Kolega Jonathan Portes je naredil izjemno dobro ilustracijo koristi, ki jih je V. Bitanija imela zaradi ogromnega povečanja imigracij v zadnjih dveh desetletjih. Tako na ekonomskem kot na socialnem področju.
Pa vendar se tukaj porajata dve ključni dilemi:
What if a mild-mannered economic superpower was shaping the world economy, and most people didn’t notice? What if the decisions that drove globalisation were not made in televised meetings between world leaders at Davos, but quietly by technical compliance officers in anonymous corporate office buildings? What if American protectionist bluster and China’s steely nationalist defiance were largely a sideshow?
The EU is not generally thought of as an aggressive economic hegemon. Its main concern in the US-China conflict is to avoid being trampled. But in sector after sector, it has set the rules for the world economy.
Po podatkih NASA se je svet do danes glede na predindustrijsko dobo (leto 1850) segrel za skoraj 1 stopinjo Celzija. Govorimo o globalnem segrevanju. Vendar pa o vzrokih tega segrevanja, se pravi, koliko so h globalnemu segrevanju prispevale človeško povzročene emisije in koliko narava (solarni cikli), v znanosti ne boste našli konsenza. Četudi znanstveniki uporabljajo povsem identične fizikalne modele, se med seboj ne strinjajo glede predpostavk. In ker se ne strinjajo glede vzrokov porasta temperature, seveda tudi ni strinjanja, če sploh kaj narediti glede globalnega segrevanja in ali ne bi raje počakali na malo ledeno dobo, ki naj bi bila pred vrati.
Zdi se, da gre za prvovrstno ideološko vprašanje, ki ob znanosti polarizira tudi politiko. Vendar, če pogledate v zakulisje, boste za ideologijo in prerekanji med znanstveniki odkrili predvsem – denar. Veliko denarja. Nesporno je namreč dvoje. Prvič, za zelo zelo glasno skupino prek 100 think-tankov, ki osporava vzročnost korelacije med človeško povzročenimi izpusti in segrevanjem, najdemo ogromna sponzorska sredstva velikih naftnih družb (predvsem Exxon) in Koch industries, ki je dejavna v vrsti umazanih industrij (naftna, kemična in industrija mineralov itd.). Tukaj je spisek znanih donacij oziroma plačanih študij ameriških družb, kot jih je zbral Greenpeace. Skupen znesek za obdobje 1989-2017 znaša 150 mio dolarjev, kar pa je najbrž le vrh ledene gore.
Jones (2020) je pripravil zanimiv teoretični članek, na katerega vas želim opozoriti, in sicer o tem, kaj se zgodi z gospodarskim napredkom našega planeta, če se demografija zaustavi oziroma postane negativna. Vsi nekako živimo v prepričanju, da se število prebivalstva nenadzorovano povečuje. Podatki pa kažejo, da je v mnogih razvitih državah neto prirast prebivalstva (brez upoštevanja migracij) že negativen, fertilnost pa upada tudi v največjih državah v razvoju.
Za lažje razumevanje naj v začetku omenim, da je gospodarska rast produkt produktivnosti in rasti prebivalstva (če zanemarimo stopnjo participacije delovne sile). To pomeni, da v primeru konstantne produktivnosti gospodarsko rast poganja rast prebivalstva. Problem nastopi seveda, če demografija postane negativna. Podatki za Japonsko kažejo, da naj bi bila prav slednja krivec za nizko rast BDP v zadnjih dveh destletjih, vendar Japonska še vzdržuje pozitivno rast BDP zaradi solidne produktivnosti. Hudič pa je, ker v razvitih državah v zadnjih desetletjih rast produktivosti trendno upada. Se pravi, da bo rast produktivnosti lahko vse manj kompenzirala za upadajočo demografijo. Začasna rešitev so migracije, vendar pa te, predvsem iz kulturno in versko zelo različnih regij glede na našo civilizacijo, dolgoročno niso politično vzdržne.
Ergo, treba bo začeti delati bodisi na rasti natalitete bodisi na rasti produktivnosti. Najbolje, da na obojem.
Marko Golob
Odgovor Matjažu Zalazniku na njegov komentar z dne 22.1.2020 v zvezi s problematiko jedrskih elektrarn
Matjaž, hvala za kulturen in spodoben odgovor. Verjamem, da iskreno verjameš kar si zapisal, ampak vseeno mislim, da imam kakšno informacijo več in se zato s Tvojimi pogledi pač ne morem strinjati.
Za razliko od mnogih, ki pišejo komentarje o jedrski energiji (bolj ali manj na pamet), sem bil kot član AUKN med leti 2010 in 2012 tudi upravitelj državnega premoženja v GEN Energiji in s tem seveda posredno tudi v NEK. Bilo mi je v veliko veselje ker sem nekoč tudi sam nihal med študijem fizike in ekonomije. Namesto jedrskega fizika sem sicer postal ekonomist (“en luftar” bi rekla moja mama, ki si je vedno želela, da bi sin postal ugleden in spoštovan inženir) Spremljanje energetike pa je tudi po mojem odhodu iz AUKN-ja ostala stalnica, predvsem zaradi tega, ker je podjetje, v katerem sem solastnik, eno izmed največjih porabnikov električne energije in zemeljskega plina v Sloveniji.
Spodnji članek iz Quartz govori o 3% od vseh znanstvenih člankov o klimatskih spremembah, ki so podvomili o to, da so spodbujene od človeka, za katere pa so ob poskusu replikacije brez izjeme ugotovili, da so potvorjeni. Bodisi ne štimajo predpostavke, bodisi uporabljajo napačno metodologijo, bodisi prikazujejo zgolj tiste rezultate, ki jim gredo v prid. Ta zgodba ne potrebuje komentrja, morda le dodatek, da je bila večina teh kritičnih znanstvenih člankov spoznorirana s strani industrije.
Bojim se, da je tudi drugod (denimo v kemiji, medicini itd.) podobno. Ker je tudi v ekonomiji. Vse tiste študije od 1960-tih naprej o denimo škodljivosti visokih davkov, škodljivosti minimalne plače in sindikatov, koristnosti deregulacije bančnega sektorja in deregulacije nasploh itd., so bile sponzorirane s strani zasebnih fundacij, katerih donatorji so bile in so še velike korporacije. James Kwak temu v knjigi Economism posveča celo tretje poglavje (The Long March of Economism).
View original post 415 more words
The Guardian je objavil zanimivo zgodbo, kako je saudski kronski princ Mohammed bin Salman (MBS) v prijateljski izmenjavi prek aplikacije WhatsApp enemu izmed najbogatejših zemljanov Jeffu Bezosu, ustanovitelju in lastniku Amazona, ki se ima tudi za “zelo pametnega”, poslal okužen video. Slednji pa je nato v nekaj urah pretočil vse informacije iz Bezosovega telefona. Devet mesecev zatem pa je izbruhnil škandal, ko je ameriški tabloid National Enquirer objavil intimne informacije o Bezosovem izvenzakonskem življenju. Bezosa je škandal stal zakona in polovice premoženja.
Špekulacije gredo v smer, da je MBS hekal Bezosa zaradi lastništva časopisa The Washington Post, v katerem je kritične tekste o kraljevi saudski družini objavljal novinar Jamal Khashoggi. Khashoggija so kasneje v savdski ambasadi v Istanbulu brutalno umorili savdski obveščevalci. Zgodba je izjemno poučna iz vidika kibernetske varnosti in mednarodnega terorizma ter seveda relacij med prijateljskima državama, ki na ozemlju partnerske države hekata državljane partnerske države.
You must be logged in to post a comment.