Ena najlepših popularnih pesmi. In najboljša izvedba na legendarnem koncertu v Centralnem parku. Tisočkrat poslušano, zguljena longplejka.

Ker nimamo dostopa do sprotnih (v realnem času) podatkov o gibanju prodaje industrijske proizvodnje in prodaje storitev (zadnji dosegljivi podatki SURS so do konca marca letos), je (ker za Slovenijo ni modela Nowcastinga) edini približno dober indikator gospodarske aktivnosti poraba električne energije (EE). Ti podatki so na voljo na urni ravni. Za potrebe tega spremljanja aktivnosti pa jih agregiramo na dnevno, tedensko in mesečno raven.

Podatki do konca maja kažejo, da se je gospodarski odjem EE (brez porabe gospodinjstev) v prvem trimesečju letos glede na isto obdobje lani zmanjšal za 2.3% (zaradi padca v marcu za skoraj 10%). V prvih petih mesecih letos pa za 9.7%, predvsem zaradi padca v aprilu za skoraj četrtino in maja za skoraj 18%.

Nadaljujte z branjem→

Tole knjigo “What’s Wrong with Economics?” je Robert Skidelsky napisal za svojo, pa tudi mojo dušo. Uživam v vsakem odstavku. Kritika mainstream učbeniške ekonomije, ki je realni, kompleksni svet človeških interakcij želela skrčiti na nekaj matematičnih enačb in nekaj preprostih konceptov, ki pašejo v grafe z dvema krivuljama. In kritika ozkogledih ekonomistov, ki se pretvarjajo, da so v svetu fizike. Ja, ekonomisti bi morali biti široko razgledani in v eni osebi bi se morale združiti lastnosti filozofa, državnika, zgodovinarja in matematika (v tem vrstnem redu). Kratek teaser:

This insightful book looks at how mainstream economics’ quest for scientific certainty has led to a narrowing of vision and a convergence on an orthodoxy that is unhealthy for the field, not to mention the societies which base policy decisions on the advice of flawed economic models. Noted economic thinker Robert Skidelsky explains the circumstances that have brought about this constriction and proposes an approach to economics which includes philosophy, history, sociology, and politics.

Skidelsky’s clearly written and compelling critique takes aim at the way that economics is taught in today’s universities, where a focus on modelling leaves students ill-equipped to grapple with what is important and true about human life. He argues for a return to the ideal set out by John Maynard Keynes that the economist must be a “mathematician, historian, statesman, [and] philosopher” in equal measure.

ZDA so bile po »revolucionarni vojni« in zmagi nad britanskimi silami leta 1783 papirna konfederacija. Konfederacija s šibko vlado brez skupne valute, ki ni imela mandata za zadolževanje in za pobiranje davkov in ki ni bila sposobna niti plačevati svoje vojske. Finance konfederalne vlade so bile večinoma odvisne od prostovoljnih prispevkov posameznih držav.

Potem je na sceno prišel Alexander Hamilton, pravnik, ki se je proslavil kot poveljnik v bitkah proti Britancem, postal ustanovitelj ene najstarejših še delujočih ameriških bank in kongresnik. Kot zaupnik Georgea Washingtona je leta 1789 postal prvi ameriški finančni minister. Njegova vizija močne zvezne vlade z ustreznimi fiskalnimi in monetarnimi funkcijami po vzoru Britanije je bila v nasprotju z idejami južnih držav. Bitke med predstavniki držav v Kongresu in Senatu o možnosti zadolževanja in pobiranja davkov so se zdele breizhodne. Nato pa se je leta 1790 zgodil zgodovinski kompromis med Hamiltonom in Thomasom Jeffersonom, morda najpomembnejši v zgodovini ZDA. Hamiltonu je uspelo izpogajati povečanje suverenosti zvezne države nad državnim dolgom v zameno za to, da se glavno mesto ZDA iz New Yorka trajno prenese južneje, na mejo med Virginijo in Marylandom. Hamiltonu je v naslednjih letih uspelo tudi uvesti zvezne carine in davke ter ustanoviti dve centralni banki, s čimer so ZDA postale tudi monetarna in politična integracija.

No, danes nekateri »zgodovinski« dogovor med Emmanuelom Macronom in Angelo Merkel izpred treh tednov o ustanovitvi evropskega programa za obnovo vidijo kot tak hamiltonovski trenutek v zgodovini EU. Kot trenutek, ko se je evropska monetarna integracija prevesila tudi v fiskalno, čeprav na minimalističen način. Ključni del programa je prvi steber, uradno imenovan Recovery and Resilience Facility, katerega proračun naj bi znašal 560 milijard evrov, od tega 310 milijard evrov nepovratne pomoči, 250 milijard evrov pa kreditov državam članicam.

Nadaljujte z branjem→

Ameriški nemiri, sproženi s policijskim nasiljem nad črnskim prebivalstvom, imajo globoke ekonomsko – socialne korenine. Povprečno afroameriško gospodinjstvo zasluži tretjino manj od belega. Stopnja brezposelnosti med Afroameričani je dvakrat višja kot med belim prebivalstvom (predvsem zaradi večje stopnje prestajanja zaporne kazni). Povprečni Afroameričan ima le desetino premoženja belca. Korona kriza je razlike še povečala, predvsem pa je pokazala, da je stopnja smrtnosti med Afroameričani zaradi COVID-19 za 2 do petkrat višja, kar pa spet izhaja iz slabšega splošnega zdravstvenega stanja Afroameričanov.

