Pravkar objavljena analiza avtorjev Gabriel, Klein & Pessoa v prestižni znanstveni reviji Review of Economics and Statistics na podlagi analize 200 volitev v evropskih državah pokaže očitno: politika varčevanja prinaša velike politične stroške. Fiskalne konsolidacije ali po domače rezanje javnih izdatkov vplivajo prek poslabšane ekonomske in socialne situacije (zaradi zmanjšanja BDP (recesije), zaposlenosti, investicij in plač) na splošno povečanje negativne politične klime in posledično na povečano politično polarizacijo, porast populizma, manjšo volilno udeležbo in vzpon ekstremističnih strank oziroma voditeljev. Najboljši zadnji primeri so fiskalna konsolidacija Cameronove vlade v V. Britaniji, ki je privedla do Brexita, in varčevanja Obamove vlade v drugem mandatu, ki je pomagala naplaviti Trumpa.
Zanimivo pa je, da se politiki te očitne povezave med politiko varčevanja prek rezanja javnih izdatkov ne zavedajo. Pravkar gledamo v Nemčiji kolosalni politični samomor v nastajanju. Svobodnjaški finančni minister Lindner si na vse kriplje prizadeva zmanjšati javni dolg prek rezanja javnih izdatkov in omejitve javnega zadolževanja. Slednje mu sicer ni uspelo, ker se je koalicija odločila, da bo še za eno leto suspendirala ponesrečeno nemško fiskalno pravilo v obliki zavore zadolževanja. Toda na drugi strani se je zato odločil za rezanje javnih izdatkov. Lindner je pač pristaš sekte nemškega ordoliberalizma, ki je podobno ortodoksna kot sekta vernikov “religije obnovljivih virov za vsako ceno” in ga v njegovi verski zaslepljenosti ne zanima dvoje empiričnih dejstev. Prvič, finančne konsolidacije v nasprotju s pričakovanji ne znižujejo javnega dolga (glede na BDP), pač pa ga še povečujejo (ker zmanjšanje javnih izdatkov z multiplikativnim učinkom zmanjša gospodarsko rast, kar vpliva na povečanje kazalca dolg/BDP; t.j. BDP se zmanjša bolj kot dolg). In drugič, finančne konsolidacije vodijo v recesijo, kar potem zaradi poslabšanja ekonomske in politične situacije vodi v zgoraj naveden učinek povečanja politične polarizacije in vzpona ekstremističnih strank.
Drugače rečeno: Lindner se ne zaveda, da z rezanjem javnih izdatkov odreže možnosti svoji stranki glede ponovne izvolitve in da s tem dela za volilno zmago ekstremistične AfD.
Vedno znova sem presenečen, kako malo finančni ministri širom EU vedo o osnovah makroekonomije in kako malo vedo o osnovah politologije in politične ekonomije. Oziroma kako malo mar jim je za oboje.
Using a novel regional database covering over 200 elections in several European countries, this paper provides new empirical evidence on the political consequences of fiscal consolidations. To identify exogenous reductions in regional public spending, we use a Bartik-type instrument that combines regional sensitivities to changes in national government expenditures with narrative national consolidation episodes. Fiscal consolidations lead to a significant increase in extreme parties’ vote share, lower voter turnout, and a rise in political fragmentation. We highlight the close relationship between detrimental economic developments and voters’ support for extreme parties by showing that austerity induces severe deconomic costs through lowering GDP, employment, private investment, and wages. Austerity-driven recessions amplify the political costs of economic downturns considerably by increasing distrust in the political environment.
Vir: Gabriel, Klein & Pessoa (2023), The Political Costs of Austerity
DAMIJAN blog 
Kaj pa bi bila po vašem alternativa? Zadolževanje do neskončnosti, kar gledamo v ZDA? Rast javnega sektorja in dajanje bonbončkov vsem ki tarnajo, na eni strani, in obdavčitev vseh ki še karkoli delajo in proizvajajo, na drugi (v ZDA in EU)? Se mi zdi da smo že nekaj časa v enem catch-22 in da pravih odgovorov ali ukrepov enostavno ni več. Preveč smo se zaplezali. Cilj izvoljenih politikov je piksno s problemi brcniti naprej po ulici, in upati da ne pridejo do nje še v svojem mandatu. Karkoli bi naredili prizadane nekoga (mnogo njih).
