Vzpon Kitajske se zdi zgodovinsko največja strateška napaka ameriške politike. Ostale konkurenčne države za prevzem globalnega vodstva so ZDA sproti izločile. Sovjetsko zvezo s totalnimi sankcijami in dolgoročnim izčrpavanjem, Japonsko s prisilo v revalvacijo jena in »prostovoljnimi« izvoznimi omejitvami, države EU pa so se same izločile z uvedbo destruktivnega evra. Toda Kitajska se je izmuznila.

Kitajska se je izmuznila, ker so jo ameriške oblasti podcenjevale. Po smrti Mao Tse Tunga leta 1976 in po tem, ko je njegov naslednik Deng Xiaoping leta 1978 napovedal reforme in s »politiko odprtih vrat« sprostil možnosti za tuja vlaganja, je v začetku leta 1979 ameriška administracija z veseljem vzpostavila diplomatske odnose s Kitajsko. V medsebojnih odnosih je uveljavila politiko »ene Kitajske«, torej priznavanje, da je Tajvan del Kitajske. Ob interesu rušenja socializma sta prevladala gospodarski interes in korporativni pohlep ter zameglila politično presojo.

Kitajska je kontrolirano dovolila skupna tuja vlaganja najprej na jugovzhodni obali v posebnih ekonomskih conah s posebnim protržnim režimom, po velikem uspehu teh pa je postopno dovoljevala širjenje tujih vlaganj in tržnega načina poslovanja tudi v notranjost države. Ameriška podjetja podjetja so postopno vzljubila kitajski neoliberalni režim z nizko ceno in popolno disciplino delovne sile ter fleksibilnostjo podjetniškega okolja. Kitajska je postala raj za izvozno proizvodnjo. Ameriška politika je najprej vsako leto odobravala poseben režim izjem pri uvozu na Kitajskem izdelanih proizvodov. Nakar je v času Clintonove administracije Kitajska izpogojevala vstop v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO), s čimer so bili kitajski izdelki pri uvozu v ZDA enako obdavčeni kot japonski ali evropski. Ameriška podjetja so zaprla domačo proizvodnjo in jo množično prenesla v Kitajsko.

Ameriške oblasti so pričakovale, da bodo Kitajsko postopno politično obvladale in nadzirale njen gospodarski razvoj. Toda kitajska partija je nadmudrila ameriški korporativni pohlep in politični imperializem. S kontroliranim odpiranjem gospodarstva, z ogromnimi vlaganji v infrastrukturo in znanje ter načrtnim kopiranjem tuje tehnologije in paradržavnim financiranjem novih podjetij v strateških panogah so kitajska podjetja postopno tehnološko dohitela in prehitela ameriška. Vmes pa so kitajska državna podjetja pokupila večino globalnih strateških virov za proizvode prihodnosti.

V času Obamine administracije so zazvonili alarmi, Trump je uvedel trgovinske omejitve, Biden pa tehnološke sankcije. Vendar prepozno. Kitajska je postala globalna gospodarska velesila, največji trgovinski partner za večino držav, čimer je lahko začela zaračunavati izvoz in uvoz v juanih namesto v dolarjih. S tem je ogrozila ameriški globalni gospodarski primat in primat dolarja kot svetovne rezervne valute. Bidenova administracija zdaj poskuša v obupu sprovocirati Kitajsko, da napade Tajvan, s čimer bi jo lahko sankcionirala tako kot Rusijo.

Toda je Kitajsko sploh še mogoče zaustaviti? Finančna ministrica ZDA Janet Yellen je prejšnji teden poskusila določiti demarkacijsko črto za Kitajsko, ki jo slednja mora spoštovati, sicer se bo soočila z velikimi sankcijami. Postavila je dva pogoja. Prvi je določen v stavku: »Kitajska gospodarska rast ni nujno nezdružljiva z gospodarskim vodstvom ZDA.«

Če prevedemo, Kitajska se lahko gospodarsko razvija in raste, dokler ne ogrozi ameriške gospodarske dominacije. Toda Kitajska je to že zdavnaj naredila. Je daleč največja gospodarska velesila, merjena po obsegu BDP, je absolutno največja trgovinska velesila, za večino držav je največji trgovinski partner, tehnološko je prehitela ZDA na mnogih področjih, je prva velesila glede sodobnih zelenih tehnologij (proizvodnja solarnih panelov, proizvodnja baterij, proizvodnja električnih avtomobilov itd.) in ima monopol nad vsemi ključnimi inputi za zelene tehnologije (od litija do redke zemlje, prek Rusije pa tudi kobalta, mangana itd.), tudi glede aplikacij umetne inteligence Kitajska prevzema vodstvo. Torej, kako naj Kitajska ne bi ogrozila ameriške gospodarske dominacije?

Še več, ker je Kitajska že prevzela gospodarsko dominacijo v svetu in jo zacementirala z bilateralnimi političnimi dogovori z državami BRICS in večino držav v razvoju, je bila Yellenova prisiljena postaviti še drugi pogoj: »Kot v vseh naših zunanjih odnosih je tudi v naših odnosih s Kitajsko nacionalna varnost izjemnega pomena.«

Nacionalna varnost je stvar definicije. In problem tega pogoja je, kot pravi ekonomski zgodovinar Adam Tooze, da so ZDA svojo nacionalno varnost opredelile na planetarni ravni. Po tem konceptu lahko vse in vsakdo ogrozi ameriško nacionalno varnost. Za ZDA je med »najbolj perečimi vprašanji nacionalne varnosti« Amerike obramba Ukrajine pred rusko agresijo, zato vsakomur, ki ne spoštuje ameriških sankcij proti Rusiji, grozijo enake sankcije. Podobno, ker ZDA želijo “kitajski vojski” odreči nekatere tehnologije, so uvedle sankcije in trgovinske omejitve vsem, ki bi kitajskim podjetjem prodajali čipe in tehnologijo za proizvodnjo čipov. Čeprav se skriva za izgovorom glede kitajske vojske, ameriško administracijo dejansko skrbi civilna uporaba čipov, saj s tem Kitajska tehnološko in gospodarsko izriva ZDA.

Torej, ameriške omejitve za kitajski gospodarski razvoj so, prvič, da Kitajska ne sme ogroziti ameriške gospodarske dominacije, in drugič, da na nobenem področju ne sme biti boljša od ZDA, ker bi s tem ogrozila ameriško nacionalno varnost. Zveni shizofrenično, toda v resnici gre za običajni življenjski cikel. Gledamo alfa samca, ki želi na izteku svoje dobe kljub pešajoči moči prestrašiti in pregnati mlajše, spretnejše in močnejše pretendente.

Vendar je za to že prepozno. ZDA v aroganci prizadetega ponosa ne vidijo, da ne morajo več enostransko določati pogojev mirne koeksistence. Vizija, v kateri si ZDA prisvajajo pravico, da določijo, katera pot kitajske gospodarske rasti je in katera ni sprejemljiva, ne more biti osnova za mir. Ostareli alfa samec se bo moral zadovoljiti z zelo zmanjšanim teritorijem. Sicer bomo imeli vojno.

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku