Bine Kordež

V Sloveniji smo najbolj zadovoljni, če stvari ne gredo v redu in če se lahko nad čem pritožujemo. Tipičen primer je gospodarska rast. Ko so se trendi obrnili navzgor (2013), smo dve leti prebirali zapise, da to še ni noben pokazatelj vzdržne rasti, nato rast ni bila prava, ker je temeljila samo na izvozu, sedaj pa že nekaj časa poslušamo samo opozorila, kako smo vrh že dosegli, da bo rast sedaj nižja in da se moramo pripraviti na hude čase. Podatek da je naša rast že peto leto precej hitrejša kot v povprečju EU, še hitreje dopolnimo s pojasnilom, da smo tudi zaostali več in da kaka država raste še hitreje (kar seveda vse drži).

Podobno je tudi z aktualnimi podatki o javnih financah oz. o proračunskem presežku. Pomislimo samo na medijski prostor, ki smo ga namenili razpravi, ali upokojenci lahko dobijo dodatnih 20 ali 40 milijonov evrov. Podatek, da imamo do oktobra v proračunu 750 milijonov evrov presežkov in da bo rezultat konec leta lahko tudi milijardo boljši kot leto poprej, pa skoraj ni bil omenjen. Zadržano je tudi ministrstvo za finance, ki pojasnjuje, da je to posledica dveh enkratnih dohodkov (dividende NLB, zadržana sredstva EU) in da končni rezultat ne bo tako dober. Vse to prav tako drži – kljub temu pa bi lahko močneje poudarili tudi pomembne pozitivne premike v javnih financah, ki kažejo na ustrezno upravljanje javnih financ in dober finančni položaj države.

Nadaljujte z branjem→

V zvezi z zakonskim predlogom o dvigu minimalne plače za 33 evrov (s 638 na 667 evrov), se je prejšnji teden bučno oglasil Marjan Trobiš, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS), sicer pa direktor podjetja Boxmark Leather, in sicer: da bi povišanje minimalnih plač povzročilo “enormne dvige stroškov dela v podjetjih”, “onemogočalo poslovanje in zagotavljanje delovnih mest”.

Marjan Trobiš ima po svoje prav, dvig minimalne plače bi res utegnil prizadeti podjetja in dejavnosti, ki svoj poslovni model utemeljujejo na izjemno nizki ceni delovne sile. In Trobiš je aktiven v dejavnosti, v kateri je bilo lani skoraj petina vseh zaposlenih v najnižjem plačnem razredu okrog minimalne plače. Toda ključno vprašanje tukaj je, ali je dvigovanje minimalne plače problem same minimalne plače ali pa poslovnega modela “njegovega” in drugih podjetij v posameznih panogah?

Nadaljujte z branjem→

Dvomim sicer, da vas to zanima oziroma toliko zanima, da bi poslušali 40+ minut intervjuja z menoj na temo, ali je ekonomija znanost. Če pač, spodaj je intervju v Trombi, ki ga je z menoj slaba dva tedna nazaj naredila Ina Petrič. In vprašanja so tukaj morda celo boljša od odgovorov.

Andrés Velasco, nekdanji čilski minister za finance (v socialistični vladi!), trenutno pa dekan na London School of Economics and Political Science, je v kolumni v Project Syndicate konsistentno razvil tezo, da ne velja popularna razlaga, da so za sedanji porast (predvsem desnega) populizma krivi ekonomski razlogi, pač pa politični (v sferi kulturne revolucije). V podporo citira nekaj študij, ki naj bi kazale, da so za ekstremne volilne izide krivi predvsem nizka izobrazba in status oziroma kulturni vzorci ljudi (stališča do rasizma in migracij), ne pa nizka rast ali izpostavljenost tuji konkurenci.

Shortly after the US presidential election in 2016, statistics guru Nate Silver noted that Hillary Clinton improved on Barack Obama’s 2012 performance in 48 of the country’s 50 best-educated counties. And Clinton lost ground relative to Obama – by an average of 11 percentage points – in 47 of the 50 least-educated counties. “Education, Not Income, Predicted Who Would Vote For Trump,” Silver concluded.

