Spodaj je odlomek iz nove knjige švicarskega polkovnika Jacquesa Bauda “The Russian Art of War: How the West Led Ukraine to Defeat“, ki za razliko od “wishhul thinkinga” in neosnovane propagande zahodnih analitikov in “analitikov” rusko “posebno vojaško operacijo” analizira iz vidika ruske vojaške doktrine. Samo na ta način je mogoče razumeti rusko strategijo, operativne akcije in taktično uporabo orožja za dosego političnih ciljev. Kdor ne razume načina razmišljanja in strategije nasprotnika, ne more zmagati vojne z njim. Jacques Baud je nazorno pokazal, kako so ZDA z nerazumevanjem ali ošabnim omalovaževanjem ruske vojaške doktrine Ukrajino zapeljale v vojno z Rusijo in jo pahnile v popoln poraz, ki je bil absolutno predvidljiv od prvega dne vojne.

Razumevanje ruske vojaške doktrine omogoča razumeti, kako je (bo) Rusija z operativnimi uspehi na koncu uspela izbojevati strateško zmago, ki bo mnogo večja od začetnih ciljev vojaške operacije. (Da ne bo pomote: jaz ne navijam za to, gre pač za naravni tek zadev, ki ga je treba razumeti; in kdor se ne potrudi razumeti, nima pravice, da bi njegovo mnenje resno obravnavali)

Opozarjam, gre za dolgo, vendar zanimivo branje. Nekaj odstavkov sem izpostavil.

___________

Russian Military Thought

Throughout the Cold War period, the Soviet Union saw itself as the spearhead of a historical struggle that would lead to a confrontation between the “capitalist” system and “progressive forces.” This perception of a permanent and inescapable war led the Soviets to study war in a quasi-scientific way, and to structure this thinking into an architecture of military thought that has no equal in the Western world.

The problem with the vast majority of our so-called military experts is their inability to understand the Russian approach to war. It is the result of an approach we have already seen in waves of terrorist attacks—the adversary is so stupidly demonized that we refrain from understanding his way of thinking. As a result, we are unable to develop strategies, articulate our forces, or even equip them for the realities of war. The corollary of this approach is that our frustrations are translated by unscrupulous media into a narrative that feeds hatred and increases our vulnerability. We are thus unable to find rational, effective solutions to the problem.

The way Russians understand conflict is holistic. In other words, they see the processes that develop and lead to the situation at any given moment. This explains why Vladimir Putin’s speeches invariably include a return to history. In the West, we tend to focus on X moment and try to see how it might evolve. We want an immediate response to the situation we see today. The idea that “from the understanding of how the crisis arose comes the way to resolve it” is totally foreign to the West. In September 2023, an English-speaking journalist even pulled out the “duck test” for me: “if it looks like a duck, swims like a duck and quacks like a duck, it’s probably a duck.” In other words, all the West needs to assess a situation is an image that fits their prejudices. Reality is much more subtle than the duck model….

The reason the Russians are better than the West in Ukraine is that they see the conflict as a process; whereas we see it as a series of separate actions. The Russians see events as a film. We see them as photographs. They see the forest, while we focus on the trees. That is why we place the start of the conflict on February 24, 2022, or the start of the Palestinian conflict on October 7, 2023. We ignore the contexts that bother us and wage conflicts we do not understand. That is why we lose our wars…

Nadaljujte z branjem→

Averzija do dolga je v Nemčiji povzročila, da se je v treh desetletjih kvaliteta javne infrastrukture drastično poslabšala, da zaradi tega prihaja do velikih zamud v železniškem potniškem prometu, da ni dovolj vlaganj v električno omrežje in telekomunikacijska omrežja in da v Nemčiji ne vedo, kako bi financirali vlaganja v zeleni prehod. Nemška vlada si je leta 2009 z dolžniško zavoro (strukturni deficit v proračunu v višini največ 0.35% BDP, kar omejuje letne zadolžitve vlade) zataknila zanko okrog vratu. Da bi se izognile tej zanki, so nemške vlade ustanovile posebni izvenproračunski sklad za financiranje investicij, kar pa je lani nemško ustavno sodišče ugotovilo kot protiustavno.

