Spodaj je dobra nit Bjorna Lomborga o stroških in koristih boja proti klimatskim spremembam, ki temeljijo na dveh novih znanstvenih člankih s področja ekonomike podnebnih sprememb. Ključne poante: (1) stroški boja proti klimatskim spremembam, kot je sedaj zastavljen, so 5-krat večji od globalnih koristi: koristi naj bi znašale okrog 4,500 milijard $, stroški pa 26.8 milijard $. Drugače rečeno, za vsak vložen dolar v boj proti podnebnim spremembam bodo koristi zgolj 17 centov.

Drugič, strategija proti podnebnim spremembam prek opuščanja fosilnih goriv in neto ničelnih izpustov CO2 do leta 2050 zahteva prilagoditve predvsem v državah v razvoju, ki se zaradi tega ne bodo mogle enako energetsko intenzivno razvijati, kot so se zdaj razvite države, ki so postopoma v industrijski dobi zakuhale to godljo. Drugače rečeno, nerazvite države bodo zaradi boja proti podnebnim spremembam, kot je zastavljen danes, obsojene na energetsko revščino in nižjo gospodarsko rast in blaginjo. Nerazvitim državam se ta boj ne splača, razvojno jim škodi. Le zakaj bi aktivno sodelovale v njem?

In tretjič, treba se je domisliti bolj premišljenega načina boja proti podnebnim spremembam, ki bo prinašal neto koristi, in sicer neto koristi vsem, predvsem pa nerazvitim državam. Prehod na obnovljive vire energije sonca in vetra to prav gotovo ni (ki konec koncev ne zmanjšuje odvisnosti od fosilnih virov, saj bodo ti potrebni za proizvodnjo nadomestne električne energije in za regulacijo elektroenergetskih sistemov, s tem pa ne pride do željenega razogljičenja). Prehod, ki upošteva nizkoogljične vire, kot sta jedrska in hidro, ter ki upošteva energetsko bolj varčne in čistejše tehnologije v industrijski proizvodnji, pa prav gotovo je korak v pravi smeri. Če želimo to pospešiti, je treba na globalni ravni zagotoviti financiranje oziroma finančne programe z ugodnimi viri za države v razvoju ter neposredne investicije. Programi, ki tega ne upoštevajo, niso vredni piškavega oreha, saj so zgrajeni v oblakih iluzij.

___________

Paris climate policy will cost a sizable fraction of 21st century prosperity
Two new, explosive, peer-reviewed papers show net-zero/1.5°C :
Benefit $4.5 trillion/year
Cost $26.8 trillion/year
Total loss is $1,800 trillion over the century
We must do better

🧵 + refs

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je, kot običajno zelo dober, komentar iz Moon of Alabama o odločitvi Zelenskega, da Ukrajina začne pospešeno graditi obrambne linije. To bi morala narediti pred enim letom, ko je imela še dovolj orožja in dovolj za boj sposobnih mož. Danes nima nič več od tega. Gradnja 1000-kilometrske obrambne linije proti Rusiji na vzhodu in 1000-kilometrske obrambne linije proti Belorusiji na severu, tudi če bi bila gradnja uspešna, nič ne pomaga, ker Ukrajina nima dovolj vojakov in dovolj orožja, da bi 2000-kilometrsko obrambno linijo lahko uspešno branila. Za preboj obrambnih linij mora nasprotnik imeti premoč v artileriji, premoč v zraku, premoč v oklepnih enotah in dovolj številčno vojsko. Vse to Rusija ima. In medtem ko mora Ukrajina braniti celotno 2000-kilometrsko obrambno linijo, je za Rusijo dovolj, da sile za preboj koncentrira na eno, dve ali tri točke. In dovolj je, da obrambno linijo prebije na enem mestu in pride za hrbet nasprotniku, nakar se celotna obramba Ukrajine sesuje. Kot Hitlerjev 1670-kilometrski obrambni Atlantski zid leta 1944 po izkrcanju zaveznikov v Normandiji.

Škoda časa o tem sploh razpravljati, kaj šele – glede na preostale resurse Ukrajine – v to investirati. Če je ostalo še kaj razuma v Ukrajini (in ta naj bi, kot piše Seymour Hersh, vseeno še prevladoval pri poveljniku ukrajinske vojske Zalužniju), se mora ukrajinsko vodstvo čim prej izpogajati o miru, preden jim ruske sile pridejo pred Kijev. In seveda Zelenskega poslati na Karibe.

_______________

After wasting ten-thousands of men in hopeless battles the Ukrainian comedian has finally acknowledged that his army’s performative ‘counter-attacks’ and hold-to-the-last-man defenses have made no sense.

Politco’s Dreamer of the year finally calls for building defensive lines:

Ukrainian President Volodymyr Zelenskiy called for a faster buildup of major defensive lines amid Kyiv’s stalled counteroffensive and concerns that Russia could attempt to take more territory.

Zelenskiy urged greater speed and efficiency in building defenses in a video statement on Telegram after a meeting with key military and security officials Tuesday evening. He encouraged local communities to pitch in and pledged to make money available for the effort.

“Our country will definitely have enough mines and concrete,” he said. He didn’t provide details on where the fortifications would be built or how extensive they might be.

Nadaljujte z branjem→

Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh, na osnovi pogovorov z dvema ameriškima viroma, poroča, da so mirovna pogajanja med Ukrajino in Rusijo v polnem teku. Vendar ne na politični ravni, pač pa na ravni poveljnikov obeh vojsk – Gerasimova in Zalužnija. Pogovore naj bi iniciral Zalužni, in sicer kljub nasprotovanju najvišjega ukrajinskega in ameriškega vodstva. Zelenskemu naj bi bilo rečeno, da bodo pogovori potekali, če bo “on zraven ali ne”. Prolog v pogovore naj bi bil premišljen Zalužnijev intervju v The Economistu izpred meseca dni, kjer je z oceno, da je vojna zašla v pat pozicijo, kjer nobena stran ne more bistveno napredovati, tlakoval pot k spremembi maksimalističnega javnega mnenja v Ukrajini, da je pot do miru le prek popolnega poraza in umika ruske vojske.

Cena miru, kot poroča Hersh, naj bi bila, (1) da bo Krim ostal pripojen Rusiji, v vseh štirih okupiranih regijah pa naj bi izvedli volitve pod mednarodnim nadzorom, in (2) Rusija naj bi pristala, da se preostali del Ukrajine vključi v Nato, vendar pod pogojem, da tam ne bodo stacionirane enote Nata in da Ukrajina ne bo dobila ofenzivnega orožja. Razlog za ruski pristanek na slednje, naj bi bila ugotovitev, da je Rusija utrpela velike žrtve in da ni sposobna hitro zavzeti preostanka Ukrajine.

Lahko verjamemo v to zgodbo? Moj občutek pravi, da gre za wishful thinking dela ameriškega vodstva, ki bi se rad častno umaknil iz nesrečne ukrajinske morije, pri čemer kot časten umik vidijo sprejem okrnjene Ukrajine v Nato. Drugič, Rusija je v Ukrajini sicer že dosegla večino proklamiranih ciljev iz začetka “specialne vojaške operacije”, to je zasedba večinsko rusko govorečih regij, manjka pa ji še popolna “denacifikacija” Ukrajine. Odstranila je sicer večino nacističnih enot ukrajinske vojske, pri čemer pa je nacistični klan okrog Zelenskega še vedno na oblasti (vsaj tako to, se zdi, vidijo v Rusiji). Slednje se sicer lahko hitro spremeni, če bi Zalužnijeva frakcija z vojaškim prevratom zasedla oblast. Tretjič, Rusiji se v Ukrajini nikamor ne mudi, lahko si privošči, da počasi melje ukrajinske obrambne sile, ki so ostale brez pomembne tuje vojaške podpore in se bodo v določenem trenutku sesule kot hišica iz kart. Takrat se bo Rusiji odprla pot do Kijeva in do tega, da doseže zastavljen cilj popolne “denacifikacije”. In četrtič, za Putina je predstavljen mirovni dosežek v Seymourjevem zapisu absolutno premajhen, saj vse to že ima in ne pridobi ničesar novega.