Všeč mi jeVšeč mi je
Preden greste v komentiranje te zadeve na tak populističen način, morate poznati vsaj osnove makroekonomije. Tri stvari so pomembne:
1. Vzdržnost javnega dolga: Je to 10% BDP (Baltske države), 30% (Švedska), 60-70% (Nemčija, Slovenija) 140% (Italija) ali 250% BDP (Japonska, V. Britanija po 2. svetovni vojni)? Vzdržna višina javnega dolga ni v obliki neke cifre (ker ni magične meje javnega dolga, kot kažejo študije), pač pa je odvisna od sposobnosti države, da javni dolg servisira (ta pa od obrestne mere, gospodarske rasti, ročnosti…) in pri kom je država zadolžena (delež zadolžitve pri domačih upnikih, ali so finančni upniki ali pokojninski skladi…). Japonski javni dolg je kljub astronomski višini +250% BDP vzdržen, ker je Japonska večinoma zadolžena pri domačih pokojninskih skladih in inštitucijah in ker je obrestna mera nizka ali celo realno negativna. Italijanski javni dolg pri 140% BDP je težko vzdržen, kar kažejo zahtevani donosi na njihov dolg. Nemški javni dolg je pri 70% BDP absolutno vzdržen, ker so nemške obveznice med vlagatelji percipirane kot “safe haven”.
2. Kako se znižuje javni dolg? Javni dolg se ne znižuje z zmanjševanjem absolutne višine dolga, pač pa iz vidika razmerja med dolgom in BDP (BDP oziroma davki iz BDP so denarni tok države, z katerim poplačuje dolg). Nobena država (in praktično redko katero podjetje) znižuje absolutno vrednost dolga, pač pa vzdržuje določen delež dolga/BDP na vzdržni ravni oziroma to razmerje po potrebi znižuje, in sicer tako, da povečuje BDP hitreje, kot se povečuje BDP. Drugače rečeno, država znižuje javni dolg s hitrejšo stropnjo rasti BDP od stroškov zadolžitve (g > r) ter z inflacijo (stopnja rasti BDP se meri v realnih vrednostih, dolg pa ostaja v nominalnih vrednostih). V. Britanija je svoj visok dolg (250% BDP) po 2. svetovni vojni znižala v manj kot 30 letih pod 50% BDP zgolj na osnovi hitre gospodarske rasti in zmerne inflacije (poglejte članek o tem na tem blogu).
3. Kdaj se znižuje javni dolg? Javni dolg se ne znižuje v slabih časih (recesija), pač pa v dobrih. Če namreč država v času recesije reže javne izdatke, ima to zaradi multiplikativnega učinka javnih izdatkov G (G so del BDP=C+I+G+(X-M)) na BDP (multiplikator javnih izdatkov je v povprečju okrog 1.5)negativen učinek na gospodarsko rast. Kar pomeni, da se BDP zmanjša bolj, kot se je dolg. Torej bolj kot v recesiji država reže javne izdatke, večja bo zadolženost države (večji bo dolg/BDP). To je bila napaka politike varčevanja v EU po letu 2010, ki je vse države, ki so “varčevale” z rezanjem javnih izdatkov, pahnila v recesijo in stagnacijo, ki je trajala do leta 2014. Obratno je, v času recesije mora država povečati javne izdatke, da spodbudi gospodarsko rast in da se prek multiplikativnega učinka javnih izdatkov BDP poveča hitreje od povečanja dolga (to se imenuje deficitno financiranje rasti). Prav zato je Evropska komisija ob začetku epidemije Covid suspendirala fiskalno pravilo in države spodbudila k povečevanju javnih izdatkov (tudi prek Načrta za okrevanje in oddpornost), da bi čim prej izšle iz recesije (to je lekcija iz obdobja 2010-2014, ko je EK predpisovala napačno “zdravilo” varčevanja za zniževanje dolga).
Dolg (glede na BDP) se znižuje v dobrih časih (konjunktura), tako da država ob visoki gospodarski rasti manj povečuje javne izdatke, kot raste BDP, oziroma da dosega primarni presežek v proračunu (saldo proračuna brez upoštevanja stroškov servisiranja dolga). Države morajo v dobrih časih dosegati primarne presežke v proračuni, s čimer uspešno znižujejo javni dolg (glede na BDP) in si ustvarijo rezervo pri zadolževanju za slabe čase.
Če povzamem, države znižajo javni dolg tako da “zrastejo iz dolga”, ne pa tako, da v recesiji znižujejo javne izdatke.
Ergo, v čem je poanta, da nemški finančni minister želi v času, ko je Nemčija že eno leto v recesiji, znižati javni dolg? Kaj ga vodi proti osnovni makroekonomski logiki? Ideologija? Ali neznanje makroekonomije? Ali oboje?
V tej situaciji mora Nemčija spodbuditi javne izdatke (javne investicije), da zažene rast, da bo lahko v času konjunkture znižala javni dolg (glede na BDP).
Všeč mi jeVšeč mi je