Hitra rast kitajskega izvoza, zlasti po letu 2020, je sprožila intenzivno razpravo o tem, kaj jo pravzaprav poganja. V njej se pojavlja pet širših razlag: podcenjeni juan in cenovna konkurenčnost; rast produktivnosti in tehnološko napredovanje; investicije, subvencije in oblikovanje presežnih zmogljivosti; raziskave in inovacije ter šibko domače povpraševanje, zaradi katerega naj bi se kitajska podjetja obračala na tuje trge. V članku produktivnost in tehnološko nadgrajevanje obravnavamo ločeno, zato empirično testiramo šest mehanizmov. Brad Setser, Greg Ip v Wall Street Journalu in nekateri drugi komentatorji postavljajo v ospredje podcenjeni juan, industrijske subvencije in presežne zmogljivosti, ki naj jih zaradi premajhne domače absorpcije Kitajska izvažala v svet. Te trditve so intuitivno privlačne, vendar praviloma niso preverjene skupaj in pogosto ne razlikujejo med različnimi obdobji ter sektorskimi oblikami kitajske izvozne ekspanzije.

Naša analiza (ki je v postopku recenzije v akademski reviji) zato uporablja enoten dinamični panelni model za 61 največjih izvoznic industrijskih izdelkov v obdobju 2000–2024. Rast deleža posamezne države v svetovnem industrijskem izvozu pojasnjujemo z enoletno odloženimi spremembami realnega efektivnega tečaja, proizvodne produktivnosti, investicij, izdatkov za raziskave in razvoj, domače absorpcije ter tehnološke sestave izvoza. V model so vključene posebne interakcije za Kitajsko, učinek obdobja po letu 2020 ter stalne učinke držav in posameznih let. Prednost takšnega pristopa je, da vseh šest alternativnih razlag (hipotez) preverjamo simultano: učinek tečaja je tako ocenjen ob nespremenjenih investicijah, produktivnosti, absorpciji in tehnološki sestavi, učinek investicij pa po izločitvi drugih dejavnikov, s katerimi so investicije običajno povezane.

Ključni prispevek članka je razlikovanje med prvim in drugim kitajskim šokom. Prvi je sledil vstopu Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo leta 2001 in je pomenil široko rast njenega deleža v svetovnem industrijskem izvozu. Kitajska se je vključevala v globalne proizvodne verige, privabljala neposredne tuje investicije, gradila infrastrukturo in proizvodne zmogljivosti ter na svetovni trg vstopala v zelo širokem naboru industrijskih panog. China Shock 2.0 pa ni ponovitev tega procesa. Gre za precej ožji, sektorsko koncentriran izvozni šok po letu 2020, povezan predvsem z baterijami, električnimi vozili, fotovoltaiko, inverterji, vetrnice in drugimi tehnologijami elektrifikacije. Če obeh pojavov ne ločimo, lahko dejavnike splošne kitajske izvozne rasti napačno razglasimo za vzroke novega sektorskega šoka.

Prvo razliko nazorno pokaže gibanje kitajskega industrijskega izvoznega deleža in realnega efektivnega tečaja (REER) v Grafu 1. Pred letom 2020 sta se izvozni delež in REER dolgoročno večinoma povečevala skupaj: juan je realno apreciiral, Kitajska pa je kljub temu pridobivala svetovni tržni delež. Ta pozitivna korelacija ravni je v nasprotju s preprosto zgodbo, po kateri lahko kitajsko izvozno rast pojasnimo predvsem s čedalje cenejšim juanom. Po letu 2020 se vzorec spremeni: REER je bil v letih 2021–2022 nad ravnijo iz leta 2020, nato pa je v letih 2023–2024 izraziteje depreciiral, medtem ko je agregatni izvozni delež ostal razmeroma stabilen. Graf torej ne kaže enotne dolgoročne povezave, temveč spremembo razmerja skozi čas, kar upravičuje uporabo odloženega tečajnega učinka in kontrolo drugih dejavnikov.

Graf 1: Kitajski delež v svetovnem industrijskem izvozu in REER, 2020 = 100.

Regresijski rezultati kljub temu pokažejo, da je pri celotnem industrijskem izvozu realna depreciacija juana statistično povezana s hitrejšo rastjo kitajskega izvoznega deleža v naslednjem letu. Ti rezultati so robustni na vse specifikacije modela (razen na ocene s tekočimi vrednstmi pojasnjevalnih spremenljivk; glejte tabelo).