In stopnja obsojenosti na zaporno kazen je med Afroameričani šestkrat višja kot med belim prebivalstvom, Afroameričani za isto kriminalno dejanje dobivajo daljše zaporne kazni. Vse to pa seveda kasneje vpliva na manjšo verjetnost, da bodo Afroameričani dobili službo, na večjo ponovitveno nevarnost, in na globoke dohodkovne in premoženjske razlike.

Toda v ozadju teh globokih razlik v dohodkih, premoženju in enakosti pred zakonom je izvorna, primarna neenakost v dostopu do osnovnih storitev – predvsem do zdravstva, šolstva in visokega šolstva. Brez rešitve tega primarnega problema, torej zagotovitve kvalitetnih javnih storitev za vse prebivalce in prenehanja elitizma, ni mogoče resno nasloviti posledic v oblikih ekonomskih, socialnih in družbenih razlik. Amerika potrebuje resno socialno revolucijo.

Nadaljujte z branjem→

Rudi Seljak je v Sobotni prilogi Dela dobro opisal pravne dileme glede postopkov zamenjave direktorja SURS. Opozoril je na negativne posledice načina zamenjave iz vidika verodostojnosti objavljenih statističnih podatkov v bodoče. Hkrati pa je opozoril na to, kako zlahka nekdo na visoki funkciji napačno interpretira statistične podatke (bodisi iz neznanja, bodisi iz politično-populističnih vzgibov). Podobno kot jaz pred enim tednom je opozoril, da Lahovnik ni imel nobene osnove za navedbe, da bi lahko k manjšemu padcu BDP v prvem četrtletju pripomogli vladni ukrepi.

Ker je vlada političen organ, ta zapis pa noče polemizirati na politični ravni, se obračam na vodjo strokovne skupine in njegove vrhunske ekonometrike in jih sprašujem: Ali se, gospodje, sploh zavedate, kaj ste s svojim dejanjem povzročili? Ali se zavedate, da ste z izsilitvijo problematične, mogoče celo nezakonite razrešitve z eno samo potezo uničili dvajset, trideset let truda vseh, ki delujemo na področju uradne statistike in se neprestano trudimo za popolno strokovno neodvisnost? Puff … z eno potezo je šlo vse v zrak. Težko se bo zdaj znebiti videza pristranskosti. Vsaj v bližnji prihodnosti, dokler bo na oblasti vlada, ki je zamenjavo izvedla, bo vsak objavljen podatek lahko zbujal dodaten dvom o njegovi verodostojnosti.

…

Torej, od zdaj naprej lahko pričakujemo, da bosta vsak podatek in njegova interpretacija deležna še posebne kritične presoje zainteresirane javnosti. Politično neustrezna interpretacija statističnega podatka je v resnici prav tako nevarna kot neustrezen podatek sam. Saj navsezadnje za primer vprašljive uporabe naših podatkov ni treba iti daleč.

Nadaljujte z branjem→

Springsteenova izjemna glasbena upodobitev zgodbe o policijskem nasilju – o uboju 23-letnega imigranta Amadouja Dialla iz Gvineje, ki so ga – neoboroženega – prerešetali štirje policisti z 41 streli.

.

Nadaljujte z branjem→

Težko je reči, da je sedanja vlada popolnma neučinkovita. Je izjemno učinkovita – v napačnih smereh. Pri menjavah vodilnih v ključnih institucijah. Pri nastavljanju ljudi na čelo ključnih institucij, ki imajo vsi, praktično brez izjeme, kriminalno ali vsaj moralno hudo sporno zgodovino. Pri korupciji in klientelizmu. V boju proti medijem. Pri širjenju sovraštva in nestrpnosti, …, In pri širjenju slabega slovesa v tujih medijih.

Nazadnje nas je ta nova vlada, končno, prinesla tudi v The Economist, liberalni tednik s 170-letno tradicijo. Na žalost tja nismo prišli zaradi pozitivnega primera uspešnosti, pač pa kot zaščitniki pred “barbari na vratih” EU. Kot Obanova druga enklava sredi Evrope.

No, te “časti” nam res ne bi bilo treba.

But its politics are ugly. Its society is riven by divisions as deep as those elsewhere in Europe. Anuska Delic, an investigative reporter who in 2011 exposed neo-Nazi links to Mr Jansa’s party, says he is bent on making the country another “illiberal democracy” in the mould of neighbouring Hungary under his friend Viktor Orban.

If that were to happen, it would be unlikely to do so quickly, since Mr Jansa has only a wafer-thin majority in parliament. In any event, like Mr Orban, he reckons he knows who his enemies are—and is determined to bring them down.

First in his line of fire are Slovenia’s public broadcaster and parts of the press. Some of the media outlets that support him are part-owned by Hungarian friends of Mr Orban. Among their targets, as in Hungary, is the liberal billionaire philanthropist George Soros. Another butt of Mr Jansa’s hostility is the judiciary. “Key functions” of it, he says, are controlled by people determined “to protect the elite, the deep state, economic crime and tycoon networks”. They are an “octopus of clientelism”. Every Friday several thousand people, fearing a slide into autocracy, protest against him by biking around Ljubljana, the capital.

Nadaljujte z branjem→