Bine Kordež

V medijih lahko vsakodnevno prebiramo informacije, kako je to ali ono podjetje investiralo v sončno elektrarno in se pohvalilo, da so povečali samooskrbo z elektriko na 30, 50 ali celo več odstotkov. S tem pričajo o svoji zavezanosti k trajnosti, k ekološki ozaveščenosti ter prispevajo k prehodu v brezogljično družbo, kar je imperativ Evropske Unije in tudi Slovenije.

Ob tem je seveda vseeno potrebno dodati, da so vse te naložbe in odločitve praviloma povezane s finančnimi spodbudami. Država to spodbuja z različnimi oblikami subvencij, a zavedati se moramo, da država ni nekaj imaginarnega, temveč denar za te spodbude najprej nekje zbere. Subvencije zagotavlja neposredno iz proračuna, kar pomeni iz zbranih davkov od ljudi. Drugi vir so višje cene elektrike, ki jo plačujemo potrošniki preko različnih dodatkov na cene. Pomemben vir pa je tudi Podnebni sklad, katerega sredstva posredno zagotavlja predvsem Termoelektrarna Šoštanj s plačevanjem emisijskih kuponov, kar seveda potem na koncu zopet poravnamo vsi državljani. Investitorji v trajnostni prehod so torej finančno spodbujeni s strani vseh ostalih prebivalcev in zanimivo bi bilo videti, koliko bi ti investitorji izkazovali zavezanost k trajnosti, če teh spodbud ne bi bilo.

Koliko je v tej zavezanosti dejanske ekološke zavzetosti, koliko pa preproste računice, kaj je finančno bolj ugodno? To se je lepo pokazalo ob dvigu stroškov omrežnine. Podpore se niso odpravile, bile so samo nižje, a vseeno je bilo prisotno veliko nezadovoljstva s strani investitorjev v sončne elektrarne. Odziv je potrdil, da je nazivna ekološka zavezanost pogosto bolj finančne narave kot dejanska zavezanost trajnosti. Vsekakor je prav, da podpiramo ta prehod, a priznati moramo tudi dejstvo, da se ljudje in podjetja za te naložbe odločajo prvenstveno zaradi finančnih učinkov in ne toliko zaradi skrbi za okolje. Ko se bomo zanje odločili vsi, bomo morali tudi sami poravnati vse stroške povezane s tem prehodom. Sama proizvodnja solarne elektrike je res cenejša, a ta prehod je  povezan s stroški zagotavljanja nadomestnih virov, ko sonca ni, in vlaganj distribucijo.

Nadaljujte z branjem→

O tem sem že pisal. Zadnji teden ali dva so socialna omrežja polna špekulacij glede tega, da bi evropski “voditelji” utegnili potegniti “nuklearno opcijo”, če bi ameriški predsednik Trump preveč forsiral mirovni sporazum v Ukrajini – da bi masovno prodali svoja imetja v ameriških obveznicah (UST). No, to je en tak blef kot glede evropske sposobnosti suportirati vojno v Ukrajini, če se ZDA umaknejo. Evropske države nimajo za burek, ne morejo niti spraviti skupaj finančne podpore Ukrajini za naslednje leto (zato želijo ilegalno uporabiti zasežena ruska monetarna sredstva). Podobno je glede prodaje UST – evropski politiki niti nimajo nadzora nad evropskimi imetji UST. Največ teh imetij imajo nacionalne centralne banke v okviru Evrospkega sistema centralnih bank – in te so – v skladu s pogodbo o ustanovitvi EU – neodvisne, sledijo pa poslovne banke, nad katerimi politika tudi nima nadzora.

Spodaj je še ena razlaga tega evropskega blefa. V bistvu je kar mučno gledati to nemoč evropskih politikov, ki se imajo za voditelje, ki se v svoji nebogljenosti zatekajo v tako obupane akcije in špekulacije.

Rumours are going around that UK, Germany, and France have threatened to liquidate official reserves in US Treasuries in a ‘nuclear option’ if Trump does a deal with Putin over Ukraine to end the war against European interests.

