V velikih medijih boste našli različna “branja” oziroma različne intepretacije izrečenega na srečanju med kitajskim in ameriškim predsednikom. Spodaj sta dve interpretaciji izrečenega iz proazijskega stališča, ker tega v naših in zahodnih medijih ne boste zasledili. Sta pa pomembni, ker je Kitajska pač eden izmed dveh velikih globalnih igralcev. Nato pa sledi še interpretacija srečanja s strani ameriškega predsednika Bidena, ki je najbrž edina relevantna za razumevanje sedanje in prihodnje ameriške politike do Kitajske. Če povzamem v treh stavkih:

• Kitajska pravi (ob Tajvanu kot absolutni rdeči črti), da je svet dovolj velik za oba in je ponudila “solidarnost in partnerstvo” namesto “rivalstva in konfrontacije” ter 5 načel za sodelovanje.
• ZDA pravijo, da se te igre glede “solidarnosti in partnerstva” ne gredo in da organizirajo blok držav, da bi bolj učinkovito tekmovale s Kitajsko ter da pri tem zagovarjajo načela nekonfrontacije.
• Biden pa je na koncu tiskovne konference rekel, da še vedno meni, da je Xi diktator, ki vodi komunistično državo, ki temelji na popolnoma drugačni obliki vladanja od ameriške.

Interpretacija kitajskih stališč (vir: Arnaud Bertrand):

In what’s likely an extremely consequential meeting, this is what Xi told Biden according to the Chinese readout of their meeting. I think anyone who wishes to understand China’s standpoint wrt to the US should read this:

• There are 2 options for China and the U.S. going forward:
• either 1) “enhance solidarity and cooperation and join hands to meet global challenges and promote global security and prosperity”
• or 2) “cling to the zero-sum mentality, provoke rivalry and confrontation, and drive the world toward turmoil and division”
• To highlight the extreme importance of this Xi stressed that “the two choices point to two different directions that will decide the future of humanity and Planet Earth.”
• He said that “China’s development is driven by its inherent logic and dynamics. China will not take the old path of colonization and plundering, or the wrong path of seeking hegemony with growing strength. It does not export its ideology, or engage in ideological confrontation with any country.”
• He sought to reassure the US that “China does not have a plan to surpass or unseat the U.S. Likewise, the U.S. should not scheme to suppress and contain China.” The reason why is because “mutual respect, peaceful coexistence and win-win cooperation are the lessons we learned from 50 years of China-U.S. relations as well as the conflicts between major countries in history. China and the U.S. should put in a lot of efforts to follow them.”
• For the purpose of achieving “solidarity and cooperation” instead of “rivalry and confrontation” he proposed the following 5 steps/principles:

Nadaljujte z branjem→

Zadnja objava Eurostata glede industrijske proizvodnje v EU kaže zelo mračno sliko: indeks industrijske proizvodnje je v prostem padu od sredine prejšnjega leta. Denimo obseg proizvodnje septembra letos glede na lanski september je bil v celotni EU nižji za 6.1%, v evrskem območju pa za 6.9%.

Situacija v evrskem območju je tako slaba, da slike ne more popraviti niti izključitev Irske iz podatkov (glejte obe spodnji sliki; Irska zaradi davčnega režima običajno kvari sliko, ker je odvisno, ali in kdaj tuje multinacionalke zaradi davčnih razlogov prijavijo svojo aktivnost v Irski).

Nadaljujte z branjem→

Napačna diagnoza inflacije s strani vodilnih ekonomistov in centralnih bank v letih 2021–2022 je bila zadnja epizoda v dolgotrajni seriji neuspehov mainstream neomonetaristične ekonomije, od tega, da niso predvideli finančne krize leta 2008, do podpiranja samouničujočega varčevanja v letih 2010. Problem je bil, da so zaradi napačne presoje minule inflacije kot posledice povpraševalnega šoka (in pregrevanja gospodarstva) namesto kot posledice prehodnega ponudbenega šoka centralne banke inflacijo “zdravile” na napačen način – z dvigom obrestnih mer. S čimer so po nepotrebnem ubile investicije in gospodarsko aktivnost ter nepremičninski trg, spravile gospodinjstva v finančne težave ter dale ogromno darilo bankam v obliki presežnih dobičkov zaradi povečanja obrestne marže.

James Galbraith pravi, da ali morajo mainstream ekonomisti ponovno preučiti svoja temeljna prepričanja in modele ali pa stroka potrebuje nov mainstream.

In his November 7, 2023 New York Times newsletter, the economist Paul Krugman asks a good, albeit belated, question: Why did so many economists get the inflation outlook wrong? After all, the near-consensus among mainstream economists in recent years was that inflation would persist – and even accelerate – and that this justified substantial interest-rate hikes by the US Federal Reserve. Yet the quasi-inflation of 2021-22 proved transitory.

