One of the more interesting arguments I’ve been seeing a lot on the Israeli-Palestinian conflict is: “Hamas undoubtedly predicted Israel’s massive retaliation, that makes them all the more guilty for sacrificing Palestinian lives”.

What people don’t realize is that the fact this reaction – the massive collective punishment – was indeed immensely predictable says just as much about Israel than it does about Hamas.

It says a lot about Israel for 3 reasons. 1) It says a lot about Israel’s image that it was expected to react with massive collective punishment, violating international law. 2) It also says a lot about Israel’s inability to think strategically that it would react in exactly the way its adversary predicted it to. Revenge is not a strategy, in fact it is the opposite of strategic. And, lastly 3) it says a lot that Israel doesn’t seem to have learned a thing from the US’s immense mistakes in its post 9-11 response.

Yes, of course, it also says a lot about Hamas, because they knew their actions would undoubtedly cause untold suffering on their own people (on top of the suffering they caused with the attacks). No question there.

Nadaljujte z branjem→

Pred dnevi je Nobelovo nagrado za ekonomijo prejela Claudia Goldin za svoje dolgoletno raziskovanje neenakosti med moškimi in ženskami na delovnem mestu. Indikativno je, da je Goldinova šele tretja ženska med 93 nobelovimi nagrajenci za ekonomijo, kar sicer dopolnjuje ostale podatke o ekonomiji kot najbolj mačistični veji znanosti.

Tudi zaradi velikega prispevka Goldinove k raziskovanju razlogov za neenak tretma žensk na delovnem mestu in neenakost plačil med spoloma za isto delo so te razlike danes splošno prepoznane in so tudi vodile k določenim afirmativnim in korektivnim ukrepom. Denimo enakost plačil ali ženske kvote pri zaposlovanju. Nobelova nagrada Goldinovi je tako več kot zaslužena. Vendar pa bi jaz to kolumno izkoristil za osvetlitev prispevka k znanosti ene druge ekonomistke, ki si je lani v New Yorkerju prislužila naslov najbolj osovražene ženske v ekonomiji.

Nadaljujte z branjem→

Za otroke v Gazi, ki nimajo te sreče, da bi samo gledali vojne filme v barvah. Molimo, da bi jim bila ta vojna prizanešena.

G7 države so se na mesečni ravni odpovedale ca. 4 milijardam dolarjev izvoza v Rusijo (x 18 mesecev = 72 milijard $, kar je malce več od letnega BDP Slovenije), kar je izredni prihodek Kitajske (windfall gain). Oblasti v Pekingu so lahko nadvse hvaležne zahodnim državam za to darilo.

For the past two centuries, human prosperity has correlated with one factor: energy, released through the burning of fossil fuels. This is a self-evident global truth. Europe and North America, the wealthiest regions on the planet, are also those with the highest per capita CO2 emissions (along with the oil-producing Gulf states); Africa, on the other hand, has the world’s lowest levels of per capita energy use — the average African consumes less electricity than a refrigerator and around 600 million people live without access to to electricity. In this sense, it’s the “greenest” continent on the planet. It’s also the poorest, with almost half a billion Africans living in extreme poverty.

More than any other resource, Africa is starved of the energy it needs for economic development. This isn’t for lack of natural endowment. Africa possesses vast reserves of coal, oil and natural gas. But extracting those resources and using them for domestic development requires money, infrastructure, expertise and institutional capacity — which Africa’s poorest nations, especially in the sub-Sahara, sadly lack. One solution is partnering with foreign energy companies — until recently, mostly European and American firms — but that means that much of the domestically produced gas and oil is then exported rather than used for local development.

Yet beyond practical difficulties, in recent years an ideological force has also come to stymie potential development: the global political creed of Net Zero.

While the phrase is already associated with straitened living standards in the West, in the developing world Net Zero threatens to lock countries into perpetual underdevelopment. So far, it has mainly taken the form of Western countries limiting overseas fossil fuel investments. As early as 2014, one study found that the Overseas Private Investment Corporation, the main US development finance institution, had started “to invest principally in solar, wind, and other low-emissions energy projects as part of the [Obama] administration’s effort to promote clean energy technology”.

Nadaljujte z branjem→

Današnji Politico prinaša (po svoje) zabaven članek o stopnjujoči se geopolitični irelevantnosti in impotentnosti EU (ne pozabite sicer, da je evropski Politico preslikana izpostava ameriškega Politica, ki je izrazito provladni, če se milo izrazim). Če se je visokim predstavnikom ameriških obveščevalnih služb jeseni 2021, nekaj mesecev pred ruskim napadom na Ukrajino, še zdelo vredno na poti iz Kijeva ali Moskve ustaviti v Bruslju, da s predstavniki Evropske komisije uskladijo bodoče sankcije proti Rusiji, se ob eskalaciji  napetosti na Kosovu, v Nagornem Karabahu ali ob izbruhu vojne med Hamasom in Izraelom, nikomur ni več zdelo vredno, da bi poklical bodisi predsednico Evropske komisije ali predsednika Evropskega sveta ali zunanjepolitičnega predstavnika EU ali francoskega predsednika ali nemškega kanclerja.

