Bojan Marinč

Pri prebiranju prejšnje Miheljakove kolumne sem se spomnil, kako me je presenetilo, ko sem lani v jeseni na portalu RTV-ja bral, da je Slavoj Žižek na Blejskem srečanju v vsem pritrjeval Van der Leynovi in menda celo za Zelenskim ponavljal: »Slava Ukrajini«.

Čeprav sem navaden »simplicius simplicissimus«, mi marsikaj pri tem ni šlo skozi. Da eden najbolj blestečih umov Slovenije ponavlja za gospo, ki….. No, o tem kdaj drugič. In nikakor se nisem mogel pripraviti do ogleda kakega posnetka njegovih takratnih izvajanj – verjetno sem upal, da so ga narobe razumeli.

A sem kmalu zatem naletel na njegov članek Ukrajinski safari na portalu Peščanik. Po dolgem uvodu in običajnem besednem slalomu se začne nazirati cilj: preprečiti, da bi se zahodne sile mimo Ukrajine dogovorile za mir.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

“Davčna obremenitev plač je v Sloveniji višja kot v primerljivih državah, kar znižuje neto prejemke ter zmanjšuje konkurenčnost našega gospodarstva” – verjetno ne mine dan, da ne bi zasledili kakšne podobne izjave ali trditve. Te prihajajo predvsem s strani podjetniškega sektorja, razmišljanje je povzela tudi politika in takšno razumevanje je postalo splošno sprejeta resnica. Seveda bodo davki ljudem vedno previsoki, a podrobnejše analize in primerjave davčnih obremenitev dela vseeno pokažejo, da je davčna obremenitev celotnih prejemkov zaposlenih v Sloveniji glede na razvitejše države, glede na sosednjo Avstrijo ter deloma tudi glede na Hrvaško dejansko nižja ali najmanj primerljiva. Pri teh davščinah velja tudi, da je njihova višina v vseh državah povezana z nivojem socialne države ter socialne varnosti državljanov in razumljivo bi bilo lepo, če bi imeli davčne stopnje kot v Bosni in socialno varnost kot v Avstriji – a to pač ne gre skupaj. Katera država pa nam je cilj oziroma v katero smer želimo, pa najbrž ni dilem.

Nadaljujte z branjem→

The European Green Deal commission is selecting which energy sources can get big state subsidies. But Green Deal boss Frans Timmermans did not like nuclear energy, and believed some pretty crazy things about it, saying that nuclear “is based on fossil fuels” and so on.

But now he’s gone. He’s off to run on a Green Party coalition ticket in the Dutch elections.

The fact that he appeared to understand little or nothing about energy would’ve been considered a major advantage in being selected to run the EU’s energy investment policy prior to 2022.

Back then, European energy policy was super easy. It was based on vibes and stale 1970s Green memes. No particular education or experience is needed to work with vibes and stale memes.

Before 2021, almost everyone, including, incredibly, France, agreed that nuclear wasn’t a major player in the future of European clean energy.

But suddenly in late 2021 and into 2022 energy mattered again! That’s because the easy times stopped with the post-covid fossil fuel shortage, nuclear closures, and the accompanying outbreak of major war in Ukraine. The EU realized it had to get serious about energy.

Nadaljujte z branjem→

Cristopher Caldwell je v New York Timesu izpostavil nova orodja, s katerimi so ZDA ustrahovala svet. Pojasnjuje, kako so si podredile Evropo, da aktivno sodeluje v vojni proti sami sebi. ZDA je vedno motila evropska navezanost na poceni ruske energente, s čimer si je evropska industrija zagotavljala konkurenčnost, in izvozna navezanost na velik kitajski trg. Tudi zato Evropo z dvema geopolitičnima konfliktoma (z Rusijo in Kitajsko) odklapljajo od obeh in jo silijo, da sodeluje v vojni proti sami sebi. Kako to ZDA uspeva? Caldwell se glede tega sklicuje na novo knjigo ameriških profesorjev Henryja Farrella in Abrahama Newmana “Underground Empire: How America Weaponized the Global Economy”. Primarno je šlo za evropsko politično in vojaško nesuverenost, sedaj pa gre za “weaponizacijo” financ: za finančno podreditev prek instrumentalizacije dolarja in prek sistema SWIFT ter seveda prek grožnje omejitve razpoalaganja z monetarnimi rezervami.

Caldwell je skeptičen, da bo ZDA na ta način dolgoročno uspevalo ohranjati globalno hegemonijo. Uspelo jim je zrušiti švicarski bančni sistem in nemško industrijo, toda razvoj dogodkov glede sankcij Rusije, Kitajske in Irana kaže, da se je oblikoval alternativni finančni sistem, ki je odporen na ameriško “weaponizacijo” financ.

