Keith Bradsher v članku v New York Timesu analizira, kako so se največje težave Volkswagna, nekoč nespornega voditelja svetovne avtomobilske industrije, dejansko začele na Kitajskem – trgu, ki je bil desetletja glavni motor njegove rasti in dobičkonosnosti. Kitajska je Volkswagnu dolga leta prinašala več kot polovico svetovnega dobička, kar je podjetju omogočalo financiranje visokih stroškov dela in obsežnega proizvodnega sistema v Nemčiji. Paradoksalno pa je prav trg, ki je omogočil Volkswagnov razcvet, danes postal največji vir njegovega nazadovanja.

Bradsher kot osrednji razlog za preobrat izpostavlja strateško napačno presojo vodstva Volkswagna glede elektrifikacije avtomobilske industrije. Medtem ko je kitajska država že pred skoraj dvema desetletjema jasno nakazala, da bo prihodnost mobilnosti temeljila na električnih vozilih ter domačo industrijo sistematično podpirala z ugodnim financiranjem in industrijsko politiko, so evropski proizvajalci ostajali skeptični. Volkswagen se je odločil čakati na tržni signal potrošnikov, namesto da bi sledil dolgoročni razvojni strategiji kitajske države. Ko je Tesla leta 2020 sprožila množično elektrifikacijo kitajskega trga, je bilo za dohitevanje vodilnih domačih proizvajalcev že prepozno.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Za vsake volitve je značilno, da stara koalicija želi prikazati solidno stanje javnih financ, opozicijske stranke pa izpostavljajo precej slabše razmere. Kljub slabemu izhodišču pa so v predvolilni vnemi pripravljene zagristi vanje, seveda v dobro Slovenije, in jih s predvidenimi ukrepi urediti. Potem, ko prevzamejo oblast, pa praviloma ugotovijo, da so razmere še slabše in vseh obljub ne bodo mogle realizirati. In podobno je bilo tudi tokrat.

Bivši finančni minister je navajal, kako so razmere obvladljive, da smo s primanjkljajem pod maastrichtsko mejo, kako ima veliko držav večji primanjkljaj, državni dolg pa se relativno zmanjšuje. Opozicijske stranke so v predvolilnih nastopih opozarjale na katastrofalno stanje, a nudile recept kako bodo javne finance z drugačno politiko spravile v red. Ne glede na povečan državni primanjkljaj kot posledica vseh ugodnosti, ki jih je podeljevala prejšnja vlada, so s takšno politiko celo nadaljevali (interventni zakon). A potem pride ura resnice in novi finančni minister bo po tiho verjetno celo vesel, če interventni zakon pade. Trenutna višina presežnega primanjkljaja ter dodatni učinki interventnega zakona na proračun bodo preprosto omejili prostor za vse dane obljube. Ker je manevrskega prostora pri zmanjševanju izdatkov relativno malo, višina zadolževanja pa omejena, bo vse obljube o zniževanju davčnih obremenitev nemogoče realizirati.

V tem duhu bodo najbrž tekle tudi bodoče aktivnosti vlade, ki bo iskala kompromis med obljubami in finančno realnostjo ter krivila staro vlado za neodgovorno politiko. Aktualna koalicija pa seveda kritizirala ukrepe nove vlade brez resnega uvida v morebitne napake prejšnjih politik. In temu narativu bodo sledili tudi  mediji, odvisno na kateri politični pol so nagnjeni. Zato v nadaljevanju predstavljam moj pogled na aktualne javno-finančne razmere z nekoliko drugega zornega kota.

Nadaljujte z branjem→

On 10 July 2026, I was on the “Deep Dive” with Lt. Col. (ret.) Danny Davis, where we talked mainly about Iran, although we did discuss Ukraine in the last part of the show. On Iran, we talked about the tit-for-tat bombing campaign between Iran and the US that has replaced the failed strategic bombing campaign (28 February—8 April 2026) and the failed naval blockade (13 April-17 June 2026). Now, the Trump administration thinks it can employ a tit-for-tat strategy to coerce the Iranians into allowing commercial ships to pass through the Strait of Hormuz without Iran’s permission.

Tehran categorically rejects this idea and maintains that any ship going through the Strait has to do so with Tehran’s explicit permission. There is no way that Iran is going to back down from this position and the US has no viable military strategy for getting Iran’s leaders to change their minds. Indeed, the Iranians have just closed the Strait completely, which is bad news for the Trump administration.

Of course, the US will be tempted to escalate the scope of its tit-for-tat strategy. But that will only backfire, because Iran benefits from going up the escalation ladder. This logic explains why the US signed the Memorandum of Understanding — a surrender document — on 17 June 2026. It had lost the war. Nothing has changed since then to reverse that outcome.

 

Razveljavljen gol Egipta 20 sekund po tem prekršku … ki ga sodnik sploh ni pogledal

Nerazveljavljen gol Argentine 20 sekund po tem prekršku

In tako iz tekme v tekmo

“Naravni red stvari”, po katerem so zahodna gospodarstva na vrhu, države v razvoju pa ostanejo večno nerazvite, se je z razvojnim prebojem Kitajske nezaustavljivo podrl. In to povzroča neznosne težave zahodnim politikom.

JD Vance is not expressing a fringe opinion when he says he’s “angry about the rise of China.”

He’s voicing something far more widespread than most people are willing to admit. What we’re witnessing is Western hegemonic anxiety expressed with less and less shame.

And I don’t think this reaction has much to do with China specifically. If India, or the entire continent of Africa, had industrialized and innovated at the same speed and scale, the response from Washington and Brussels would look similar.

China’s rise has simply forced a belief out into the open that many in the West would rather keep buried: a deep discomfort with the idea that “developing” countries might actually develop. That they might compete, might lead, might stop waiting their turn.

Strip away the talk of trade imbalances and national security, and what remains is a simple, unspoken assumption: the West is supposed to be on top. That assumption runs so deep that many people who hold it don’t experience it as a belief at all. It just feels like the natural order of things.

So when a country like China rises, it isn’t applauded as a great feat of poverty reduction or development — it’s treated as a problem. Something to be managed, contained, sanctioned, or tariffed back into its place.

Drago Babič

Spodaj je primerjalna analiza emisij toplogrednih plinov (TGP), prilagojeno specifičnim pogojem delovanja manjših individualnih kotlov in delovanja slovenskega elektrosistema v zimskem obdobju (november–marec) ob predpostavki polne moči TEŠ6.

Ogrevanje z ekstra lahkim kurilnim oljem (ELKO) V HIŠAH Pri manjših ogrevalnih sistemih za individualne hiše je dejanski izkoristek zaradi izgub pri zagonih, prekinjenega delovanja in priprave tople vode nekoliko nižji kot pri velikih sistemih. Upoštevan je realističen zimski izkoristek sodobnega individualnega kotla na ravni 92 %.

• Emisijski faktor za ELKO: 0,264 kg CO2e na kWh energije goriva (spodnja kurilnost).
• Izračun specifičnih emisij: 0,264 kg CO2e/kWh / 0,92 = 0,287 kg CO2e / kWh_th (koristne toplote).

Ogrevanje s toplotno črpalko (TČ) ZRAK-VODA Emisije toplotne črpalke so odvisne od ogljičnega odtisa elektrike v omrežju in učinkovitosti delovanja pozimi.

• Zimski emisijski faktor omrežja: Ker pozimi hidroelektrarne proizvedejo manj, sončne elektrarne minimalno, TEŠ6 (600 MW) pa deluje s polno zmogljivostjo, se delež premoga močno poveča. Zimski emisijski faktor slovenskega omrežja se dvigne na približno 0,390 kg CO2e / kWh_el.
• Zimski COP (grelno število): Upoštevajoč povprečne zimske temperature v Sloveniji in cikle odtaljevanja uparjalnika znaša realno zimsko povprečje naprave COP = 2,8.
• Izračun specifičnih emisij: 0,390 kg CO2e/kWh / 2,8 = 0,139 kg CO2e / kWh_th.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V sobotnem Delu je bil objavljen moj članek na temo porabe energije v svetu in v Sloveniji, kjer sem poskušal pokazati, kako močno je svet odvisen od fosilnih goriv. To velja tudi za Evropo, čeprav poskuša pretežni del umazanije, povezane z opustitvijo fosilnih goriv prenesti v druge konce sveta in si zato zamišljamo, kako smo okoljsko nevtralni. Na žalost ob današnjem znanju, posebno pozimi v Evropi, nimamo veliko alternativnih virov energije, ki pa je zaradi stila življenja potrebujemo vedno več. Temu pa se seveda ne želimo odreči.

