Evropska komisija se pripravlja na odklapljanje od Kitajske. Sicer v Komisiji pravijo, da ne gre za odklapljanje (decoupling) ampak za zmanjševanje tveganj (de-risking), toda treba je gledati dejanja in ne besed. Objava kritičnih tehnologij, kjer bi EU želela več avtonomije in objava nadzora nad investicijami evropskih podjetij v Kitajsko na teh področjih ob hkratni uvedbi ogljičnih carin seveda pomeni prvo fazo uvajanja protekcionizma. Naslednja faza bo sledila ameriškim tehnološkim sankcijam proti Kitajski in uvedbi podobnega zakona, kot je IRA, za spodbujanje investicij v določene tehnologije.

Problem je, da ta poskus Komisije  glede odklapljanja od Kitajske nima nobenih možnosti za uspeh. Je DOA – Dead on arrival. Prišel je najmanj 15 let prepozno. Medtem ko se je EU po finančni krizi iz leta 2009 nato šest let ukvarjala s politiko varčevanja, ki je ubila gospodarsko rast v Evropi, je Kitajska sistematično investirala v nahajališča in predelavo kritičnih materialov za industrije prihodnosti (od litija, kobalta, niklja, grafita do redke zemlje) ter izgradnjo geografske infrastrukture za izkoriščanje tega (Belt & Road Intitiative). In hkrati je investirala v znanje ter raziskave in razvoj, kar se kaže danes v tem, da je Kitajska prehitela ZDA v znanstveni odličnosti (Evrope pa itak ni nikjer). Medtem ko je Evropska komisija v času Covid (2020) začela govoriti o spodbujanju zelenega prehoda in tehnološki transformaciji, je Kitajska že imela na tisoče podjetij, ki so že razvile in masovno proizvajale solarne module, vetrnice, inverterje in baterije. In medtem ko je Evropa nasedla ZDA in sankcionirala Rusijo na področju uvoza energije (2022), je Kitajska povečala svoj uvoz energentov iz Rusije po nižjih cenah od tržnih in tako še povečala konkurenčnost svoje industrije. Ko se je EU zagnala v energetsko transformacijo prek izključno obnovljivih virov vetra in sonca, kar vodi v katastrofalno nezanesljivost oskrbe z energijo, večjo odvisnost od uvoza plina in dramatično višje cene energije, je Kitajska pragmatično in sistematično vlagala v široko paleto tehnologij proizvodnje električne energije – od elektrarn na premog in plin in jedrskih elektrarn do sončnih in vetrnih elektrarn, in to v obsegu, ki desetkratno presega kombiniran obseg investicij v EU in ZDA.

Medtem ko se je Evropa v zadnjih 15 letih aktivno deindustrializirala zaradi sistematično in stupidno napačnih ekonomskih politik, se je Kitajska aktivno industrializirala in zasedla že skoraj vse kotičke na področjih, kamor bi si želela EU. Spodaj je dobra nit o tem, kako močna je trenutno Kitajska na določenih ključnih področjih in kritičnih tehnologijah in kako pomembna je za Evropo.

Kam se evropska industrija sploh še lahko širi, če pa Kitajska povsem (80 do 90-odstotno) dominira trg s komponentami in solarnimi paneli in 60-odstotno trg s komponentami in vetrnicami (s tem, da zaradi visokih stroškov proizvodnje (zaradi visokih cen energije) in visokih stroškov financiranja (zaradi napačne monetarne politike)) po tekočem traku propadajo podjetja, ki proizvajajo komponente za vetrnice in so v težavah energetska podjetja, ki inštalirajo vetrnice)? Kam se evropska industrija sploh še lahko širi, če pa Kitajska 70 do 80-odstotno dominira trg z baterijami in ima 50-odstotni tržni delež pri e-avtih (s tem, da so največja nemška avtomobilska podjetja pravkar v celoti prenesla razvoj in proizvodnjo teh avtov v Kitajsko)? Edini zaenkrat še relativno prazen prostor je trg vodikovih tehnologij (elektrolizerji in gorivne celice ter avti na vodik), ki ga Kitajska trenutno dominira le 40 do 50-odstotno. Toda pomen vodikovih tehnologij je zaenkrat marginalen, v številkah absolutno nepomemben, smiseln bi postal šele ob ustrezno nizkih cenah električne energije, ki bi jo pretvarjali v vodik. In natanko te Evropa v naslednjih desetletjih ne bo imela, če bo nadaljevala s sedanjo blaznostjo obnovljivih virov sonca in vetra, ki zgolj vodi v vedno višje cene elektrike.