___________

The greatest collateral damage from last year’s Russian invasion of Ukraine has been to various Western European members of NATO, which suddenly find their national interests subordinated to those of their strongest ally.

The United States has long wanted Europeans to kick over two of the pillars on which their economies rest: imports of cheap energy from Russia and exports of advanced manufactures to China, Russia’s ally. With the Russian invasion last year, these demands became more importunate. Europe has largely complied with them. The European Union voted for an embargo of Russian oil in the early days of the war. Germany, where dependence on China is arguably strongest, published its first comprehensive strategy for “de-risking” its China trade this past summer.

The cost has been high. In Germany’s case, the International Monetary Fund and the Organization for Economic Cooperation and Development predict that it will perform worse this year than any other advanced economy. Certainly there are many reasons for Germany’s slowdown: Interest rates are high, supply chains have been disrupted by disease and war, and the country’s car industry faces new competition from electric vehicles. But it does not help that, as the sociologist Wolfgang Streeck wrote recently in American Affairs magazine, Germany is being asked to participate in “an economic war that is to some extent also a war against Germany itself.”

Nadaljujte z branjem→

Boj se norih politikov in norih naravovarstvenikov, ker njim logika ne dela (no, tudi pri nas so podobni na oblasti, le da bomo za razliko od Nemcev namesto premoga pozimi kurili plin)

Za tiste, ki verjamejo v učbeniške pravljice prostega trga in da konkurenca samodejno poskrbi za nizke cene. Primer Amazona in njegovega algoritma glede manevrskega prostora pri dvigovanju cen v času povečanega povpraševanja kaže, kako dejansko delujejo trgi. Pa je v tem primeru res šlo za konlurenco, ne pa za dogovocarjanje med nekaj oligopolnimi konkurenti. In pove, kako so lahko pravkar usahlo inflacijo, nastalo zaradi ponudbenega šoka, kasneje v višine poganjale rastoče marže podjetij.

New York Times piše o umetnosti ruske “elastične obrambe” v Ukrajini, ki so jo Rusi uspešno uveljavili že v bitki pri Kursku leta 1943 proti nemški vojski (glejte spodaj). Zanimivo pri tem je le to, da smo to rusko taktiko amaterji opazili že pred štirimi meseci, v prvem tednu ukrajinske ofenzive, medtem ko so jo v – s strani Pentagona financiranem – Institute for the Study of War njhovi vojaški analitiki opazili šele ta teden. Ob takšnih vojaških analitikih, ki pred začetkom ukrajinske ofenzive niso uspeli opaziti kompleksne ruske obrambne formacije v štirih linijah v dolžini tisoč kilometrov in ruske izrazite premoči v vseh vojaških elementih ter ki šele zdaj spoznavajo rusko vojaško taktiko, znano iz 2. svetovne vojne, se Ukrajini slabo piše. Ta protiofenziva je bila de facto odločena že pred štirimi meseci, formalno se zaključuje zdaj (pri čemer je Rusija pridobila več ozemlja, kot ga je v ukrajinski ofenzivi doslej izgubila), vendar je Rusija v zadnjih dveh mesecih v zaledju nakopičila ogromne napadalne sile na ključnih točkah obrambne linije, s katerimi bo v naslednjih dneh šla v protiofenzivo. Takoj ko se ukrajinske sile izčrpajo. Če zahodni analitiki tega ne vidijo ali nočejo videti in Ukrajine nočejo spodbuditi k izgradnji lastne obrambne linije, kar bi Ukrajina sicer morala početi celo letošnje leto kot svoj primarni strateški ukrep, bo Rusija to jesen in zimo pridobila ogromno ozemlja. Kot je razbrati, je ruski cilj meja na reki Dnjeper (poglejte na zemljevid, kaj to pomeni).

But one unusually daunting obstacle to Ukrainian troops is a tactic adopted by Russian forces: ceding ground and then striking back.

Rather than holding a line of trenches at all costs in the face of Ukraine’s assault, security experts say, Russian commanders have employed a longstanding military tactic known as “elastic defense.”

To execute the tactic, Russian forces pull back to a second line of positions, encouraging Ukrainian troops to advance, and then strike back when the opposing forces are vulnerable — either while moving across open ground or as they arrive at the recently abandoned Russian positions.

The goal is to prevent Ukrainian troops from actually securing a position and using it as a base for further advances. That is what Ukraine was able to do successfully in the village of Robotyne in the south, its biggest breakthrough in recent weeks.

