regionalnih “Elektro” podjetjih v državni lasti) prišlo do strukturne ločitve dejavnosti nakupa in prodaje električne energije – vsa (sicer državna) podjetja so ustanovila svoje hčerinske družbe za trgovanje z električno energijo. Vmes je bila leta 2006 ustanovljena družba Gen-I (kot hčerinska družba Gen-energije (ki ima v lasti polovični delež v krški nuklearki) in podjetja Istrabenz-Gorenje). Gen-I je zelo agresivno vstopil na trg in z medijsko kampanjo ter zelo nizkimi cenami na podlagi pogodbe z “materjo” o ekskluzivnem odjemu električne energije (predvsem iz nuklearke) do konca leta 2014 dosegel 25% tržni delež pri dobavi poslovnim odjemalcem in 16% tržni delež pri dobavi gospodinjstvom.

Vendar pa nizke cene električne energije kljub rekordno nizkim cenam na evropskem trgu niso bile vzdržne in večina prodajalcev je ustvarjala izjemno nizke marže, ki niso pokrivale osnovnih tveganj (več o tem kasneje). Zato je prišlo do obratnega procesa – procesa združevanja trgovskih podjetij, da bi na podlagi večjega porfelja kupcev lažje obvladovala tveganja. Agencija za varstvo konkurence (AVK) leta 2013 ni dovolila združevanja HSE, Elektro Maribor in Elektro Maribor Energija Plus (zaradi pričakovanih negativnih horizontalnih in vertikalnih učinkov). Letos oktobra se bosta združila Elektro Celje Energija (ECE) in Elektro Gorenjska Prodaja (EGP), ki bosta skupaj dosegla 18.3% tržni delež. Združila pa naj bi se tudi največja igralca na trgu – Gen-I in Elektro Energija (EE), ki bi združena dosegla 41% tržni delež na celotnem trgu. In prav slednja združitev je izjemno problematična, pri čemer je prevladujoč položaj na maloprodajnem trgu električne energije le kamenček v mozaiku veliko širšega problema.

Nadaljujte z branjem→