Kje minimalna plača najbolj boli?

V zvezi z zakonskim predlogom o dvigu minimalne plače za 33 evrov (s 638 na 667 evrov), se je prejšnji teden bučno oglasil Marjan Trobiš, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS), sicer pa direktor podjetja Boxmark Leather, in sicer: da bi povišanje minimalnih plač povzročilo “enormne dvige stroškov dela v podjetjih”, “onemogočalo poslovanje in zagotavljanje delovnih mest”.

Marjan Trobiš ima po svoje prav, dvig minimalne plače bi res utegnil prizadeti podjetja in dejavnosti, ki svoj poslovni model utemeljujejo na izjemno nizki ceni delovne sile. In Trobiš je aktiven v dejavnosti, v kateri je bilo lani skoraj petina vseh zaposlenih v najnižjem plačnem razredu okrog minimalne plače. Toda ključno vprašanje tukaj je, ali je dvigovanje minimalne plače problem same minimalne plače ali pa poslovnega modela “njegovega” in drugih podjetij v posameznih panogah?

Poglejmo si nekaj številk o porazdelitvi zaposlenih okrog minimalne plače. Natančne evidence, koliko zaposlenih dobiva minimalno plačo, ni. Pomagamo si lahko samo s podatki, ki jih po pooblastilu Statističnega urada (SURS) zbira AJPES, in sicer s posebnim vprašalnikom o višini plače zaposlenih v vseh pravnih osebah javnega in zasebnega sektorja. Ti podatki vključujejo vse zaposlene, ki so v septembru tekočega leta delale s polnim delovnim časom. Ti podatki torej ne vključujejo samozaposlenih, kmetov, oseb, ki so delale s skrajšanim delovnim časom in oseb, ki so delale po pogodbah. Po teh podatkih (lahko jih dobite na tej povezavi) je bilo v letu 2017 562,154 zaposlenih (skupaj vseh zaposlenih ne glede na vrsto zaposlitve pa je bilo bilo leta 2017 dobrih 819 tisoč.). SURS nato te zaposlene osebe glede na višino bruto plače, ki so jo prejele za delo, opravljeno v septembru, razvršča v 20 razredov (upoštevane so bile tudi nadure ter neopravljene, vendar plačane ure in tudi vsa zaostala izplačila). Zgornja meja bruto plače spodnjega, 1. razreda je v letu 2017 znašala 821 evrov, s čimer je ta razred zajemal tudi zaposlene z minimalno plačo (804.96 evrov bruto). Ta razred je zajemal 27,944 zaposlenih oseb. Ta podatek o zaposlenih v tem najnižjem plačnem razredu seveda ni idealen pokazatelj števila zaposlenih na minimalni plači, vendar je najboljši podatek, ki je na voljo.

Prva slika prikazuje število zaposlenih v najnižjem plačnem razredu in njihov delež po panogah dejavnosti v skupnem številu zaposlenih v tem plačnem razredu. Kot lahko vidite, je le petina zaposlenih v najnižjem plačnem razredu zaposlenih v industriji, 80% pa v storitvenih panogah – predvsem v trgovini, gradbeništvu, izobraževanju, prometu, gostinstvu in zdravstvu. Teh 6 storitvenih panog skupaj zajema več kot polovico (56%) vseh zaposlenih v najnižjem plačnem razredu.

Slika 1: Število in deleži zaposlenih v najnižjem plačnem razredu po panogah dejavnosti (2017)*

Zaposleni_min placa_1

* Deleži v številu vseh zaposlenih v najnižjem plačnem razredu.

Vir: SURS; lastni preračuni.

Vendar pa je zgornja slika še vedno zelo groba. Natančnejša je druga slika, ki kaže število zaposlenih v najnižjem plačnem razredu na ravni dvomestne SKD klasifikacije. Iz nje sledi, da so nizke (minimalne) plače najbolj akutni problem v izobraževanju, kjer dobrih 3,100 zaposlenih prejema najnižje plače (11.3% vseh zaposlenih z najnižjimi plačami). Sledi trgovina (2,300 zaposlenih na najnižjih plačah), specializirana gradbena dela (2,000), kpoenski promet (1,600), strežba (1,500), veletrgovina (1,100), proizvodnja kovinskih izdelkov, oskrba stavb in gradnja stavb (vse po 1,000) ter nato še proizvodnja živil (800) in zdravstvo (700). Proizvodnja usnja in usnjenih izdelkov, kjer je aktivno podjetje Boxmark Leather gospoda Trobiša je nekje na sredini s 472 zaposlenimi v najnižjem plačnem razredu (1.7% vseh zaposlenih v spodnjem plačnem razredu).

