V pogovoru za The New York Times Ezra Klein in Francis Fukuyama ponovno obravnavata znamenito tezo o »koncu zgodovine«, ki jo je Fukuyama prvič predstavil leta 1989 in nato razvil v knjigi The End of History and the Last Man. Fukuyama ni trdil, da se bodo vojne, krize in politični spopadi končali, temveč da po zlomu fašizma in komunizma ni ostala nobena celovita ideologija, ki bi bila prepričljivejša alternativa liberalni demokraciji in tržnemu gospodarstvu. Tudi danes meni, da avtoritarni režimi ne ponujajo splošno privlačnega modela družbene ureditve, ki bi ljudem zagotavljal več svobode, blaginje in osebne izpolnitve.

Toda v Fukuyamovi prvotni teoriji je bilo tudi opozorilo, ki ga je večina kritikov spregledala. Liberalna demokracija človeka preveč pogosto obravnava predvsem kot racionalnega potrošnika, ki si želi materialnega udobja, premalo pa upošteva njegovo potrebo po priznanju, dostojanstvu in družbenem pomenu. Ljudje bogastva ne želijo zgolj zato, da bi lahko več trošili, temveč tudi zato, da bi jih drugi opazili in spoštovali. Če gospodarska rast ne prinaša občutka priznanja in enakovrednosti, lahko tudi objektivno premožni ljudje doživljajo svoj položaj kot ponižujoč ter začnejo zavračati politični sistem, ki jim sicer zagotavlja relativno visoko življenjsko raven.

Fukuyama pri tem uporablja pojma thymos, človekovo hrepenenje po priznanju, in megalothymia, željo posameznika, da bi bil priznan kot pomembnejši in večji od drugih. Prav slednja pojasnjuje vzpon voditeljev, kot sta Donald Trump in Vladimir Putin. Takšni politiki volivcem ne ponujajo nujno učinkovitejšega upravljanja ali boljšega materialnega položaja, temveč občutek ponosa, pripadnosti in obnovljene veličine. Hkrati sami poosebljajo neomejeno ambicijo, ki težko sprejema omejitve zakonov, institucij in demokratičnih postopkov. Liberalna demokracija je zato ranljiva prav zato, ker ljudem obljublja enako dostojanstvo, ne zna pa vedno konstruktivno usmeriti njihove želje po veličini, tveganju in junaštvu.

Pogovor obravnava tudi konkretne napake liberalnega reda. Zahodne države so postopke, pravila in pravne varovalke pogosto spremenile v tako zapleten birokratski sistem, da oblast vse težje uresničuje projekte in zagotavlja kakovostne javne storitve. Kadar demokratična država ne zna graditi infrastrukture, reševati stanovanjskih težav ali zagotavljati varnosti in gospodarskega napredka, izgublja legitimnost ne glede na svoje formalne demokratične značilnosti. Fukuyama priznava tudi, da je precenil samodejnost širjenja demokracije in podcenil sposobnost Kitajske, da združi avtoritarno oblast z visoko upravno zmogljivostjo in gospodarskim razvojem. Prav tako je po izkušnji vojne v Iraku opustil nekdanjo neokonservativno vero, da je mogoče demokracijo uspešno izvažati z vojaško silo.

Klein Fukuyamo nazadnje sooči z globljim vprašanjem: ali lahko liberalizem poleg političnih pravic, postopkov in formalnih varovalk ponudi tudi prepričljivo predstavo o dobrem življenju ter državo, ki je sposobna učinkovito zagotavljati rast blaginje. Fukuyama še vedno ne vidi boljše sistemske alternative liberalni demokraciji, vendar prav razvoj Kitajske postavlja to prepričanje pod vprašaj. Kitajska razvojna meritokracija namreč kaže, da lahko drugačen politični sistem učinkoviteje usklajuje dolgoročne cilje, mobilizira vire, upravlja gospodarske cikle ter večini prebivalstva zagotavlja hitro rast materialne blaginje in tehnološki napredek. Osrednja poanta pogovora zato ni več, da liberalni red kljub odsotnosti alternative razpada zaradi lastnih slabosti, temveč da njegova domnevna ideološka in razvojna premoč ni več samoumevna. Liberalna demokracija bo svojo legitimnost morala dokazovati z rezultati – z učinkovitim upravljanjem, tehnološkim napredkom, dostopnimi javnimi storitvami in rastjo življenjskega standarda večine – ne zgolj s sklicevanjem na politične pravice in odsotnost boljše alternative.

Fukuyamova obramba liberalne demokracije postane precej manj prepričljiva, če politične sisteme presojamo po njihovem dejanskem učinku na blaginjo večine in ne predvsem po formalnih političnih pravicah, ki jih zagotavljajo. Kitajski sistem razvojne meritokracije je v zadnjih štirih desetletjih dosegel največje in najhitrejše povečanje materialne blaginje v sodobni zgodovini: iz skrajne revščine se je izvilo približno 800 milijonov ljudi, nastali so sodobna infrastruktura, celovita industrijska baza in vse naprednejši tehnološki ekosistem, močno pa so se izboljšali tudi življenjska doba ter dostop do izobraževanja, zdravstvenih storitev in sodobnih stanovanj. Tega ni mogoče pojasniti zgolj z nizko začetno razvojno ravnjo. Pomemben del uspeha izvira iz sposobnosti države, da izbira razmeroma kompetentne upravljavce, oblikuje dolgoročne razvojne cilje, usmerja kapital v strateške dejavnosti ter hitro gradi infrastrukturo – brez blokad interesnih skupin, kratkih volilnih ciklov in birokratske paralize, ki vse bolj omejujejo zahodne demokracije. Po oceni Svetovne banke je kitajsko zmanjšanje revščine po obsegu in hitrosti brez primere v zgodovini.

