V akademskem svetu je precej perverznosti. Ena izmed večjih perverznosti, vendar ne največja, se nanaša na način objavljanja. V akademskem svetu se vse vrti okrog znanstvenih objav. Doktorski študenti in bodoči akademiki potijo krvavi pot pri delu na raziskavah, promoviranju raziskav prek seminarjev in konferenc, pošiljanju člankov v objavo in popravljanju člankov. Vmes je ogromno zavrnitev objave. Včasih tudi po 10-krat. Od začetka dela na raziskavi do objave znanstvenega članka mine nekaj let. Toda bodoči akademiki nimajo druge možnosti, kot da so v tem procesu. Kajti samo prek dobrih objav lahko dobijo službo. Tri dobre objave v indeksiranih revijah so običajno potrebne za vstop na mesto docenta. In za vsako napredovanje spet po 3 oziroma 6 novih objav. Boljša kot je univerza, višje je določen prag kvalitete revije, kjer mora biti članek objavljen (na najboljših univerzah so potrebne objave v top-5 revijah s področja).
Zdaj pa o perverziji. Večina ljudi izven akademskega sveta misli, da so objave člankov plačane. Niso. Objave člankov omogočajo zgolj vstop v klub – zaposlitev na univerzi oziroma napredovanje. Velja nasprotno, če želiš objaviti, moraš plačati. Bodisi neposredno, da je članek “odprt”, prosto dostopen vsem na internetu, za kar založniki običajno zahtevajo APC v višini 3,000 dolarjev (to za raziskovalca običajno pokrije univerza). Drugi način plačila za objavo pa je, da drugi plačajo za dostop do tvojega članka (običajno okrog 35 dolarjev za članek) in da bi to omogočili imajo univerze posebne aranžmaje z največjimi založniki (Elsevier, Springer Nature itd.), kjer založnikom plačujejo bajne pavšalne vsote za prost dostop njihovim raziskovalcem do člankov, objavljenih v revijah. Torej univerze plačujejo za objavo člankov.
Vendar zgodbe še ni konec. Vsak članek gre skozi recenzentsko sito (2 do 3 raziskovalci s področja ga preberejo in komentirajo ter na koncu dajo zeleno ali rdečo luč glede objave). To delo ni plačano. Zakaj razsikovalci to počnemo? Najprej zaradi etike, ker je to pač del našega poslanstva. Drugič pa tudi zaradi tega, ker smo ali morda še bomo v dotični reviji, od katere smo dobili povabilo k recenziji nekega članka, kdaj objavili kak članek. Če zavrneš recenziranje, pač greš na črno listo pri urednikih.
Perverzija cele zgodbe je v tem, da raziskovalci pišejo članke, nato univerze plačujejo za objavo teh člankov, vmes pa raziskovalci pišejo članke zastonj in zastonj recenzirajo članke drugih. Služijo pa založniki. Elsevier ima običajno nekaj milijard dolarjev dobička letno. Dober biznis. Toda akademski trg je zelo specifičen, zato takšne anomalije.
No, izgleda, da je ta poslovni model postal zelo moteč za velike institucije, ki financirajo založnike. Glejte spodaj.
Nadaljujte z branjem→
You must be logged in to post a comment.