Financial Times je konec prejšnjega tedna poročal o (e-)srečanju obeh globalnih inštitucij, IMF in Svetovne banke, in glavna sporočila s srečanja zapakiral pod naslovom “The week that austerity was officially buried“. Po 5 desetletjih je doktrino fiskalne vzdržnosti uradno zamenjala doktrina fiskalnega aktivizma. Obe organizaciji sta z vsemi piarovskimi topovi začele države članice spodbujati, naj namesto fiskalne previdnosti in vzdržnosti začnejo z bagerji in helikopterji fiskalno zasipovati svoja gospodarstva in ljudi. Naj se države zadolžujejo, kolikor se morejo, in naj ta denar v investirajo, razdelijo podjetjem ali posameznikom. Naj se gradi in troši, kolikor je možno.
Čeprav logičen obrat, pa je svojevrstna ironija usode v tem, da je prejšnji vikend to novo doktrino fiskalnega aktivizma najglasneje propagirala nova glavna ekonomistka Svetovne banke Carmen Reinhart. Torej tista ekonomistka, ki je pred natanko desetletjem s soavtorjem Kenom Rogoffom spisala kontroverzno znanstveno študijo (Reinhart in Rogoff, 2010) o tem, da je visoka zadolženost držav lahko prekletstvo, saj naj bi pri dolgu nad 90% BDP gospodarska rast postala celo negativna. Seveda gre za študijo, ki je bila polna napak že v izračunih v excelu, katero je sesul že doktorski študent, ko je ni mogel replicirati (Herndon, Ash in Pollin (HAP, 2013)), nato pa so jo dokončno sesekljali ekonomisti iz IMF (Pescatori, Sandri & Simon (2014) “Debt and Growth: Is There a Magic Threshold?“), ki so pokazali, da glede gospodarske rasti ni nobene magične meje zadolženosti.


You must be logged in to post a comment.