While this piece will touch on the war in Ukraine it is more about the U.S., and the Biden administration, and how they will cope with their  defeat in their war on Russia. Please keep that in mind when commentating.

Washington’s moment of recognizing the defeat in Ukraine, and its consequences, has yet to arrive.

In his latest piece (archived) Seymour Hersh reports on the state of the war and of significant differences of opinion between the U.S. intelligence services:

There are significant elements in the American intelligence community, relying on field reports and technical intelligence, who believe that the demoralized Ukraine army has given up on the possibility of overcoming the heavily mined three-tier Russian defense lines and taking the war to Crimea and the four oblasts seized and annexed by Russia. The reality is that Volodymyr Zelensky’s battered army no longer has any chance of a victory.

The war continues, I have been told by an official with access to current intelligence, because Zelensky insists that it must. There is no discussion in his headquarters or in the Biden White House of a ceasefire and no interest in talks that could lead to an end to the slaughter. “It’s all lies,” the official said, speaking of the Ukrainian claims of incremental progress in the offensive that has suffered staggering losses, while gaining ground in a few scattered areas that the Ukrainian military measures in meters per week.
…
The American intelligence official I spoke with spent the early years of his career working against Soviet aggression and spying has respect for Putin’s intellect but contempt for his decision to go to war with Ukraine and to initiate the death and destruction that war brings. But, as he told me, “The war is over. Russia has won. There is no Ukrainian offensive anymore, but the White House and the American media have to keep the lie going.

“The truth is if the Ukrainian army is ordered to continue the offensive, the army would mutiny. The soldiers aren’t willing to die any more, but this doesn’t fit the B.S. that is being authored by the Biden White House.”

Nadaljujte z branjem→

Spodnja grafika avstrijske centralne banke izjemno dobro ilustrira anatomijo ponudbene inflacije v letih 2021-2023. Prvi impulz je prišel po post-covidnem odpiranju z rastjo cen inputov, temu je sledil šok z rastjo cen energentov, oboje pa so izkoristila podjetja s prekomernim dvigom marž, na koncu so se temu prilagodili zaposleni z zahtevki za dvig plač.

Zgodba glede dejanske inflacije v zadnjih dveh letih je nasprotna temu, kar želi pokazati standardna makroekonomija (Blanchardov WS-PS model), ki je fokusirana na popvraševalno inflacijo in kjer edino nevarnost povzročajo pritiski zaposlenih za dvig plač. In ker je to pokazala najprej v kolumni in nato v znanstvenem članku, je Isabella Weber (University of Massachusetts, Amherst) postala najbolj osovražena ženska v ekonomski profesiji. New Yorker:

Instead, without warning, her career began to implode. Just before New Year’s Eve, while Weber was on the bunny slopes, a short article on inflation that she’d written for the Guardian inexplicably went viral. A business-school professor called it “the worst” take of the year. Random Bitcoin guys called her “stupid.” The Nobel laureate Paul Krugman called her “truly stupid.” Conservatives at Fox News, Commentary, and National Review piled on, declaring Weber’s idea “perverse,” “fundamentally unsound,” and “certainly wrong.”

Vendar podatki po državah (in zdrava pamet) kažejo, da je imela Webrova prav. Makroekonomska teorija inflacije, ki se fokusira na povpraševalno stran (pregrevanje gospodarstva), ne pa na izkoriščanje tržne moči korporacij v času ponudbenih šokov, je napačna. Že večkrat sem pisal in naj samo ponovim, da Blanchardov WS-PS model vsebuje tako tržno moč podjetij kot stanje na trgu dela, vendar nosilci ekonomske politike (centralne banke) nikoli ne gledajo te tržne moči in potrebe po omejevanju marž, pač pa vedno govorijo o potrebi po omejevanju rasti plač. Le zakaj?

Paul Krugman je pred desetimi leti odlično označil “Minskyjev moment” v nepremičninskih in kapitalskih balonih, in sicer kot tek zajca v risanki Bugs Bunny čez skalni previs: zajec s polno hitrostjo še nekaj časa teče nad prepadom, nakar pogleda dol in ugotovi, da je nad prepadom, v paniki samozanikanja še bolj zabrca, nato pa zgrmi v prepad. Očitno se enako dogaja Zelenskemu na obisku v ZDA. Najprej je voditelj republikancev v Kongresu Kevin McCarthy (vsled lastne agende republikancev) zavrnil podporo nadaljnjemu financiranju Ukrajine, dokler Zelenski transparentno ne poroča o porabi denarja in o tem, ali lahko z nadaljnjim financiranjem res zmaga v vojni:

When asked about renewed funding for Ukraine in its war against Russia, House Speaker Kevin McCarthy (R-Calif.) said Tuesday he has “questions” for Ukrainian President Volodymyr Zelensky.

“Where’s the accountability on the money we already spent?” McCarthy said, listing off questions he said he will ask the Ukrainian leader when he meets with him later this week. “What is the plan for victory?”