“The defender gives ground while inflicting as heavy casualties as they can on the attackers with a view to being able to set the attackers up for a decisive counterattack,” said Ben Barry, a senior fellow for land war studies at the International Institute for Strategic Studies, a British research group.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred mesecem dni nas je SURS presenetil z objavo končnih podatkov o rasti BDP za preteklo leto. Če smo se v začetku leta še hvalili, da smo imeli v Sloveniji eno največjih rasti BDP v letu 2022 med državami EU, so nas novi podatki postavili precej nižje na lestvici. Prvi podatki o rasti BDP v letu 2022 glede na leto poprej so namreč kazali visoko 5,4 % rast, revizija podatkov objavljena v avgustu pa je to rast znižala na vsega 2,5 %, torej za več kot polovico (skoraj tri odstotne točke manj od prvotnih ocen). Po prvotnih podatkih smo lani v Sloveniji ustvarili 59 mrd eur BDP (zaokroženo), po novih pa le še 57 mrd eur ali skoraj 2 milijardi manj.

Na SURS-u so ta odstopanja pojasnili z visoko cenovno dinamiko v preteklem letu ter da letni izračunu temeljijo na podrobnejših podatkih kot kvartalno ocenjevanje. Da torej ne gre za neko napako, temveč za revizijo izračunov, katerih velike razlike pa so presenetile tudi zaposlene na Statističnem uradu. Kakšnih dodatnih podrobnejših razlag nismo dobili in takšne spremembe vseeno odpirajo kar precej dilem ter tudi dvomov o pravilnost izračunov.

Nadaljujte z branjem→

Vsakemu energetsko polpismenemu človeku je jasno, da če se naslonimo na energijo sonca in vetra ter zapremo jedrske elektrarne ter sovražimo hidro elektrarne, in če v naših krajih sonce zadovoljivo sije zgolj 12.5% časa v letu (1,100 od 8,760 ur) in če veter zadovoljivo piha zgolj 30% časa v letu (vendar ne v Sloveniji) in da tudi če dodamo baterije za shranjevanje viškov energije, ko sonce piha in veter sije, bomo glede oskrbe z električno energijo postali dramatično odvisni od plina in premoga, ki edino lahko zagotovita potrebno nadomestno električno energijo. Ker če ne bomo uporabljali slednjih, bomo ponoči ter pozimi v temi in mrazu, industrija pa lahko zapre vrata. Ker če ne bomo uporabljali slednjih, nam grozi energetska revščina in gospodarski kolaps. In če bomo prisiljeni uporabljati slednje (premog in plin), se pomikamo stran od razogljičenja.Torej stran od cilja, ki smo si ga zadali. Aja, pa postajamo še uvozno odvisni od kitajskih solarnih panelov, vetrnic, baterij in inverterjev etc.

Le kako je, če to vemo, zelenim odrastnikom in pohlepnim prekupčevalcem z energijo uspelo tako nategniti javnost in s svojimi tehnično nevzdržnimi koncepti uzurpirati oblast in energetsko politiko?

Spodaj je dobra nit Izabelle Kaminske (ex- Financial Times)

Nadaljujte z branjem→

Evropska komisija se pripravlja na odklapljanje od Kitajske. Sicer v Komisiji pravijo, da ne gre za odklapljanje (decoupling) ampak za zmanjševanje tveganj (de-risking), toda treba je gledati dejanja in ne besed. Objava kritičnih tehnologij, kjer bi EU želela več avtonomije in objava nadzora nad investicijami evropskih podjetij v Kitajsko na teh področjih ob hkratni uvedbi ogljičnih carin seveda pomeni prvo fazo uvajanja protekcionizma. Naslednja faza bo sledila ameriškim tehnološkim sankcijam proti Kitajski in uvedbi podobnega zakona, kot je IRA, za spodbujanje investicij v določene tehnologije.

Problem je, da ta poskus Komisije  glede odklapljanja od Kitajske nima nobenih možnosti za uspeh. Je DOA – Dead on arrival. Prišel je najmanj 15 let prepozno. Medtem ko se je EU po finančni krizi iz leta 2009 nato šest let ukvarjala s politiko varčevanja, ki je ubila gospodarsko rast v Evropi, je Kitajska sistematično investirala v nahajališča in predelavo kritičnih materialov za industrije prihodnosti (od litija, kobalta, niklja, grafita do redke zemlje) ter izgradnjo geografske infrastrukture za izkoriščanje tega (Belt & Road Intitiative). In hkrati je investirala v znanje ter raziskave in razvoj, kar se kaže danes v tem, da je Kitajska prehitela ZDA v znanstveni odličnosti (Evrope pa itak ni nikjer). Medtem ko je Evropska komisija v času Covid (2020) začela govoriti o spodbujanju zelenega prehoda in tehnološki transformaciji, je Kitajska že imela na tisoče podjetij, ki so že razvile in masovno proizvajale solarne module, vetrnice, inverterje in baterije. In medtem ko je Evropa nasedla ZDA in sankcionirala Rusijo na področju uvoza energije (2022), je Kitajska povečala svoj uvoz energentov iz Rusije po nižjih cenah od tržnih in tako še povečala konkurenčnost svoje industrije. Ko se je EU zagnala v energetsko transformacijo prek izključno obnovljivih virov vetra in sonca, kar vodi v katastrofalno nezanesljivost oskrbe z energijo, večjo odvisnost od uvoza plina in dramatično višje cene energije, je Kitajska pragmatično in sistematično vlagala v široko paleto tehnologij proizvodnje električne energije – od elektrarn na premog in plin in jedrskih elektrarn do sončnih in vetrnih elektrarn, in to v obsegu, ki desetkratno presega kombiniran obseg investicij v EU in ZDA.