If true, it reveals what intellectual pygmies the Starmer, Macron, and Merz are. They massively underestimate what is practical or legal once again.

Let’s be rational on their behalf.

1. Total holdings of US Treasuries as FX reserves by the Bank of England, Banque de France, and German Bundesbank total approximately $550 billion of the total $1350 billion Treasuries owned within the three states. They cannot order liquidation of commercial bank holdings, the principal form of global margin and repo collateral keeping Europe liquid in global capital markets.
2. The 3 central bank holdings are just 1.43% of the total $38.45 trillion of US debt, so 1/70th.
3. US could take the hit much better than retaliatory selling of gilts, bunds, and tresors! The potential for blowback in European rates and volatility is massive.
4. State leaders lack the authority to order central banks to liquidate FX reserve assets. It’s not their bonds, but the assets of central banks granted independence over monetary and reserves policies by statute as a fundamental choice of modern economies. I can’t see any central bank asset manager agreeing to accept a liquidation order or state intervention in asset management policies, absent explicit divestment sanctions being imposed on USA.
5. The $550 billion couldn’t be sold off all at once as no US dealer would do the liquidation, worrying about angering the New York Fed and the very poor liquidity and capacity for onward trading in today’s massively over-concentrated and illiquid UST market. (The Silicon Valley Bank failure to liquidate its Treasuries reserves triggered a massive crisis in March 2023.)

Like the threatened EU expropriation of the official reserves of the Central Bank of the Russian Federation in anticipation of Trump ceding the assets back to Russia, always inevitable when war ends, European leaders show a fundamentally flawed understanding of the world and their influence in it.

»Nič ne pomaga farbanje sten, če kupleraj ne gre; kurbe je treba zamenjat!«

Moj Nono o politiki in politikih

Marko Golob

Ko boste brali te vrstice, vedite, da jih piše strasten privrženec evropske ideje. Ta ljubezen se je začela nekje na fakulteti, ko sem se aktivno vključil v AIESEC – organizacijo za mednarodno sodelovanje študentov ekonomije in poslovnih ved. Vsa naslednja leta so bila prežeta z mednarodnim sodelovanjem, obiskovanjem naših prijateljev v Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji … Ne samo, da so nam dala ta srečanja veliko zanimivih druženj, ene najboljših žurov sploh, razširjala so nam obzorje in utrjevala občutek naše evropske skupnosti. In mogoče za nas Slovence še posebej; dokazovala so nam, takrat še v socialistični Jugoslaviji, da smo vsaj tako dobri kot naši zahodni kolegi in da imamo potencial, da smo lahko še boljši. In seveda, da ne pozabim, še svojo drago ženo sem spoznal v AIESEC-u.

Zato je danes razočaranje nad Evropo toliko večje. Velika razočaranja vedno izvirajo iz velike ljubezni.

Kje je šlo narobe? V resnici je vzrok v samih ciljih in konceptih Evropske skupnosti. Tu moramo razlikovati med proklamiranimi cilji in tistimi, ki se izvajajo. Nekako v smislu; »Ne glej kaj govorijo, glej kaj delajo« Ko boš videl, kaj delajo, boš šele razumel, kaj so njihovi cilji.

V Evropi sta se navsezgodaj spopadli 2 viziji Evrope, imenujmo jih: Evropa narodov in Multikulturalna Evropa.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika kaže verjetno najbolj dramatično spremembo v globalnem gospodarstvu kadarkoli v človeški zgodovini sveta. Slika kaže, kako se je v obdobju 1990–2024 težišče globalne proizvodnje in izvoza premaknilo iz zahoda proti Kitajski, ki je iz perifernega izvajalca postala osrednji gradnik globalnih dobavnih verig ter največja industrijska sila na svetu. 

Poglejte sliko skozi tri presečna leta: 1990, 2001 in 2024.

1990: Kitajska kot izvozni palček

Leta 1990 je bila Kitajska med najmanjšimi izvozniki v skupini. Njena raven izvoza je bila:

• precej nižja od izvoza ZDA in Nemčije, ki sta bila večkratnik kitajske ravni,
• nižja tudi od izvoza Italije, Francije in Južne Koreje, ki so bile tedaj industrijsko razvite izvozne ekonomije.