Tabela 1: Celotni marginalni učinki za Kitajsko (Baseline & Robustness)

Vendar je ekonomska velikost tega učinka precej manjša, kot bi sklepali iz nekaterih javnih razprav. Kitajski delež svetovnega industrijskega izvoza se je povečal s 4,4 odstotka leta 2000 na 17,65 odstotka leta 2024. V skladu z modelskimi ocenami bi ob trajno za 10 odstotkov višjem REER, torej za 10 odstotkov manj depreciiranem juanu, kitajski izvozni delež leta 2024 znašal približno 16,7 odstotka. Njegova končna raven bi bila torej približno za eno dvajsetino nižja. Tečajna konkurenčnost je torej pomembna, vendar lahko pojasni samo sorazmerno majhen del celotne kitajske izvozne ekspanzije. Rezultat ostane podoben, ko običajni REER nadomestimo z ravnotežnim merilom odstopanja realnega tečaja od ravnotežne vrednosti (BEER-misalignment).

Še bolj poveden je rezultat glede domače absorpcije. Prevladujoča javna razlaga pravi, da šibka potrošnja in nezadostno domače povpraševanje ustvarjata presežne zmogljivosti, ki jih mora Kitajska usmerjati na tuje trge. Toda Graf 5 kaže, da sta se domača absorpcija in kitajski izvozni delež v večjem delu obdobja povečevala skupaj; korelacija med njunima letnima stopnjama rasti je pozitivna in znaša približno 0,35. Po letu 2020 je domača absorpcija ostala nad izhodiščno ravnjo, agregatni izvozni delež pa je bil razmeroma stabilen. Tudi multivariatna analiza pokaže pozitivno, ne negativno povezavo: hitrejša domača absorpcija je povezana s hitrejšo poznejšo rastjo izvoznega deleža. Rezultati zato ne podpirajo trditve, da je bila splošna kitajska izvozna rast posledica pomanjkanja domačega povpraševanja.

Graf 5: Kitajski delež v svetovnem industrijskem izvozu in domača absorpcija, 2020 = 100.

Pozitivna povezava med domačim trgom in izvozom je tudi ekonomsko smiselna. Velik domači trg podjetjem omogoča dolge proizvodne serije, razpršitev visokih začetnih stroškov, učenje skozi proizvodnjo, preizkušanje novih izdelkov ter oblikovanje gostih mrež domačih dobaviteljev. Domače povpraševanje tako ustvarja ekonomije obsega in dinamične primerjalne prednosti, ki podjetjem pozneje olajšajo nastop na svetovnih trgih. Med preostalimi dejavniki imajo investicije pozitiven in robusten učinek, kar potrjuje pomen oblikovanja zmogljivosti, infrastrukture in dobaviteljskih verig. Produktivnost in tehnološko nadgrajevanje v popolnem modelu nimata samostojnega robustnega pozitivnega učinka, koeficient pri R&R pa je negativen. Slednjega ne smemo razlagati tako, da inovacije škodujejo izvozu, temveč kot posledico dolgih raziskovalnih zamikov, različne učinkovitosti izdatkov ter njihovega prekrivanja z investicijami, produktivnostjo in tehnološko sestavo proizvodnje.

Povsem drugačno dinamiko razkrije sektorska razčlenitev drugega kitajskega šoka v Grafu 8. Kitajske proizvode, ki se običajno uvrščajo v China Shock 2.0, razdelimo v tri segmente. Prvi vključuje panoge z že vzpostavljeno ali naraščajočo kitajsko prevlado: fotovoltaiko, pretvornike, litij-ionske baterije, vetrno opremo in toplotne črpalke. Drugi zajema panoge hitrega dohitevanja, predvsem električna vozila in industrijske robote. Tretji pa predstavlja strateško tehnološko mejo, kamor sodijo polprevodniki in oprema za njihovo proizvodnjo. Delež prvih dveh segmentov v celotnem svetovnem blagovnem izvozu se je med letoma 2020 in 2024 podvojil z 0,40 na 0,80 odstotka, medtem ko se je delež strateškega tehnološkega segmenta povečal le z 0,69 na 0,72 odstotka. Dejanski drugi kitajski šok je zato koncentriran v panogah obstoječe prevlade in hitrega dohitevanja, ne pa v vseh naprednih tehnologijah.

Graf 8: Sektorska razčlenitev kitajskega izvoza China Shock 2.0 kot deleža celotnega svetovnega blagovnega izvoza.

Graf 9 spodaj neposredno primerja agregatni industrijski izvoz in sektorsko košarico China Shock 2.0. Medtem ko je bil kitajski delež v celotnem svetovnem industrijskem izvozu leta 2024 le malo nad ravnijo iz leta 2020, se je indeks kitajskega deleža v proizvodih drugega šoka povečal za približno 23 odstotkov. Večina povečanja se je zgodila že v letih 2021–2022, nato pa se je dosežena raven večinoma ohranila. To pomeni, da po letu 2020 ni prišlo do enakomernega pospeška celotnega kitajskega industrijskega izvoza, temveč do prerazporeditve konkurenčne moči v omejen nabor strateških panog. Posebej izrazit je avtomobilski vidik: baterije ter priključna hibridna in električna vozila so ustvarili več kot tri četrtine povečanja ožje košarice drugega šoka med letoma 2020 in 2024.

