Kaj imajo skupnega Emmanuel Macron, Benjamin Netanyahu, Justin Trudeau, Pete Buttigieg, Yoon Suk-yeol, Larry Page, Sergey Brin, Changpeng Zhao, Sam Bankman-Fried, Kanye West, Volodymyr Zelensky …? Vsi so otroci akademikov. Ob domači kuhinjski mizi so se nalezli idej staršev. Večinoma so liberalci, navajeni, da ne obstajajo absolutne resnice, ker se “resnica” skreše v težkih debatah. Razen nekaterih, ki so vrednostno zašli ali pa konsekventno implementirajo ideje svojih staršev, kot denimo Natanyahu.
Zanimivi sta še dve kruti resnici. Prva je, da so otroci akademikov nekako skeptični do učinkovitosti širjenja idej svojih staršev, ker je doseg teh idej izjemno majhen, saj akademski članek prebere nekaj deset ljudi, v zelo dobrem primeru nekaj sto, v najboljšem in zelo redkem primeru pa nekaj tisoč ljudi. (Jaz imam srečo, da je abstract mojega najbolj branega akademskega članka (registrirano) prebralo nekaj čez 4,700 ljudi, članek je downladalo nekaj čez 1,700 ljudi, citiralo pa ga je 535 ljudi. Kar je za akademske standarde dovolj, da prideš med top 10% najbolj citiranih. Toda članke na mojem blogu, in to v majhni Sloveniji, dnevno prebere več ljudi, kot se je akademskim kolegom globalno zdelo vredno downladati moj najbolj brani akademski članek. Pa sem med 10% najbolj citiranih ekonomistov na svetu). Zato se otroci akademskih staršev običajno raje odločijo za kakšen bolj praktičen poklic oziroma za širitev teh idej prek implementacije v praksi. Denimo v politiki.
Druga kruta resnica pa je, da je akademski poklic vedno manj cenjen in da so profesorji relativno bedno plačani glede na ostale poklice in glede na prejšnje čase. Zato se njihovi otroci spreminjajo v jezne potomce lumpen-intelektualcev, ki zares želijo spremeniti ta “krivični svet”. Zato se pazite otrok akademikov!



You must be logged in to post a comment.