Slika 2: Število in deleži zaposlenih v najnižjem plačnem razredu po dejavnosti (2017)*

Zaposleni_min placa2.png

* Deleži v številu vseh zaposlenih v najnižjem plačnem razredu.

Vir: SURS; lastni preračuni.

Iz navedenega ni razvidno, zakaj bi gospoda Trobiša dvig minimalne plače za 33 evrov (na 667 neto oziroma okrog 880 evrov bruto) tako močno prizadel. Več pove spodnja slika, ki kaže, kakšen je delež zaposlenih v najnižjem plačnem razredu znotraj posamezne panoge. Iz nje sledi, da je denimo v dejavnosti oskrbe stavb in okolice kar 31% vseh zaposlenih na minimalni plači, sledi proizvodnja oblačil (kar 28%), na četrtem mestu neslavne lestvice pa je proizvodnja usnja in usnjenih izdelkov, kjer je skoraj petina (17%) vseh zaposlenih na minimalni plači. V tej panogi (usnjenih izdelkov) je torej plačna struktura še slabša kot denimo v gradbeništvu (16% zaposlenih na minimalni plači) ali strežbi (14%). V trgovini je denimo zgolj dobrih 6% od vseh zaposlenih na minimalni plači.

Slika 3: Delež zaposlenih v najnižjem plačnem razredu v celotnem številu zaposlenih v dejavnosti (2017)

Zaposleni_min placa_3

Vir: SURS; lastni preračuni.

Iz prikazanega sledi, da imata predvsem proizvodnja oblačil in usnjenih izdelkov problem s poslovnim modelom, saj na izvoznih trgih tekmujeta predvsem z nizko ceno delovne sile. V teh panogah je to seveda nevzdržen model, saj zaradi očitno prenizke dodane vrednosti ni mogoče tekmovati z državami, ki so manj razvite in imajo temu ustrezno nižje plače. V teh panogah bodo morali spremeniti poslovni model in začeti proizvajati izdelke z lastno blagovno znamko in višjo dodano vrednostjo.

Gospod Trobiš in gospodarska združenja sicer predlagajo alternativno rešitev, in sicer da zadržujemo rast najnižjih plač, da bi tako omogočili obstanek nekaj podjetjem, ki imajo nevzdržen poslovni model. Vendar je ta predlog nesmiseln. Plače morajo slediti rasti produktivnosti, s čimer se tudi zagotavlja, da tako zaposleni kot lastniki podjetij sorazmerno delijo ustvarjeno vrednost. Če produktivnost raste med 4 in 5% letno, je normalno, da temu sledijo tudi plače, čeprav morda z zamikom pol ali ene odstotne točke. Nikakor pa ni sprejemljivo, da se najnižje plače zamrznejo ali močno zaostajajo za rastjo produktivnosti, saj s tem – namesto sorazmerne razdelitve – prerazdeljujemo dodano vrednost v korist lastnikov podjetij. S tem pa se zmanjšuje tudi kupna moč prebivalstva in stabilnost agregatnega povpraševanja.

Minimalna plača je dejansko problem le za nekaj dejavnosti in nekaj podjetij v predelovalni industriji, ki nastopajo v izvozu. V storitvenih panogah, kjer je zaposlenih 80% vseh na minimalni plači, je ta problem manjši, saj je zunanja stroškovna konkurenčnost manj relevanten problem. Delodajalci v trgovini, gradbeništvu, gostinstvu, izobraževanju, zdravstvu lahko ustrezno za kak odstotek dvignejo cene svojih storitev in tako kompenizirajo rast stroškov plač, pa vendar to ne bo imelo negativnega učinka na njihovo konkurenčnost.

One response

  1. Narobe svet – očitno smo dobili nove ludiste – borce proti napredku, tokrat med delodajalci. Vendar napredka ne bodo mogli zaustaviti, saj jim bodo delavci pobegnili na bolje plačano delo drugam. Njim pa bo preostalo, da preselijo svojo dejavnost v države s cenejšo delovno silo.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: