Bojan Marinč

Pri prebiranju prejšnje Miheljakove kolumne sem se spomnil, kako me je presenetilo, ko sem lani v jeseni na portalu RTV-ja bral, da je Slavoj Žižek na Blejskem srečanju v vsem pritrjeval Van der Leynovi in menda celo za Zelenskim ponavljal: »Slava Ukrajini«.

Čeprav sem navaden »simplicius simplicissimus«, mi marsikaj pri tem ni šlo skozi. Da eden najbolj blestečih umov Slovenije ponavlja za gospo, ki….. No, o tem kdaj drugič. In nikakor se nisem mogel pripraviti do ogleda kakega posnetka njegovih takratnih izvajanj – verjetno sem upal, da so ga narobe razumeli.

A sem kmalu zatem naletel na njegov članek Ukrajinski safari na portalu Peščanik. Po dolgem uvodu in običajnem besednem slalomu se začne nazirati cilj: preprečiti, da bi se zahodne sile mimo Ukrajine dogovorile za mir.

Potem postane zanimivo: »Levičarji od Noama Chomskega do Jeffreya Sachsa…« Če je Sachs zanj levičar, kje je potem on? Sicer pa so levičarji kar vsi, ki »grejo na roko Putinu« – med njimi je tudi Harlan Ullman, nekdanji ameriški pilot in avtor izraza Shock&Awe!? Ob takšnem pristopu sem se malo zamislil.

Zato sem se potrudil in malo bolj temeljito prebral večino njegovih člankov na tem portalu, kar 31 jih je od začetka vojne. So popolnoma značilni zanj, napisani »s 100 na uro«, z menjavami tem, s hudournikom informacij (ki jih ni vedno preprosto preveriti), z miselnimi preskoki in z množico ostalih bonbončkov, ki jih ponujata njegovo pisanje in govor. Vsi pa imajo nekaj podobnih poudarkov. In vse očitno izhaja iz stališč, da je edino, kar se tu dogaja, ruska invazija na Ukrajino (neizzvana, jasno!) in da je Putin pošast.

Z drugim se brez problema strinjam. Glede prvega pa imam precej bolj kompleksno mnenje. Žižek v člankih pogosto poudarja Putinove ideologe in navaja njihove izjave: Dugin je »dvorni filozof«, leta 1954 umrli Ivan Iljin njegov »intelektualni vodja«(?), zraven je še Solovjev, kar menda razkriva »morbidno patologijo ruske politike« , sestavljene iz »bande oligarhov, ki upravljajo z raznimi centri moči«  (Slava ili smrt, 4.2.23). »Je res problem ukrajinski fašizem? Vprašanje bi bilo bolje postaviti Putinovi Rusiji.« , lahko preberemo v Što znači braniti Europu? (7.3.22). ».. potrebujemo močnejši NATO, a ne kot podaljšek ameriške politike.. .. Danes ni mogoče biti levičar brez nedvoumne podpore Ukrajini. ..« (Pacifizam je pogrešan.. 23.6.22) , pa še: »Ukrajina tudi brani ruski narod pred samodestruktivnostjo … V. Putina in njegove lumpen-buržuazije.«  in: »Eventualna pogajanja bodo morali voditi birokrati nižjega ranga. Putin in njegov najožji krog so kriminalci in jih je treba ignorirati kolikor je le mogoče.«  (Rat u svetu… 18.4.22). Seveda so Rusi tudi edini krivci za vse zločine tam naokoli.

Skupna rdeča nit se mi zdi le ena: ne smemo odnehati vse do ukrajinske zmage.

V članku Mračna stran nevtralnosti takole opiše dogajanje: »Če bi sprehajalec videl moškega, ki neusmiljeno pretepa otroka, bi pričakovali, da ga ustavi.« Da se ga ustavi! Kar je nujno in edino smiselno pri vsakem konfliktu!

Če lahko tu sugeriram logično nadaljevanje zgodbe – sprehajalec nemudoma pokliče rajonskega miličnika, recimo mu Vinko. Vinko se pri možakarju pozanima za kaj gre in izve, da mu mulo že cel teden razbija okna na hiši in da mu je prejšnji dan močno poškodoval oko. Ko ugotovi, da so okna res razbita in oko črno, izstavi občanu globo, fantiču pa par klofut in hišni pripor.

Ambicioznejši preiskovalec, ni nujno, da je kakšen Maigret ali Morse, tudi inšpektor Vrenko bi po kratkem zaslišanju mladoletnega delikventa ugotovil, da za dogajanjem stoji večji hudobec, vaški kšeftar, ki je mulcu za metanje kamenja k sosedu plačeval s sladoledom.

Tudi Žižek bi se lahko vprašal o »vzroku za pretepanje«, a se ne. Zdi se mi neverjetno,  da je o zdajšnjih geopolitičnih spremembah v vseh 31 člankih zapisal samo tole: »Nenazadnje, Rusija se usklajuje s Kitajsko ne le v geopolitičnem izzivu Zahodu, ampak tudi v poskusu, da bi s prestola odstranila ameriški dolar in evro kot svetovni valuti.«  (Rat u svetu, 21.4.)

Skoraj tragično je to, da ogromni večini podatkov iz člankov verjamem, a manjka jim neselektivno podajanje dogajanj in izjav z druge strani. Zgodovina pred začetkom vojne kot da ne obstaja, ne sporazumi iz Minska, ne uničenja plinovodov.

Ob vsem prebranem se spomnim tudi tega, kako je Žižek Štefančiču maja lani v Mladinskem gledališču povedal grško misel: »O pravičnosti se lahko pogovarjata le dva, ki sta enako močna,«. In ostajam pri svoji primitivni matematiki, da je Rusov 100 milijonov več kot Ukrajincev, zato jim ne bomo ravno pomagali s takšno »zmaga-ali-smrt« filozofijo – zaslužijo si prizadevanje za premirje, z vseh strani. Da končno nehajo umirati ljudje!

Še vedno pa mi ni jasno, kaj je pri Ukrajini tako evropskega: je to prepoved uporabe materinega jezika, prepoved večine opozicijskih strank, ali pa tisto najbolj privlačno – drastično zniževanje delavskih pravic? Še dobro, da je s popolno in trenutno sovjetizacijo zahodnih medijev 24.2.22 iz Ukrajine povsem izginila korupcija. Drugače bi jo EU politiki zagotovo razglasili za vrednoto.