Neoliberalizem ne pomeni mokrih libertarnih sanj naravne selekcije, pač pa državno sponzorstvo darwinistične džungle

Tej Gonza

Ekonomske krize naj bi odprle priložnosti za sistemske spremembe. Vendar že nekaj desetletij kriza raje utrdi družbeni sistem, kot da bi ga odnesla. Čeprav širše družbene in ekonomske posledice koronakrize šele pričakujemo, se že danes zdi, da bo podobno tudi s to krizo. Zakaj? Veliko ljudi krivi neoliberalizem.

Neoliberalizem je postal žalitvena krilatica, ki nam jo izmenično servirajo mediji, politiki, profesorji, internetni komentatorji – še papež Frančišek je pred časom udarjal po neoliberalnem kapitalizmu. In čeprav je praktično nemogoče najti nekoga, ki bi se samo-identificiral kot apologet neoliberalizma, zadnjih nekaj desetletij na volitvah izbiramo samo neoliberalne stranke.

Neoliberalizem je državna institucionalizacija neenakosti v priložnosti.

V teoretskem žargonu bi lahko rekli, da neoliberalizem definira Overtonovo okno; navidezni okvir volivcem sprejemljivih politik, ki se nahajajo v razširjeni sredini strankarskega spektra. Overtonovo okno se skozi zgodovino premika – v svetlih obdobjih v eno smer, v temnejših v drugo –, vse od 80-ih let prejšnjega stoletja pa je v ekonomskem smislu daleč na desni.

Kako pojasniti javni linč neoliberalizma, če pa je neoliberalno delovanje za večino volivcev edini predstavljiv način delovanja družbe? Velik del odgovornosti leži v naši ignoranci; neoliberalizem razumemo kot osvobajanje trgov od države, državni intervencionizem v krizah pa kot upor neoliberalizmu. Pri tem zgrešimo dejstvo, da je sodobna država pravzaprav epitom neoliberalizma.

Res je, da se neoliberalna država umika iz svoje social-demokratske funkcije utrjene po drugi svetovni vojni. Ne zanima je regulacija tržnih nepravilnosti in eksternalij, ponudba javnih storitev, javna infrastruktura, niti socialna politika ali redistribucija. Neoliberalne države ne zanimajo politike, ki bi izenačevala priložnost med državljani. Država je spremenila svojo vlogo.

Antonio Gramsci in Karl Polanyi, dva velika ekonomska sociologa 20. stoletja, sta razumela, da svobodnega trga brez države ni, saj mora ta aktivno skrbeti za njegovo nemoteno delovanje. Neoliberalna država vzpostavi, ščiti in širi domene privatne lastnine. V tem smislu vidimo komodifikacijo in financializacijo zdravstva, izobrazbe, vodnih virov, intelektualne lastnine, človeških organov, celo dojenčkov; širjenje trga in pogodbenih odnosov v domene privatnega življenja in osnovnih človekovih pravic potrebuje državo, ki redefinira institucije življenja v blago.

Neoliberalna država na račun organizacij v javnem interesu subvencionira privatne iniciative. V ZDA vesoljski program NASA že dolgo izgublja vire financiranja, na drugi strani pa jih pridobiva privatni projekti, kot je Muskov SpaceX. Javni denar podpira raziskave in razvoj, ki se ga kasneje zlorabi v imenu privatne dobičkonosne dejavnosti. GPS, internet, pametni telefoni in druga komercialna tehnologija, ki jo povezujemo z ustvarjalno industrijo Silicijeve doline, je bila v veliki meri financirana z javnim denarjem.

Neoliberalna država ogromno pozornosti in denarja nameni podpori mednarodnih mehanizmov ideološke in praktične indoktrinacije, kot sta Mednarodni finančni sklad in Svetovna banka, ki širijo neoliberalni projekt v poslednje kotičke sveta. Seveda ne moremo mimo ogromnih javnih subvencij privatnim korporacijam, davčnih olajšav, državnih poslov s privatno industrijo (farmacija, vojaški kompleks itd.) in tako naprej.

Privatizacija javnih institucij ne pomeni nujno umika države, kot se pogosto predpostavlja. Neoliberalna država onemogoči javni dostop do ključnih organizacij zdrave civilizacije, hkrati pa ohrani visoke javne transferje v te institucije. ZDA za privatno zdravstvo namenja ogromno javnega denarja, prav tako za privatno šolstvo.

Ekonomske krize morda najlepše osvetlijo vlogo neoliberalne države v imenu gospodarskih interesov. Korporativni socializem rešuje dilemo tveganja na trgu prav za tiste ljudi, ki običajno ob prvi priložnosti zagovarjajo trg in njegovo zmožnost izločanja neproduktivnih. Neoliberalizem ne pomeni mokrih libertarnih sanj naravne selekcije, kjer preživijo najbolj sposobni; neoliberalizem je državno sponzorstvo Darwinistične džungle, kjer je merilo preživetja vezano na globino žepov. Neoliberalizem je državna institucionalizacija neenakosti v priložnosti.