Kitajski primer kaže, da je meritokratsko organizirana razvojna država sposobna ne le hitro mobilizirati sredstva, ampak tudi dejavno upravljati makroekonomska neravnotežja. Kitajska je nepremičninski balon zavestno začela omejevati, dopustila propad prezadolženih zasebnih razvijalcev in znižanje cen nepremičnin, vendar je zaradi nadzora nad bankami, kapitalskimi tokovi in ključnimi finančnimi institucijami preprečila, da bi se korekcija preoblikovala v sistemsko finančno krizo po ameriškem vzorcu iz leta 2008. Izgube je lahko razporedila skozi daljše obdobje, preprečila množične izvršbe nad gospodinjstvi in financiranje postopoma preusmerila iz nepremičnin v industrijo, infrastrukturo in tehnološki razvoj. Tudi ocena IMF ugotavlja, da so velike kitajske banke kapitalsko in likvidnostno odporne ter da so fiskalne rezerve države pomagale omejiti sistemska tveganja. Kitajski model je tako pokazal, da je mogoče nepremičninski balon izprazniti brez splošnega bančnega zloma, množičnega reševanja zasebnih finančnih institucij in globoke recesije, kakršne so po finančnih krizah doživljale zahodne države.

V primerjavi z večino liberalnih demokracij Kitajska obenem bistveno hitreje gradi prometno, energetsko in digitalno infrastrukturo, zagotavlja široko ponudbo stanovanj ter javni dolg financira po precej nižjih obrestnih merah. Njena prednost zato ni zgolj v hitrosti sprejemanja odločitev, temveč predvsem v sposobnosti usklajevanja denarne, kreditne, fiskalne, stanovanjske, industrijske in tehnološke politike okoli dolgoročnih razvojnih ciljev. Zahodne države so številne od teh vzvodov prepustile finančnim trgom, neodvisnim institucijam in zasebnim interesom, zato posamezne politike pogosto delujejo druga proti drugi. Kitajska pa lahko kreditno politiko, državna podjetja, javne investicije in raziskovalne programe poveže v skupno razvojno strategijo. Rezultat je hitrejša rast ob nižjih stroških financiranja ter sposobnost izvedbe projektov, za katere liberalne demokracije pogosto potrebujejo desetletja ali jih zaradi političnih, pravnih in administrativnih ovir sploh ne izvedejo.

Najbolj očitna je razlika pri tehnološkem razvoju. Kitajska se je v nekaj desetletjih iz tehnološkega posnemovalca preoblikovala v svetovnega voditelja na področjih električnih vozil, baterij, sončne in vetrne energije, hitrih železnic, telekomunikacij, dronov, robotike in vse bolj tudi umetne inteligence. Pri tem ni šlo zgolj za subvencioniranje posameznih podjetij, temveč za ustvarjanje celotnih industrijskih ekosistemov – od izobraževanja in raziskav do dobavnih verig, infrastrukture, financiranja in domačega trga. Liberalne demokracije so medtem velik del industrijske proizvodnje preselile v tujino, dovolile finanizacijo gospodarstva in tehnološki razvoj prepustile majhnemu številu zasebnih korporacij. Kitajska je tehnološki napredek obravnavala kot nacionalni razvojni projekt, zato njegove koristi niso omejene le na rast vrednosti tehnoloških podjetij, temveč se kažejo v cenejši energiji, učinkovitejšem prometu, sodobnejši industriji in hitrejšem povečevanju produktivnosti.

Če politične sisteme presojamo po tem, kako hitro in po kakšni družbeni ceni povečujejo blaginjo večine, je bila kitajska meritokracija v zadnjih štirih desetletjih uspešnejša od sodobnih zahodnih liberalnih demokracij. Liberalne demokracije sicer zagotavljajo širše politične in državljanske svoboščine, vendar to samo po sebi ne pomeni učinkovitejšega gospodarjenja, boljšega makroekonomskega upravljanja ali hitrejše rasti življenjskega standarda. Njihova razdrobljenost oblasti, kratki volilni cikli, moč interesnih skupin in finanizacija gospodarstva vse pogosteje zavirajo stanovanjsko gradnjo, infrastrukturo in industrijsko preobrazbo. Kitajski vzpon zato ne kaže zgolj, da demokracija nima zagotovljene razvojne premoči, temveč da lahko meritokratsko vodena država – če je institucionalno sposobna, usmerjena v rezultate in odgovorna za dolgoročno blaginjo prebivalstva – učinkoviteje upravlja gospodarske cikle ter večini ljudi zagotavlja hitrejšo in vzdržnejšo rast materialne blaginje. Pravi preizkus legitimnosti političnega sistema zato ni njegova ideološka oznaka, temveč njegova sposobnost, da ljudem zagotavlja varnost, dostopno stanovanje, kakovostne javne storitve, tehnološki napredek in prepričljivo perspektivo boljšega življenja.