Bine Kordež

Predvsem bliskovito, pragmatično ter brez hipokrizije in histerije.

Pred dnevi smo lahko slišali, kako naj bi vsaka slovenska družina prispevala že 500 evrov za reševanje Cimosa. To je zopet ena od izjav, ki na čim bolj slikovit in preprost način usmerjajo javno mnenje. Cimos je postal nekakšno torišče, na katerem krešejo različna mnenja o vlogi države, državni pomoči, ohranjanju delovnih mest, nacionalnem interesu in podobno. In takšna medijska izpostavljenost primera je za družbo samo slabo, saj so odgovorni toliko bolj previdni pri svojih (ne)odločitvah. Zaradi tega je danes položaj Cimosa slabši kot pred osmimi leti brez odgovornega za to dolgotrajno kalvarijo. Mogoče je zanimivo primerjati, kako so se reševanja avtomobilske industrije lotili v Združenih državah Amerike. Podatki so večinoma povzeti po članku “Auto Industry Bailout (GM, Ford, Chrysler) – Was the Big 3 Bailout Worth It?“.

Nadaljujte z branjem→

Očitno bo vojna. Sindikati in delodajalci oziroma predstavniki podjetij se pred novimi pogajanji o plačah oborožujejo s številkami in “argumenti” in pošiljajo v javnost bodisi močno napete pogajalske zahteve, bodisi alarmantna svarila. Jasno, gre za priprave na pogajanja in zato pač vsaka stran namerno pretirava v svojo smer, sindikati v maksimalistične zahteve, delodajalci v minimalistične koncesije, da se nato v pogajanjih lahko srečajo nekje vmes. Gre pač za običajni teater z veliko folklore in histerije.

Toda nas ekonomiste, če uspemo hraniti ideološko nevtralnost, histerija seveda ne bi smela brigati, pač pa samo dejstva in dejanski podatki. Torej, koliko je manevrskega prostora za dvig plač.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Proračunska gibanja v lanskem letu vsaj zaenkrat kakšne večje medijske obravnave niso bila deležna – mogoče tudi zato, ker so podatki vsaj na prvi pogled kar ugodni. Vemo pač, da je za javnost in medije informacija zanimiva, če je šokantna in slaba. Lanska bilanca slovenskega proračuna izkazuje namreč skoraj pol nižji primanjkljaj kot v letu 2015 in ta podatek za večino komentatorjev ni preveč zanimiv v njihovi želji prikazovanja neugodnih gibanj. Seveda ima takšen rezultat različna ozadja in nikoli ni črno-bel, zato poglejmo nekaj ključnih sprememb, ki so se pri javnofinančnih gibanjih dogajala v preteklem letu.

Nadaljujte z branjem→

Pred 87 leti, leta 1930, je John Maynard Keynes, eden izmed dveh najvplivnejših ekonomistov 20. stoletja, hkrati pa tudi eden izmed najbolj vsestranskih, objavil drobno knjižico z naslovom »Ekonomske možnosti za naše vnuke«. V njej je razvil tezo, da je tehnološki napredek, ki je omogočil hitro rast proizvodnje glede na število delovnih ur, omogočil tudi, da bodo ljudje v bodoče lahko delali manj, da bi zadovoljili svoje eksistenčne potrebe in več časa posvetili bistvu – kako, osvobojeni pritiska po ekonomskem preživetju, čim bolj kvalitetno preživeti prosti čas. Keynesova vizija za vnuke tedanje generacije je bila 15-urni delovnik (na teden), ob enakih ali celo višjih plačah zaradi bolj enakomerne razdelitve dohodkov ter z veliko prostega časa. Za Keynesa to ni bila utopija, pač pa normalna evolucija, ki bi naj navedene sadove prinesla sicer šele čez 100 let, torej tam okrog leta 2030.

Nadaljujte z branjem→

David Autor (MIT) ima zelo podoben pogled na prihodnost dela v dobi avtomatizacije & robotizacije kot jaz v Prihodnosti dela.

Here’s a paradox you don’t hear much about: despite a century of creating machines to do our work for us, the proportion of adults in the US with a job has consistently gone up for the past 125 years. Why hasn’t human labor become redundant and our skills obsolete? In this talk about the future of work, economist David Autor addresses the question of why there are still so many jobs and comes up with a surprising, hopeful answer.

• On China Trade Shock, Economists Trade Research Barbs – WSJ
• Comment on Jonathan Rothwell’s Critique of ADH (2013) – Autor, Dorn & Hanson
• Washington Post Lies to Readers Again: Job Loss in Manufacturing Due to Trade, not Automation – CEPR.net
• The Vanishing Middle Class: Prejudice and Power in a Dual Economy – Heather Boushey
• After the Fumble – Matt Stoller
• How I “met” Samuelson and Friedman – Branko Milanovic
• School choice: Dismal Voucher Results Surprise Researchers – Kevin Carey
• Apprenticeship and the rise of Europe – VoxEU
• How colonial railroads defined Africa’s economic geography – VoxEU
• Dismantling Public Education: Turning Ideology into Gold – INET
• GDP-linked bonds: A primer – VoxEU
• Machiavelli as an economist – globalinequality
• Publishing & Promotion in Economics: The Curse of the Top Five – James Heckman
• Where do experts come from? – Magic, maths and money

Ekonomski zgodovinar Peter Temin iz MIT bo čez dva tedna izdal dolgo pričakovano knjigo “The Vanishing Middle Class: Prejudice and Power in a Dual Economy“. Na Amazonu zbirajo prednaročila na podlagi kratkega teaserja. Heather Boushey  (sourednica vodniča za obdobje po Pikettyju “After Piketty: The Agenda for Economics and Inequality“, ki bo izšla maja) je imela možnost knjigo že prebrati in je ta teden objavila recenzijo. Zanimivost Teminove knjige, ki opisuje zgodovino ameriškega srednjega razreda od sužnjelastniškega do Trumpovega časa, je, da ameriško družbeno strukturo opisuje z modelom dualnega gospodarstva, ki ga je ekonomist Arthur Lewis sredi 1950. let razvil za pojasnjevanje razvoja nerazvitih držav.

Drugače povedano, Temin analizira ameriško družbo kot nerazvito državo, ki je izrazito dualne narave. Na eni strani so bogati, na drugi revni. Ni sloja vmes, srednji razred izginja hkrati z delovnimi mesti v sredini plačne distribucije, ki so se že ali se še selijo v tujino. Ostajajo le še bogati in revni. Prvi živijo v lepih soseskah in pošiljajo svoje otroke na drage zasebne šole in univerze, ki jim prinesejo visoko plačane službe v tehnoloških panogah, financah in menedžmentu. Drugi životarijo v zloglasnih četrtih ali opustelih predelih srednjega vzhoda, njihovi otroci gredo v slabe javne šole in ne dokončajo kolidža, njihova usoda je minimalna plača. V primeru storjenih deliktov jih čaka tudi dualni pravosodni sistem – bogati plačajo kazen, revni gredo v zapor.

In v skladu z Lewisovim modelom, bogati potrebujejo revni sloj, da zanje poceni opravlja vse nujne storitve. Zato držijo njegove plače na nizkem nivoju (na donedavnega zamrznjeni ravni minimalne plače), hkrati pa tudi sebi znižuejo davke, da zanje ostane večji del ustvarjenega družbenega dohodka. Edini prehod iz revnega razreda v razred bogatih je izobrazba. Vendar pa prav ta kanal bogati zapirajo, kolikor se da, s slabo kvaliteto javnega šolstva (z limitiranjem denarja za javno šolstvo) in prohibitivno visokimi šolninami za privatne šole in univerze. Le redki se prebijejo čez na drugo stran.

Nadaljujte z branjem→

Rezultati pretovora kontejnerjev v severnojadranskih lukah (NAPA) v letu 2016 kažejo, da kontejnerski promet tržaškemu pristanišču še naprej – že drugo leto zapored – upada. In to kljub temu, da je leta 2015 drugi največji kontejnerski prevoznik na svetu MSC kupil 45% tržaškega kontejnerskega terminala. Drugim NAPA pristaniščem (razen Ravenne) je v zadnjih dveh letih kontejnerski promet zrasel. Vodilna ostaja Luka Koper (lani s 6.8% rastjo), ki je od leta 2006 svoj delež v severnojadranskem kontejnerskem prometu povečala iz 21.6% na 35.4%. Na drugem mestu so Benetke (rast 8.1%), ki postopno povečujejo svoj tržni delež (na 25.4%). Trst je na tretjem mestu (upad za 2.9%, tržni delež 20.4%), medtem ko Rijeka na zadnjem mestu (9.0%) s podobno rastjo kot Koper postopoma lovi Ravenno (9.8%).

Slika: Delež posameznih pristanišč v skupnem pretovoru kontejnerjev severnojadranskih pristanišč, 2006-2016

Nadaljujte z branjem→