Tudi v trenutni koronakrizi se davkoplačevalski denar izkorišča za reševanje neoliberalne normalnosti. Podjetja izkoriščajo subvencije za zgladitev slabih terjatev, poplačilo dolgov, izplačilo dividend. Medtem, ko politiki govorijo o reševanju delovnih mest in srednjega razreda, država odplačuje finančne obveznosti obstoječih lastnikov. Statistika pove veliko več kot politična retorika; zmagovalci kriz niso družbene alternative, ko je veljalo nekoč, zmagovalec krize je neoliberalizem, ki ima izjemno inercijo. Srednji in delavski razred v materialnem položaju stagnira vse od neoliberalnega zasuka dalje, čez krize pa se vedno težje prebije.

Zakaj se tega ne problematizira? Neoliberalizem zmotno karikiramo kot konflikt med državo in trgom. Korporativni socializem, ki smo mu v vsem svojem razmahu priča v teh mesecih, prikladno združuje klišeje levega (država je dobra sama po sebi) in desnega diskurza (primat privatnih interesov v gospodarstvu) v simbiozi, ki krepi neoliberalno državo.

V porastu desnega populizma in tehnokratskega liberalizma pogosto slišimo, da imamo preveč demokracije, da se ta z demagogijo razvrednoti, demokratično telo pa degenerira v vodljivo maso. Ta pogled bi bil težko bolj zgrešen; v neoliberalni državi ne srečujemo niti higienskih minimumov demokracije. Razumevanje demokracije kot volitev je izredno zgrešena – demokracija je aktivna državljanska participacija, ki potrebuje informirane, zdrave, site in ne prestrašene državljane. Politična apatija in retorična vodljivost sta posledica padca demokracije, ne njen vzrok. Namesto države v službi gospodarstva potrebujemo gospodarstvo v službi demokratičnega interesa. Kako to doseči, je že drugo, veliko bolj kompleksno vprašanje.

Stare pogovorne dihotomije o tem, ali potrebujemo več in manj države postanejo veliko manj pomembne, ko enkrat razumemo neoliberalni projekt. V binarni idejni okvir nas je indoktriniral dvestoletni boj med marksistično levico in kapitalistično desnico, posledica konflikta pa je trdno zasidranje neoliberalne države. Namesto, da naivno debatiramo o tem, kako vitka ali zajetna naj bo država, je potrebno preizprašati vlogo države v družbi. In koronakrizo odpiral odlično priložnost za to. Pri razmišljanju si lahko pomagamo z naslednjimi vprašanji:

Koga naj državna pomoč primarno nagradi? Lastnike podjetij, ali zaposlene, ki tvegajo prihod na delovno mesto? Kje je avtonomija zaposlenih, ko se gre za odločitve o prihodu na delovno mesto, kjer ni poskrbljeno za varnostne standarde? Ali so avtokratska podjetja, kjer so delavci najeta delovna sila, strošek produkcije, skladna z demokratično liberalno tradicijo, ki naj bi bil temelj zahodne družbe? Ali človekove pravice igrajo kakšno vlogo v gospodarstvu? Kaj so in kako zagotoviti osnovne človekove pravice (osnovne življenjske potrebščine, zdravstvo, stanovanje, izobraževanje ipd.)? V čigavem interesu naj bo državna davčna politika? Si želimo enakosti v priložnosti ali podedovanega privilegija? Ali je smiselno, da je ključna infrastruktura (internet, ceste, javni prevoz, oskrba z vodo) tržna dobrina? Ali je pametno, da posledice podnebnih sprememb občutijo predvsem tisti, ki nimajo nobenega vpliva na politike, ki podnebne spremembe spodbujajo? Kako rešiti problem okoljskih in družbenih eksternalij gospodarskih družb? Kdo je upravičen do lastništva naših osebnih podatkov, ki se že leta zbirajo z namenom privatnih dobičkov?

___________

* Izvorno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu

One response

  1. Neoliberalizem je ravno nasprotno od enakih možnosti in kakršnekoli pravičnosti, gre za popolno odprtje vrat močnim korporacijam in ustvarjanje iluzije prostega trga in svobode nakupovanja… Je sistem ustvarjanja neenakosti v spregi pokvarjenih politikov in kriminaliziranih gospodarstvenikov ob asistenci goljufivih finančnikov. Gre za prilagajanje zakonodaje po sistemu klientilizma in dekriminaliziranja prej nezakonitih postopkov z namenom pridobivanja kapitala. Posledica nelibralne politike je osiromašenje srednjega razreda in potisk nižjega razreda v popolno revščino, ob tem, da se enormno krepijo elite, ki so blizu oblasti in virov kapitala in informacij. Posledica je neovrgljivo dejstvo, da je na zemlji 1% ljudi lastnik več kot 90% vsega bogatsva . V bistvu je neoliberalizem dober samo za bogate.V bistvu je to nek sistem obrnjene zrcalne podobe Robina Hooda, ki je ropal bogate, da bi dal revnim. Pri neoliberalizmu pa gre dobesedno za ropanje revnih, da bi bili bogati še bogatejši…

%d bloggers like this: