Za milijardo evrov boljši rezultat v javnih financah, kot ga želimo priznati

Bine Kordež

V Sloveniji smo najbolj zadovoljni, če stvari ne gredo v redu in če se lahko nad čem pritožujemo. Tipičen primer je gospodarska rast. Ko so se trendi obrnili navzgor (2013), smo dve leti prebirali zapise, da to še ni noben pokazatelj vzdržne rasti, nato rast ni bila prava, ker je temeljila samo na izvozu, sedaj pa že nekaj časa poslušamo samo opozorila, kako smo vrh že dosegli, da bo rast sedaj nižja in da se moramo pripraviti na hude čase. Podatek da je naša rast že peto leto precej hitrejša kot v povprečju EU, še hitreje dopolnimo s pojasnilom, da smo tudi zaostali več in da kaka država raste še hitreje (kar seveda vse drži).

Podobno je tudi z aktualnimi podatki o javnih financah oz. o proračunskem presežku. Pomislimo samo na medijski prostor, ki smo ga namenili razpravi, ali upokojenci lahko dobijo dodatnih 20 ali 40 milijonov evrov. Podatek, da imamo do oktobra v proračunu 750 milijonov evrov presežkov in da bo rezultat konec leta lahko tudi milijardo boljši kot leto poprej, pa skoraj ni bil omenjen. Zadržano je tudi ministrstvo za finance, ki pojasnjuje, da je to posledica dveh enkratnih dohodkov (dividende NLB, zadržana sredstva EU) in da končni rezultat ne bo tako dober. Vse to prav tako drži – kljub temu pa bi lahko močneje poudarili tudi pomembne pozitivne premike v javnih financah, ki kažejo na ustrezno upravljanje javnih financ in dober finančni položaj države.

Najbolj ključen podatek javnih financ je obseg zbranih davkov, na drugi strani pa višina izdatkov za plače, materialne stroške ter pokojnine in druge transferje. In za letošnje leto (pa tudi lansko) je značilno, da davčni prilivi rastejo po 6 ali 7 odstotni stopnji, toliko kot je približno nominalna gospodarska rast. Na drugi strani pa večina omenjenih izdatkov raste po stopnji okoli 4 odstotke, kar je letos in lani prineslo med 400 do 500 milijonov boljši javnofinančni rezultat. Kljub vsem kritikam, takšno gibanje vseeno kaže, da država svoje izdatke v veliki meri obvladuje ter ustvarja presežke (rezervo?) v času ugodnih gospodarskih razmer.

Veliko je sicer razprav o spremembah davčne zakonodaje, občasno je mukoma sprejeta tudi kakšna korekcija davčnih lestvic, a okvirne davčne stopnje ostajajo dokaj podobne, tako na zaslužke, kot na potrošnjo. Zaradi tega tudi prilivi iz tega naslova sledijo gospodarskim gibanjem, torej obsegu prejemkov in potrošnje oz. bruto domačega proizvoda. In ta je lani nominalno porastel za 6,4 %, letos pa bo tudi za približno 7 %. Ponovno  naj poudarim, da moramo za analize javnih financ spremljati nominalno, torej celotno rast BDP[1], ker tudi prihodke in izdatke proračunov spremljamo v nominalnih vrednostih. In ker davčne stopnje ostajajo na več ali manj enaki višini, tudi skupni prilivi (brez posebnih, izrednih postavk) približno sledijo tej skupni rasti dodane vrednosti, torej med 6 in 7 odstotki.

To velja za pobran DDV ter vse prispevke in davke iz plač in dobičkov. Pri plačah gre seveda za skupek povečanja plač (4 %) in števila zaposlenih (3 %). Pri tem nekaj bolj izstopa povečanje prilivov iz dohodnine, s katero se je v proračun Republike Slovenije letos do oktobra nateklo kar 15 % več sredstev kot lani v istem obdobju. Kljub popravkom dohodninske lestvice, je povprečna obremenitev plač letos vseeno nekaj višja kot lani, več je tudi dohodnine od prihodkov od kapitala, predvsem pa je država iz tega vira odrezala občinam manjši delež in proračunu je zato ostalo več. Konkretno, skupni prilivi iz naslova dohodnine so letos do oktobra 11 % višji, ker pa so od tega občine dobile le 6,4 % več kot lani, je pač proračun dobil skoraj 16 % več (ob enaki delitvi vseh prilivov iz dohodnine, bi letos dobile občine  40 milijonov več). Takšna delitev dohodnine med državo in občine nedvomno temelji na veljavni zakonodaji, a to je samo primer kaj se dogaja v tekočih gibanjih. Zanimivo namreč, koliko je bilo na drugi strani razprave, da bodo občine naslednje leto dobile 32 milijonov več povprečnine iz proračuna.