Relativno gledano so imele ZDA in Nemčija v letu 1990 tri- do petkrat višji izvoz kot Kitajska, Italija, Francija in Južna Koreja pa vsaj dvakrat višjega. Kitajska tako v izhodišču ne predstavlja konkurenta tem državam in je umeščena na rep izvoznikov.

2001: Vstop v WTO in preobrat v izvozni dinamiki

Leto 2001, ko Kitajska vstopi v WTO, predstavlja prelom v strukturi globalnega izvoza. V tem času:

• Kitajska že hitro dohiteva evropske srednje velike izvoznike (Italijo, Francijo) in jih v zgodnjih 2000-ih tudi prehiti.
• Razlika med Kitajsko ter ZDA in Nemčijo se opazno oži: če sta bili ti državi v 1990 večkratno pred njo, je njen izvoz leta 2001 že primerljiv in raste bistveno hitreje.

V primerjavi z letom 1990 je Kitajska v letu 2001 zmanjšala relativni zaostanek za ZDA in Nemčijo ter presegla države, kot so Italija, Francija in Južna Koreja, ki so se do tedaj zdele trdno zasidrane pred njo. Vstop v WTO sproži integracijo v globalne dobavne verige, kar omogoči skokovit izvoz, ki ga med izbranimi državami ne doseže nobena druga.

Nadaljujte z branjem→

To je najboljša opredelitev razlik med zahodno in kitajsko diplomacijo: zahodnjaki hodijo moralizirat in pridigat, Kitajci pa pridejo zgradit ceste in mostove in nahranit ljudi. In potem se čudite, zakaj velika večina sveta gre za Kitajsko in zakaj kitajski izvozni presežek dosega rekordne številke. In to je eden glavnih razlogov, zakaj je model liberalne hegemonije (po Fukuyami) neslavno propadel – v neki točki se preostali del sveta upre velesili (ZDA), ki z vojaško močjo izvaža in vsiljuje svoje “vrednote” in svoje videnje “demokracije”.

Evropski politiki znajo lepo govoričit in se držati za rokce ter streljati odločne govore, nimajo pa niti toliko, da bi Ukrajincem plačali burek, kaj šele, da bi se šli tja borit in pregnat Ruse. Popolni bleferji in diletanti.

Drago Babič

Slovenija se na energetskem področju sooča s tremi izzivi:

• Kako zagotoviti dovolj energije za povečanje blaginje prebivalstva vsaj na povprečje Evropske Unije?
• Kako doseči podnebne cilje, predvsem zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki nastajajo pri uporabi fosilnih goriv?
• Kako doseči navedene cilje ob zanesljivi in ekonomsko konkurenčni dobavi energije in s čim manjšim negativnim vplivom na okolje?

Da bi dosegli te cilje hkrati in usklajeno, bo potrebno v čim večji meri opustiti uporabo fosilnih energentov na osnovi ogljika in jih nadomestiti z viri energije, ki v proizvodnji in uporabi ne sproščajo toplogrednih plinov, kot je ogljikov dioksid (CO2), so torej brez ogljični. Najprimernejši tak vir je električna energija, ki jo zaradi svoje univerzalnosti lahko uporabimo za skoraj vse namene končne rabe energije, tudi v prometu, industriji in ogrevanju. Mora pa biti  proizvedena iz brezogljičnih virov, to je obnovljivih virov (voda, veter, sonce) ali jedrske energije. Ti viri morajo biti optimalno izbrani in kombinirani, da dosežemo vse cilje energetskega prehoda.

