Jürgen Habermas: Evropski neuspeh Merklove

Glej, no glej, nemški Der Spiegel je objavil prispevek Jürgena Habermasa, nemškega filozofa in sociologa ter enega izmed največjih še živečih intelektualcev v svetovnem merilu, o zablodeli nemški evropski politiki. Habermas (1929) je dovolj star, da se spomni travmatične in krvave evropske kalvarije iz prve polovice 20. stoletja. Krvave kalvarije, ki so jo povzročile nemške hegemonistične težnje, ko je bila Nemčija “”too weak to dominate the Continent but too strong to bring itself into line” (Ludwig Dehios).

Habermas je tudi dovolj star, moder in izkušen, da lahko v vsej polnosti vidi, da je Nemčijo spravila v red, jo politično in gospodarsko stabilizirala, šele evropska integracija. Z njo je Nemčija dobila velik evropski trg, dovolj velik, da zadovolji apetite njenih industrialcev, hkrati pa tudi ravno dovolj premalo političnega vpliva, da bi se ji vzbudili stari hegemonistični apetiti. Toda zadnja gospodarska kriza, po Habermasovem mnenju, utegne to krhko ravnotežje zlomiti. Prevelika moč Merklove Nemčije (in njene napačne politike) utegne – s tem ko bo razbila Evropo – Nemčiji spet vzeti njeno mukoma pridobljeno gospodarsko dominacijo in stabilnost. Politična, izključno volilno kalkulirana, kratkovidnost nemške evropske politike, temelječe na “greh – ostra pokora” moraliki, bo razbila temelj, na katerem stoji sodobna Nemčija. (In ne pozabite, če bi to isto “greh – ostra pokora” moraliko uveljavili leta 1945, namesto politično modrega Marshallovega plana, danes Nemčija ne bi bila niti blizu temu, kar je. Morda, če bi imela srečo, bi bila na ravni Poljske)

In the name of market imperatives to which there is allegedly no alternative, an increasingly isolated German government is enforcing harsh austerity policies in France and those euro-zone countries gripped by crisis. Contrary to reality, it assumes that all members of the European monetary union can make their own decisions regarding budgetary and economic policy. They are expected to “modernize” their administration and economy, and to enhance their competitiveness on their own — if necessary with aid loans from the rescue fund.

This fiction of sovereignty is convenient for Germany, because it saves the stronger partner from having to take into account the negative effects that some policies can have on weaker partners. It is a situation that European Central Bank President Mario Draghi warned about a year ago, saying that “it is neither sustainable nor legitimate for countries to pursue national policies that can cause economic harm for others” (Die Zeit, Aug. 30, 2012).

It’s worth repeating again and again: The suboptimal conditions under which the European Monetary Union operates today are the result of a design flaw, namely that the political union was never completed. That’s why pushing the problems onto the shoulders of the crisis-ridden countries with credit financing isn’t the answer. The imposition of austerity policies cannot correct the existing economic imbalances in the euro zone. An assimilation of the different levels in productivity in the mid-term could only be expected from a joint, or at least closely coordinated, fiscal, economic and social policy.

Europe is in a state of emergency, and the political power goes to whoever decides on the admission or licensing of topics to be discussed by the public. Germany isn’t dancing. It’s dozing on a volcano.

Are the elites failing? Every democratic country has the politicians it deserves. And there is something peculiar about expecting behavior beyond the routine from elected politicians. I’m happy to have been living in a country which, since 1945, has had no need for heroes. I also don’t believe in the statement that individuals make history, at least not in general. But I do realize that there are extraordinary situations in which cognitive sensitivity, imagination, courage and willingness to take responsibility of those in charge have an impact on the progression of things. (Jürgen Habermas, Der Spiegel)

Se ne bi mogel bolj strinjati. Se pa bojim, da jih ni več prav veliko, ki – v kakofoniji vsakodnevnega hrupa in moralike – vidijo to večjo sliko.

5 responses

  1. Torej je Nemčija kriva za neuspeh francoskega socializma in politike trošenja. Malo prozorno. Preveč se eni zgledujejo po Nemčiji od leta 33 do 45, kjer so vsi drugi bili krivi za lastno nesposobnost.

  2. Če nebi bila Nemčija, bi pa bile ZDA, če ne ZDA pa Papež … kako lepo je iskati sovražnike povsod drugod razen pri sebi. S tem pokažeš velike intelektualne presežke.

  3. Največji neuspeh Nemčije je, da je preveč uspešna. Malo smešno je, da kako tisti, ki imajo manj govorijo drugemu, ki ima več, kako se služi denar LOL

  4. Zadnji stavek je brilijanten, “Missing bigger picture” argument je neovrgljiv. “Slika” je namreč lahko poljubno velika. Ni je take, da ne bi mogla biti še širša in večja. In ravno to je problem mojega soimenjaka v zgornjih postih, a ne? Kot večina ostalih, enostavno ne gleda dovolj široko, ha ha.

  5. “…če bi to isto “greh – ostra pokora” moraliko uveljavili leta 1945, namesto politično modrega Marshallovega plana, danes Nemčija ne bi bila niti blizu temu, kar je. Morda, če bi imela srečo, bi bila na ravni Poljske.”

    Se strinjam. Eden izmed vzrokov za 2. vojno so bile ravno reparacije (ki jih je morala Nemčija plačevati v zlatu – tuji, in ne lastni valuti, http://en.wikipedia.org/wiki/World_War_I_reparations). Po 2. vojni pa so velik del nemških dolgov zbrisali, kar je precej pomagalo pri ponovnem vzponu.

    http://eurodad.org/1544778/

%d bloggers like this: