Brett Hemenway Falk z University of Pennsylvania in Gerry Tsoukalas z Boston University v članku The AI Layoff Trap analizirata enega izmed potencialno najpomembnejših makroekonomskih problemov množične uporabe umetne inteligence: kaj se zgodi, če podjetja zaradi konkurenčnega pritiska začnejo odpuščati ljudi hitreje, kot jih gospodarstvo lahko zaposli na novih delovnih mestih. Njuna ključna poanta je presenetljiva. Problem ni samo socialni in tudi ne predvsem v tem, da bi delavci izgubili dohodek. Odpuščeni delavci so hkrati potrošniki, zato podjetja z množično avtomatizacijo postopoma uničujejo povpraševanje po lastnih proizvodih. Posamezno podjetje z avtomatizacijo znižuje stroške, negativne posledice zmanjšanega povpraševanja pa se porazdelijo med vsa podjetja. Zato je racionalno, da avtomatizira tudi takrat, ko bi bilo za podjetja kot celoto bolje, če bi avtomatizirala manj.

Gre za klasičen problem negativne eksternalije, vendar z nekoliko nenavadnim obratom. Podjetje, ki odpusti delavca in njegovo delo nadomesti z umetno inteligenco, pobere celoten prihranek pri stroških dela, samo majhen del izgube potrošniškega povpraševanja pa se vrne k njemu. Preostanek prizadene konkurente. Zato nobeno podjetje nima interesa, da bi se samo odpovedalo avtomatizaciji. Nasprotno, bolj ko avtomatizirajo konkurenti, močnejši postaja pritisk, da stori enako. V skrajnem primeru brez pomembnejših ovir pri uvajanju AI tako nastane ekonomska različica zapornikove dileme: vsa podjetja odpustijo delavce, čeprav bi bila njihova skupna dobičkonosnost večja ob počasnejši avtomatizaciji. Izguba torej ni zgolj prerazdelitev od dela h kapitalu, temveč čista družbena izguba, pri kateri izgubijo tako delavci kot lastniki podjetij.

Plastično si to lahko predstavljamo na primeru sektorja z 20 približno enako velikimi podjetji. Če eno podjetje odpusti del zaposlenih in jih nadomesti z AI, pobere celoten prihranek pri stroških dela, medtem ko samo približno eno dvajsetino posledičnega zmanjšanja povpraševanja občuti prek lastne prodaje. Preostalih 19/20 učinka se razprši med njegove konkurente. Z vidika posameznega podjetja je zato odločitev povsem racionalna: neposredni prihranek je velik, neposredni strošek izgubljenega povpraševanja pa skoraj zanemarljiv. Toda če enako računico naredi vseh 20 podjetij in vsa začnejo množično odpuščati, se teh navidezno majhnih individualnih učinkov na agregatni ravni sešteje v dramatičen padec dohodkov gospodinjstev in s tem agregatnega povpraševanja. To je šolski primer fallacy of composition: kar je racionalno in koristno za posamezno podjetje, postane iracionalno in škodljivo, ko isto strategijo uporabijo vsa podjetja hkrati.

Nadaljujte z branjem→

Iran iz ye vojne z ZDA in Izraelom postopoma izhaja kot regionalni hegemon, ki poskuša trajno preoblikovati razmerje sil v Perzijskem zalivu in širši regiji ter omejiti sposobnost ZDA in Izraela za prihodnje vojaško in politično posredovanje. Teheran je v zadnjih tednih utrdil vojaško hierarhijo, prevzel pobudo pri eskalaciji konflikta in zavrnil nadaljnja pogajanja s Trumpovo administracijo, saj je ta pogajanja v preteklosti trikrat izkoristila za napade na iransko vodstvo. V prihodnjem obdobju bo Iran nadaljeval napade na ameriške baze in izvidniško infrastrukturo, utrjeval nadzor nad Hormuško ožino, ščitil Hezbolah ter z regionalnimi državami gradil nov sistem odnosov, v katerem bo ameriška vojaška prisotnost bistveno zmanjšana. Izrael pa se bo moral umakniti iz Gaze in južnega Libanona, če bo želel še naprej obstajati.