Če pogledamo države, ki so pri tem najuspešnejše, prevladujejo tiste, ki imajo med viri za proizvodnjo električne energije tako obnovljive vire kot jedrsko energijo. Glede na specifične naravne pogoje imajo lahko v sestavi energetskih virov več obnovljivih virov, kot Brazilija, Švedska, Švica, ali večino jedrske energije, kot Francija. Države, kjer temelji oskrba z električno energijo samo na obnovljivih virih, so zelo redke in temeljijo pretežno na hidroenergiji (Norveška, Paragvaj), ne pa na soncu in vetru. Jedrska energija v mešanici virov zagotavlja osnovno energijo v pasu in stabilnost celotnega sistema, kar sami obnovljivi viri vetra in sonca ne zmorejo, kot se je izkazalo pred kratkim v Španiji.

Nadaljujte z branjem→

New York Times je objavil raziskavo o korupciji v Ukrajini in ugotovil, da je sistemske narave in da je Zelenski načrtno sabotiral nadzor nad porabo denarja oziroma koruptivnimi praksami. Oziroma da je s sistematskim saboriranjem oblikovanja nadzornih organov omogočil razcvet sistemske korupcije.  Evropski politiki priznavajo, da je korupcija v Ukrajini ogromna, vendar da je to potrebno tolerirati, ker je v vojni z Rusijo.

Bine Kordež

V zadnjem obdobju pogosto beremo o razvoju kapitalskega trga v Sloveniji. Običajno izhodišče tovrstnih člankov in izjav je v dejstvu, da imamo Slovenci ogromno finančnih sredstev na bankah, kjer po splošnem prepričanju ležijo »mrtve«. Z razvojem kapitalskega trga bi ta sredstva aktivirali in jih usmerili v razvoj, v financiranje potreb gospodarstva ter večjih infrastrukturnih naložb. Vse to naj bi pospešilo gospodarski razvoj, zaradi česar država takšna vlaganja spodbuja tudi z davčnimi razbremenitvami. Vsaj tako lahko razumemo pogoste objave in tudi nastope predstavnikov države.

Ob tej vsesplošni podpori kapitalskim vlaganjem, pa vseeno ni odveč še nekaj dodatnega vpogleda v učinke tovrstnih naložb. Značilno je namreč tudi, da prednosti teh naložb močno izpostavljajo razni finančni posredniki oziroma osebe zaposlene v finančni industriji posredništva. Najbrž se ne bomo veliko zmotili, če ocenimo, da prvenstveno najbrž zaradi lastnih zaslužkov in ne toliko zaradi skrbi za donose lastnikov premoženja. Drži, da je to sicer povezano, a posredniške provizije so praviloma na prvem mestu poplačila iz donosov, tudi če so ti minimalni.

Nadaljujte z branjem→

We are on the eve of modern Europe’s most humiliating defeat. Donald Trump is pushing ahead with his peace plan for Ukraine, and there are no Europeans in the room. I am not surprised. The Europeans have no strategy of their own to end the war. All they want is to frustrate the peace process, for they have no agreed strategy to deal with post-war Ukraine.

How did Europe get in a position where it has no strategic choices left? It is quite a reversal. Machiavelli, an Italian, was one of the early architects of modern strategic thinking. Strategic diplomacy reached a peak with Metternich and Talleyrand, the foreign ministers of Austria and France: each played an instrumental role in the Congress of Vienna. This was the ultimate peace conference, one that provided Europe with stability and security for a century. After the Second World War, the diplomatic giants were mostly Americans such as George Marshall, George Kennan and Henry Kissinger.

Beside the chess-board type diplomatic strategist, there is another kind: the long-term strategic actor. The most successful modern example is China. China’s transformation began with the Third Plenum of the 11th Central Committee in 1978, at which Deng Xiaoping launched his economic reforms. It took three or four decades until these reforms translated into geopolitical power. During the transformation, uninformed Western opinion held that China was becoming more Western. The genius of the Chinese project was that it led others to underestimate it.

…

I find it personally painful to watch Kaja Kallas, the EU’s high representative for foreign and security policy, make a fool of herself with variably informed war-mongering discourse that lacks any strategic content. But she is not the only one. I have yet to identify a single official in any national capitals, including London, who has a strategy to end the Ukraine war. There is no one who has done the maths of the military capabilities Ukraine would need, on the logistics of how to produce or procure it. There is also no strategy whatsoever on how to finance it.

Nadaljujte z branjem→