Tej Gonza

Ekonomske krize naj bi odprle priložnosti za sistemske spremembe. Vendar že nekaj desetletij kriza raje utrdi družbeni sistem, kot da bi ga odnesla. Čeprav širše družbene in ekonomske posledice koronakrize šele pričakujemo, se že danes zdi, da bo podobno tudi s to krizo. Zakaj? Veliko ljudi krivi neoliberalizem.

Neoliberalizem je postal žalitvena krilatica, ki nam jo izmenično servirajo mediji, politiki, profesorji, internetni komentatorji – še papež Frančišek je pred časom udarjal po neoliberalnem kapitalizmu. In čeprav je praktično nemogoče najti nekoga, ki bi se samo-identificiral kot apologet neoliberalizma, zadnjih nekaj desetletij na volitvah izbiramo samo neoliberalne stranke.

Neoliberalizem je državna institucionalizacija neenakosti v priložnosti.

V teoretskem žargonu bi lahko rekli, da neoliberalizem definira Overtonovo okno; navidezni okvir volivcem sprejemljivih politik, ki se nahajajo v razširjeni sredini strankarskega spektra. Overtonovo okno se skozi zgodovino premika – v svetlih obdobjih v eno smer, v temnejših v drugo –, vse od 80-ih let prejšnjega stoletja pa je v ekonomskem smislu daleč na desni.

Nadaljujte z branjem→

Če so podatki o porabi električne energije (EE) za tretji delovni teden v maju kazali, da se je gospodarska aktivnost trendno izboljševala (poraba EE je zaostajala za lansko “le še” za slabih 11%), pa podatki za zadnji teden maja kažejo ponovno poslabšanje trenda aktivnosti. Poraba EE v zadnjem majskem delovnem tednu je glede na lanskoletni isti teden zaostajala za dobrih 14%, kar je na ravni odstopanja v prvem tednu v aprilu. 

Podatki za naslednje tedne bodo pokazali, ali gre za le krakotrajno oscilacijo navzdol ali pa se je gospodarsko okrevanje zaustavilo.

Spodnja slika pove več kot vsak komentar. Za manj vešče pa je zraven še komentar Adama Tooza. Res ekonomski dizaster.

Mariana Mazzucato in Giulio Quaggiotto sta upravičeno kritična do praks nekaterih razvitih držav, na čelu z V. Britanijo in ZDA, ki  v mantri “zmanjševanja države” in “stradanja zveri” s prakso javno-zasebnih partnerstev (JZP) in koncesij outsourcale nekatere ključne javne storitve: od tehnologije, do zdravstva in oskrbe starejših. JZP so, kot sem tukaj že večkrat pokazal, itak eden največjih sodobnih nategov, s katerimi služijo le zasebne finančne ustanove in konzultantske hiše. Pod pretvezo, da je treba zmanjšati javne izdatke, vlade (in občine) sklenejo dolgoročne pogodbe z zasebnimi ponudniki, kar na prvi pogled polepša bilance, ker ni investicijskega odhodka, vendar pa nato 20 ali 30 let prihajajo visoki računi od zasebnikov. Skupen strošek investicije ali izvajanja neke javne storitve prek JZP pa je občajno nekajkrat dražji, kot če bi država sama investirala v nek projekt ali sama organizirala neko javno storitev. Ker pač lastniki zasebnih ponudnikov zahtevajo visok donos, ta pa ne sme biti manjši od 8-10% na letni ravni.

Toda finance so samo en vidik problema outsourcanja storitev. Ključni problem se pokaže v slabši kvaliteti zasebnih storitev (dobiček pred skrbjo za kvaliteto) ter v izrednih razmerah. V slednjih države, ki so outsourcale ključne javne storitve, niso v stanju hitro reagirati na razmere in zagotoviti ustrezne ravni storitev. Korona kriza je bila dober test, pokazala je, da so se s situacijo bolje soočile države z več javnega zdravstva in z boljšo organizacijo vseh drugih osnovnih sistemov v državi. Vlade iz držav s filozofijo “majhne države” so podcenjevale problem, pričakovale, da se bo čudežno rešil sam in tako zaradi nepripravljenosti plačale višjo ceno v obliki človeških življenj.

Nadaljujte z branjem→

Začne se kot New Order, nadaljuje kot Siddharta v “Ledena” (in pričakuješ “Nekaj v tvojih je očeh…”) ter se prelevi v Billyja Idola, ki preigrava New Order. Zelo poslušljivo.

Tale članek raziskovalcev IMF o lekcijah japonske shrinkonomics (ekonomike zmanjševanja populacije in gospodarstva) je veliko obetal.

