Sem generacija, ki je odrasla ob Tup Gun mistifikaciji. Top Gun je bil veličastna propaganda za ameriško mornarico. Propagiral je neuničljivo moč ameriške vojske, utemeljene na velikih letalonosilkah in lovcih tipa F 14. In to zelo uspešno.

Dokler jih ni povozil tehnološki razvoj (mimogrede, ameriška mornarica je kasneje umaknila lovce F 14 prav zaradi iranskih raket). Ostale države (Rusija, Kitajska, Iran) so namesto tega šle v razvoj dronov, hipersoničnih raket in nadzvočnih letal 5. generacije (in tudi 6. generacije). Ameriške letalonosilke so, kot se je izkazalo v času izraelskega napada na Gazo (hutijisko zaprtje ožine Bab-el-Mandeb v Rdečem morju) in ameriško-izraelskega napada na Iran, izkazale kot neučinkovite, saj so ranljive na napade dronov (zračnih in vodnih) in hipersoničnih raket. Že v času hutijskega zaprtja Bab-el-Mandeb so se ameriška letalonosilka in spremljajoče frigate bile prisiljene umakniti iz dosega hutijskih dronov). Podobno se je zgodilo v času vojne proti Iranu, kjer je letalonosilka Ford dobesedno pobegnila v zavetje Savdske Arabije blizu Jede, letalonosilka Lincoln pa v zavetje omanskih gora v arabskem morju, 1100 kilometov zračne linije od iranske meje.

Problem ranljivosti letalonosilk na napade z droni in rakete je seveda v tem, da s tem letalonosilke postanejo neuporabne kot platforme za zračno delovanje ameriške vojske. Bojni domet ameriških lovcev F 16 in F 35 je med 800 in 1000 kilometri (tja in nazaj), kar pomeni potrebo po dvakratnem vmesnem zračnem polnjenju, da bi ameriški lovci lahko opravili bojno misijo in se vrnili nazaj na letalonosilko. Logistično zelo kompleksno in zelo drago. Zato so se ameriška letala v zadnjih dveh tednih posluževala predvsem letališč v Izraelu in Savdski Arabiji. Ampak tudi od tam so jih izrinile iranske rakete.

Tako kot je bil film Top Gun najboljša propaganda za moč ameriške vojske, bodo iranski droni Shahed in rakete Soumar, Paveh, Hoveizeh, Ya Ali,  Shahab-3, Emad, Ghadr, Sejjil in Khorramshahr simbolizirali efektivni pogreb ameriške vojaške moči. Ker so ZDA v svojem napuhu globalnega predatorja pozabile na tehnološki razvoj in ekonomiko. No, pozabile so tudi na to, da globalne prevlade ne morejo več uveljavljati prek surove vojaške moči.

Po tej iranski vojni nič več ne bo tako, kot je bilo. 

Ameriški predsednik Donald Trump je čez vikend, ko je priznal, da ZDA ne morejo odpreti Hormuške ožine, v sebi lastnem stilu še izjavljal, da mu je vseeno, saj ZDA ne dobivajo nafte prek Hormuza. Res je, da so ZDA postale avtonomne glede nafte (celo neto izvoznik).

Vendar pa imajo, kot ugotavlja Rosemary Kelanic v New York Timesu, dvojni problem. Prvič, cene nafte se oblikujejo globalno. In če cene nafte zaradi podaljšane vojne v Iranu gredo čez 100 $/sodček in tam vztrajajo dlje časa, bodo ameriške naftne družbe svojo lastno nafto prodajale tudi po temu ustreznih cenah. Torej tudi za ameriške odjemalce (industrija, gospodinjstva, strateške rezerve). In drugič, ameriško gospodarstvo je neprimerno bolj naftno intenzivno kot konkurenčne države, zaradi česar bodo visoke cene nafte relativno bolj prizadele ZDA.