Noah Smith v članku The End of an Era for China’s Economy: Zhu Rongji’s formula won’t work anymore. But that doesn’t mean Xi Jinping’s will work either smrt nekdanjega kitajskega premierja Zhu Rongjija vzame kot izhodišče za širšo analizo in kritiko možnosti uspeha sedanjega in prihodnjega kitajskega razvojnega modela. Zhu je bil eden ključnih arhitektov kitajskega gospodarskega čudeža in po Smithovi oceni morda najbolj sposoben, vsestranski in daljnoviden kitajski ekonomski reformator. Med letoma 1991 in 2003 je pospešil prestrukturiranje državnih podjetij, deregulacijo in odpiranje gospodarstva tujim investicijam ter odigral odločilno vlogo pri vstopu Kitajske v WTO. Po azijski finančni krizi je saniral bančni sistem in izvedel davčno reformo, ki je okrepila centralno državo, lokalnim oblastem pa omogočila financiranje razvoja z zadolževanjem in prodajo zemljiških pravic.

Smith zato Zhujevo obdobje ocenjuje skoraj brez zadržkov pozitivno. V času kitajskih reform je prišlo do največjega in najhitrejšega zmanjšanja absolutne revščine v zgodovini. Število ljudi v vzhodni Aziji, ki so živeli z manj kot tremi dolarji na dan, se je od začetka Zhujevega obdobja do nastopa Xi Jinpinga zmanjšalo na približno šestino prvotne ravni. Smith sicer priznava vlogo Deng Xiaopinga in drugih reformatorjev, vendar Zhuju pripisuje izjemne zasluge za oblikovanje razvojnega modela, ki je Kitajski omogočil dve desetletji izjemno hitre gospodarske rasti.

Toda prav ta razvojni model naj bi bil po Smithu danes izčrpan. Kitajska gospodarska rast se je v zadnjih petnajstih letih po uradnih podatkih znižala na približno 5 odstotkov, medtem ko nekatere alternativne ocene govorijo celo o 2- do 3-odstotni rasti. Smith sicer priznava, da je določeno upočasnjevanje povsem normalno. Kitajska je danes približno petkrat bogatejša kot ob Zhujevem odhodu leta 2003, zato modela, ki je temeljil na akumulaciji kapitala, urbanizaciji, prenosu tehnologije in tehnološkem dohitevanju, ni mogoče vzdrževati v nedogled. Ko se država približuje tehnološki meji, mora rast vse bolj temeljiti na lastnih inovacijah in rasti produktivnosti.

Nadaljujte z branjem→

Roya Izadi, docentka političnih ved na University of Rhode Island in raziskovalka programa Good Authority, v članku Why Washington keeps misreading Iran analizira, zakaj so se ameriška in izraelska pričakovanja o hitrem zlomu iranskega režima po začetku vojne izkazala za napačna. Temeljna napaka političnih vrhov v ZDA in Izraelu je bila po njenem v dveh napačnih predpostavkah: prvič, da protirežimsko razpoložena iranska diaspora v Los Angelesu, Torontu ali Münchnu reprezentativno odraža razpoloženje prebivalstva v Iranu, in drugič, da je Islamska republika podobna personalističnim režimom Sadama Huseina ali Moamerja Gadafija, ki jih je mogoče zrušiti z odstranitvijo političnega vrha. Toda niti večmesečna vojna niti likvidacija ključnih predstavnikov političnega in vojaškega vodstva nista povzročili pričakovanega razpada države.

Izadi poudarja, da je Iran treba razumeti kot postrevolucionarni kompetitivni avtoritarni režim. Islamska republika ni nastala z vojaškim udarom, temveč iz množične revolucije leta 1979, ki je mobilizirala milijone ljudi in ustvarila lastne politične organizacije, družbene mreže in ideološke strukture. Prav zaradi tega so revolucionarni režimi praviloma bistveno odpornejši od klasičnih diktatur, nastalih z državnim udarom. Podobno kot na Kitajskem, Kubi ali v Vietnamu ima oblast globoke organizacijske korenine v družbi in institucije, ki lahko preživijo gospodarske krize, zunanji pritisk in celo odstranitev voditeljev. Zato je prenašanje izkušenj iz Iraka in Libije na Iran analitično zgrešeno.

Nadaljujte z branjem→

Adam Tooze, nemško-britanski ekonomski zgodovinar, profesor zgodovine na Univerzi Columbia in eden najvplivnejših sodobnih komentatorjev politične ekonomije, se je v The Straits of Kaub and seven centuries of German political economy v lotil zanimive nemške ironije. Medtem ko svet po ameriško-izraelskem napadu na Iran skrbi za prehodnost Hormuške ožine, ima Nemčija svojo strateško prometno ožino: Ren oziroma, natančneje, njegov najožji in najplitvejši odsek pri mestecu Kaub. Ren prepelje približno 80 % od 223 milijonov ton tovora, ki se v Nemčiji letno prevaža po vodi. V celotnem tovornem prometu je to sicer le okoli 5 %, vendar gre predvsem za težke in za industrijo ključne tovore, kot so nafta, petrokemični proizvodi in surovine, za katere so alternativne povezave med industrijskim zahodom Nemčije, Beneluksom in Severnim morjem bistveno dražje.