Proracun 2018-19.png

V negativno smer izstopa edino zbrana trošarina in sicer na goriva. Zaradi rasti nabavnih cen goriv, je država celo nekoliko znižala obremenitev cene s trošarinami in to so edini pomembnejši prilivi, ki so letos nižji kot lani. Ne glede na to, pa vsi redni prilivi v državnih proračun (brez dividend NLB in sredstev EU kot dve posebni postavki) letos višji nekaj preko 6 %, torej podobno kot rast BDP.

Na drugi strani pa je država skrbela, da redni izdatki niso porasli v povprečju za več kot 4 odstotke. To velja tako za plače javnih uslužbencev, za vse materialne stroške, socialne izdatke, subvencije ter pokojnine. Slednje se seveda ne plačujejo iz proračuna, a ker ima tudi ZPIZ preko 7 % več prilivov od prispevkov na plače, izplačila pokojnin pa so večja le za slabe 4 odstotke, je imel proračun pač toliko manj obveznosti do Zavoda za pokojninsko zavarovanje. Povprečna pokojnina je letos višja za 3 % in ker se število upokojencev skoraj ne povečuje[2], so izplačila pokojnin pač v omenjenih okvirih, torej okoli 100 milijonov evrov nižja od zbranih sredstev.

Na rednem delu proračuna (če bi tako poimenovali vse običajne proračunske prilive in odlive) smo torej s kar ustrezno politiko obvladovanja izdatkov ter nespremenjenimi davčnimi stopnjami zagotovili dodatnih skoraj 500 milijonov evrov presežka glede na lansko leto. Seveda moramo govoriti tudi o bodočih tveganjih in neugodnih demografskih gibanjih, a prav je tudi, da takšne ugodne razmere odkrito predstavimo. To pa je potem osnova za odločitve o vodenju proračunske politike v prihodnje:

  • ali bi bilo prav, da v ugodnih razmerah ustvarjamo ta presežek,
  • ali pa so to mogoče razmere, da bi znižali kake davčne obremenitve (stopnje)?
  • ali pa prostor, da kake izdatke povečamo (pokojnine na primer)?

Te dileme so seveda precej širša tema, ki zahteva posebno obravnavo. A izkušnje iz let pred krizo kažejo, da v takih razmerah kako večje zniževanje davčnih obremenitev najbrž ni nujno, da je ustvarjanje rezerve za slabše čase boljša alternativa. Takšna razmerja namreč pomenijo ustvarjanje rezerv na nivoju države, nižje davčne stopnje pa na nivoju posameznih podjetnikov in prebivalcev. Seveda pa lahko v teh okvirih kake stopnje prilagodimo in tudi kak odstotek več za pokojnine ne bi smel biti takšna težava (na tem delu je v zadnjih desetih letih prišlo do največjega izpada).

“Redni del proračuna” kaže torej letos ugodno sliko, dodatno pa so jo izboljšale še dividende NLB ter okoli 100 milijonov evrov manj izdatkov za obresti. Ministrstvo se sicer pohvali, da je to posledica “aktivnega upravljanja javnega dolga”, a gre preprosto za dejstvo, da postopno zapadajo obveznice izdane v času krize po 4 ali 5-odstotni obrestni meri, nove pa izdajamo po eno do dvoodstotni. Povprečna obrestna mera na dolg je tako padla iz 3,7 % na 2,7% in v naslednjih letih bo še upadala (nekje do leta 2021) – in to ne glede na morebiten postopen dvig tržnih obrestnih mer.