Vendar se je izkazal kot precejšnje razočaranje, saj je očitno, da raziskovalci IMF japonske situacije ne razumejo najbolje. Zaradi padajoče demografije še vedno pleteničijo o potrebnih strukturnih reformah in zmanjševanju pokojninskih beneficij za prebivalstvo ter o potrebi po povečanju imigracij, da bi tako dvignili japonsko gospodarsko rast. Vendar se nič od obojega ne bo zgodilo, niti ni potrebno.

Nadaljujte z branjem→

Včasih ti pesem, ki si jo čez dan slišal na radiju v avtu, ves dan ne gre iz ušes. Meni še vedno zveni tale “Shine”.

Zgolj tistega, ki je mentalno ostal v času komunizma. Nekdo lahko spravi vojsko iz Slovenije (“pošlje domov” armado JLA in ukine obvezno služenje vojaške obveznosti), izjemno težko pa vojsko spraviš ven iz njegove glave. To je bila moja prva refleksija na akcijo vojaškega preleta Slovenije ob razglasitvi konca epidemije, s katero naj bi se, pazite (!):

…simbolično zahvalili zdravstvenim delavcem, pripadnikom civilne zaščite in vsem, ki so bili oziroma so še vedno vključeni v sistem zaščite in reševanja, ter vsem, ki so med epidemijo zagotavljali delovanje vseh osnovnih sistemov v državi. (Delo)

Pazite, to ni hec. Niti smešno ni. Je le “bolano”. Kaj se ti mora dogajati v glavi, da se spomniš, da bi se zdravniškemu osebju (za res izjemne napore v času epidemije) zahvalil tako, da čez nebo pošlješ floto vojaških letal? In to dvakrat. Namesto, da bi zanje, za pripadnike civilne zaščite in osebje v domovih za starostnike priredil sprejem, se jim zahvalil za izjemne napore in na koncu dodal kot simbolično gesto, da jim bo vlada izplačala 100-odstotni, neobdavčen dodatek k plači za vsak mesec dela v izrednih razmerah.

Nadaljujte z branjem→

V spomin in opomin, česar si nikakor več ne želimo.

Izkušnje kažejo, da bolj ko je narod kulturno in gospodarsko zaostal, večje manifestacije prireja.“

(Janez Janša, 1985)

Ekonomski modeli so že itak neuporabni za kakršnekoli napovedi bodočih gospodarskih gibanj, nasploh pa tisti, ki so “mikrofundirani” (ki temeljijo na predpostavkah racionalnega obnašanja posameznikov in njihove individualne odločitve – po definiciji racionalne in zelo omejene (na več ali manj trošenja zaradi spremembe obrestne mere) – agregirajo na raven gospodarstva). Smiselne so kvečjemu ekstrapolacije agregatnih trendov (ali večji makroekonometrični modeli, ki temeljijo na poznavanju pretekle dinamike) ob določenih predpostavkah bodočih gibanj, ki pa tudi ne dajejo nobenih realističnih ocen, kaj se bo zares zgodilo, ampak le širok pas možnih bodočih dinamik.

No, Branko Milanović pa dodatno k temu pravi, da so tudi takšna modelska predvidevanja za obdobje po tej pandemiji in ob takšni globalni negotovosti povsem neuporabna. Nihče ne ve, kaj se bo dogajalo z razvojem pandemije v prihodnosti, kako bodo prizadete posamezne države in regije in nihče ne ve, kakšni bodo politični odzivi držav in kakšne restrikcije glede globalnih tokov blaga, kapitala, storitev in ljudi bodo posamezne države uvedle. Nihče ne ve, kakšen bo svet decembra 2020. Tudi če bo pandemije konec. Kaj šele, če bo pandemija dobila nove razsežnosti. Svet po pandemiji bo drugačen. In tega se ne da “modelirati”. Lahko se sicer igramo s predpostavkami, ko ekstrapoliramo sedanje trende, vendar dobimo tako širok razpon možnih bodočih dinamik, da so ta predvidevanja povsem neuporabna. Razen za to, da imamo neke ocene in da navzven dajemo vtis, da vemo vsaj približno, kaj nas čaka. Eno figo vemo.

This crisis is like “the warrior that leaves devastation in its stead”, and to make projections assuming that none of that devastation has occurred, and even if has occurred, that it will have no impact on future functioning of the economy is simply wrong. We  have to admit that there are limits to our ability to tell the future: we are not “Gods that are totally enlightened”. 

Nadaljujte z branjem→