Le zakaj bi? Prvič, evropsko mnenje ne šteje nič, ker zunanjo politiko EU (kot je lani spomladi lepo izrazil profesor Anton Bebler) določajo v Washingtonu. Ameriška neocon “podsekretarka za posebne operacije” Victoria Nuland je leta 2014 ob Majdanskem puču v Kijevu ta podrejen odnos EU malce nediplomatsko označila s krilatico “Fuck the EU“, vendar to izraža realnost pomena EU v ameriških očeh. In drugič, tudi če bi komu zdelo vredno poklicati koga v EU in kaj vprašati, bi dobil v odgovor tipično evropsko kakofonijo, kot v primeru internih nesoglasjih med komisarjema Várhelyijem in Lenarčičem ter zunanjepolitičnim “šefom” Borrellom glede humanitarne pomoči Palestini (glejte spodaj, če vam je do zabave).

V Politicu so EU označili kot dobronamerno nevladno organizacijo, ki jo pokličejo le še, da zagotovi humanitarno pomoč.

Nadaljujte z branjem→

Leta nazaj, ko sem še študiral, sem ob petkih, ko sem se vrnil iz Ljubljane, mamo vprašal, kakšno je stanje diplomatskih odnosov znotraj širše družine. Družina po mamini strani je zelo velika, ker je bilo 12 otrok, odnosi pa zaradi tega dokaj kompleksni. Zato sem vsak teden – seveda za hec – mamo vprašal, s kom se ta teden pogovarjamo in s kom ne.

No, zdaj pa poglejte spodnjo geopolitično kompleksnost in povejte, s kom v rusko-ukrajinski vojni in zadnjem spopadu med Izraelom in delom Palestincev naj mi Slovenci simpatiziramo. Hočem samo enostavne odgovore.

– Jel se Rusi i Ukrajinci rokaju zbog religije?

– Ne, i prvi i drugi su pravoslavci…

– Ukrajince podržava Amerika, a Ruse Kina…

– Tako je.

– Kinezi su ateisti?

– Da.

– A Ameri?

– Jebem li ga, Ameri su neki Protestanti, Katolici, Mormoni, kurac – palac.

– A Izrael?

– Šta Izrael?

– Šta su oni?

– Oni su Židovi.

– A Palestinci?

– Palestinci su Muslimani. Suniti.

– Ko podržava Palestince?

– Iran.

– Jesu i Iranci Muslimani?

– Jesu, al Muslimani Šijiti. Koji se inače ne slažu sa Sunitima, al ako moraju birati između njih i Židova onda su sa Sunitima.

– Aha.

– A Albanci?

– Albanci su za Židove.

– Al oni su Muslimani?

– Jesu, al su uz Ameriku, a Amerika je uz Izrael.

– Ok. Onda su Srbi iz Bosne sigurno protiv Izraela.

– Jok, oni su za Izrael.

– Ok, a ako su Muslimani iz Albanije za Izrael, onda su i Muslimani iz Bosne za Izrael.

– Jok, oni su za Palestinu.

– Ok… A Hrvati iz Bosne, oni su u Federaciji sa Muslimanima, onda su i oni za Palestinu?

– Jok, Hrvati iz Bosne su za Izrael…

– A jebote… A Srbi iz Srbije su onda sigurno za Palestinu koja nije priznala Kosovo, a protiv Izraela koji ga je priznao?

– Jok, i Srbi iz Srbije su za Izrael.

– A Ukrajinci?

– Za Izrael.

– Onda su Srbi sigurno za Ukrajinu kada su i za Izrael.

– Jok, za Rusiju su.

– O jebote, oćul išta pogoditi…

– Probaj.

– A Hrvati?

– Za Izrael.

– Onda su i Hrvati za Rusiju?

– Jok, za Ukrajinu.

– A jesul Rusi za Izrael?

– Jok, Rusi su za Palestinu jer je uz njih Iran, a Iran je ruski saveznik.

– Ok, onda su sigurno Muslimani iz Bosne za Rusiju jer su iranski Muslimani uz Rusiju koja je za Palestinu, a Ukrajina za Izrael. Jel tako?

