Drago Babič

Izgorevanje in kemijska predelava fosilnih goriv povzroča 87% vseh antropogenih emisij toplogrednih plinov (TGP), zato je za uspeh boja proti podnebnim spremembam ključno, da njihovo uporabo opustimo. Nadomestimo jih lahko z naslednjimi energetskimi in snovnimi viri ter ukrepi:

1. Racionalna raba energije in surovin

Nedvomno je varčevanje z energijo in surovinami na prvi pogled najbolj primeren način za zmanjšanje emisij TGP. Vendar zahteva precejšna vlaganja in tehnološke spremembe v proizvodnji in uporabi energije ter predelavi surovin, zato ni vedno najhitrejša in najlažja pot do razogljičenja družbe.

Nadaljujte z branjem→

Že sicer star dokumentarec (2016) o ameriškem kibernetskem napadu na iranski program bogatenja urana (virus Stuxnet) in začetku mednarodne kibernetske vojne. Je pa aktualen iz treh vidikov. Prvič, če je mogoče sprogramirati računalniški virus, črva, ki se vgnezdi in nato sproži točno določene operacije, ali je mogoče sprogramirati tudi biološki virus, ki ima učinek le na določene skupine ljudi? Drugič, če se je operacija Olimpijske igre (kodno ime operacije z virusom Stuxnet) kot bumerang vrnila k izvoru te operacije (iranska povračilna opozorilna kibernetska napada v ZDA), ali je mogoče, da se je isto zgodilo tudi z virusom, ki nam zdaj greni življenje? In tretjič, je Zahod po obeh “bumeranških virusnih izkušnjah” zrel za premirje in mednarodni sporazum o prepovedi uporabe tovrstnega biološkega orožja?

Seveda gre pri obojem najbrž samo za fikcijo.

Dirk Niepelt & Martín Gonzalez-Eiras sta razvila model epidemije, v katerem analizirata optimalno strategijo ukrepov v času, ko je na voljo cepivo. Rezultati so zanimivi in jih lahko povzamemo kot “hitrost cepljenja narekuje ostrino lockdowna”. Torej če je cepivo polno dostopno in vlada učinkovito (hitro) cepi prebivalstvo, je smiseln oster, vendar sorazmerno kratek lockdown. Če pa proces cepljenja poteka počasi in se raztegne čez dolgo obdobje, pa lockdown ni smiseln. V primeru mutacij virusa ali manjše učinkovitosti cepiva pa je smiselna strategija občasnega zapiranja in odpiranja.

Seveda pa so to samo rezultati modela, ki so tako dobri kot njegove predpostavke in sposobnost modeliranja dinamike epidemije in gospodarstva. V vsakem primeru pa morajo vlade upoštevati negativne eksternalije dolgih lockdownov na prebivalstvo in gospodarstvo. Dolgi lockdowni pomenijo izgubo služb, izgubo socialne varnosti, povečane psihične težave zaradi zmanšanja socialnih stikov in povečane negotovosti, pomenijo večjo samomorilnost in povečano nasilje znotraj družin, pomenijo poslabšanje javnega zdravja zaradi neizvajanje medicinske diagnostike, pomenijo več smrti zaradi nezdravljenja drugih bolezni in pomenijo pandemijsko utrujenost in upor med ljudmi. Slednja pa lahko privede ne samo do nespoštovanja ukrepov, ampak tudi do socialnih nemirov in politične nestabilnosti. Gre za velike stranske učinke lockdowna, ki so v primeru značilnosti Covid-19 epidemije lahko bistveno večji od njegovih preventivnih učinkov.