Medtem ko se je Evropa v zadnjih 15 letih aktivno deindustrializirala zaradi sistematično in stupidno napačnih ekonomskih politik, se je Kitajska aktivno industrializirala in zasedla že skoraj vse kotičke na področjih, kamor bi si želela EU. Spodaj je dobra nit o tem, kako močna je trenutno Kitajska na določenih ključnih področjih in kritičnih tehnologijah in kako pomembna je za Evropo.

Kam se evropska industrija sploh še lahko širi, če pa Kitajska povsem (80 do 90-odstotno) dominira trg s komponentami in solarnimi paneli in 60-odstotno trg s komponentami in vetrnicami (s tem, da zaradi visokih stroškov proizvodnje (zaradi visokih cen energije) in visokih stroškov financiranja (zaradi napačne monetarne politike)) po tekočem traku propadajo podjetja, ki proizvajajo komponente za vetrnice in so v težavah energetska podjetja, ki inštalirajo vetrnice)? Kam se evropska industrija sploh še lahko širi, če pa Kitajska 70 do 80-odstotno dominira trg z baterijami in ima 50-odstotni tržni delež pri e-avtih (s tem, da so največja nemška avtomobilska podjetja pravkar v celoti prenesla razvoj in proizvodnjo teh avtov v Kitajsko)? Edini zaenkrat še relativno prazen prostor je trg vodikovih tehnologij (elektrolizerji in gorivne celice ter avti na vodik), ki ga Kitajska trenutno dominira le 40 do 50-odstotno. Toda pomen vodikovih tehnologij je zaenkrat marginalen, v številkah absolutno nepomemben, smiseln bi postal šele ob ustrezno nizkih cenah električne energije, ki bi jo pretvarjali v vodik. In natanko te Evropa v naslednjih desetletjih ne bo imela, če bo nadaljevala s sedanjo blaznostjo obnovljivih virov sonca in vetra, ki zgolj vodi v vedno višje cene elektrike.

EU je dead duck. Za 15 let je zamudila vse trende in se s sistematično stupidno napačnimi ekonomskimi politikami sama izločila. In to sistematično počne še naprej (spodbujanje nadaljevanja vojne v Ukrajini in blaznost glede spodbujanja obnovljivih virov energije). Tudi če bi se EU želela vrniti (in če za to ne bi bilo že 15 let prepozno), EU preprosto nima mehanizmov, s katerimi bi konkretno spodbudila konkurenčnost in prestrukturiranje evropske industrije. Kaj bo glede spodbujanja proizvodnje kritičnih materialov in kritičnih tehnologij naredila EU, če pa ni sposobna niti zagotoviti energije po konkurenčnih cenah!? Kaj bo EU naredila, če ni sposobna niti zagotoviti subvencij za prestrukturiranje energetsko intenzivnih podjetij od denimo primarne proizvodnje bazičnih materialov k proizvodnji recikliranih materialov, kot je aluminij, ker so Komisija ali pa posamične članice (na čelu s Slovenijo) proti uporabi državnih pomoči!?

Nehajmo se slepiti – v tehnološki in industrijski tekmi s Kitajsko je za Evropsko unijo GAME OVER. Lahko se pogovarjamo samo še o sodelovanju in privabljanju kitajskih investicij k nam. Da bomo ohranili vsaj nekaj industrijskih delovnih mest, tako da bomo sestavljali kitajske e-avte (denimo v Magni).

Veste, kaj je najhujše? Veste, kaj je najbolj frustrirajoče? To, da vidiš kolosalne neumnosti in jasno vidiš, kam te neumnosti vodijo, pa ne moreš narediti nič, da bi jih preprečil. Ker nam vladajo tepci brez vizije. Nadaljujte z branjem→