Problem se skoncentrira pri Kaubu, nedaleč od znamenite Loreley, kjer skalnata rečna struga ustvarja naravno ozko grlo. Tooze pokaže, da je današnji logistični problem skoraj absurdno podoben tistemu iz srednjega veka. Že leta 1326 je bavarski Ludvik tam začel graditi stolp, iz katerega je nastal grad Pfalzgrafenstein, namenjen pobiranju cestnin od ladijskega prometa. Geografija je omogočala politično-ekonomsko izkoriščanje ozkega grla: ladje se skalam niso mogle izogniti, topovi in katapulti pa so zagotavljali plačilo cestnine. Kaub je bil tako že pred sedmimi stoletji strateška točka nemške politične ekonomije.

Nadaljujte z branjem→

Evropska unija ima problem, ki ga že tri desetletja poskuša zdraviti z vedno več istega zdravila. Več pravil, fiskalnih omejitev, harmonizacije in nadnacionalnega nadzora ter manj prostora za samostojne industrijske politike naj bi povečalo produktivnost in konkurenčnost. Zgodilo se je nasprotno. Evropa vse bolj zaostaja za ZDA in Kitajsko, investicije so šibke, rast produktivnosti skromna, industrijska baza pa se v številnih članicah krči.

Nadaljujte z branjem→

Iščem argumente za nakup električnega avta.

Sem v precejšnji meri tehnološki freak. Rad preizkušam tehnološke novotarije. Sem ljubitelj Macov in pogosto menjam mobilne telefone. Zdaj tudi električna kolesa. In že nekaj časa se poigravam z mislijo, da bi svoj dizelski BMW X5 zamenjal za električni avto. Na prvi pogled bi moral biti skoraj idealen kandidat za tak prehod. Doma imam sončno elektrarno, letni net metering, baterijski hranilnik in toplotno črpalko, veliko delam od doma in večino običajnih dnevnih poti bi lahko opravil z elektriko, ki jo proizvedem sam. Električni pogon me kot tehnologija privlači: je tih, učinkovit, odziven in mehansko bistveno enostavnejši od motorja z notranjim izgorevanjem.

Poleg tega nimam nobenega načelnega odpora do električnih avtomobilov. Nasprotno, iščem argumente za nakup. Ker, če je nova tehnologija boljša, jo praviloma želim preizkusiti. Toda pri avtomobilu je merilo nekoliko drugačno kot pri novem telefonu ali računalniku. Ne zanima me predvsem, ali je tehnologija nova, ampak ali za denar, ki ga zanjo plačam, dobim boljši in uporabnejši avtomobil od tistega, ki ga že imam. In bolj ko gledam ponudbo električnih avtomobilov, njihove realne dosege, cene, ergonomijo in predvsem ekonomiko zamenjave, manj samoumevna se mi zdi odločitev za prehod. Pravzaprav sem prišel do precej paradoksalnega vprašanja: ali se mi električni avto sploh splača kupiti, tudi če imam elektriko zanj skoraj zastonj?

Nadaljujte z branjem→

The European Union has a problem that it has been trying to cure for three decades with ever larger doses of the same medicine. More rules, tighter fiscal constraints, greater harmonisation and supranational control, and less room for independent national industrial policies were supposed to raise productivity and competitiveness. The opposite happened. Europe is falling further behind the United States and China, investment remains weak, productivity growth is anaemic, and the industrial base is shrinking across much of the EU.

Italy is perhaps the clearest example of what happens when the European medicine intended to modernise an economy begins to kill the patient. A recent study by Dario Guarascio, Philipp Heimberger and Francesco Zezza on Italy’s long-term economic decline is particularly instructive. In the 1950s and 1960s, Italy was one of the world’s most dynamic industrial economies. Even in the 1970s, its productivity performance was stronger than that of Germany, France and Spain. After 1990, however, the country began to fall sharply behind: productivity stagnated, industrial production lost ground, and per capita income increasingly diverged from German and French levels.

Nadaljujte z branjem→

The Los Angeles Lakers just sold for $12.5 billion, the most expensive sale in American sports history. And there’s some for a lack of better words, interesting connections. The seller is Mark Walter, who is under active federal investigation.

The buyer is Josh Kushner who’s brother is Donald Trump’s son in law and the man whose firm tried to buy the FIFA World Cup. The most famous franchise in sports just passed straight from a man being probed by the feds to a man who tried to privatize the world’s biggest tournament. Let’s take a look at the full picture, because the full picture is ugly.

Nadaljujte z branjem→