This week brought reports—in the Wall Street Journal, CNN, and so on—that Ukrainian troops, three months after launching their counteroffensive, have finally broken through the first of Russia’s main defensive lines. The reports aren’t untrue, strictly speaking, but they’re misleading.

Russia’s “Surovikin lines” (named after the general who designed them but then got sidelined over his ties to the mutinous and recently assassinated mercenary magnate Yevgeney Prigozhin) have three rows. The first two—a wide and deep “tank ditch” and a string of four-foot-high concrete pyramids known as “dragon’s teeth”—are meant to stop armored vehicles (or slow them down enough that they’re easy prey for artillery and drones). The third row is a line of trenches and bunkers manned by Russian soldiers.

There’s no evidence that Ukrainian armored vehicles have gotten past any of these rows. But infantrymen have crossed the first two rows and taken over at least one segment of the manned trenches. That’s impressive—especially given all the mines laid between rows—and it’s a significant milestone. But it doesn’t create what words like “breakthrough” and “breach” connote: a gap in the defensive line through which tanks and other armored vehicles can pour.

Nadaljujte z branjem→

Zahodni mediji Kitajski že dobra 3 desetletja napovedujejo, da se je rast zaustavila, da je pred “trdim pristankom”, da so njene težave nerešljive itd. Spodaj je spisek nekaj glavnih napovedi od leta 1990 naprej. No, problem teh napovedi je, da se niso uresničile. Nočejo se uresničiti. Kitajska noče in noče propasti, medtem ko se zahodne države svaljkajo iz ene krize v drugo. Kaj vam to pove o zahodnih mainstream medijih, ki že vsaj tri desetlertja in pol konsistentno napovedujejo propad kitajskega razvojnega modela, ki pa se nato kar noče in noče zgoditi?

Ja, točno: to nam pove, da veliki zahodni mediji širijo propagando, ki jim jo nekdo servira s točno določenim interesom. Le kdo bi lahko bil ta “nekdo”?

Torej, kaj naj si začnemo z nekaj desetinami bombastičnih naslovov v zadnjih tednih v The Economistu, Bloombergu, Financial Timesu, New York Timesu… v stilu “Deflation and default haunt China’s economy”, “China’s economy is in desperate need of rescue”, “The China model is dead”…? Nič. Treba se je zavedati, da je objektivnost v teh člankih blizu ničle in da gre najverjetneje samo za propagando. Torej, da gre za navaden bullshit. Jasno, Kitajska ima probleme. Kot vsaka država. Zdaj pa primerjajte kitajske težave z nemškimi ali britanskimi…

Bo Kitajska rešila svoje težave brez recesije, bankrota, propada…? Ne vem. Jasno je le to, da je Kitajska hitro rastoče gospodarstvo, z izjemno inovativnim podjetniškim ekosistemom (ki presega vse, kar smo lahko kdaj videli v katerikoli drugi državi) in da je Kitajska država, ki ima izjemno dober makro menedžment. V Kitajski zaradi avtoritarnega in centraliziranega političnega modela, ki ga ima, ni velikih političnih razhajanj, ni velikih razhajanj med resorji in različnimi vejami oblasti, ni velikih razhajanj med centralno in regionalnimi ravnemi odločanja. Doslej se je to še vedno pokazalo kot prednost pred zahodnimi, pluralističnimi in decentraliziranimi politično-ekonomskimi modeli. Doslej se je še vedno pokazalo, da Kitajska lahko reši zlom nepremičninskega sektorja ali težave v bančnem sektorju, ki bi katerokoli zahodno državo poslal v globoko finančno krizo. In Kitajski je uspelo prebiti ameriško tehnološko blokado, ki bi katerokoli drugo državo spravila na kolena.

Bojim se, da je vsa ta kontinuirana histerija v zahodnih medijih v zadnjih desetletjih glede Kitajske zgolj propaganda, ki želi skriti, da kitajski model razvoja odlično deluje, da deluje bistveno boljše od zahodnih modelov in da tako dobro deluje predvsem tudi ali predvsem zaradi pametne uporabe političnega modela, ki ga je Kitajska izbrala. Bojim se, da zahodne politične elite moti predvsem to, da tak avtoritarni model tako dobro deluje, da se noče ukloniti ameriški globalni hegemoniji in da grozi, da bo naredil konec ameriško dirigirani enopolarni ureditvi sveta. To, kar Kitajska dela z BRICS in z Belt & Road Initiative.

Tudi meni kitajski avtoritarni model ni všeč. Ne bi želel tam živeti. Vendar kitajski model iz razvojnega vidika deluje. Izjemno dobro deluje. Več kot milijardo ljudi je potegnil iz revščine. Ustvaril je najbolj inovativno gospodarstvo na svetu. In ta model kontinuirano dobro deluje že dobrih 45 let, odkar se je Kitajska pod Deng Xiaopingom kontrolirano odprla. V zgodovini še nismo imeli modela, ki bi dal tako velike rezultate v tako kratkem času.

Nadaljujte z branjem→

Sweet Margo

S to pesmijo sem se zaljubil v Cowboy Junkies. In se nikoli odljubil.