– Jok, Muslimani iz Bosne su za Ukrajinu, a protiv Rusije jer su Srbi iz Bosne za Rusiju.

– Sad mi više ništa nije jasno… A Turci?

– Šta Turci?

– Turci su Muslimani, oni su onda za Palestince?

– Pa ne baš, Palestinci su zajedno s Britancima istjerali Turke iz Palestine pa se baš i ne mirišu.

– Jesu onda Palestinci neprijatelji Turaka?

– Jok, neprijatelji Turaka su Kurdi.

– Šta su sad koji kurac Kurdi?

– Kurdi su ateisti.

– Aha, Kurdi su onda sigurno s Kinezima jer su i oni ateisti.

– Jok, Kurdi su s Amerima.

– Onda su Turci protiv Amera ako su Ameri s Kurdima?

– Ma kakvi, Turci su u NATO -u, Američki saveznici.

– A u kurac više, a šta je s onim Armencima?

– Šta s njima?

– Šta su oni?

– Oni su Pravoslavci.

– Jesu oni uz Ruse?

– Jok, uz Amere.

– Al njih su protjerali oni Azerbejdžanci iz Nagorno Karabacha?

– Jesu.

– Jesu ti Azerbejdžanci ondak za Muslimane iz Palestine?

– Jok, oni su za Židove.

– Onda su sigurno i protiv Irana jer je Iran za Palestinu?

– Jok, Azerbejdžan je uz Iran.

– A ovi Sirijanci su Muslimani?

– Jesu.

– Onda su oni s Turcima?

– Jok, rokaju se s Turcima.

– Turci su protiv Kurda, onda su sigurno Sirijanci s Kurdima?

– Jok, rokaju se s Kurdima.

– Jesul onda Sirijanci za Izrael?

– Ma koji crni Izrael, Sirija je uz Palestinu 100 %.

– A jebote led…A Crnogorci?

– Šta s njima?

– S kim su Crnogorci?

– Prije su ratovali protiv Japana, a sad su preko Amera s njim u savezu.

– MOLIM?!

– Opalim te golim.”

Vir: Crnogorac Mišo (via Viber)

Imate odgovor, s kom v rusko-ukrajinski vojni in zadnjem spopadu med Izraelom in delom Palestincev naj mi Slovenci simpatiziramo? Hočem samo zelo enostavne odgovore.

No, če nimate odgovora, vam ga jaz povem: simpatiziramo s tistim, za katerega nam Američani povedo, da je “naš”.

Bojan Marinč

Pri prebiranju prejšnje Miheljakove kolumne sem se spomnil, kako me je presenetilo, ko sem lani v jeseni na portalu RTV-ja bral, da je Slavoj Žižek na Blejskem srečanju v vsem pritrjeval Van der Leynovi in menda celo za Zelenskim ponavljal: »Slava Ukrajini«.

Čeprav sem navaden »simplicius simplicissimus«, mi marsikaj pri tem ni šlo skozi. Da eden najbolj blestečih umov Slovenije ponavlja za gospo, ki….. No, o tem kdaj drugič. In nikakor se nisem mogel pripraviti do ogleda kakega posnetka njegovih takratnih izvajanj – verjetno sem upal, da so ga narobe razumeli.

A sem kmalu zatem naletel na njegov članek Ukrajinski safari na portalu Peščanik. Po dolgem uvodu in običajnem besednem slalomu se začne nazirati cilj: preprečiti, da bi se zahodne sile mimo Ukrajine dogovorile za mir.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

“Davčna obremenitev plač je v Sloveniji višja kot v primerljivih državah, kar znižuje neto prejemke ter zmanjšuje konkurenčnost našega gospodarstva” – verjetno ne mine dan, da ne bi zasledili kakšne podobne izjave ali trditve. Te prihajajo predvsem s strani podjetniškega sektorja, razmišljanje je povzela tudi politika in takšno razumevanje je postalo splošno sprejeta resnica. Seveda bodo davki ljudem vedno previsoki, a podrobnejše analize in primerjave davčnih obremenitev dela vseeno pokažejo, da je davčna obremenitev celotnih prejemkov zaposlenih v Sloveniji glede na razvitejše države, glede na sosednjo Avstrijo ter deloma tudi glede na Hrvaško dejansko nižja ali najmanj primerljiva. Pri teh davščinah velja tudi, da je njihova višina v vseh državah povezana z nivojem socialne države ter socialne varnosti državljanov in razumljivo bi bilo lepo, če bi imeli davčne stopnje kot v Bosni in socialno varnost kot v Avstriji – a to pač ne gre skupaj. Katera država pa nam je cilj oziroma v katero smer želimo, pa najbrž ni dilem.

Nadaljujte z branjem→