Kot primer tiščanja glave v pesek pred dejanskim onesnaževanjem, ki ga povzročamo na celi verigi proizvodnje naših potrošnih izdelkov sem dodal tudi primerjavo, kako električna energija proizvedena iz premoga za delovanje toplotne črpalke, povzroči celotnem proizvodnem procesu enako količino izpustov kot kurjenje kurilnega olja. In enako velja tudi za električni avto, če ga poganja elektrika iz premogovnih elektrarn. Pri tem sem posebej navedel, da ima povprečna proizvodnja elektrike v Evropi in Sloveniji seveda mešano strukturo, tudi veliko ogljično nevtralnih virov (voda, jedrska). V izračunu pa sem vseeno upošteval dodatno potrebno elektriko za vse nove toplotne črpalke, ki jih instaliramo in zaradi katerih smo morali zagnati tudi TEŠ ali pa uvažati elektriko proizvedeno pretežno iz premoga (kot mejna proizvodnja).

Nadaljujte z branjem→

Sramotno je vse – od tretmana iranske reprezentance, sramotnega pristranskega sojenja, komercialnih – kao hidracijskih – prekinitev … do političnega vmešavanja in vazalnega odnosa FIFA do gostitelja prvensta.

V Delu je ta konec tedna Bine Kordež objavil članek, ki mu je uredništvo dalo provokativni naslov “Ogrevanje s toplotno črpalko ima podobne izpuste kot kurilno olje”. Z Binetovimi stališči se sicer v veliki meri strinjam, razen v tem specifičnem delu, ki se nanaša na naslov. Tudi sicer se v javnih razpravah pogosto pojavlja trditev, da imajo toplotne črpalke zaradi odvisnosti od električne energije podobne emisije toplogrednih plinov kot sistemi na kurilno olje. Takšne ocene praviloma temeljijo na poenostavljenih predpostavkah, ki ne upoštevajo celotnega življenjskega cikla tehnologij niti njihove dejanske energetske učinkovitosti.

V nadaljevanju primerjam emisije CO₂ različnih tehnologij ogrevanja ob upoštevanju celotnega življenjskega cikla (Life Cycle Assessment – LCA), vključno s proizvodnjo opreme, obratovanjem, vzdrževanjem, proizvodnjo energentov in razgradnjo. Posebna pozornost je namenjena toplotnim črpalkam v dveh kontrastnih elektroenergetskih sistemih: nizkoogljičnem francoskem sistemu in bolj ogljično intenzivnem nemškem sistemu, v katerem imajo pomembno vlogo fosilna goriva. 

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Usmeritev v trajnost in zeleni prehod je v Evropi kot tudi v Sloveniji zasidrana v oblikovanje strategij razvoja na vseh ravneh ter tudi v razmišljanjih večine ljudi. Vsaka večja vremenska ujma nas samo še utrjuje v nujnost prehoda na obnovljive vire energije in opustitev fosilnih goriv. Čeprav je smer pravilna, pa je na žalost pri sprejemanju tovrstnih politik in strategij vseeno prisotno veliko aktivizma, političnih odločitev in želja brez  realnih možnosti doseganja. Dokumente do leta 2035, do 2050 ali še dlje je pač lažje pisati, kot pa sprejemati konkretne ukrepe na dnevni ravni.

To se na primer lepo kaže tudi v sprejeti Energetski podnebni strategiji EU do leta 2050, po kateri naj bi do takrat skoraj opustili fosilne vire in prešli na obnovljive vire energije, pri čemer energetiki vedo, da pri današnji stopnji znanja takšen prehod preprosto ni izvedljiv. Omenjena strategija zasleduje predvsem podnebne cilje in stavi tudi na pomembno zmanjšanje porabe primarne energije (za tretjino), kar nam v zadnjem času z umiranjem domače industrije (in prenosom onesnaževanja v druge države) celo uspeva. A vemo, da najbrž to ne more in ne sme biti recept za bodočnost Evropske Unije. Pri projekcijah porabe primarne energije tudi ni odveč pogled nas sliko, ki kaže gibanja porabe primarne energije zadnjih 50 let v svetu.

Nadaljujte z branjem→