Težko je preprečiti slabim fantom, da bi umetno inteligenco uporabili za slabe stvari

Geoffrey Hinton was an artificial intelligence pioneer. In 2012, Dr. Hinton and two of his graduate students at the University of Toronto created technology that became the intellectual foundation for the A.I. systems that the tech industry’s biggest companies believe is a key to their future.

V bistvu ni nobene skrivnosti. Javni dolg (glede na BDP) hitreje upada, čim višja je stopnja gospodarske rasti. V spodnji sliki je bil javni dolg konec leta 2022 v Grčiji in Portugalski nižji kot pred epidemijo Covid (konec leta 2019), ker se je v obeh državah BDP močno povečal. In to je ključna razlika glede na Veliko Britanijo in Nemčijo, ki se ubadata s precej povišanimi ravnimi dolga.

Javnega dolga ne znižuje absolutno zmanjšanje zadolženosti (poskušajte najti takšno državo kjerkoli v svetu, good luck!), ampak s hitrejšo rastjo BDP! Torej javnega dolga ne znižuje zmanjševanje števca (D v kvocientu D/BDP), pač pa hitrejša rast imenovalca (BDP) od števca D. Drugače povedano, pomembno je, kaj naredimo z zadolževanjem in kako dobri smo, da z njim pospešimo gospodarsko rast. Zmagovalcev ne najdemo med “šparovnimi”, ampak tistimi, ki tečejo hitreje!

Zato je takšna neumnost, ker Nemčija zahteva zaostrovanje fiskalnih pravil, namesto da bi najprej pri sebi rešila problem (pre)nizke gospodarske rasti.

Učna ura zgodovine skozi prizmo ameriških interesov

Spodnji graf je eden najbolj fascinantnih grafov, kar sem jih videl. Če projicirate stopnjo gospodarske rasti Nemčije med letoma 1901 in 1913 do konca dvajsetega stoletja, lahko zelo dobro napoveste, kje se bo nahajala združena Nemčija glede BDP čez 100 let. In to kljub številnim gromozanskim šokom vmes – kljub prvi svetovni vojni, weimarski krizi s hiperinflacijo in nato deflacijo, drugi svetovni vojni, in razdelitvi Nemčije po letu 1945. Kot da zgodovina ne bi bila pomembna.

Nadaljujte z branjem→

Vzpon Kitajske se zdi zgodovinsko največja strateška napaka ameriške politike. Ostale konkurenčne države za prevzem globalnega vodstva so ZDA sproti izločile. Sovjetsko zvezo s totalnimi sankcijami in dolgoročnim izčrpavanjem, Japonsko s prisilo v revalvacijo jena in »prostovoljnimi« izvoznimi omejitvami, države EU pa so se same izločile z uvedbo destruktivnega evra. Toda Kitajska se je izmuznila.

Kitajska se je izmuznila, ker so jo ameriške oblasti podcenjevale. Po smrti Mao Tse Tunga leta 1976 in po tem, ko je njegov naslednik Deng Xiaoping leta 1978 napovedal reforme in s »politiko odprtih vrat« sprostil možnosti za tuja vlaganja, je v začetku leta 1979 ameriška administracija z veseljem vzpostavila diplomatske odnose s Kitajsko. V medsebojnih odnosih je uveljavila politiko »ene Kitajske«, torej priznavanje, da je Tajvan del Kitajske. Ob interesu rušenja socializma sta prevladala gospodarski interes in korporativni pohlep ter zameglila politično presojo.

Nadaljujte z branjem→

Tri desetletja nazaj so washingtonske institucije (IMF in Svetovna banka) v okviru iniciative ameriškega State departmenta inicirale t.i. Washingtonski konsenz, to je niz priporočil za optimalne  ekonomske politike (od privatizacije, liberalizacije trgovine in investicij do vzdržnih fiskalnih politik). Ena izmed ključnih priporočenih politik je bila prosta trgovina, ki naj bi bi bila optimalna za hitrejši gospodarski razvoj. Tri desetletja kasneje so ZDA oblikovale “nov Washingtonski konsenz“, v katerem ni več prostora za popolnoma prosto trgovino in investicije, pač pa je odkrito protekcionističen in temelji na konceptu “nacionalne varnosti”. Torej ZDA so odstopile od koncepta, ki so ga oblikovale, ki so ga pridigale drugim in ki so ga zahtevale od vseh držav. Kot pravi Edward Luce v Financial Timesu: “včerajšnja ameriška ortodoksija se je sprevrgla v herezijo.

In namesto odprtosti se ZDA zadnje desetletje dejansko zapirajo, in to pospešeno. Uvedle so carine na uvoz, ne podaljšujejo izteklih sporazumov o znižanih carinah za države v razvoju (GSP), niso del regionalnih trgovinskih integracij (nekdanji Trans‐​Pacific Partnership, ki se je po umiku ZDA preoblikoval v Comprehensive and Progressive Trans‐​Pacific Partnership), sprejele so zelo protekcionistične zakone, ki močno subvencionirajo domačo proizvodnjo in spodbujajo povratek podjetij nazaj v ZDA (Chips Act, Inflation Reduction Act) itd. Problem tega ameriškega zapiranja je, da je prizadel vse države, najbolj pa države v razvoju. In te države se obračajo h glavnemu konkurentu ZDA – Kitajski, ki je oblikovala lastne regionalne in bilateralne trgovinske sporazume. Kitajska pospešeno nase navezuje azijske, afriške in latinskoameriške države. V zadnjem desetletju je postala največji trgovinski partner in največji investitor v večini teh držav (glejte slike na koncu članka). Kitajska je zasedla prostor, ki so ga ZDA prostovoljno izpraznile.

In kot je Larry Summers citiral afriškega politika: Od Kitajske dobimo letališče, od ZDA pa pridige”. Toda ZDA so se izkazale ne samo kot povsem neverodostojne v svojih pridigah, pač pa škodljive za razvoj tretjih držav. Kitajska se zanje kaže kot bolj koristna naveza.

Nadaljujte z branjem→

Kitajska naj bi razočarala ZDA. ZDA so jo spustile v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO), kar je prineslo znižanje uvoznih carin na kitajske izdelke na enako raven kot denimo na uvoz evropskih proizvodov na ameriški trg, nato pa se Kitajska ni obnašala po pričakovanjih. Kot pravi Stephen Roach, pri čemer pa ne vem, ali misli resno ali pa je samo sarkastičen:

»ZDA so odprle svoj trg za kitajske izdelke, Kitajska pa je prelomila svojo obljubo, da bo postala kot ZDA«.

»Postati kot ZDA« najbrž pomeni, postati liberalna demokracija kot ZDA. In iz tega razočaranja naj bi sledile ameriške akcije proti Kitajski (od pritoževanja nad kršenjem pravic manjšin do nedemokratičnosti kitajskega režima). Kar so seveda za ušesa privlečeni “argumenti”.

Dejstvo je, da je Kitajska gospodarsko in tehnološko postala premočna in da, kot je povedal državni sekretar Alan Blinken lani, ima željo in sposobnosti postati svetovna velesila in ogroziti primat ZDA. Zato finančna ministrica Janet Yellen govori o nacionalni varnosti in primatu nacionalne varnosti nad gospodarskimi vidiki.

Nadaljujte z branjem→

Aplikacije, ki temeljijio na generativnih algoritmih UI so lahko zelo koristne, lahko pa tudi zelo uničevalne. Če nad njimi ni kontrole. In trenutno se zdi, da je zadeva prepuščena podjetnim inovatorjem. Spodaj je dobra nit Maxa Roserja, duše portala Our World in Data.

Why does powerful Artificial Intelligence pose a risk that could make all of our lives much, much worse in the coming years?
There are many good texts on question, but they are often long.
🧵I’m trying to summarize the fundamental problem in a brief Twitter thread.

The fundamental reason is that there is nothing more dangerous than intelligence used for destructive purposes.

Some technologies are incredibly destructive. Nuclear bombs for example.
If used, they would kill billions of us.
ourworldindata.org/nuclear-weapon…

But in the bigger picture nuclear weapons are a downstream consequence of intelligence.
No intelligence, no nuclear weapons

Nuclear weapons: Why reducing the risk of nuclear war should be a key concern of our generation The consequences of nuclear war would be devastating. Much more should – and can – be done to reduce the risk that humanity will ever fight such a war. https://ourworldindata.org/nuclear-weapons-risk

Nadaljujte z branjem→