The Economist je naredil dobro grafiko o izgubljenem BDP v času krize. V obdobju 5 oziroma 6 let sta med OECD državami samo ZDA in Nemčija do letošnjega poletja uspeli občutneje povečati svoj BDP iznad predkriznega obdobja (2. kvartal 2007). ZDA zaradi stimulativnih ukrepov, Nemčija pa zaradi stimulativnih ukrepov in rastočega izvoza v azijske države.

Nadaljujte z branjem→

Noah Smith: Noahpinion: The cruel trick played by history on Milton Friedman:

Paul Krugman wrote a blog post saying that Milton Friedman’s influence has been largely forgotten in macro policy debates. Steve Williamson lists a number of ways in which Friedman’s influence is central to modern macro. Williamson has the right of it; Friedman’s ideas are deeply embedded in the macro theories we use to think about stabilization policy. Furthermore – and Williamson doesn’t say this – almost all of our macro policy discussions these days center around Quantitative Easing, a tool popularized, and arguably invented, by Friedman.

Three later posts by Krugman (post 1, post 2, post 3) get it right, I think. Friedman hasn’t disappeared from policy discourse; he’s disappeared from right-wing policy discourse. Nadaljujte z branjem→

Video spot o delovanju politike varčevanja

Nadaljujte z branjem→

Knjiga Marka Blytha – Austerity: The History of a Dangerous Idea (2013) – spada med mojih 5 najljubših ekonomskih knjig letošnjega leta. Kopica knjig je bila napisana o vzrokih in evoluciji sedanje finančne in gospodarske krize v razvitih državah, ki so jih napisali priznani ekonomisti, toda potrebovali smo politologa oziroma natančneje profesorja politične ekonomije, da pronicljivo ugotovi in brutalno jasno pove nekaj ključnih resnic o sedanji krizi. In ko jih obelodani, postanejo tudi rešitve za krizo samoumevne in povsem drugačne od aktualnih načinov. Prva in ključna resnica je, da v primeru sedanje krize ne gre primarno za dolžniško krizo držav, pač pa za tipično bančno krizo. Zato plačevanje za orgijo finančnih trgov ne more in ne sme biti preloženo na davkoplačevalce (v obliki politike strogega varčevanja), ki krize niso povzročili. Natančneje, rezanje socialne države z namenom zmanjšanja proračunskih deficitov, ki so nastali zaradi reševanja bank in ne zaradi preveč razsipne socialne države, ni upravičeno in iz demokratičnega vidika ter vidika politične ekonomije ni vzdržno. Druga resnica pa je, da tudi če se države tega lotijo na tak način, ne more uspeti – kadar vse države hkrati varčujejo, nobena ne more rasti. Nadaljujte z branjem→

Economic theory, history, and the recent experience all call for a principled debt restructuring mechanism as an integral element of the euro area’s design. Sovereign debt should be recognised as equity (a residual claim on the sovereign), operationalised by the automatic lowering of the debt burden upon the breach of contractually-specified thresholds. Making debt more equity-like is also the way forward for speedy private deleveraging. This debt-equity swap principle is a needed shock absorber for the future but will also serve as the principle to deal with the overhang of ‘legacy’ debt. Nadaljujte z branjem→

Ta debata je sicer dokaj irelevantna za te kraje, čeprav imamo tudi tukaj precej ljubiteljev prve ali druge šole. Bistveno bolj je relevantna za ZDA, kjer je free-market fundamentalizem “avstrijske šole” zasedel ideološko platformo republikancev, nato pa so jo republikanski ideologi premešali še z monetaristično šolo Miltona Friedmana in pri tem spregledali, da se (sicer tudi free-market fundamentalist) Friedman globoko ni strinjal z Avstrijanci glede potrebnosti ekonomske politike. V Evropi te debate ni, ker je prisotno manj ideologije v ekonomski politiki, seveda če zanemarimo nemško pragmatično ideologijo varčevanja, ki pa ima svojo podlago bolj v pragmatičnih razlogih (Nemci bi imeli prosto trgovino in skupno valuto, nočejo pa plačevati za dolgove drugih držav, ki so v veliki meri nastali prav zaradi te slabo dizajnirane skupne monetarne unije) kot pa v zaresnih niansah med eno ali drugo strujo free-market fundamentalizma. Nadaljujte z branjem→

Nekaj branja o uspešnosti nove japonske ekonomsko-politične paradigme, imenovane ‘abenomika’, po izboru Bruegla. Nadaljujte z branjem→

V četrtek sta dve majhni ameriški podjetji, ponudnika elektronske pošte, nenadoma zaprla vrata in uničila serverje. Lavabit zato, ker je dobil uradni tajni nalog za preiskavo, Secret Circle pa, ker je pričakoval, da ga bo dobil. Obe podjetji sta se odločili, da raje uničita svoje podjetje, kot da bi razkrili zasebno pošto njunih uporabnikov ameriški vladi. To je nekaj, kar si velika podjetja, kot so Facebook, Microsoft ali Google, ne morejo privoščiti, zato raje sodelujejo z NSA. Kar seveda pomeni, da si danes nihče, podjetja ali posamezniki, ne more privoščiti, da bi zaupal svoje komunikacije in druge podatke serverjem podjetij, ki zapadejo pod ameriške zakone. Nadaljujte z branjem→

Glej, no glej, nemški Der Spiegel je objavil prispevek Jürgena Habermasa, nemškega filozofa in sociologa ter enega izmed največjih še živečih intelektualcev v svetovnem merilu, o zablodeli nemški evropski politiki. Habermas (1929) je dovolj star, da se spomni travmatične in krvave evropske kalvarije iz prve polovice 20. stoletja. Krvave kalvarije, ki so jo povzročile nemške hegemonistične težnje, ko je bila Nemčija “”too weak to dominate the Continent but too strong to bring itself into line” (Ludwig Dehios). Nadaljujte z branjem→