In potem pridemo do paradoksa, ki to ni. Zadnja anketa javnega mnenja je pokazala, da 61 % Nemcev želi ohraniti dolžniško zavoro v sedanji obliki, le 35 % pa si želi njeno omilitev. Rezultati ankete med nemškimi ekonomisti so bolj uravnoteženi (48 % jih je za ohranitev sedanje oblike dolžniške zavore, 50% pa jih je za njeno reformo ali popolno odpravo), vendar še vedno dokaj v skladu z nemško filozofijo varčevanja.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V zadnjih tednih je predlagano povišanje davčne stopnje na dobiček (natančneje: stopnje davka od dohodka pravnih oseb – DPPO) ena najbolj pogosto obravnavanih tem. Gospodarske razmere se nedvomno poslabšujejo in vsako povečanje davčne obremenitve, pogoje poslovanja podjetij dodatno poslabšuje. Pa tudi nasploh vsako povišanje davčnih stopenj pri plačnikih davka vedno naleti na odpor in pri tem iščejo razne argumente, s katerimi dokazujejo neupravičenost povečanja davčnih obremenitev.

V tem tekstu se ne bom opredeljeval, ali je predlagani dvig davčne obremenitve upravičen ali ne, ker lahko o tem vsak dan prebiramo argumente za in proti. Za lažje razumevanje nastale situacije pa želim prikazati nekaj podatkov glede obdavčevanja dobička v svetu in pri nas. Seveda je tudi navajanje podatkov vedno lahko tudi ciljno usmerjeno. Izberemo predvsem tiste številke, ki podkrepljujejo naše stališče in temu se pač ne moremo v celoti izogniti. A v nadaljevanju so zbrani podatki, ki vsaj približno nevtralno prikazujejo razmere v Sloveniji in tudi širše, čeprav bi tudi ta pogled lahko razširili v celotno sliko obdavčevanja, kjer bi se zopet srečali s širokim naborom različnih pogledov. Od tistih, ki nasprotujejo vsakršnim davkom in dokazujejo, kako so ti višji kot v okolju in namenjeni samo plačevanju vseh neracionalnosti države, do tistih, ki navajajo primerjave, da je veliko naših davčnih obremenitev pravzaprav nižjih glede na druge države EU. A kot rečeno, poglejmo nekaj konkretnih številk na temo davka na dobiček.

Nadaljujte z branjem→

ZDA imajo številne težave (od neznosne neenakosti in kriminala, disfunkcionalnega zdravstva do disfunkcionalnega političnega sistema), toda kriza z opiodi je zahrbtna bolezen, ki pospešeno razkraja ameriško populacijo. Ne zgolj posameznike in družine, pač pa skupnosti. Na dan prihajajo znanstveni članki in številni procesi, ki dokazujejo, da imajo antidepresivi značilen vpliv na povečano agresivnost ljudi, kar bi lahko bila tudi razlaga za porast masovnih streljanj po šolah, supermarketih itd.

Spodaj je znaimiv film Crisis iz leta 2021 na to temo krize opioidov (le happy-end konec se zdi pocukran in nerealističen).

Tom Stevenson, avtor “Someone Else’s Empire: British Illusions and American Hegemony“, zavrača trditev, da v zadnjem desetletju moč ameriškega imperija usiha in da se svet iz enopolarnega spreminja v multipolarnega. Secira ameriške politike in aktivnosti in dokazuje, da navkljub drugačnim napovedim in analizam, svet ostaja trdno pod ameriškim političnim in vojaškim vodstvom in nadzorom. In pravi, da kdor trdi nasprotno, bo moral to dokazati.

Pomanjkljivost Stevensonove analize je, da je statična – da uporablja obstoj ameriških globalnih politik in aktivnosti kot statični dokaz ameriške moči, ne daje pa pozornosti strukturnim geopolitičnim premikom, ki se dogajajo. Kitajska Belt & Road Initiative, rusko – kitajska BRICS+ aktivnost, nova rusko – kitajska strateška naveza v Evraziji, posledice vojne v Ukrajini na ameriški vpliv v Evraziji, osamosvojitev Saudske Arabije izpod ameriškega vpliva in povezava z Iranom ter posledice vojne v Gazi na ameriški vpliv na Bližnjem vzhodu so znaki procesa geopolitičnega prestrukturiranja. In kot je pri spremembah običajno – najprej so počasne in komaj opazne, nato pa nenadne. Kot val cunamija, ki potuje kot navidez nenevarno rahlo dvignjena gladina vode, dokler ne doseže obale in postane rušilna sila.

Kljub vsemu pa je Stevensonova analiza koristno branje. Če ne zaradi drugega, pa zaradi opisa ameriških politik in aktivnosti v različnih predelih sveta.

____________

Nadaljujte z branjem→

Ob vojni v Ukrajini in Gazi je bila osrednja tema izteklega leta boj proti inflaciji. Čeprav je pri sedanjem inflacijskem šoku po aprilu 2021 šlo za tipičen ponudbeni šok, so se centralne banke nanjo spravile z ukrepi, ki se uporabljajo za zbijanje povpraševalnega tipa inflacije – z zviševanjem obrestne mere. V ameriškem Federal Reserve (Fed) so ponosni nase in večina komentatorjev daje pohvale Fedu za umiritev inflacije, čeprav je inflacija v ZDA dosegla vrh že junija 2022, zgolj 3 mesece po Fedovem začetku zviševanja obrestne mere in ko se je slednja do junija 2022 dvignila le za 0.75 odstotnih točk (na 1%). Tudi po tem, ko se je ponudbeni šok izpel in je inflacija začela upadati, je Fed vztrajal pri prvotni diagnozi in še stopnjeval “zdravilo” – obrestno mero je z 1 % dvignil na sedanjih 5.5 % in pri tem vztraja, čeprav je medtem ameriška inflacija upadla na 3.1 %.

Fedu torej težko pripišemo zasluge za znižanje inflacije (če bi veljala mainstream razlaga povpraševalnega tipa inflacije, bi se zaradi visokih obrestnih mer gospodarstvo moralo ohladiti, saj se v tem tipu inflacije ta umiri skozi recesijo in padec trošenja in investicij, vendar se nič od tega ni zgodilo), pač pa je inflacija upadla delno sama po sebi (zamaški v ponudbenih verigah so se odmašili, cene energentov in surovin so upadle), delno pa zaradi ameriških vladnih ukrepov (uporaba strateških naftnih rezerv itd.). Podobno je bilo v Evropi.

Zakaj torej mainstream ekonomisti čestitajo Fedu? Odgovor je preprost: ker nimajo druge razlage. Kot lucidno pravi James Galbraith v spodnjem tekstu – tako kot so srednjeveški “zdravilci” kot metodo zdravljenja pri vseh boleznih uporabljali puščanje krvi, centralni bankirji uporabljajo zviševanje obrestnih mer kot metodo zniževanja inflacije.

Nadaljujte z branjem→

Dobra razlaga pravnika Mika Beckerja, profesorja prava in nekdanjega uslužbenca Mednarodnega sodišča za vojne zločine v Haagu glede tega, kako se utegne razviti tožba Južnoafriške republike proti Izraelu glede potencialnega akta genocida v Gazi.

Two points about #SouthAfrica’s new #ICJ case against #Israel alleging violations of the #GenocideConvention re #Gaza. First, it’s important to recall that at the provisional measures phase, the #ICJ does *not* need to determine whether Israel has committed acts of genocide.

Instead, the #ICJ will consider (i) whether acts complained of by South Africa are capable of falling within provisions of the #GenocideConvention, and (ii) whether Palestinians in Gaza face a real and imminent risk of genocide going forward (& while the case is pending). 

Nadaljujte z branjem→

Palestinski narod je po letu 1947 pretrpel več gorja kot katerikoli drugi narod po drugi svetovni vojni. Je narod, stisnjen v geto, brez elementarnih človekovih in političnih pravic. Pred našimi očmi se v neposrednem prenosu odvija sodobni pogrom nad njim. Mednarodna skupnost ima dolžnost, da to zaustavi in palestinskemu narodu omogoči mir, neodvisnost in suverenost. Začetek leta 2024 je čas za priznanje Palestine kot neodvisne države, v skladu z resolucijami Združenih narodov o “rešitvi dveh držav”. 

Naj bo to, ob mirni rešitvi vojne v Ukrajini, naša glavna zahteva za novo leto.

The two-state solution to the Israeli–Palestinian conflict envisions an independent State of Palestine alongside the State of Israel, west of the Jordan River. The boundary between the two states is still subject to dispute and negotiation, but it is mainly based on the 1967 lines.

Nadaljujte z branjem→

Na žalost je ta spodnja novinarska farsa značilna za vse večje zahodne medije. Puhla aktivistična propaganda brez zrnca novinarskega preiskovalnega napora in razuma:

https://twitter.com/KitKlarenberg/status/1740707387554574626