Vidim, da je nekatere zbodel moj komentar »Politični stroški politike varčevanja: Rezanje javnih izdatkov vodi v porast političnega populizma in vzpon ekstremističnih strank«, zato v nadaljevanju nekaj dodatnih poudarkov glede »ekonomike zniževanja javnega dolga«, ki izhajajo iz osnov makroekonomije in empiričnih študij ter izkušenj držav. Glede ekonomike zniževanja javnega dolga so pomembne predvsem tri stvari:

Prvič, vzdržnost javnega dolga: Je to 10% BDP (Baltske države), 30% (Švedska), 60-70% (Nemčija, Slovenija) 140% (Italija) ali 250% BDP (Japonska, V. Britanija po 2. svetovni vojni)? Vzdržna višina javnega dolga ni v obliki neke cifre (ker ni magične meje javnega dolga, kot kažejo študije), pač pa je odvisna od sposobnosti države, da javni dolg servisira (ta pa od obrestne mere, gospodarske rasti, ročnosti…) in pri kom je država zadolžena (delež zadolžitve pri domačih upnikih, ali so finančni upniki ali pokojninski skladi…). Japonski javni dolg je kljub astronomski višini +250% BDP vzdržen, ker je Japonska večinoma zadolžena pri domačih pokojninskih skladih in inštitucijah in ker je obrestna mera nizka ali celo realno negativna. Italijanski javni dolg pri 140% BDP je težko vzdržen, kar kažejo zahtevani donosi na njihov dolg. Nemški javni dolg je pri 70% BDP absolutno vzdržen, ker so nemške obveznice med vlagatelji percipirane kot “safe haven” in ker je nemško gospodarstvo sposobno generirati gospodarsko rast, s katero je (prek davkov) mogoče servisirati dolg.

Drugič, kako se znižuje javni dolg? Javni dolg se ne znižuje z zmanjševanjem absolutne višine dolga, pač pa iz vidika razmerja med dolgom in BDP (BDP oziroma davki iz BDP so denarni tok države, s katerim poplačuje dolg). Nobena država (in praktično redko katero podjetje) ne znižuje absolutne vrednosti dolga, pač pa vzdržuje določen delež dolga/BDP na vzdržni ravni oziroma to razmerje po potrebi znižuje, in sicer tako, da povečuje BDP hitreje, kot se povečuje BDP. Drugače rečeno, država znižuje javni dolg s hitrejšo stopnjo rasti BDP od stroškov zadolžitve (g > r) ter z inflacijo (stopnja rasti BDP se meri v realnih vrednostih, dolg pa ostaja v nominalnih vrednostih). V. Britanija je svoj visok dolg (250% BDP) po 2. svetovni vojni znižala v 30 letih pod 50% BDP zgolj na osnovi hitre gospodarske rasti in zmerne inflacije (poglejte članek o tem na tem blogu).

Tretjič, kdaj se znižuje javni dolg? Javni dolg se ne znižuje v slabih časih (recesija), pač pa v dobrih. Če namreč država v času recesije reže javne izdatke, ima to zaradi multiplikativnega učinka javnih izdatkov G (G je del BDP=C+I+G+(X-M)) na BDP (multiplikator javnih izdatkov je v povprečju okrog 1.5) negativen učinek na gospodarsko rast. Kar pomeni, da se BDP zmanjša bolj, kot se je dolg. Torej bolj kot v recesiji država reže javne izdatke, večja bo zadolženost države (večji bo dolg/BDP). To je bila napaka politike varčevanja v EU po letu 2010, ki je vse države, ki so “varčevale” z rezanjem javnih izdatkov, pahnila v recesijo in stagnacijo, ki je trajala do leta 2014.

Obratno je, v času recesije mora država povečati javne izdatke, da spodbudi gospodarsko rast in da se prek multiplikativnega učinka javnih izdatkov BDP poveča hitreje od povečanja dolga (to se imenuje deficitno financiranje rasti). Prav zato je Evropska komisija ob začetku epidemije Covid suspendirala fiskalno pravilo in države spodbudila k povečevanju javnih izdatkov (tudi prek Načrta za okrevanje in odpornost), da bi čim prej izšle iz recesije (to je lekcija iz obdobja 2010-2014, ko je EK predpisovala napačno “zdravilo” varčevanja za zniževanje dolga).

Dolg (glede na BDP) se znižuje v dobrih časih (konjunktura), tako da država ob visoki gospodarski rasti manj povečuje javne izdatke, kot raste BDP, oziroma da dosega primarni presežek v proračunu (saldo proračuna brez upoštevanja stroškov servisiranja dolga). Države morajo v dobrih časih dosegati primarne presežke v proračunu, s čimer uspešno znižujejo javni dolg (glede na BDP) in si ustvarijo rezervo pri zadolževanju za slabe čase.

Če povzamem, države znižajo javni dolg tako da “zrastejo iz dolga”, ne pa tako, da v recesiji znižujejo javne izdatke. Slednje je kontraproduktivno oziroma »delf-defeating«.

Ergo, v čem je poanta, da nemški finančni minister želi v času, ko je Nemčija že eno leto v recesiji, znižati javni dolg? Kaj ga vodi proti osnovni makroekonomski logiki? Ideologija? Ali neznanje makroekonomije? Ali oboje?

V tej situaciji mora Nemčija spodbuditi javne izdatke (javne investicije), da zažene rast, da bo lahko v času konjunkture znižala javni dolg (glede na BDP).