The Economist v članku »Iran will be able to shrug off America’s financial threats« ugotavlja, da je Trumpova administracija po skoraj šestih mesecih neuspešnega vojaškega pritiska na Iran in neuspešnem poskusu, da bi Teheran z gospodarskimi spodbudami pripravila do odprtja Hormuške ožine in odpovedi jedrskim ambicijam, prešla na tretjo strategijo – poskus gospodarskega zloma režima. Donald Trump je novo fazo poimenoval »Economic D-Day«, finančni minister Scott Bessent pa je 24. avgusta predstavil Operation Economic Outcast, ki naj bi pomenila nekakšno nadgradnjo nekdanje politike »maximum pressure«.

ZDA nameravajo poleg blokade iranskega izvoza nafte močno okrepiti sekundarne sankcije proti državam, podjetjem, bankam, menjalnicam in transportnim podjetjem, ki Iranu omogočajo trgovanje in premikanje denarja. Toda že sama formulacija Economista je pomenljiva: za zdaj je v ameriških grožnjah bistveno več laježa kot ugriza. Tudi Wall Street Journal ugotavlja, da Bessent kljub bombastični retoriki ni predstavil konkretnih ukrepov proti ključnim državam, predvsem Kitajski.

Po podatkih, ki jih povzema Economist, naj bi bil gospodarski položaj Irana zelo slab. Rial naj bi od začetka leta izgubil skoraj polovico vrednosti glede na dolar, medletna inflacija naj bi dosegla 88 %, uradna brezposelnost pa 9,1 %. Vojna in napadi na industrijsko ter energetsko infrastrukturo naj bi dodatno prizadeli proizvodnjo, poškodovane rafinerije pa povzročile pomanjkanje goriva. Vendar je treba te podatke jemati z določeno previdnostjo. V vojnem gospodarstvu je kakovost informacij že sama po sebi problematična, hkrati pa imajo vse strani močan interes ustvarjati določeno podobo gospodarskega stanja. Tudi dramatične izjave iranskih predstavnikov o gospodarskih težavah so lahko del pogajalske strategije Teherana: čim bolj prepričljivo Iran Washingtonu pokaže, da sankcije povzročajo bolečino, tem večjo vrednost lahko v pogajanjih pripiše njihovi odpravi.

Podobno velja za trditev guvernerja iranske centralne banke, da naj bi izvoz nafte padel na nič. Kpler namreč ocenjuje, da ima Iran samo na tankerjih zunaj Hormuške ožine še približno 80 milijonov sodov nafte. Da sankcije in vojna Iranu povzročajo precejšnje gospodarske stroške, je zelo verjetno; precej manj gotovo pa je, da je gospodarstvo dejansko pred zlomom, kot bi lahko sklepali iz ameriške retorike in dela zahodnega poročanja.

Toda problem ameriške strategije je, da Iran že skoraj pol stoletja živi pod sankcijami in je v tem času razvil izjemno kompleksno vzporedno trgovinsko in finančno infrastrukturo. Ključna država pri tem je Kitajska, ki je med vojno kupovala iransko nafto z diskontom od 7 do 12 dolarjev na sod in pred ameriško blokado absorbirala okoli 90 % iranskega izvoza nafte. Po ameriških ocenah so prihodki od tega izvoza lani zagotavljali skoraj polovico iranskega državnega proračuna. Drugo pomembno vozlišče so bili Združeni arabski emirati, ki so leta 2024 zagotavljali okoli 30 % iranskega uvoza, hkrati pa gostijo mrežo menjalnic, posrednikov in »shadow banks«, prek katerih Iran obhaja ameriški finančni sistem. ZAE so zdaj pod ameriškim pritiskom napovedali prekinitev trgovinskih in finančnih odnosov z Iranom, toda prav kitajska povezava ostaja velika luknja v Bessentovi strategiji.

Peking je ameriške grožnje že zavrnil in opozoril, da bo zaščitil svoje »legitimne pravice in interese«. Washington je sicer že sankcioniral posamezna kitajska podjetja, denimo rafinerijo Hengli, vendar je nekaj povsem drugega sankcionirati posameznega trgovca ali rafinerijo kot pa resno napasti kitajski bančni, transportni in energetski sistem. Kot v Economistu opozarja Esfandyar Batmanghelidj iz Bourse & Bazaar, bi v trenutku, ko bi Washington začel sistematično sankcionirati velika kitajska podjetja in finančne institucije, to prenehalo biti vprašanje Irana in postalo vprašanje ameriške politike do Kitajske. Prav to je Ahilova peta celotne strategije. Bessent sicer zagotavlja, da »nihče ni nad sankcijami«, toda dejstvo, da ni napovedal konkretnih ukrepov proti Pekingu, je precej bolj povedno od njegove retorike. To se je potrdilo tudi dan po Bessentovi napovedi: Reuters poroča, da je ameriški Treasury sankcioniral približno 60 oseb, podjetij in plovil, vendar se je izognil sankcioniranju kitajskih finančnih institucij.

Še bolj zanimivo je, da je celo The Economist – sicer ideološko eden najbolj zakrknjenih medijev – izrazito skeptičen do Trump-Bessentove ekonomske vojne. Tudi če sprejmemo oceno, da je iransko gospodarstvo trenutno pod izjemno hudim pritiskom, iz tega nikakor avtomatično ne sledi, da je pred zlomom, še manj pa, da bo gospodarski pritisk povzročil politično kapitulacijo. Iran ima za seboj desetletja prilagajanja na sankcije, v katerih je razvil alternativne trgovinske, finančne in logistične kanale. Empirične raziskave sankcij proti Iranu sicer potrjujejo pomembne negativne učinke na izvoz nafte, tečaj, inflacijo in gospodarsko rast, vendar hkrati kažejo tudi precejšnjo sposobnost gospodarstva, da se na sankcijske šoke sčasoma prilagodi. Iransko vodstvo ima zato dvojni interes: doma in proti nasprotnikom demonstrirati odpornost, v morebitnih pogajanjih z Washingtonom pa poudarjati gospodarsko škodo sankcij, saj s tem povečuje vrednost njihove odprave. Predsednik Masoud Pezeshkian si očitno želi vrnitve k junijskemu memorandumu, ki je predvideval postopno reintegracijo Irana v svetovno gospodarstvo, vendar to še ne pomeni, da je režim gospodarsko prisiljen kapitulirati. Kot se posmehuje svetovalec za nacionalno varnost Mohsen Rezaei: kaj lahko Trump sploh še naredi, česar ZDA Iranu niso naredile že doslej?

Največja nevarnost za Washington je zato, da bo »economic D-Day« dosegel nasprotni učinek. Teheran lahko prehod od vojaške k ekonomski prisili razume kot priznanje, da ameriška vojaška kampanja ni dosegla svojih ciljev, in se odzove z novimi napadi na ameriške baze ter energetsko infrastrukturo v Zalivu. Iran ima poleg tega pomembne vzvode prek Iraka, svojih regionalnih zaveznikov in predvsem Hormuške ožine; tik pred Bessentovo napovedjo je zagrozil z zasegom oziroma kaznovanjem skoraj 50 ladij. Economist zato zaključuje precej neprijetno za Trumpovo administracijo: Bessent je že aprila napovedoval, da bo blokada hitro uničila iransko naftno industrijo, pa se to ni zgodilo. Sedanja strategija gospodarskega zadušitve je predvsem poskus, kako se izogniti novemu krogu vojne – vendar lahko prav zaradi napačne ocene iranske sposobnosti prenašanja gospodarske bolečine sproži novo eskalacijo. Pomenljiv je bil tudi odziv finančnih trgov: kot je poročal MarketWatch, so po objavi podrobnosti operacije cene nafte padle, saj so trgi ukrepe ocenili kot manj ostre od pričakovanj.

Ključni problem Bessentovega »Economic D-Day« je, da sankcije niso čarobna palica, temveč delujejo samo toliko, kolikor je mogoče nadzorovati kanale, prek katerih sankcionirana država trguje in financira svoje poslovanje. Iran pa je po skoraj petih desetletjih ameriških sankcij postal svetovni specialist za njihovo izogibanje. Razvil je mrežo posrednikov, menjalnic, navideznih podjetij, tankerjev s prikrito lastniško strukturo, pretovarjanja nafte med ladjami, skritega poslovanja prek bank v Emiratih, trgovanja zunaj dolarja in alternativnih plačilnih kanalov. Ameriški problem zato ni identificirati te mreže – Treasury jih lahko identificira še tisoč – temveč prepričati oziroma prisiliti države, skozi katere te mreže potekajo, da jih zaprejo. Pri majhnih državah ali podjetjih, ki so življenjsko odvisna od dostopa do dolarja in ameriškega finančnega sistema, to deluje. Pri Kitajski pa se ta logika konča. Če država, ki kupuje okoli 90 % iranske izvožene nafte, ni pripravljena sodelovati pri sankcijah, je skoraj nemogoče Iran gospodarsko zadušiti. Prav zato je bistveno vprašanje, na katerega Bessent v svojem bombastičnem nastopu ni odgovoril: ali so ZDA dejansko pripravljene sankcionirati velike kitajske banke, rafinerije, ladjarje in trgovska podjetja?

Odgovor je skoraj gotovo ne – še posebej ne približno mesec dni pred načrtovanim Xijevim obiskom Washingtona, ko Trump poskuša ohraniti širše gospodarsko premirje s Pekingom. Sankcionirati posamezno manjšo kitajsko rafinerijo je eno, odrezati velike kitajske banke od dolarja ali kaznovati osrednje kitajske energetske družbe pa bi pomenilo odpreti popolnoma novo gospodarsko vojno z največjo svetovno ekonomijo. Najnovejši ameriški ukrepi tako kažejo mejo Bessentove odločnosti: Reuters ugotavlja, da se je Washington pri razširitvi sankcij izognil kaznovanju kitajskih finančnih institucij. Kitajska bi na bistveno ostrejše ukrepe lahko odgovorila z lastnimi finančnimi, trgovinskimi in surovinskimi protiukrepi, posledice pa bi daleč presegle Iran.

V tem se seveda kaže temeljna votlost Bessentovega »Economic D-Day«: Washington grozi s sekundarnimi sankcijami vsem državam, ki poslujejo z Iranom, vendar najpomembnejše med njimi v resnici ne upa sankcionirati. Če bo Peking še naprej zagotavljal trg za iransko nafto ter neposredno ali posredno omogočal plačilne in logistične kanale, lahko ZDA Iranu sicer povzročijo nekaj dodatne gospodarske bolečine, težko pa ga gospodarsko zadušijo. In če to ugotavlja celo The Economist, je vredno Bessentove bombastične napovedi jemati z zelo veliko mero skepse.