Pomembno je izbrati pravo strategijo, optimalne ukrepe, ki zaščitijo najbolj ranljive skupine, hkrati pa omogočajo čim bolj polno odprtje javnega življenja in varno izvajanje vseh gospodarskih dejavnosti (ob seveda spoštovanju vseh zaščitnih protokolov). Upam, da bo nova vlada dobila priložnost, da zavoženo strategijo sedanje vlade postavi na bolj razumne in strokovno podprte temelje. Nadaljujte z branjem→

V ponedeljek, 11. januarja 2021, se je ponovno sestala posvetovalna skupina za obvladovanje epidemije Covid-19 pri Koaliciji ustavnega loka. Pridružil se ji je tudi kandidat za mandatarja Karl Erjavec.

Posvetovalna skupina je ocenila, da je zamujanje s strategijo cepljenja le zadnji pokazatelj tega, da se vlada ukrepov loteva napačno: brez upoštevanja vseh strok in brez zadostnih podatkov. Zato državljanom tudi ne zna pojasniti razlogov za posamezne ukrepe, kar je prvi predpogoj za njihovo upoštevanje.

Člani skupine so se zavzeli za dosledno spoštovanje vseh udeleženih strok, od epidemiologov in strokovnjakov za javno zdravje do ekonomistov in psihologov, ter za odprto, vključujočo in spoštljivo komunikacijo z državljani.

Predstavitev vladnega načrta cepljenja je absolutno prepozna, saj bi se vse kadrovske in prostorske kapacitete morale načrtovati bistveno prej. Delovna skupina poziva k pripravi centralne evidence naročanja na cepljenje, ne pa, da vsak zdravstveni dom razvija svojo e-aplikacijo: treba je uporabiti najboljšo prakso e-aplikacije za naročanje in jo prenesti na vse lokalne zdravstvene centre.

Nadaljujte z branjem→

Pogovor v organizaciji STA s tremi top strokovnjaki:

• Alojz Ihan, predstojnik Katedre za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani,
• Roman Jerala, vodja Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu, in
• Mario Fafangel, predstojnik Centra za nalezljive bolezni Nacionalnega inštituta za javno zdravje

Branko Gabrovec

Epidemija je v vseh merilih, svetovnem in domačem, razgalila uspešne in manj uspešne primere vodenja zdravstvenih sistemov in državnih politik. Med slednje se žal uvrščamo tudi mi. Vsi smo z grozo spremljali nove primere okužb, polnjenja bolnišnic in številne smrti. V tem merilu, v odstotkih, smo na samem vrhu sveta. Danes pod vplivom pandemske izčrpanosti postajamo vse bolj apatični, prehitro se navajamo na novo normalnost, v ozadju katere pa niso samo številke pač pa ljudje. Nam je vseeno, da nas je zapustilo toliko starejših svojcev, ki bi lahko bili z nami še dolgo časa? Očitek, da smo izvedli tako imenovani gerontocid, se zdi upravičen.

Kaj se je zgodilo od prvega vala epidemije do drugega? Kaj smo storili? Smo se primerno pripravili? Smo pripravili dovolj bolnišničnih kapacitet? Morda pripravili jasen načrt ukrepanja v domovih starejših občanov?

Nadaljujte z branjem→

Kljub 10-tedenskemu lockdownu slovenski drugi val epidemije že 8 tednov vztraja na platoju okrog 20,000 okuženih in povprečnega dnevnega prirastka nekaj pod 1,500. V drugih državah, ki so uvedle lockdowne pred nami (Irska, Češka, Francija) ali istočasno z nami (Avstrija, Belgija, Nemčija), je prirast okužb hitro upadel (po ponovnem odprtju v začetku decembra je v Češki in Irski sicer število okužb spet eksplodiralo). Ta manjša učinkovitost v zamejevanju epidemje v Sloveniji govori o tem, da je v dizajnu slovenskega vladnega lockdown pristopa prisotna neka velika sistemska napaka. Vladni ukrepi kljub omejitvam gibanja med občinami, kljub nošenju mask tudi na prostem, kljub prepovedi zbiranja, kljub zaprtju vseh nenujnih trgovin, kljub zaprtju vrtcev in šol in kljub policijski uri ne uspejo obrniti krivulje epidemije navzdol.

Nadaljujte z branjem→