Since then, hundreds of regressions have been run attempting to sort out what kinds of people voted for Trump or for Brexit in the UK. The title of one influential recent paper summarizes the debate: “Status threat, not economic hardship, explains the 2016 presidential vote.” So does the title of another: “Vote Switching in the 2016 Election: How Racial and Immigration Attitudes, Not Economics, Explain Shifts in White Voting.”

Nadaljujte z branjem→

• Populism Is Rooted in Politics, not Economics – Andres Velasco
• We shouldn’t rush to save the liberal order. We should remake it – Yanis Varoufakis & David Adler
• Progressive Europeanism in Action – Yanis Varoufakis
• Global Rebalancing – Antonio Fatas
• Explaining Price Markups During the Great Recession – St. Louis Fed
• Why Human Chess Survives – Kenneth Rogoff
• The Fed’s Framework for Monitoring Financial Stability – Jerome Powell
• Janet Yellen “Not Tall Enough” – EconoSpeak
• The Big Con: Reassessing the ‘Great’ Recession and its ‘fix’ – VoxEU
• Strategic vs parametric thinking – Chris Dillow

Verjamem, da je Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor v dani politični konstelaciji sprejel najboljšo rešitev glede predloga kandidata za člana Sveta in guvernerja Banke Slovenije. Kolegu Boštjanu Vasletu iskreno čestitam k izboru in mu želim, da bo dobil zadostno podporo v Državnem zboru ter da bo uspešno vodil Banko Slovenije in ji povrnil nekdanjo integriteto in ugled.

S tem je moja misija uspešno zaključena.

Zahvaljujem se vsem – predstavnikom političnih strank, kolegom in prijateljem, predvsem pa družini – ki ste me med kandidaturo podpirali in stali ob strani tudi v času najhujše negativne kampanje.

Miha Mazzini je edini (itak) lucidno ugotovil, kam nas pelje smetana naših vrlih gospodarstvenikov in njihova lobistična vrhuška, ki se tako borita proti dvigu minimalne plače. Želita, da smo s ceno dela konkurenčni s Kitajsko. Vodstvo kitajske komunistične partije stremi navzgor, ogromno vlagajo v razvoj in infrastrukturo, za našo gospodarsko elito pa so to nepotrebni javni izdatki in raje rine navzdol h Kitajski izpred desetletij. Še nekdanje komunistično vodstvo naše države je bilo bolj ambiciozno od te naše sodobne gospodarske elite.

Po diskreditirani Sonji Šmuc je na plan priplaval nov adut. Oglasil se je Marjan Trobiš, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS), direktor podjetja Boxmark Leather, da bi povišanje minimalnih plač povzročilo “enormne dvige stroškov dela v podjetjih”, “onemogočajo poslovanje in zagotavljanje delovnih mest”.

…

Ustavite se, sprostite napeta ramena, vdihnite, izdihnite. Ponovimo delovni moto gospoda Trobiša, predsednika Združenja delodajalcev Slovenije, zapisan poenostavljeno, a točno: “tekmujemo s Kitajci“.

Če tekmujemo s Kitajci, smo se uvrstili med tretji svet, torej delovna sila mora biti poceni. Če pri najnižji plači 350 evrov bruto zvišamo socialno pomoč za 34 evrov, se pa res “nikomur ne bo več ljubilo delati”, kot so medije in splet polnile propagandne akcije.

Obstajata dve rešitvi problema:

1. s kitajsko vlado dosežemo dogovor in oboji hkrati zvišamo minimalno plačo,
2. nehamo tekmovati s Kitajsko.

Nadaljujte z branjem→

O tem sem sicer pisal že pred štirimi leti v Kako je Kanzas iz republikanskega davčnega paradiža padel na rob bankrota. Davčni eksperiment, ki si ga je v letih 2012-2013 privoščil nekdanji republikanski guverner Kanzasa Sam Brownback, je krasen učbeniški primer falirane trickle-down ideologije. Mokre sanje: drastično znižanje davkov podjetjem in premožnim naj bi povečalo investicije in povzročilo gospodarski razcvet. Rezultat je bil nasproten: velik padec v davčnih prihodkih je zahteval krčenje javnih izdatkov in s tem ohladitev rasti, krivulja zaposlovanja je namesto navzgor, zavila navzdol. Končalo se je s političnim dizastrom za republikance: najprej je republikanska večina v kanzaškem kongresu – kljub vetu guvernerja iz iste stranke – davčne stopnje vrnila nazaj na izhodiščno stanje, nato je guverner Brownback raje izpustil boj za ponovno izvolitev, njegov klon Kris Kobach s praktično identičnim programom pa je grdo izgubil bitko za izvolitev.

