Podrobnosti, ki v zvezi s sekularnim padajočim trendom profitabilnosti ameriškega kapitala (glejte sosednji članek Michaela Robertsa) najbolj padeta v oči, sta najprej padajoča profitabilnost “produktivnega kapitala”, torej profitabilnost v nefinančnem sektorju. Ta se je v zadnjih 75 letih zmanjšala za tretjino (iz približno 20% na 14%). Največji padec profitabilnosti sovpada z obdobjem porasta cen surovin, predvsem energentov (v 1970-ih). Hkrati je zanimivo, da se profitabilnost ameriškega produktivnega sektorja ni stabilizirala ali povečala kljub intenzivni globalizaciji v zadnjih treh desetletjih, ko so ameriške korporacije proizvodnjo prenesle v tujino, doma pa obdržale najbolj dobičkonosne dele verige vrednosti (razvoj, distribucija, prodaja, finance).

Druga zanimivost je porast deleža “parazitskega kapitala”, t.j. finančnega kapitala v skupnem dobičku. Ta se je v zadnjih 75 letih povečal za 4-krat (iz približno 5% na 20%).

Finančni kapital po Marxu ne ustvarja nove vrednosti, pač pa le parazitira na vrednosti, ki jo ustvarja delo.

No, jaz tukaj ne bi bil tako dogmatičen, saj tudi kapital (in znotraj njega finančni kapital) prispevata k ustvarjanju nove vrednosti, saj brez njiju proizvodnje ne bi bilo mogoče organizirati. Problem pa je, da imajo lastniki kapitala tendenco “stiskanja stroškov” v produktivnem delu verige vrednosti (in to predvsem pri stroških dela), medtem ko se je zahtevan delež dobičkov za lastnike kapitala okrepil.

Hkrati pa se je razbohotilo finančno posredništvo, ki pa je navadno mešanje megle in praktično skoraj povsem nepotrebno. Ne govorimo o bančništvu, ki opravlja koristno funkcijo financiranja proizvodnje in nepremičninskega trga, pač o kapitalu, ki se obrača na finančnih, valutnih in blagovnih trgih ter kripto shemah. In to je ta parazitski kapital.

Ta del je približno 6-krat večji od celotnega ustvarjenega globalnega BDP. Ta del ne ustvarja praktično nobene vrednosti. Seveda povečuje vrednost premoženja za tiste, ki imajo finančne presežke, vendar to premoženje ostaja v finančni obliki ter večinoma registrirano v davčnih oazah. Nima pa skoraj nobene produktivne vrednosti, saj je sloj premožnih izjemno majhen in tudi če ima vsak izmed njih po tri vile in 20 prestižnih avtomobilov ter luksuzno jahto, je skupni prispevek k agregatnemu povpraševanju zelo majhen. Praktično zanemarljiv. Zato ne bi opazili, če tega parazitskega kapitala nenadoma ne bi bilo več. Če bi nekdo povsem zbrisal to finančno “premoženje”, ki se vrti na borzah.