Te trditve Kelaniceve sem preveril s pomočjo podatkov OWID. Spodnja slika kaže naftno intenzivnost gospodarstev EU-27, ZDA, Kitajske in Rusije. Ta je izračunana kot primarna raba nafte na enoto BDP (po PPP). Slika potrjuje trditve Kelaniceve, da je ameriško gospodarstvo bistveno bolj naftno intenzivno od ostalih konkurenčnih držav.

Prava razmerja pa se pokažejo, če podatke preračunamo glede na EU-27. Kot kaže spodnja slika, je ameriško gospodarstvo za skoraj 60 % bolj naftno intenzivno od evropskega in za skoraj polovico (50 %) bolj naftno intenzivno od kitajskega. Je bolj naftno intenzivno celo od ruskega gospodarstva.

Grda resnica, ki jo bodo kmalu zaznali tudi v ZDA, je, da je tudi Amerika na istem čolnu z ostalimi državami. In s tem, ko je z (neuspešnim) napadom na Iran Amerika dvignila globalne cene nafte, je – ob strateškem porazu – gospodarsko prizadela sebe še bolj kot druge.

Seveda tukaj zanemarjamo velike dobičke ameriških naftnih družb, toda to je slaba tolažba za ameriško industrijo in gospodinjstva, ki ljubijo avte z velikimi bencinskimi motorji.

Cene nafte danes zjutraj….

… po vikendu, ko je Trump priznal, da je zavozil, da ZDA ne morejo odpreti Hormuške ožine in da ne ve, kaj Američani sploh tam še počnejo, saj to ni njihov problem

Aja, in Putin mu pošilja pozdrave, ker je ceno ruske nafte dvignil iz 50 na 90 $/sodček

I want to share an exercise from 2002 that has a lot to do with the current war, but also shows how astute commanders didn’t get the recognition they deserved.

Today, Iran doesn’t operate long or medium-range radars; it keeps almost all its equipment hidden inside mountains, including its planes, while deploying missiles, drones, and a asymmetric naval force.

This is a war the U.S. doesn’t know how to fight. Let me tell you a story, follow along:

The Millennium Challenge 2002 (MC02) took place from July 24 to August 15, 2002, under the U.S. Joint Forces Command. Planned over two full years, it simulated a hypothetical 2007 scenario where the U.S. invaded a Middle Eastern country, clearly inspired by Iran or Iraq.

The scale was massive: it cost $250 million and involved 13,500 personnel across 17 simulation sites and nine live locations. At the time, it was the largest and most expensive exercise in American history, designed to test the ‘network-centric’ warfare doctrine, featuring high-tech electronic surveillance and integrated command.

Then came the twist: the opposing force, the ‘Red Team’ representing a simulated Iran, was led by retired Marine Corps Lieutenant General Paul K. Van Riper, a three-star general known for his unconventional tactics and for being ‘devious’ – shrewd and unpredictable. He was chosen specifically for that reason: to provide a realistic challenge.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Hormuška ožina je zaprta, vojna z Iranom še kar traja in ni znano, koliko časa še. Ker gre skozi to ožino okoli petina vse svetovne porabe nafte in nekaj manj plina, to bistveno vpliva na svetovno preskrbo z nafto in plinom. Na udaru je predvsem Evropa, ki praktično nima lastne proizvodnje nafte (plina le petino porabe), poleg tega je pred kratkim prekinila kupovanje energentov iz Rusije, od koder je prihajala večina nafte in predvsem plina. Celotni Evropi in s tem tudi nam grozi dosedaj največja energetska kriza in posledično ekstencialna kriza. Kaj bomo storili?

Vsaka spodobna država ima načrte za ravnanje v kriznih razmerah, tudi pri oskrbi z energIjo. Vendar se ti načrti ukvarjajo v večji meri z varnostnimi vprašanji in so praviloma, vsaj kar se tiče ekstremnih razmer, tajni. V nadaljevanju se bom omejil na energetiko, čeprav se v krizah področja prekrivajo, predvsem s finančnim upravljanjem, saj je denar najbolj učinkovito orodje za upravljanje kriz. V krizah je ključna  sposobnost državnega vodstva za upravljanje v izrednih razmerah, ki v zadnjih letih zaradi pomehkuženja (in feminizacije) politike, vsaj v EU, strmo upada. V Sloveniji ni dosti boljše, kvaliteta celotnega političnega razreda že nekaj desetletij upada, ne glede na politično orientacijo in spol.

Nadaljujte z branjem→

Za tiste, ki ne spremljate zapisov Roberta Papeja, profesorja političnih ved iz univerze v Chicagu (specializiranega za varnostna vprašanja), ki od prvega dneva ameriško-izraelskega napada na Iran konsistentno razlaga, kako se bo (in se tudi je) Trump v Iranu ujele v eskalacijsko past. V eskalacijsko past vojne, začete z zračnimi napadi,, ki je ne more zmagati.

Problem te eskalacijske pasti pri Iranu pa je še dodatno, specifično kompleksen. Lahko se greš 20 let eskalacije v Afganistanu, ker s tem ne vplivaš na nič, razen gostujoče države, toda če se zapleteš v eskalacijo z državo, ki lahko efektivno kontrolira 20 % svetovne ponudbe nafte kot ključnega in nenadomestljivega globalnega energenta, si te eskalacije ne moreš prav dolgo privoščiti.

Po 15 dneh ameriško-izraelske vojne proti Iranu ima slednji zaradi brilijantno izpeljane strategije v rokah dva glavna aduta. Prvi je, da lahko zaradi uničenja praktično vseh ameriških radarskih sistemov na Bližnjem vzhodu in izčrpanja protiletalskih sistemov v Izraelu sledmjega neovirano tolče z raketnimi napadi 3-krat dnevno. Dokler Tel Aviva in Haife ne spremeni v to, v kar so Izraelci spremenili Gazo. Iran lahko uniči Izrael. 

Drugi adut je, da lahko Iran s (selektivnim) zaprtjem Hormuške ožine, skozi katero gre 20 % dnevne globalne porabe nafte in LNG, globalno gospodarstvo pošlje v dolgo in bolečo stagflacijo (večjo kot v obdobju 1979-1982, saj je ponudbeni šok tokrat precej večji) in lahko povzroči, da se ameriški finančni kazino raztopi. Iran lahko paralizira svetovno gospodarstvo.

ZDA (in nihče drug) nima odgovora na zaprtje Hormuške ožine. Kljub obstoju teoretičnih možnosti, da bi efektivno omejili Iran pri kontroli ožine, so praktične možnosti blizu ničle. Ožina je sicer široka 20 kilometrov, toda tankerske linije se v obeh smereh premikajo v koridorju dobrih 3 kilometrov. Težko je ladje, tudi če bi odstranili različne vrste min, vojaško spremljati skozi ožino in jih zaščititi pred iranskimi droni (zračnimi in vodnimi) in raketami (iz hitrih čolnov in podmornic). Iranske gorate obale pa ameriška vojska realistično ne more fizično zasesti. Dovolj je, da Iranci zadenejo en tanker na pomorski poti sredi ožine, pa se ves promet efektivno zaustavi. 

ZDA nimajo dobrih opcij, kar priznavajo vsi analitiki (glejte spodaj zapis iz Foreign Affairs). Pa tudi sam Trump, ko kliče druge države, naj si same zagotovijo prost prehod. Natanko to pa te države že delajo – z Iranom so se dogovorile (Kitajska, Bangladeš, Indija) ali se dogovarjajo, da Iran selektivno spušča posamezne tankerje skozi ožino. Iran drži ves svet v šahu (izumitelji šaha to obvladajo), dokler ZDA in zahodnih držav ne prisili v dogovor, ki bo v skladu z iranskimi pogoji.

Če bi kdo poznal kak boljši odgovor, ki ni jedrski, bi ga že uporabil. Pa tudi jedrski odgovor proti Teheranu ne bi rešil ne Izraela in ne odprl Hormuza, kajti iranski raketni sistem je bil dizajniran tudi za jedrski napad in iranske rakete bi še vedno letele – na Izrael, na naftno infrastrukturo v Zalivu in na ožino.

Spodaj je nekaj koristnih prikazov.

Nadaljujte z branjem→

V manj kot dveh tednih po tem, ko je začel vojno proti Iranu, so Trumpu uspeli zgodovinski dosežki: 

1. Hameneija je zamenjal s Hameneijem,
2. Iranu je omogočil, da nadzira kritično ozko grlo svetovne ponudbe nafte,
3. Ameriške sile je (že skoraj v celoti) pregnal iz Zaliva,
4. Iranu je omogočil maščevanje, da Tel Aviv spremeni v Gazo,
5. Netanyahuja je (tako se zdi) pomagal poslati na razgovor z odrešenikom,
6. Odpravil je sankcije na ruski izvoz nafte in Rusiji omogočil, da nafto in plin prodaja po premijski ceni.

Zelo malo voditeljem je uspelo doseči tako velike zmage v tako malo časa. 

Če bi podeljevali Nobelove nagrade za vojaške dosežke, bi bil Trump na vrhu liste za leto 2026.

Iran se na ameriško bombardiranje ni odzval z raketami, temveč z uporabo strategije teorije iger. Po tej interpretaciji bi lahko s tem sprožil enega najresnejših izzivov ameriškemu dolarju v zadnjih 52 letih. V središču dogajanja je Hormuška ožina, skozi katero poteka približno 20 % svetovnega toka nafte. Po zaprtju ožine je 7 največjih zavarovalnih klubov umaknilo kritje za tankerje, velik del trgovske plovbe pa je obstal. Iran je včeraj ponudil strateško rešitev: tankerjem bi dovolil ponovno plovbo skozi ožino, vendar pod pogojem, da je nafta fakturirana v kitajskih juanih in ne v ameriških dolarjih. Ta poteza se lahko razume kot finančni izziv dolarju in petrodolarskemu sistemu.

Petrodolarski sistem ima korenine v dogovoru iz leta 1974 med ZDA in Savdsko Arabijo, ko je bilo dogovorjeno, da bo savdska nafta fakturirana v ameriških dolarjih v zameno za ameriška varnostna jamstva. Ker je večina svetovne nafte fakturirana v dolarjih, morajo države, ki uvažajo nafto, najprej kupiti dolarje, kar ustvarja globalno povpraševanje po ameriški valuti. To ZDA omogoča cenejše zadolževanje, financiranje proračunskih primanjkljajev in učinkovito uporabo finančnih sankcij.

Po ameriškem napadu na Iranu in po iranskem zaprtju Hormuške ožine, se je geopolitična situacija v temelju sremenila. To geopolitično situacijo lahko analiziramo skozi prizmo teorije iger, v kateri sodelujejo štirje ključni akterji: Iran, Kitajska, Združene države in države uvoznice nafte. Iran nadzoruje strateško Hormuško ožino, Kitajska ima svojo valuto juan in plačilni sistem CIPS, ZDA nadzorujejo globalni dolarski finančni sistem, države uvoznice nafte pa nujno potrebujejo stabilno oskrbo z energijo. Vsak od teh akterjev ima svojo »dominantno strategijo«, ki temelji na lastnih interesih. Ko se ti interesi združijo, bi po logiki teorije iger vodili do enega najbolj verjetnega izida.

Za Iran je ključna odločitev, ali ožino zapreti ali odpreti. Če bi jo držal popolnoma zaprto, bi sicer povzročil rast cen nafte, vendar bi hkrati izgubil lastne izvozne prihodke. Če bi jo odprl za trgovanje v dolarjih, bi izgubil politični in ekonomski vzvod. Zato je zanj najbolj ugodna možnost trgovanje v juanih, saj lahko še naprej prodaja nafto, hkrati pa oslabi vlogo dolarja v svetovni trgovini.

Nadaljujte z branjem→

Zmagali smo. Čao. Zdaj pa se vi ukvarjajte naprej s tem.