Nadaljujte z branjem→

Kateri izmed štirih scenarijev spodaj se vam zdi najbolj realističen? Meni noben. Vendar tudi najbolj mili scenarij, to je zamrznitev tega konflikta in status quo napetosti na Bližnjem vzhodu, pomeni ohranjanje velike negotovosti, visoko raven cen energije in nizko rast ali blago recesijo v Evropi. Potem pa pridejo še kolone beguncev in posledična politična polarizacija ter politični zasuk močno v desno ali celo skrajno desno.

Hamas’s barbaric massacre of at least 1,400 Israelis on October 7, and Israel’s subsequent military campaign in Gaza to eradicate the group, has introduced four geopolitical scenarios bearing on the global economy and markets. As is often the case with such shocks, optimism may prove misguided.

In the first scenario, the war remains mostly confined to Gaza, with no regional escalation beyond the small-scale skirmishes with Iranian proxies in countries neighboring Israel; indeed, most players now prefer to avoid a regional escalation. The Israel Defense Forces’ Gaza campaign significantly erodes Hamas, leaving a high civilian casualty toll, and the unstable geopolitical status quo survives. Having lost all support, Israeli Prime Minister Binyamin Netanyahu leaves office, but Israeli public sentiment remains hardened against accepting a two-state solution. Accordingly, the Palestinian issue festers; normalization of diplomatic relations with Saudi Arabia is frozen; Iran remains a destabilizing force in the region; and the United States continues to worry about the next flare-up.

The economic and market implications of this scenario are mild. The current modest rise in oil prices would recede, because there will have been no shock to regional production and exports from the Gulf. Though the US could try to interdict Iranian oil exports to punish it for its destabilizing role in the region, it is unlikely to pursue such an escalatory measure. Iran’s economy would continue to stagnate under existing sanctions, deepening its dependence on close ties with China and Russia.

Nadaljujte z branjem→

Ta članek je bil napisan pred 20 meseci, 6. marca lani (2022), dva dni za tem, ko so iz Nata sporočili, da ne bodo zaprli zračnega prostora nad Ukrajino (beri: da se Natove sile ne bodo aktivno vključile v vojno z Rusijo). Takrat so se opcije za Ukrajino povsem spremenile. In tudi za EU. Edina smiselna opcija je postala doseči čim prej mirovni sporazum z Rusijo, preden bo dolgotrajna vojna naredila še bistveno bolj dolgotrajno škodo. Za Ukrajino in za EU.

Naj mi kdo pove, če sem se v čem bistveno zmotil. In če se je zmotil Marko Golob v komentarju pod mojim člankom.

_______________

V razmislek.

Nekatera glavna dejstva so sicer ostala enaka:

(1) Rusija je napadla suvereno državo Ukrajino, da bi ji preprečila suvereno odločitev, s katerimi državami se želi vojaško povezovati. Za to agresijo ni opravičila.

(2) To agresijo so posredno sprovocirale ZDA z opogumljanjem Ukrajine (in Gruzije), da se bo vključila v zvezo NATO (od deklaracije NATO v Bukarešti, 2008 naprej) (na nevarnost tega so opozarjali mnogi zunanjepolitični strategi od Kissingerja, Kennana do Brzezinskega), s čimer so ZDA odstopile od svoje dolgoletne zunanjepolitične usmeritve (ki je predvidevala podobno nevtralnost Ukrajine kot Finske) in kar je Rusija označila kot absolutno nesprejemljivo zanjo ter na vse poskuse agresivno reagirala (agresija na Gruzijo 2008, aneksacija Krima 2014). Preprost test zgornje teze je v vprašanju, če bi Rusija izvršila invazijo na Ukrajino, če ne bilo deklaracije NATO v Bukarešti in če ne bi ZDA pošiljale signalov Ukrajini, da so ji vrata v NATO odprta. (*) Seveda pa, tudi če so ZDA sprovocirale Rusijo, to nikakor ne opravičuje ruske invazije.

(3) Ukrajina se sama in brez vojaškega posredovanja članic NATO kratkoročno ne more uspešno ubraniti pred agresijo druge najmočnejše armade na svetu.(Drugo vprašanje je, če lahko Rusija dolgoročno drži Ukrajino pod okupacijo)

(4) Gospodarske sankcije, ki so jih uvedle zahodne države, so sicer najostrejše sankcije v zgodovini in lahko dolgoročno močno oslabijo rusko gospodarstvo in obubožajo rusko prebivalstvo. Vendar sankcije delujejo dolgoročno, medtem ko kratkoročno nimajo neposrednega vpliva na rusko invazijo in je ne morejo zaustaviti.

