V velikih ameriških medijih, na čelu z Washington Postom in New York Timesom, že tri leta vztrajno podpirajo nadaljevanje vojne v Ukrajini in vztrajno agitirajo proti mirovnimi pogajanjem. Zanje nikoli ni pravi čas. No, v tem zadnjem uredniškem komentarju v Washington Postu ob priznanju visokih ukrajinskih izgub življenj poudarjajo, da “Ukrajina stežka preživi še eno leto te uničujoče vojne“, nato pa v istem dahu odkrito priznavajo, zakaj bi bil konec vojne v Ukrajini slab: ker bi bil slab za ZDA. Mirna slaba rešitev bi “spodkopala ameriško kredibilnost” in “usmerila jezo Ukrajincev na zahodne podpornike, ki so jih izdali“.

Torej, uredništvo Washington Posta, priznava, da Ukrajina ne more preživeti še enega leta vojne, kljub temu pa so proti mirni rešitvi vojne, ker bi to škodilo ameriškim interesom. Hkrati pa ne ponujajo nobene alternative. Kaj nam to pove o “strastnih podpornikih Ukrajine”? Pove nam, da jim je vseeno za Ukrajino in življenja Ukrajincev, mar jim je le za ameriške interese. Prav zaradi tega razloga se je začela ta vojna in Ukrajinci so plačali ceno te ameriške “igrice” s svojimi življenji in ozemljem.

Spodaj je odličen komentar v MoA.

______________________

The Washington Post editors have long argued for prolonging the war in Ukraine.

In November 2022, when Ukraine was in a good position to negotiate an end to the war, they argued against it:

Mr. Zelensky and his supporters in the West undoubtedly understand that peace talks might eventually be necessary, his commitment to victory notwithstanding. And yet to declare that, or even imply it, before the time is right — before Ukraine’s armed forces have exhausted every opportunity to regain occupied territory — would convey slackening commitment. And that, in turn, can only convince Mr. Putin that time is on his side and that he should prolong the fighting.

Since then Ukraine’s armed forces have exhausted every opportunity to regain occupied territory – and failed. Russia was then and is now convinced that time is on its side.

Now, finally, the editors acknowledge that their war against Russia in Ukraine is lost. But they still insist that this can not be allowed to be formalized in a ceasefire or peace treaty.

While they are stomping their feet they fail to present an alternative:

Ukraine risks losing the war. A Trump-imposed bad deal would be worse. (archived)
A settlement that dismembers Ukraine and rewards Putin will undermine U.S. credibility.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je radikalni pogled ameriškega republikanca Davida Goldmana, sicer pomočnika urednika časopisa Asia Times. Njegov pogled je, da evropski “liberalni strahopetci” (v mislih ima liberalne in zelene politike) niso sposobni zagotoviti Evropi lastne varnosti in da lahko to naredijo zgolj “suverenistične” stranke (ki sovpadajo s skrajno konzervativnimi strankami), ki so trenutno v hitrem vzponu. Te se vse po vrsti zavzemajo za konec vojne v Ukrajini, hkrati pa tudi za ponovno vzpostavitev naborniške vojske in oblikovanje bolj obsežnih lastnih vojaških sil, ki bi lahko zagotovile lastno varnost Evropi.

Tega komentarja ne objavljam, ker bi se z njim strinjal ali ne, pač pa, ker Evropo tako vidijo ameriški konzervativci in ker bo – naj nam bo to všeč ali ne – Trump Evropo prisilil, da gre v tej smeri zagotovitve lastne vojaške varnosti. In evropske “suverenistične” stranke mu bodo pri tem pomagale. Neka kolateralna korist od tega vsekakor bo – večja avtonomija oziroma suverenost Evrope. Ki pa bo seveda prišla s svojo ceno.

________

My advice to President Trump on how to deal with the mess in Ukraine is simple: you should pull the plug on the Biden Administration’s flailing European peanut gallery. Your friends and allies in Europe want to shoulder the burden of their own defense, but they don’t want to pour money down the drain and risk World War III in Ukraine. Get an immediate ceasefire in Ukraine, a war which no sane European wants to fight, and let the sovereigntist parties of the New Right mop up the globalist Left. They believe in their countries and will fight to protect them, unlike the Brussels liberals cowering behind the skirts of Mother America.

Ending the war won’t happen without an agreement to keep Ukraine neutral and out of NATO. The Deep State will try to convince you that NATO can’t afford to back down on eventual Ukraine membership, and that Russia is bleeding out and ready to fold. But the opposite is true: Europe’s willingness to defend itself depends on a revival of nationalism and the ascent of the sovereigntist parties on the Right. Freeze the fighting and deliver a political victory to European patriots whose watchword is “Make Europe Great Again.”

Nadaljujte z branjem→

In zakaj je zloraba socialnega omrežja za politična sporočila in propagando problematična samo takrat, kadar ne koristi interesom zahodnih držav?

Macron on Musk: “If someone had told us ten years ago that the owner of one of the world’s largest social networks would support a new reactionary international and directly interfere in elections, including in Germany, I wouldn’t have believed it. Who could have imagined such a thing?”

In other words, when the very same social network was called Twitter and was directly used not just for interfering in elections, but also for organizing “color revolutions” and the “Arab Spring”—essentially regime changes in a number of countries—Paris was not only unconcerned but actively fanned the flames and supported these processes. It didn’t even bother them that this later triggered the migration of hundreds of thousands of refugees to Europe, including to the Fifth Republic, sparking an unprecedented rise in extremism and terrorism.

Let’s be honest! The events in Egypt and Tunisia are still called the Twitter Revolutions. And let’s not forget Zuckerberg, who played his own role with his platform during those events.

Nadaljujte z branjem→

V Avstriji so po dobrih treh mesecih propadla koalicijska pogajanja. Po zmagi skrajne FPÖ se obe zmernejši veliki stranki ÖVP in SPÖ nista hoteli z njo pogovarjati o formiranju koalicije. Toda njuna dolga pogajanja so propadla in dosedanji konzervativni kancler Karl Nehammer je odstopil. Sedaj je priložnost za sestavljanje koalicije dobil svobodnjaški Herbert Kickl in konzervativna ÖVP je že napovedala, da jo bo podprla.

Avstrija je očitno naslednica evropskega trenda v vzponu skrajnega populizma na oblast (pred njo sta Madžarska, Slovaška in verjetno Romunija). Sledi Nemčija z AfD na čelu in Francija, ki lahko zgolj izbira med skrajnim levim in skrajnim desnim populizmom na čelu vlade. Trendu koristi ponovna izvolitev Donalda Trumpa, ki se “ne bo vmešaval” v “nedemokratične” trende v Evropi, kot se je Bidnova administracija (nazadnje v Romuniji pri anuliranju predsedniških volitev).

Toda ta trend se bo dodatno okrepil zaradi skrajne nesposobnosti političnega establišmenta v Evropi. Sedanji politični establišment je Evropo pirpeljal v sedanjo situacijo, ki krepi simpatije volilcev do strank z ekstremnimi stališči: (1) politično nevzdržno velike imigracije (skupna evropska migracijska politika ta problem še povečuje), (2) slepo sledenje ZDA v podpiranju ameriških vojn in kaznovanje samega sebe s sankcijami proti Rusiji in Kitajski, (3) nesposobnost spodbujanja tehnološkega in gospodarskega razvoja v Evropi, in (4) forsiranje ekonomsko nesmiselne in politično nevzdržne fiskalne ortodoksije glede prisilnega zniževanja javnega dolga v EU državah. Pri čemer zaradi razloga (1) trpijo proračuni EU držav, zaradi razlogov (2), (3) in (4) pa se večina EU držav nahaja v stagnaciji (visoke cene energije in tehnološko zaostajanje) oziroma k temu trendno drsi.

Pri tem je zanimiv še paradoks, da se vladajoče stranke sedanjega političnega establišmenta v Evropi zavzemajo za cilje, ki Evropi škodijo (“uvoz” neizobraženih in / ali kulturno nekompatibilnih migrantov; podpiranje vojne v Ukrajini, kar trajno negativno vpliva na cene energije in gospodarsko rast; škodljive energetske politike, ki forsirajo nevzdržne in drage “obnovljive” vire sonca in vetra in povzročajo visoke ravni cene elektrike; forsiranje ameriških strateških interesov prek Nata namesto oblikovanja lastne evropske varnostne arhitekture; itd.), medtem ko se skrajne evropske stranke zavzemajo za evropske cilje (kulturna identiteta, političnas in vojaška avtonomija).

Nadaljujte z branjem→

Ukrajina po pričakovanju ni podaljšala 5-letne pogodbe o transferu ruskega plina prek ukrajinskih plinovodov do Evrope. Zahodni politiki niso skoparili z evforijo, da se je Evropa končno “znebila odvisnosti od ruskega plina“. Toda problemi so se s tem kvečjemu povečali in ne zmanjšali. Poglejmo, zakaj.

Konec leta 2024 je neposredni uvoz ruskega plina v države EU znašal manj kot petino (14.1 milijard m3 oziroma dobrih 18 % v Q4 2024), glejte spodnjo sliko. Od tega je uvoz plina prek Ukrajine znašal le 4.1 milijard m3 oziroma manj kot 6 % v Q4 2024, 5.4 milijard m3 je bilo neposrednega uvoza ruskega utekočinjenega plina (LNG), 4.5 milijard m3 pa je bilo uvoza zemeljskega plina prek Turčije (Turkstream). Ukrajinsko zaprtje tranzita ruskega plina bo neposredno prizadelo le Madžarsko, Slovaško in Moldavijo in morda delno Avstrijo.

Vir: Brugel

Nadaljujte z branjem→

Ves čas imam občutek, da se soočamo s problemom, ko se strokovnjaki problemov lotevajo z namenom propagande ali pa s čustvenim pristopom, kar seveda pomeni, da njihova stališča niso več strokovna, pač pa propaganda oziroma wishful thinking. Spodaj je tipični primer, ko se Erik Solheim (“Green politician. Diplomat. Peace negotiater. Adviser to green business. Inspirational speaker on environment and development, peace and geopolitics...“) razveseli dejstva, da bo Kitajska letos doma prodala več električnih avtomobilov od avtomobilov z notranjim izgorevanjem. Je to res dosežek za okolje?

Ko se veselimo dosežka, da bo Kitajska letos prodala več električnih avtov od bencinskih/dizelskih, se moramo predvsem vprašati ali je to res dosežek, če pa “gorivo” za te e-avte ni prav nič zeleno. Kitajska večino (61 %) elektrike pridobi iz premoga. Le 15 % elektrike je iz sonca in vetra, 13 % iz hidro in 4.6 % iz jedrskih elektrarn (glejte spodnjo sliko).

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dobrim mesecem je Državni zbor sprejel proračuna za naslednji dve leti in v postopku sprejemanja smo spremljali podobne komentarje, kot jih beremo vsako leto. Vlada je izpostavljala razvojno naravnanost proračunov in omejitve, ki jih ima pri tem zaradi sprejetih zakonov. Opozicija, pa tudi mediji in interesne skupine pa so bili kritični do obsega proračuna, previsokih prihodkov (obdavčitev) in izdatkov na načelni ravni ob istočasnih pripombah za katere potrebe pa namenjamo  premalo denarja. Pri tako nasprotnih informacijah so ljudje razumljivo zmedeni, a seveda jim je bližja kritika in ocene o previsokem trošenju države. To posebej, ker so načrtovani izdatki proračuna za naslednje leto kar preko 70 % višji kot v predkriznem letu 2019, ljudje pa imajo občutek, da so razmere samo še slabše.

Proračuni so po sprejetju seveda izginili iz prvih strani medijev, za večino postali zgodovina, vendar ni odveč izpostaviti nekaj vidikov proračunskega načrtovanja in gibanj. Predvsem tistih, o katerih le redko kaj preberemo.

Nadaljujte z branjem→