(drugi album “Trinity Sessions” (1988); bil sem študent, s prvo katrco sem se peljal v Trst kupit ploščo, denarja sem imel glih za ploščo in bencin)

Meni najljubša pesem Dire Straitsov. Zadnja tretjina je pa sploh vrhunec.

Nekateri so to, kar se nam dogaja danes, videli prihajati že pred skoraj desetletjem. Eden izmed teh profetov je avstralski novinar John Pilger v “A world war has begun. Break the silence“. Spodnji pregled kaže, kako grozljivo točne so se izkazale njegove napovedi in opozorila iz leta 2016.

In March of 2016 the renowned Australian journalist and filmmaker John Pilger published an article titled “A world war has begun. Break the silence.” which urgently warned of the US empire’s aggressive escalations against Russia and China. Re-reading parts of it in 2023 is like watching someone placing flags next to recently planted seeds that would eventually grow into the towering problems our world now faces.

It’s like listening to a time traveler warning people from the past about a grave mistake they were about to make. Pilger points to US provocations in Ukraine, NATO militarism, and the encirclement of China and warns of the surging risk of nuclear war, noting that nuclear warhead spending “rose higher under Obama than under any American president.”

“In the last eighteen months, the greatest build-up of military forces since World War Two — led by the United States — is taking place along Russia’s western frontier,” Pilger wrote. “Not since Hitler invaded the Soviet Union have foreign troops presented such a demonstrable threat to Russia.”

Nadaljujte z branjem→

Če hočete razumeti kontekst in zakaj je prišlo do sedanjih trenj in potencialne vojne med ZDA in Kitajsko, je ta dokumentarec absolutno nujno treba pogledati. Kajti velika večina nas na to takrat ni bila pozorna.

Upokojeni zahodni generali namesto objektivnosti radi prodajajo bučke oziroma propagando. Richard Barrens, upokojeni britanski general in nekdanji poveljnik britanske vojske, je tako dejal, da Ukrajina letos sicer ne more zmagati v vojni proti Rusiji, lahko pa bo leta 2025. To je seveda popoln nonsens, kar slušatelji vojaških akademij dobro vedo, saj jih tam učijo vojaških strategij in tega, kaj pomeni strategija / vojna izčrpavanja.

V vojni izčrpavanja so pomembni fizični zakoni. Če je neka država glede prebivalstva 5-krat večja od druge, bo na dolgi rok zmagala v vojni, ker bo manjši državi prej zmanjkalo za boj sposobnih moških. Tudi razlika v orožju ne more spremeniti situacije, ker pač v manjši državi prej zmanjka moških, ki bi lahko to orožje uporabili. To je kot naravni zakon. Tega se seveda nisem sam spomnil, čeprav je logično, pač pa je to sestavni del vojaških strategij. Med drugim je to strategijo uspešno uporabila Rusija leta 1812 proti Napoleonu, danes pa jo uporablja proti Ukrajini.

Torej, če Ukrajini (ki je bila pred vojno dobrih 3-krat manjša od Rusije, zaradi emigracije pa je danes 5-krat manjša) že danes zmanjkuje vojakov (in mora novačiti mlajše od 18 let, starce, invalide, duševne bolnike, pobegle emigrante iz tujine ter od oktobra tudi ženske) in bo ob sedanjem tempu izgub (tedensko izgubi med 5 in 7 tisoč vojakov) že do konca letošnjega leta ostala z zelo majhnim obsegom za boj sposobnih mož, bo njena situacija naslednje leto in leta 2025 še slabša. V tem času se njena moška, za boj sposobna populacija ne bo povečala, kvečjemu zmanjšala. In tega manjka v številu vojakov ne more nadomestiti nobena razlika v količini orožja, ki bi ga Ukrajina še lahko dobila, saj ne bo dovolj vojakov, ki bi ga lahko uporabili (čeprav je jasno, da je zahodnim državam že zmanjkalo streliva in da se je ruska vojaška tehnika izkazala kot bistveno bolj učinkovita, medtem ko ruska vojaška industrija dela v treh smenah).

Ergo, v dolgotrajni vojni izčrpavanja bo – ob ostalih enakih dejavnikih – zaradi zakonov fizike nujno zmagala 5-krat večja država. Pri čemer pa ostali dejavniki niso enaki, ampak v prid Rusije: ruska vojska na zasedenih ozemljih je logistično dobro povezana z zaledjem, njena vojna industrija dela na trojnih obratih in teh logističnih poti nihče ne more presekati, medtem ko ruske sile v Ukrajini sproti uničujejo prispelo zahodno tehniko in skladišča orožja ter s tem ob vojaški sili tudi glede orožja izčrpavajo nasprotnika.

* Ne pravim, da je to dobro, pač pa, da je to fizična zakonitost, ki bi se je vse vpletene strani v to nesrečno vojno v Ukrajini morale zavedati in nehati prodajati propagando in iluzije. Daljša bo vojna izčrpavanja, manj Ukrajine bo ostalo in težje se bo ta preostali del Ukrajine lahko spet pobral.

Tukaj ni velike fiolozofije: večje kapacitete sončnih panelov in vetrnic država inštalira, dražja je eelektrika za odjemalce. Lahko si izračunate, kajti korelacija med inštaliranimi kapacitetami sonca in vetra na prebivalca in ceno za potrošnike je skoraj 1 (vir: ziegle).

Nadaljujte z branjem→