Kaj se je spremenilo: Sprememba je petkova odločitev zavezništva NATO, ko so zaveznice zavrnile zahtevo Ukrajine za uvedbo prepovedi letov nad Ukrajino in je bilo objavljeno sporočilo ukrajinskemu vodstvu, da se v rusko posredovanje v Ukrajini zavezništvo neposredno vojaško ne bo vmešavalo (ne v zraku in ne na ukrajinskih tleh). (to je bilo sicer omenjeno že ob začetku ruske agresije in je bilo logično zaradi tveganja jedrskega spopada, vendar je bila formalna odločitev sprejeta in ukrajinsko upanje formalno ugasnjeno prejšnji petek). Čeprav zveni grobo, so s tem članice zavezništva dale Rusiji zeleno luč, da dokonča svoje vojaško posredovanje v Ukrajini in ji sporočile, da je pri tem vojaško ne bodo ovirale.

Ta sprememba pa povsem spremeni opcije za Ukrajino in Evropo. Nastopi politični realizem.

Nadaljujte z branjem→

Nedavne stoječe ovacije v kanadskem parlamentu nekdanjemu pripadniku SS enot v Ukrajini, ker se je boril proti Rusiji / Sovjetski zvezi, so ponovno odprle zanimivo vprašanje glede dejanskih vrednot v zahodnih državah in zgodovinskega revizionizma. Vprašanje, zakaj so v zahodnih državah – ne danes, ampak že pred 90 leti – videli v nacizmu bistveno manjše zlo kot v Rusiji.

Da je to res, je treba samo pogledati v zgodovinske učbenike. Zgolj dva primera, vezana na Churchilla.

Prvič, Churchillovo simpatiziranje s Hitlerjem:

Churchill on Hitler in 1935: Those who have met Herr Hitler face to face in public business or on social terms, have found a highly competent, cool, well-informed functionary with an agreeable manner, a disarming smile, and few have been unaffected by a subtle personal magnetism” (Ian Kershaw, Hitler, vol. 1, p. 754, fn).

“Lloyd George, in whose jumps and sensations there is often a glimmer of shrewd penetration, warned the House of Commons in November 1934 against condemning fascist Germany, which, according to his words, was destined to be the most reliable bulwark against Communism in Europe: “We shall yet greet her as our friend”. (Trotsky, Revolution Betrayed, p. 149)

Vir: Branko Milanović

Drugič, Churchillov načrt za napad na Sovjetsko zvezo:

Nadaljujte z branjem→

In v teh naseljih individualnih hiš in stanovanjskih zgradb so se skrivali Hamasovci. 1,700,000 Hamasovcev je bilo treba pregnati iz teh hiš in stanovanjskih zgradb. Tako, da jih zravnajo z zemljo. In njihove bolnišnice in cerkve tudi. Vse.

Leta 2019 je z Evropskim zelenim dogovorom nova evropska komisija močno zaostrila podnebne cilje z namenom prispevanja k omilitvi podnebnih sprememb. Toda problem te zaostritve je, da ima sicer lahko lokalno pozitivne učinke glede razogljičenja v Evropi, globalno pa še pospešuje emisije CO2.

Evropsko politiko glede razogljičenja lahko najbolj plastično opišemo kot primer človeka, ki se svojih smeti znebi tako, da jih čez ograjo vrže sosedu. Prva oseba se je sicer znebila smeti in je lahko zadovoljna s tem, toda neto učinek glede smeti je načeloma enak nič. Vendar je situacija glede smeti še malce bolj kompleksna: prva oseba bi lahko smeti dala v kontejner, s čomer bi poskrbela za kontrolirano razgradno smeti, medtem ko sosed lahko te smeti pusti ležati ali jih odpelje na divjo deponijo nekam v gozd.

In približno takšna je situacija glede evropske ambiciozne politike glede razogljičenja.

Nadaljujte z branjem→

Nemčija je z najbolj neumno možno energetsko politiko in posledičnim zvišanjem cen električne energije v zadnjih dveh desetletjih sprožila trend uničevanja energetsko intenzivnih podjetij, kar se med drugim kaže v padajočem indeksu obsega proizvodnje teh panog od leta 2018 naprej. Vendar nemške vlade po drugi strani prizadetim panogam pomagajo (1) s subvencijami glede cene električne energije (za razliko od Slovenije so v Nemčiji cene elektrike za gospodarstvo nižje od tistih za gospodinjstva) in (2) s subvencijami za energetsko in ogljično prestrukturiranje gospodarstva. Pri nas teh ukrepov v praksi ni. Poskušajte dobiti državno subvencijo za projekt prestrukturiranja podjetja, ki bo prinesel znižanje porabe energije in znižanje izpustov CO2. Vso srečo!