…

“Look, what Russia has done — invade — is wrong,” McCarthy said. “It’s an atrocity. We want to make sure that ends. I also have always said from the beginning, no matter what the issue is, I want accountability for whatever the hardworking taxpayers spend their money on, and I want a plan for victory.”

Nadaljujte z branjem→

Skupina nemških pravnih in vojaških ekspertov je v Berliner Zeitung objavila dokaj zanimiv predlog, kako priti do mirne rešitve vojne v Ukrajini in zagotoviti trajni mir. Ukrajina po mnenju avtorjev predloga ne more premagati Rusije na bojišču niti ob podpori Zahoda. Konflikt grozi, da bo prerasel v obsežno vojno med Rusijo in Natom, in to na evropskih tleh, ki si je nobena stran ne želi. Trdijo tudi, da dlje kot bo trajal konflikt, več bo žrtev in težje bo doseči pravičen in trajen mir s pogajanji. Predlagajo načrt v treh točkah. Prva faza vključuje prekinitev ognja. Drugi so mirovna pogajanja, ki jih vodita generalni sekretar ZN in visoki komisar ZN za mir in varnost v Ukrajini. Po tem predlogu bi se oblikovalo demilitarizirano območje v pasu 50 km od ruske meje. V roku dveh let bi se državi v konfliktu sporazumeli glede statusa sedanjih zasedenih ozemelj. Če ne bi prišlo do dogovora v roku dveh let, bi se v teh regijah izvedel referendum, katerega izid bi spoštovali obe strani. Ukrajina bi se zavezala k nevtralnemu statusu  brez prisotnosti tujih sil in brez jedrskega orožja na svojem ozemlju. Tretja faza predvideva ohranjanje miru prek nove evropske varnostne arhitekture, tako da geostrateški položaj Ukrajine ne bi imel več ključne vloge v rivalstvu med ZDA in Rusijo.

Ta predlog bo težko sprejemljiv za obe strani, ker ena stran izhaja iz maksimalističnih zahtev, ki jih ne more doseči v še tako ugodnih razmerah (umik ruskih sil na meje izpred 24.2.2023), druga stran pa verjame, da lahko z nadaljevanjem vojnih operacij doseže več, kot bi dosegla v mirovnih pogajanjih in več, kot je dosegla do sedaj (da sama pacifira in denacifira Ukrajino, za kar je predpogoj ukrajinska vdaja). Vendar je predlog kljub temu zanimiv, ker kaže na povečanje realizma v Evropi in ker vsebuje določene elemente, ki bodo nujni za trajno rešitev – korejska rešitev z demilitariziranim pasom, nova evropska varnostna arhitektura brez Nata.

Nadaljujte z branjem→

Zgodovinska dejstva in zapisi ključnih deležnikov (glejte spodaj) seveda jasno dokazujejo, (1) da je bila za Rusijo širitev Nata na njene meje okrog Črnega morja (Gruzija in Ukrajina) absolutno nesprejemljiva, (2) da so se ZDA tega dobro zavedale in da je bila to njihova namerna strategija, in (3) da bi bilo rusko agresijo na obe državi mogoče preprečiti, če bi ZDA to želele (zavrnitev ruskega predloga sporazuma s strani Nata oktobra 2022). To pojasnjuje kontekst dogajanja in zlaganost medijske propagande, da ruska agresija ni bila sprovocirana z dejanji ZDA glede širitve Nata in da vojne ne bi bilo mogoče preprečiti ali je hitro končati.

Disclaimer: Tudi če je bila sprovocirana, to ruske agresije seveda ne opravičuje (enako velja za vse desetine ameriških agresij in spodbujenih državnih prevratov širom sveta).

Nadaljujte z branjem→

Če ste imeli kakršnekoli iluzije glede demokratičnosti in dobronamernosti ZDA, je spodaj morda streznitev. Naš Elbdridge Colby, ameriški vojaški jastreb iz sosednjega članka, je bil zelo neposreden, takorekoč iskren, v svoji knjigi “The Strategy of Denial” in je jasno definiral temelj ameriške hegemonije, in sicer:

• ostati najmočnejša država na vseh področjih in povsod,
• imeti sposobnost ubiti drugo državo, s fizično silo, in tako uveljaviti svoje interese.

In v tem oziru je opredelil tudi, v čem je “grožnja Kitajske”:

• Kitajska je grožnja, ker se nahaja na trajektoriji, ko nekega dne ZDA več ne bi bile grožnja Kitajski.
• ZDA morajo ohraniti sposobnost ubiti Kitajsko in možnost Kitajske, da se temu izogne, predstavlja “kitajsko grožnjo”.

Je treba še kaj dodati ali pa to dovolj brutalno dobro pojasnjuje ozadje ameriških trgovinskih in tehnoloških sankcij proti Kitajski in ameriškega izzivanja glede Tajvana?

Spodaj je tekst Elbridga Colbyja, nekdanjega visokega uradnika Pentagona in člana Foreign Council ter sina nekdanjega direktorja CIA, ki velja ne samo za enega največjih ameriških zunanjepolitičnih jastrebov, pač pa tudi enega najbolj militantnih jastrebov. Colbyjev tekst je glede na pretekle tekste v zadnjem letu in pol presenetljivo trezen. In pesimističen. Na kratko, Colby ugotavlja, da globalni politični procesi ne gredo v prid ZDA: vojna v Ukrajini se bo nadaljevala; sankcije Rusiji niso škodile; Rusija se vojaško močno mobilizira in pričakuje, da bo z nadaljevanjem vojne samo še pridobivala; sedanja vojna v Ukrajini je spodbudila nastanek zavezništva med Rusijo in Kitajsko; Kitajska se vojaško močno krepi in glede na stanje sil bi ZDA težko zaustavile morebitno kitajsko invazijo na Tajvan; ZDA bi lahko celo “prvič izgubile” in to s “katastrofalnimi posledicami”; Kitajska si je ustvarila tudi vojaške zaveznike v regiji od Severne Koreje do Bližnjega vzhoda; in ZDA ostajajo osamljene glede krepitve vojaškega potenciala, saj na Evropo tukaj ne morejo računati. Na koncu Colby nakaže na možno ameriško strategijo, in to je fokus na ključne nacionalne interese in prioritizacija dejavnosti na ključnega rivala, Kitajsko.

Colbyjev tekst je seveda treba brati v luči intenzivnih diskusij znotraj ameriškega političnega establishmenta. Tekst ima na eni strani s temačnim filtriranjem globalnih geopolitičnih procesov politično-budilni namen. Nakazuje, da utegnejo ZDA izgubiti pozicijo globalnega hegemona, če ne spremenijo strategije. Na drugi strani pa tekst kaže na možnost, da se ZDA umaknejo iz ukrajinske vojne, saj praktično 80% vse vojaške pomoči krijejo same in si težko privoščijo, da še nekaj let namenjajo po 60 do 80 milijard dolarjev letno za pomoč Ukrajini, pri čemer je vojna tam de facto že izgubljena, cilji slabitve Rusije pa niso bili doseženi.

Ja, ZDA res ne kaže najboljše. Ampak vse to smo že precej časa vedeli. Vprašanje je le, če se bodo ZDA pripravljene umakniti z vrha brez sprožitve globalne vojne.

_____________

Contrary to the conventional wisdom, the world situation is grim for America. And it could actually get far worse. Why, then, are many of our national leaders acting as if things are going well? We need not doubling down but fundamental change. That starts with understanding that we are in serious trouble.

The war in Ukraine, which is manifestly the Biden administration’s priority, is sadly likely to be protracted. While the Ukrainian counteroffensive is still ongoing, the best analysis indicates that the war has become a struggle of attrition. Russia is substantially mobilizing its economy and society for a long-haul war effort — and its armed forces appear to have at least partially adapted from their earlier failures. At the same time, there is little to no credible evidence that Moscow is seriously interested in a peace agreement; in fact, it appears Moscow thinks it may gain an advantage if the war continues.

Nadaljujte z branjem→

Kot pišem v sosednjem članku, so ZDA s sprovociranjem ruske invazije na Ukrajino z namenom totalne oslabitve Rusije naredile veliko strateško napako. Kot kaže razvoj dogodkov, vojna v Ukrajini in totalne zahodne sankcije Rusije niso oslabile, ampak jo krepijo. Gospodarsko, vojaško in politično. Z vsakim dnem nadaljevanja vojne je Rusija vojaško močnejša. Tega so se začeli zavedati tudi na Zahodu in pojavile so se tako trezne kot panične ocene, da bi Rusija morda lahko zmagala v tej vojni. To bi bil za ZDA Afganistan 2, gromozanski strateški poraz. Poraz v Afganistanu je bil samo velika sramota za ugled ZDA, poraz v Ukrajini pa bi pomenil dolgotrajno strateško geopolitično škodo – kdo bi se še bal ZDA, koga ZDA sploh še lahko ustrahujejo in izsiljujejo s sankcijami in kaj, če ta nekdo poišče pomoč pri Rusiji?

Spodnji komentar, ki ga je napisal upokojeni ameriški polkovnik Daniel Davis, preigrava možnost ruske zmage in ameriške opcije. Članek je sicer informacijsko močno pristran v korist ZDA, vendar pa kljub temu ugotavlja, da je možnost ruske zmage dokaj velika. Davis zato predlaga, da morajo ZDA resno pretehtati svoje opcije in se v primeru večje verjetnosti ruske zmage zavzeti za čim hitrejšo diplomatsko rešitev, da bi tako minimizirale svoje strateške izgube. Z drugimi besedami, ameriški nacionalni strateški interes ima prednost pred interesi Ukrajine in, kot nakazuje Davis, bo Ukrajina pač morala pristati na nemaksimalne rešitve, če obstaja nevarnost ogrozitve ameriških strateških interesov.

Nadaljujte z branjem→