Bolj nepredvidljive pa so postavke proračuna o prejetih sredstvih iz EU ter s tem povezani izdatki za investicije. Nihajo predvsem prilivi iz kohezijskega in strukturnih skladov Evropske Unije. Lani je bilo zadnja dva meseca kar 200 milijonov več izdatkov za investicije kot neto prilivov iz EU (ti prilivi so potem prišli letos), kako pa bo letos, pa ni znano (na vladi sicer najbrž vedo). Če bo tudi letošnjega novembra in decembra podoben izpad, bo na koncu leta državni proračun izkazoval 650 milijonov evrov presežka, sicer pa še več. Večina proračunskih postavk je dokaj predvidljivih, ti dve lahko močno zanihata in to potem vpliva na končni rezultat proračuna.

Ker so torej v ostalem delu gibanja precej predvidljiva, pa toliko bolj presenečajo številke v sprejetem proračunu za letošnje leto. Posebno v povezavi z nedavnimi diskusijami na vladi o spremembah izvrševanja proračuna za naslednje leto. Vemo namreč, koliko energije je bilo potrebne za uskladitev nekaj milijonov evrov več ali manj pri določenih postavkah.

V lani sprejetem in še vedno veljavnem proračunskem načrtu za letošnje leto so namreč predvideli kar okoli 150 milijonov manj prilivov od DDV, preko 100 milijonov manj dohodnine ter 160 milijonov več odlivov za ZPIZ. Navedene tri postavke proračuna bodo po oceni letos najbrž izkazovale 400 milijonov boljši rezultat kot pa izhaja iz sprejetega proračuna (!). Celotni letošnji proračun bo verjetno izkazoval celo preko 600 milijonov evrov večji presežek kot so predvideli načrtovalci na ministrstvu – a niti besede ni bilo o tem ob debati o popravkih proračuna za naslednje leto (ZIPRS[3]).

V predlogu ZPIRS so samo zapisali, da je pri “proračunskem načrtovanju potrebna previdnost, zaradi vse hitrejšega umirjanja gospodarske aktivnosti tako doma kot na mednarodnih trgih” in predlagali za nekaj deset milijonov popravkov navzgor in navzdol. Niti z enim stavkom pa niso navedli, da bo letošnji rezultat nekaj sto milijonov boljši kot so predvideli in najbrž bo tako tudi naslednje leto. Kljub “umirjanju rasti”, UMAR za 2019 načrtuje 6-odstotno nominalno rast BDP in ker davčne stopnje ostajajo enake, bo tudi prilivov okoli 6 % več. Dvig plač javnega sektorja, pokojnin in drugih izdatkov bo zopet kako odstotno točko ali dve manjši, nižje bo tudi plačilo obresti in proračunski presežek se bo dodatno povečal, kljub izpadu večine dividend od NLB. Lepo in prav! – a vseeno bi to lahko korektno povedali in predstavili, ne pa da vsako sprejemanje in popravljanje proračuna prikazujemo skoraj kot vojno stanje ter ponavljamo mantre o potrebnih strukturnih reformah in bližajoči se krizi.

Proračunske številke torej kažejo, da vsaj na kratki rok vodimo kar ustrezno javno-finančno politiko, ki se kaže v oblikovanju rezerv za zahtevnejše čase (z njimi bomo dodatno znižali javni dolg). Lahko bi sicer naredili tudi kak poseg v davčne stopnje na področjih, kjer je obremenitev res visoka – a kakšne večje razbremenitve ne bi bile smiselne, vsaj v času rasti ne. Kot rečeno, pa bi bili mogoče bolj upravičeni kaki popravki, npr. pri pokojninah. Ko se steka na državne račune nekaj sto milijonov evrov več prilivov, kot je bilo predvideno, bi 50 milijonov več za te namene (1 % dodatni dvig)  ali tudi nekaj več, res ne bi smelo biti taka težava. Sicer pa naj presežek kar nastaja (za vračilo dolga ali izjemoma kake smiselne naložbe v razvoj).

____________

[1] Realna rast BDP (po izločitvi rasti cen) je lani sicer znašala 4,8 %, letos pa bo verjetno vsaj 4,5 %.

[2] Učinki zadnje pokojninske reforme so se pričeli pravzaprav šele kazati. Povprečna starost ob upokojitvi se namreč počasi dviga proti 65. letu, kot je predvideno po zakonu in ta proces bo imel učinke še kar nekaj let.

[3] Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: