Adam Posen je v odličnem članku v Foreign Affairs izvrstno opisal vlogo ZDA, ki so se iz zavarovalca prelevile v ekstraktorja dobičkov. Iz zaščitnika v predatorja svojih zaveznikov. Posen je to spremembo sicer pripisal Trumpu kot tistemu, ki naj bi preoblikoval vlogo ZDA iz globalnega varuha stabilnosti v stroj za izčrpavanje dobičkov (premij za zavarovanje). Toda Trump je zgolj tisti politik, ki je to vlogo ZDA kot predatorja svojih zaveznikov tako brutalno razgalil, kajti vse ameriške administracije pred njim so po drugi svetovni vojni izkoriščale svojo vojaško, tehnološko in finančno dominacijo nad Evropo, Japonsko, Južno Korejo ter Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo za pobiranje premij za zavarovanje. Ne samo za doseganje svojih političnih interesov, pač pa za ekstrakcijo konkretnih dobičkov njenih vojaških in tehnoloških podjetij ter finančnih družb. Le da tega nihče ni javno razglašal.

Kot je komentiral Arnaud Bertrand, gre za nekakšen sodobni trojanski konj: ZDA najprej nastopijo kot zaščitnik, dokler drugi ne zgradijo svoje prihodnosti na zaupanju vanje, nato pa se prelevijo v plenilca.

Perverzno. Toda še bolj perverzno je to, da ZDA izčrpavajo svoje zaveznike namesto svojih nasprotnikov. Najmanj negativnih posledic zaradi tega bo občutila Kitajska, medtem ko bodo najtesnejši ameriški zavezniki utrpeli največ škode. Kitajska je izgradila svojo avtonomno finančno in tehnološko infrastrukturo (in jo nadgradila z monopolom v ključnih segmentih dobavnih verig, kot so redke zemlje), zaradi česar je ne samo imuna na morebitna ameriška izsiljevanja, pač pa ima sama močnejšo pogajalsko pozicijo od ZDA. Evropske države so tiste, ki so se izkazale kot absolutni luzerji, saj so  na treh ključnih področjih vojaško, tehnološko in finančno povsem odvisne od ZDA. Ameriška administracija lahko v kateremkoli trenutku ugasne Evropo (nenadoma finačne transakcije nehajo delovati, elektronska pošta in internet ne delujeta več, ni več jedrske zaščite itd.). In ker to lahko, je Evropa tako naivna, tako lahka in tako nemočna žrtev ameriškega predatorja.

Dvomim, da se bo Evropa lahko izvila iz tega ameriškega primeža – potrebna bi bila vojaška, tehnološka in finančna osamosvojitev od ZDA, o čemer sem večkrat pisal v zadnjih dveh letih. Toda ta osamosvojitev se ne bo zgodila, in sicer preprosto iz razloga, ker je Evropa po drugi svetovni vojni vojaško okupirana s strani ZDA in ker lahko ameriška adminsitracija prek svojih podjetij kadarkoli ugasne Evropo.

Toda ostale države pa bodo oziroma že izvajajo geopolitično prestrukturiranje, in sicer od ZDA h Kitajski. Kitajska je zaenkrat bolj benevolenten zavarovatelj od ZDA. Toda tudi to se bo spremenila, ko bodo države postale trgovinsko, tehnološko in finančno povsem odvisne od nje. Zato je edina smiselna strategija vseh držav doseči stopnjo čim večje strateške avtonomije na ključnih področjih, predvsem na vojaškem, tehnološkem, finančnem, prehranskem in energetskem. To je sicer dražji, vendar edini način za dosego strateške nacionalne varnosti.

Nadaljujte z branjem→

Resnično, zakaj se do sedaj še nihče ni spomnil, da bi na mejo med Gazo in Izraelom Združeni narodi napotili mirovne čete? Res je, da je sicer za to potrebna odločitev Varnostnega sveta ZN, vendar za primer (pričakovanega) veta (ZDA) obstaja resolucija OZN iz leta 1950, ki ob dvetretjinski podpori generalne skupščine OZN omogoča priporočilo za kolektivne ukrepe, vključujoč uporabo oboroženih sil.

Če države, ki še premorejo toliko dostojanstva in osnove humanost,i tega ne bodo naredile takoj, bodo Izraelci uresničili svoj načrt, da povsem iztrebijo dva milijona prebivalcev Gaze.

It’s blatantly obvious at this point that the only way to stop Israel from completely wiping out the Palestinians is a UN-sanctioned international peacekeeping force to shield them from the IDF and provide desperately needed aid. While it is true that only the UN Security Council could legally authorise such a mission, and the US veto makes that practically impossible, the 1950 “Uniting for Peace” resolution states that in any cases where the Security Council is deadlocked by a veto and cannot fulfil its responsibility to maintain peace, the UN General Assembly, with a two-thirds majority, may issue recommendations for collective measures, including the use of armed force. While an endorsement by the UN General Assembly would not render such a mission “legal” under international law — and besides, Israel has exposed the fiction that “international law” actually exists — it would nonetheless confer it significant political legitimacy and moral authority. If UN representatives are serious about stopping this, why aren’t they discussing such an option?

Nemško gospodarstvo je v zadnjih petih letih in pol (od začetka 2019) praktično na ničli (zraslo je za manj kot za mišjo dlako). To pomeni tudi, da se tudi blaginja ljudi (BDP na prebivalca) ni izboljšala od leta 2019. Za to nemško gospodarsko katastrofo so zaslužne tri katastrofalne politične napake, ki so jih sprejele in aktivno uveljavljale nemške vlade po letu 2000.

Nadaljujte z branjem→

This is probably the best visualization of the green nonsense.
Some brainless green morons in Germany and in the UK seriously think that destroying British and German economies and societies will somehow save the planet. Who will tell them?

— Michael A. Arouet (@MichaelAArouet) August 21, 2025

Glede rešitve za konec vojne v Ukrajini je treba biti potrpežljiv, saj so vsa mirovna pogajanja zelo dolgotrajen proces, razen kadar ena stran kapitulira. Zgodovinski pregled kaže, da so resna pogajanja trajala med nekaj mesecev in do 5 let. Torej bo trajalo še kar nekaj časa, preden bosta Rusija in Ukrajina podpisali mirovni sporazum, razen če se ZDA umaknejo in Ukrajina posledično brezpogojno kapitulira.

Trajanje in razlogi za dolžino mirovnih pogajanj v zadnjih 400 letih

• Tridesetletna vojna (1618–1648): pogajanja so trajala približno 5 let (1643–1648), zaključena z Vestfalskim mirom.
  ➝ Dolžina zaradi številnih udeleženih držav in prepletanja političnih ter verskih interesov, kar je močno otežilo dogovor.

• Severna vojna (1700–1721): pogajanja so potekala le nekaj mesecev leta 1721, zaključena z Nystadskim mirom.
  ➝ Krajša, ker je bila Švedska vojaško izčrpana in poražena, zato ni imela veliko pogajalske moči.

• Ameriška osamosvojitvena vojna (1775–1783): pogajanja so trajala skoraj 2 leti (1782–1783), zaključena s Pariško pogodbo.
  ➝ Daljša, ker je šlo za mednarodno prepoznanje nove države, vpletene pa so bile tudi evropske sile (Francija, Španija, Nizozemska).

• Napoleonske vojne (1803–1815): Dunajski kongres je trajal približno 9 mesecev (1814–1815).
  ➝ Dolga razprava zaradi celovite preureditve Evrope in različnih interesov velikih sil.

• Krimska vojna (1853–1856): pariška mirovna pogajanja so trajala le 1 mesec (1856).
  ➝ Krajša, ker so bile vse strani vojska in finančno izčrpane, zato je bil interes za hiter dogovor velik.

• Prva svetovna vojna (1914–1918): pariška mirovna konferenca je trajala eno leto (1919–1920), Versajska pogodba pa je bila oblikovana po približno 6 mesecih.
  ➝ Dolga, ker je sodelovalo veliko držav in so bila odprta vprašanja ozemelj, reparacij in novih držav v Evropi.

• Druga svetovna vojna (1939–1945): ni bilo splošnega mirovnega sporazuma; posamezne pogodbe so sledile več let po vojni (z Japonsko 1951, z Nemčijo dokončno šele 1990).
  ➝ Dolgotrajna ureditev, ker so sile uvedle brezpogojno kapitulacijo in je bilo treba po vojni oblikovati nov mednarodni red (ZDA–ZSSR–hladna vojna).

• Vietnamska vojna (1955–1975): pariška mirovna pogajanja so trajala 5 let (1968–1973).
  ➝ Dolga zaradi ideološkega konflikta hladne vojne in nezaupanja med stranema; dogovor ni ustavil nadaljnjih spopadov.

• Vojna v Bosni in Hercegovini (1992–1995): končna faza v Daytonu je trajala 21 dni (1.–21. november 1995), rezultat je bil Daytonski sporazum.
  ➝ Krajša, ker je bil prisoten močan pritisk ZDA in mednarodne skupnosti, vojna pa je bila že pretežno izčrpavajoča za vse strani.

____________

* Pripravljeno z nekaj mučenja UI

Ne delim pesimizma glede (ne)uspešnosti pogajanj o koncu vojne v Ukrajini. Ta pogajanja so začetek konca te vojne in ne že konec. Vsa mirovna pogajanja v zgodovini, ki se niso končala s kapitulacijo ene strani, so trajala med pol leta (Versajski in Daytonski sporazum) in dvema letoma (Korejska vojna itd.). Tudi v tem primeru bo preteklo še precej vode po Dnjepru, preden bosta Rusija in Ukrajina podpisali mirovni sporazum. Vprašanje je le, ali bo Ukrajina kapitulirala prej, preden bo naslednik Zelenskega izpogajal mirovni sporazum.

Poezija

Poezija

Paradoksalno, po tej vojni se utegne Ukrajina vrniti k svoji tradiconalni zgodovinski vlogi kot nevtralne, tranzitne države, da bi ohranila neodvisnost v nastajajočem geopolitičnem redu, vendar se pri tem ne bo mogla izogniti navezavi na Rusijo. Res da se zdaj to zdi povsem neverjetno, vendar se država za razliko od ljudi ne more izseliti iz svojega okolja in geostrateške pozicije. Ukrajina bo še vedno mejila na Rusijo in še naprej bo služila kot tranzitna država za trgovino med Evropo in Rusijo.

While Russia is confidently prosecuting the war in Ukraine towards its inevitable end.

Meanwhile the ‘West’ is still negotiating with itself about the conditions under which it will have to capitulate.

Discussions continue about ‘security guarantees’ for Ukraine even as the only serious ones are those that Russia is willing to give.

The confused arguments about ‘guarantees’ are reflected in the reports of them. Consider this nonsense:

A security guarantee could encompass a wide range of issues. In return for Russia ending its invasion, a security pact could include a pledge of U.S. air support for any European-led operations should Russian troops resume their assault.

If Russia ends the war NATO like ‘security guarantees’ are to be given to Ukraine as a reward?

How is that supposed to compute? Russia started this war to prevent a further extension of NATO into Ukraine. Why should it end the fighting if, in consequence, Ukraine would end up as a quasi-member of that pact?

Nadaljujte z branjem→