Ameriška zgodba o neuspehu: Ko zgornji 1% pobere vse in nič ne ostane za večino spodaj

Razlika v spodnjih dveh krivuljah distribucije dohodkov ni samo v davkih. V prvih 35 letih (1946-1980) so imele ZDA zelo progresivno dohodnino in praktično celotna populacija je bila deležna podvojitve dohodkov. V drugih 35 letih (1980-2014) so republikanski predsedniki tekmovali v zniževanju davčne progresije, demokratski pa so jo le malenkostno popravljali navzgor. To je bilo zlato obdobje za zgornji 1% populacije, katerga dohodki so se povečali tudi za 6-krat. Toda polovici prebivalcev se v 35 letih dohodki niso premaknili z mrtve točke, naslednjim 40% populacije med 50 in 90 centilom) so se dohodki največ povečali za polovico, naslednjim 9% (med 90 in 99 centilom) so se dohodki največ podvojili. Zgornji 1 % je pač odnesel vso smetano. Dobro za elito, katastrofa za družbo.

Nadaljujte z branjem

James Buchanan Calling the Kettle Black

Dobra razlaga, zakaj model ponudbe in povpraševanja ni dober model za trg dela.

David Glasner's avatarUneasy Money

In the wake of the tragic death of Alan Krueger, attention has been drawn to an implicitly defamatory statement by James Buchanan about those who, like Krueger, dared question the orthodox position taken by most economists that minimum-wage laws increase unemployment among low-wage, low-skilled workers whose productivity, at the margin, is less than the minimum wage that employers are required to pay employees.

Here is Buchanan’s statement:

The inverse relationship between quantity demanded and price is the core proposition in economic science, which embodies the presupposition that human choice behavior is sufficiently relational to allow predictions to be made. Just as no physicist would claim that “water runs uphill,” no self-respecting economist would claim that increases in the minimum wage increase employment. Such a claim, if seriously advanced, becomes equivalent to a denial that there is even minimal scientific content in economics, and that, in consequence, economists can do nothing…

View original post 850 more words

Ustavna presoja rebalansa proračuna je neumnost, ker pravne osnove ni, ekonomska pa je gnila

Ustavna presoja rebalansa proračuna, ker naj bi vlada z njim kršila ustavno določilo glede spoštovanja fiskalnega pravila, je kapitalna neumnost. Prvič, ker zanjo ni pravne osnove, saj rebalans proračuna ni zakonski akt (vendar naj se s tem ukvarjajo pravniki). Drugič pa, ker je ekonomska osnova za samo fiskalno pravilo povsem gnila, se spreminja v odvisnosti od predpostavk in ker je to, ali je vlada spoštovala fiskalno pravilo, mogoče ugotoviti šele z nekajletnim zamikom po koncu fiskalnega leta, ko so na voljo že bolj konsistentne ocene.

Samo fiskalno pravilo določa, da morajo biti javne finance srednjeročno (preko celotnega poslovnega cikla) uravnotežene (brez upoštevanja dolgoročnega zadolževanja). Po tej opredelitvi mora država strukturni primanjkljaj iz recesije nadomestiti v času konjunkture. Ta opredelitev je povsem smiselna, problem pa je formula, po kateri se izračunava strukturni saldo. Klučni problem je v izračunu strukturnega primanjkljaja, ki temelji na izračunu proizvodne vrzeli (output gap), ta pa na oceni potencialnega outputa. Statistične metode (HP filter ali produkcijska funkcija), ki se uporabljajo za oceno potencialnega outputa, so namreč povsem nezanesljive. In ocene proizvodne vrzeli (ter posledično strukturnega salda proračuna), ki jih za posamezno državo izračunavajo uradniki Evropske komisije (EK), so (1) brez izjeme za vsako leto povsem napačne in jih EK za nazaj popravlja, in (2) te ocene se drastično (za nekaj desetink in celo odstotnih točk) razlikujejo od ocen drugih inštitucij (OECD, IMF) za isto državo.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

Muzika za žile rezat: Hamo & Tribute 2 Love – Stoj Marija

Tako je. Vedno, ko za vikend pridemo domov v Lomanoše, kar je zelo pogosto, je ista zgodba. Po pozdravnem pelinkovcu in narezku vedno zaidemo v glasbeno podložene debate (…kjer se s sestro seveda vedno, ampak vedno zaciklava na relaciji do našega Princa teme). Ker je pač Emil star roker. In ker Emil priznava samo Val 202 (veliki stari radio Iskra (iz leta 1947 ali tam nekje) spodaj v delavnici igra samo eno postajo, zašvasan je na Val 202; ne me vprašati, kako mu je to uspelo) in ker je na Valu glavna faca Miha Šalehar, pač zadnje čase pogosto poslušamo Hamota, Šaleharjevega brata. In ta priredba Šifrerjeve Stoj Marija je zelo dobra. Čeprav, hm, se težko odločim, katera mi je boljša (pa nisem fan Šifrerja po albumu Ideje izpod odeje).

Zakaj bi Marjan Šarec moral poznati Davida McClellanda?

Andrej Korošak

Pa res, le zakaj bi Marjan Šarec moral nujno poznati (oz. vsaj razumeti) motivacijsko teorijo prominentnega ameriškega psihologa Davida McClellanda? Ali mu njegov kompetenčni model v tem trenutku, ko kot po tekočem traku menjuje ministre in državne sekretarje, lahko na kakršenkoli način pomaga? In nenazadnje, s kakšno gotovostjo bodo nasledniki odstavljene managerske garniture z vrhov različnih ministrstev, res upravičili pričakovanja?

Nadaljujte z branjem

Secular stagnation, monetary policy and John Law

michael roberts's avatarMichael Roberts Blog

Last week, the prestigious Brooking Institution held a conference on the efficacy of monetary policy in stimulating and sustaining economic growth.  At the conference, Larry Summers, former US Treasury secretary and professor at Harvard University and Lukasz Rachel of the Bank of England, presented a paper that aimed to revive, yet again, the idea that the major capitalist economies are locked into ‘secular stagnation’: Our findings support the idea that, absent offsetting policies, mature industrial economies are prone to secular stagnation.”

According this thesis, there is a long-term stagnation in the major capitalist economies.  Despite central banks pushing interest rates down to zero or even below (so that bankers and capitalists are paid to borrow!); and despite central banks printing huge amounts of money to buy bonds and other financial assets (quantitative easing), real GDP growth and investment remain weak.  Although unemployment rates are officially near cycle lows in…

View original post 2,039 more words

Alan Kruger, ekonomist, ki je demitiziral negativne učinke minimalne plače

Alan Kruger je tisti ekonomist, ki je skupaj z Davidom Cardom leta 1995 v knjigi Myth and Measurement: The New Economics of the Minimum Wage demitiziral učbeniški (in konzervativni) koncept minimalne plače, ki naj bi imela negativne učinke na zaposlenost. Na tem blogu sem ga ogromnokrat navajal (denimo v ). Njegove raziskave, pedantne s podatki in in neobremenjene s prevladujočimi teorijami in miti, so ekonomsko znanost zadnjih desetletij vsaj malce rehabilitirale.

Na žalost je Kruger v nedeljo mnogo prezgodaj umrl. Še preden je lahko postal kandidat za Nobelovo nagrado.