EU je dead duck. Za 15 let je zamudila vse trende in se s sistematično stupidno napačnimi ekonomskimi politikami sama izločila. In to sistematično počne še naprej (spodbujanje nadaljevanja vojne v Ukrajini in blaznost glede spodbujanja obnovljivih virov energije). Tudi če bi se EU želela vrniti (in če za to ne bi bilo že 15 let prepozno), EU preprosto nima mehanizmov, s katerimi bi konkretno spodbudila konkurenčnost in prestrukturiranje evropske industrije. Kaj bo glede spodbujanja proizvodnje kritičnih materialov in kritičnih tehnologij naredila EU, če pa ni sposobna niti zagotoviti energije po konkurenčnih cenah!? Kaj bo EU naredila, če ni sposobna niti zagotoviti subvencij za prestrukturiranje energetsko intenzivnih podjetij od denimo primarne proizvodnje bazičnih materialov k proizvodnji recikliranih materialov, kot je aluminij, ker so Komisija ali pa posamične članice (na čelu s Slovenijo) proti uporabi državnih pomoči!?

Nehajmo se slepiti – v tehnološki in industrijski tekmi s Kitajsko je za Evropsko unijo GAME OVER. Lahko se pogovarjamo samo še o sodelovanju in privabljanju kitajskih investicij k nam. Da bomo ohranili vsaj nekaj industrijskih delovnih mest, tako da bomo sestavljali kitajske e-avte (denimo v Magni).

Veste, kaj je najhujše? Veste, kaj je najbolj frustrirajoče? To, da vidiš kolosalne neumnosti in jasno vidiš, kam te neumnosti vodijo, pa ne moreš narediti nič, da bi jih preprečil. Ker nam vladajo tepci brez vizije.

_____________

🇪🇺 – EU will publish list of critical technologies today – a key step to kickstart Europe’s de-risking efforts vis à vis China
• A short thread with graphs on why this list matters, what we can expect, and what’s next for EU de-risking plans

• Publication of EU list of critical tech will be signal of bloc’s willingness/ability to pursue de-risking
• List will provide concrete insights into EU thinking about what risk of doing business with China really is – a key question to answer before de-risking

• By selecting only few flagship, priority sectors, EU will be keen to reiterate message that it is willing to de-risk, not decouple, from China
• EU also wants to show that it is carving its own, European, de-risking strategy, instead of following US lead in the field

• List will almost certainly include tech related to green energy transition – a key area for EU de-risking
• EU wants to ensure safety of supplies for critical raw materials (lithium), tech (EV batteries) and equipment (solar panels) that are vital for net-zero economy

• List will also likely include know-how related to semiconductors, Artificial Intelligence (AI) and quantum computing
• EU’s efforts to mitigate risks associated with these technologies stem from their dual nature: these tech have both civilian and military applications

• List will be of critical importance to private firms: document will likely define which sectors could fall under remit of potential EU tool to screen outbound investment, notably to China
• Adoption of such a tool would signal greater EU-US alignment on de-risking

• Discussions on outbound FDI screening show how Western countries are willing to enforce intrusive measures that were previously unthinkable
• Yet getting companies on board with de-risking will be difficult: two-thirds of EU firms have no plans to shift away from China 

• Overall, bridging gap between de-risking rhetoric and practice will remain hard for EU
• Politically, de-risking plans have created divisions among EU member states
• In particular, Germany’s economy remains far more exposed to China than other European economies
 

Vir: Agathe Demarais