Mir v Ukrajini bo takrat, ko se bosta o njem dogovorili Rusija in ZDA, pri čemer bo Rusija v zameno za mir (ob že doseženem) dobila še de facto nevtralno Ukrajino in odpravo vseh sankcij proti Rusiji. Do takrat pa lahko mine še ogromno časa. Najmanj do izida ameriških predsedniških volitev in inavguracije novega predsednika (začetek leta 2025). Mudi se vsem naokrog (Ukrajini, ZDA, EU), da bi se vojna v Ukrajini čim prej končala (ker jim škoduje tako politično kot gospodarsko), razen Rusiji. Rusija čas ima. In tudi dovolj sredstev, da si to lahko privošči. To je kruta realnost ukrajinske situacije danes.

It’s been a rough couple of months for President Joe Biden and his feckless foreign policy team. Israel is going its own way in its war against Hamas, with renewed bombing in Gaza, and the American public is bitterly divided, all of which is reflected in polls that continue to be unfavorable to the White House.  

Meanwhile, the president and his foreign policy aides have also been left on the outside as serious peace talks between Russia and Ukraine have rapidly gained momentum.

“Everyone in Europe is talking about this”—the peace talks—an American businessman who spent years dealing with high-level Ukrainian diplomatic and military issues in the government told me earlier this week. “But there are lots of questions between a ceasefire and a settlement.” The veteran journalist Anataol Lieven wrote this week that the battlefield situation in Ukraine and thus “a ceasefire and negotiations for a peace settlement are becoming more and more necessary for Ukraine.” He said that it was “exceptionally difficult” for the Ukrainian government headed by Volodymyr Zelensky to agree to talks, given its repeated refusal to negotiate with Russian President Vladimir Putin.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Samo z davki na goriva letno zberemo več kot namenjamo za vse plače javnih uslužbencev ali vse investicije proračuna, vključno z vlaganji v železnice in subvencijami železniškemu prevozu. Če prenehamo uporabljati vozila na fosilna goriva, kdo bo potem vplačeval poldrugo milijardo evrov davščin na goriva in na primer zagotovil dodatne pol milijarde za podvojitev vlaganj v železnice? Bodo to poldrugo milijardo evrov potem plačali vozniki električnih avtomobilov, ki jih seveda danes še močno subvencioniramo?

Kadar v Sloveniji nanese beseda na transport ali promet, bi se najbrž večina sogovornikov strinjala s splošno sprejeto oceno, da smo v preteklosti investirali predvsem v cestno omrežje, vlaganja v železnice pa močno zanemarili. To naj bi bil tudi razlog, da tako malo ljudi koristi železniški prevoz in da je naše cestno omrežje vse bolj zatrpano s pločevino.

Pa so takšnim razmeram res kriva napačna vlaganja? Smo res denar usmerjali predvsem v gradnjo cest? Na žalost takšne posplošene ocene praviloma ne temeljijo na številkah, temveč na zaznavanju ljudi in ponavljanju slišanega. Seveda drži, da je delež železniškega prevoza v Sloveniji dokaj nizek in da bi morali narediti še več, da povečamo delež prevoza po železnici. Tako zaradi okoljskih kot tudi logističnih razlogov. Vseeno pa vpogled v številke pokaže popolnoma drugačno sliko kot izhaja iz omenjene splošno sprejete trditve.

Nadaljujte z branjem→

Thiomas Fazi je ob smrti Henryja Kissingerja naredil odličen pregled “lika in dela” verjetno najbolj kontroverznega ameriškega diplomata oziroma snovalca ameriške zunanjepolitične strategije v času hladne vojne. Ima ogromno minusov (vse vojne, v katerih je v imenu boja proti komunizmu umrlo milijone nedolžnih ljudi in vsi državni prevrati, v boju za prevlado ameriškega imperializma, običajno zamaskiranega z bojem proti komunizmu) in nekaj plusov (stabilizacija odnosov s Sovjetsko zvezo in vzpostavitev odnosov s Kitajsko, nekaj dobro napisanih knjig).

Ključno vprašanje za zgodovino glede njegove dediščine je, ali ti plusi prevagajo nad minusi. Za amerofile in konzervativne politike in zgodovinarje (tipa Niall Ferguson) je sicer vprašanje bistveno bolj preprosto, in sicer: ali je posledice njegovih brutalnih političnih dejanj (v obliki milijonov mrtvih nedolžnih ljudi in desetin strmoglavljenih vlad) mogoče upravičiti s “svetim bojem proti komunizmu“. In njiohov odgovor je seveda: Itak.

Kar se mene tiče, je bil ta “sveti boj proti komunizmu” zgolj maska za prevlado ameriškega globalnega imperializma. Boj za ameriške strateške politične in ekonomske interese, ki so jih ameriške administracije lepo zapakrirale v propagando boja dobrega (liberalnega kapitalizma) nad slabim (avtonomnim političnim sistemom, avtokratskim ali ne). No, ampak glede tega je danes Biden-Blinknova zunanja politika enako brutalno “kissingerjanska” in celo bistveno bolj nevarna, kajti išče globalni spopad z velesilama Rusijo in Kitajsko, čemur pa se je Kissinger eksplicitno izogibal in se tudi izognil.

Henry Kissinger has died. Here’s everything you need to know about America’s most controversial and polarising statesman — ruthless imperialist and diplomatic genius at the same time.

Kissinger’s final warning On the eve of his century, Washington’s man has been exiled https://unherd.com/2023/05/kissingers-final-warning/

Nadaljujte z branjem→

Napoved Mikaela Valterssona, nekdanjega pripadnika švedske vojske, ki se je zelo izkazal v dosedanjih analizah poteka vojne v Ukrajini. Seveda so to zgolj napovedi na podlagi predpostavk. Je pa dobro poznati različne analize in ne živeti v svetu lastnih iluzij.

It’s nearly impossible to predict the development in the war in detail, since there are an infinite amount of outcomes, but I will try, at least partially. In general terms you can be sure that the war will not end in 2024 and that it will turn more and more in Russia’s favour. How much, will depend on the support from the western  countries. If western support continues at current levels the russian superiority will grow significantly already early in 2024. If western support at least reach the same levels it had earlier in 2023, the growing russian superiority might not be obvious until late in 2024.

Several others have predicted the development of the war in 2024. Both @Suriyakmaps and @WeebUnionWar have the same view as me, when it comes to a growing russian superiority, but they are more cautious when it comes to territorial changes. In 2023 the territorial gains on both sides have been minimal. Since neither side are so superior as to assure success in offensives against the other side, it’s easy to assume that the stalemate from 2023 will continue in 2024.

Nadaljujte z branjem→

Tisti s spominom dolgim vsaj 13 let se najbrž še spomnite, kako so nemški tabloidni mediji (prednjačil je Bild z mastnimi naslovi) in nato tudi nemška vlada po letu 2010, ko je bila Grčija pred bankrotom, od Grčije zahtevali naj razproda svoje javno premoženje. Med drugim tudi grške otoke (Bild: “Sell your islands, bankrupt Greeks“). Zadeva ni bila smešna, saj je bila Grčija res prisiljena iti v “privatizacijo” (beri: odprodajo) določenega javnega premoženja, kot je atensko letališče, del pristanišč itd.

No, danes se Nemčiji ta nesrečna epizoda vrača v obliki parodije. Nekdanji grški minister Panagiotis Lafazanis, ki je bil član grške vlade v najbolj napetem obdobju neokusnih nasvetov iz Nemčije, danes Nemčiji vrača z enakim nasvetom: nemška vlada lahko dobi precej svežega denarja, če odproda del javnega premoženja, kot so otoki ali podjetja v javni lasti. Nekateri nemški severnomorski otoki, predvsem Sylt, so krasni (priporočam ogled!) in bi najbrž dobro šli v prodajo. In nekatera nemška infrastrukturna podjetja prav tako.

Če je nekdo v razviti evropski državi tako nor, da v času recesije reže javne izdatke, da bi zmanjšal javni dolg (kar je kontraproduktivno oziroma self-defeating iz vidika gospodarske rasti in dolga), potem je najbrž tudi tako nor, da bo svež denar za proračun iskal z enkratno razprodajo javnega premoženja.

Maščevanje se res najbolje servira hladno. Grki so prišli do zadoščenja.