Trickle down doktrina je pač zgolj in samo falirana ideologija. Ni delovala pod Reaganom in nikjer drugje kasneje. Pri nas jo je letos pred volitvami striktno zagovarjala NSi in jo tudi spravila v osnutek koalicijske pogodbe. Pri tem pa je treba vedeti, da je dajanje davčnih odpustkov podjetjem in premožnejšim le prvi korak, ki se ga nato zaradi upada davčnih prihodkov uporabi kot argument za krčenje javnih izdatkov za socialo, zdravstvo in šolstvo. Da bi slednje lahko sprivatizirali oziroma denar skanalizirali na zasebne zavarovalnice in zasebne ponudnike storitev. Trickle-down doktrina ima pač zelo jasno definirane ideološke cilje.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Vlada je pred kratkim vložila v parlamentarno proceduro dopolnitve Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019 (ZIPRS1819). Pred tem se je vnel pravi spopad med strankami koalicije, v kateri je prednjačila SAB, koliko naj bi ta zakon koristil upokojencem. Konkretno, ali bi preko letnega dodatka upokojencem v naslednjem letu dodali 18 ali 40 mio. Na koncu je prerekanje prekinil finančni minister, ki je uveljavil nižjo številko. Ob vsem tem je jasno, da gre le za vihar v kozarcu vode, predvsem pa za ustvarjanje megle, ki naj bi prikrila prave dileme. Omenjen predlog sprememb zajema le 65 mio povečanja in obenem 60 do 100 mio zmanjšanja stroškov vseh javnih blagajn, torej naj bi bil neto efekt privarčevanih 15 do 35 mio. Če upoštevamo, da je celoten znesek prihodkov vseh javnih blagajn na nivoju države (proračuna ožje države, ZPIZ in ZZZS) 17.600 milijonov, je to le kaplja v morje.

Nadalje, ta zakon ne rešuje glavnega problema, to je rebalansa proračuna države za leto 2019, na kar nas poziva Evropska komisija (EK), niti ne pomaga pri oblikovanju proračunov ostalih javnih blagajn, pokojninske in zdravstvene, ki sta zaradi transferjev neločljivo povezana s proračunom ožje države. Poleg tega nič ne pove o realizaciji proračunov javnih blagajn za letošnje leto 2018, za kar bo treba v kratkem polagati račune.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji petek, 23. 11. 2018 , je spletni portal Požareport objavil članek z bombastičnim naslovom JP Damijan grozil direktorju Unicredita, da bo obračunal z njim, če mu ne konvertira kredita iz švicarskih frankov v evre?!, v katerem je navedeno, citiram: « … sedanji kandidat za guvernerja – kot pravijo številni viri – je šel na Unicredit in začel groziti Stefanu Vavtiju, danes predsedniku uprave banke Unicredit, da bo z njim “obračunal”, če mu ne konvertirajo kredita iz švicarskih frankov v evre.«

Ta trditev je seveda, ob tem, da je absolutno neresnična, tudi absurdno nelogična (le zakaj bi nekdo šel grozit predsedniku uprave neke banke, če pa imajo vse banke pripravljene ponudbe za konverzijo kreditov iz frankov v evre?!?). Komitent Unicredit banke Slovenija sem že več kot 15 let in vedno smo imeli zgledne poslovne odnose, zato nas je vse – tako mene, kot moje kontaktne osebe na banki in vodstvo banke – neprijetno presenetilo tovrstno povsem neosnovano širjenje laži. Na uredništvo Požareporta sem v skladu s 26. in 27. členom zakona o medijih poslal zahtevo za popravek in opravičilo, s priloženim e-sporočilom g. Štefana Vavtija, predsednika uprave Unicredit banke Slovenija, ki seveda zanika tovrstne izmišljotine navedenega portala (glejte spodaj).

Nadaljujte z branjem→