Vidim, da je nekatere zbodel moj komentar »Politični stroški politike varčevanja: Rezanje javnih izdatkov vodi v porast političnega populizma in vzpon ekstremističnih strank«, zato v nadaljevanju nekaj dodatnih poudarkov glede »ekonomike zniževanja javnega dolga«, ki izhajajo iz osnov makroekonomije in empiričnih študij ter izkušenj držav. Glede ekonomike zniževanja javnega dolga so pomembne predvsem tri stvari:

Prvič, vzdržnost javnega dolga: Je to 10% BDP (Baltske države), 30% (Švedska), 60-70% (Nemčija, Slovenija) 140% (Italija) ali 250% BDP (Japonska, V. Britanija po 2. svetovni vojni)? Vzdržna višina javnega dolga ni v obliki neke cifre (ker ni magične meje javnega dolga, kot kažejo študije), pač pa je odvisna od sposobnosti države, da javni dolg servisira (ta pa od obrestne mere, gospodarske rasti, ročnosti…) in pri kom je država zadolžena (delež zadolžitve pri domačih upnikih, ali so finančni upniki ali pokojninski skladi…). Japonski javni dolg je kljub astronomski višini +250% BDP vzdržen, ker je Japonska večinoma zadolžena pri domačih pokojninskih skladih in inštitucijah in ker je obrestna mera nizka ali celo realno negativna. Italijanski javni dolg pri 140% BDP je težko vzdržen, kar kažejo zahtevani donosi na njihov dolg. Nemški javni dolg je pri 70% BDP absolutno vzdržen, ker so nemške obveznice med vlagatelji percipirane kot “safe haven” in ker je nemško gospodarstvo sposobno generirati gospodarsko rast, s katero je (prek davkov) mogoče servisirati dolg.

Nadaljujte z branjem→

Pravkar objavljena analiza avtorjev Gabriel, Klein & Pessoa v prestižni znanstveni reviji Review of Economics and Statistics na podlagi analize 200 volitev v evropskih državah pokaže očitno: politika varčevanja prinaša velike politične stroške. Fiskalne konsolidacije ali po domače rezanje javnih izdatkov vplivajo prek poslabšane ekonomske in socialne situacije (zaradi zmanjšanja BDP (recesije), zaposlenosti, investicij in plač) na splošno povečanje negativne politične klime in posledično na povečano politično polarizacijo, porast populizma, manjšo volilno udeležbo in vzpon ekstremističnih strank oziroma voditeljev. Najboljši zadnji primeri so fiskalna konsolidacija Cameronove vlade v V. Britaniji, ki je privedla do Brexita, in varčevanja Obamove vlade v drugem mandatu, ki je pomagala naplaviti Trumpa.

Zanimivo pa je, da se politiki te očitne povezave med politiko varčevanja prek rezanja javnih izdatkov ne zavedajo. Pravkar gledamo v Nemčiji kolosalni politični samomor v nastajanju. Svobodnjaški finančni minister Lindner si na vse kriplje prizadeva zmanjšati javni dolg prek rezanja javnih izdatkov in omejitve javnega zadolževanja. Slednje mu sicer ni uspelo, ker se je koalicija odločila, da bo še za eno leto suspendirala ponesrečeno nemško fiskalno pravilo v obliki zavore zadolževanja. Toda na drugi strani se je zato odločil za rezanje javnih izdatkov. Lindner je pač pristaš sekte nemškega ordoliberalizma, ki je podobno ortodoksna kot sekta vernikov “religije obnovljivih virov za vsako ceno” in ga v njegovi verski zaslepljenosti ne zanima dvoje empiričnih dejstev. Prvič, finančne konsolidacije v nasprotju s pričakovanji ne znižujejo javnega dolga (glede na BDP), pač pa ga še povečujejo (ker zmanjšanje javnih izdatkov z multiplikativnim učinkom zmanjša gospodarsko rast, kar vpliva na povečanje kazalca dolg/BDP; t.j. BDP se zmanjša bolj kot dolg). In drugič, finančne konsolidacije vodijo v recesijo, kar potem zaradi poslabšanja ekonomske in politične situacije vodi v zgoraj naveden učinek povečanja politične polarizacije in vzpona ekstremističnih strank.

Drugače rečeno: Lindner se ne zaveda, da z rezanjem javnih izdatkov odreže možnosti svoji stranki glede ponovne izvolitve in da s tem dela za volilno zmago ekstremistične AfD.

Vedno znova sem presenečen, kako malo finančni ministri širom EU vedo o osnovah makroekonomije in kako malo vedo o osnovah politologije in politične ekonomije. Oziroma kako malo mar jim je za oboje.

Nadaljujte z branjem→