Graf 9: Primerjava kitajskega deleža v svetovnem industrijskem izvozu in proizvodih China Shock 2.0, 2020 = 100.

Najbolj neposredno zavrnitev poenostavljene tečajne razlage ponuja Graf 10, ki primerja izvozno uspešnost proizvodov China Shock 2.0 z BEER-odstopanjem juana od ravnotežnega tečaja. Višja vrednost tega kazalnika pomeni manjšo podcenjenost oziroma večjo precenjenost. Med letoma 2020 in 2022 sta se obe seriji povečevali hkrati: kitajski delež v strateških proizvodih je hitro rasel prav v času, ko se je juan po tem merilu pomikal proti manjši podcenjenosti. Po letu 2022 se je juan ponovno pomaknil proti večji podcenjenosti, toda sektorski izvozni delež se ni primerljivo pospešil, temveč je ostal približno stabilen. Graf zato ne kaže pričakovane negativne povezave, po kateri bi večja podcenjenost sistematično napovedovala hitrejšo rast izvoza teh proizvodov.

Graf 10: BEER-odstopanje juana od ravnotežnega tečaja in kitajski izvozni delež v proizvodih China Shock 2.0, 2020 = 100.

Regresijski rezultati to opisno ugotovitev potrdijo: niti spremembe običajnega REER niti spremembe BEER-odstopanja niso statistično značilno povezane z rastjo kitajskega deleža v proizvodih drugega kitajskega šoka. Prav tako ni značilnega negativnega učinka domače absorpcije. Trditve Setserja, Ipa in drugih, da nove kitajske izvozne prodore v ključnih strateških panogah poganjata predvsem podcenjeni juan in izvažanje presežnih zmogljivosti zaradi šibkega domačega povpraševanja, zato nimajo podpore v naši analizi. China Shock 2.0 je precej bolj skladen s petnajstletnim oblikovanjem povezanega baterijsko-avtomobilskega in čistotehnološkega ekosistema s pomočjo investicij, raziskav, infrastrukture, javnih naročil, lokalizacije, podpornih kreditov in spodbujanja domačega povpraševanja.

Ugotovitve so bolj skladne z razlago, da so se v povezanem baterijsko-avtomobilskem in čistotehnološkem proizvodnem sistemu postopoma kopičile zmogljivosti in znanja, ki sta jih oblikovala program Made in China 2025 in širši sistem spremljajočih politik. Izvozna ekspanzija ni bila rezultat enega samega subvencijskega programa. Centralne in lokalne subvencije, davčne ugodnosti, krediti bank, povezanih z državo, državni usmerjevalni skladi in kapitalske naložbe, programi raziskav in razvoja, javna naročila, zahteve glede lokalizacije in tehnološki standardi, spodbude za povpraševanje ter zagotavljanje infrastrukture so skupaj podpirali širitev zmogljivosti, učenje skozi proizvodnjo, razvoj dobaviteljev in vertikalno integracijo.

Pri električnih vozilih so ukrepe na ponudbeni strani dopolnjevali subvencioniranje nakupov, davčne oprostitve, izgradnja polnilne infrastrukture in javna naročila. Pri sončni in vetrni energiji je podpora uvajanju teh tehnologij pomagala ustvariti velik domači trg in ekonomije obsega, pri baterijah in energetski opremi pa je povezovanje predhodnih in nadaljnjih členov proizvodne verige okrepilo stroškovne ter izvozne prednosti. Takšna razlaga je skladna z dejstvom, da je bilo povečanje po letu 2020 koncentrirano predvsem v baterijah ter priključnih hibridnih in električnih vozilih, pa tudi z močnim položajem Kitajske pri fotovoltaičnih napravah, pretvornikih, vetrni opremi in toplotnih črpalkah.

Podatki OECD (2025, 2026) za obdobje 2005–2024 kažejo, da so industrijska podjetja s sedežem na Kitajskem v povprečju prejela od tri- do osemkrat več državne podpore kot njihovi konkurenti s sedežem v državah OECD. OECD ocenjuje tudi, da lahko subvencije pojasnijo skoraj 60 odstotkov povečanja svetovnih tržnih deležev rastočih kitajskih proizvodnih podjetij. Med panogami, zajetimi v obravnavani košarici, po intenzivnosti subvencioniranja v zbirki OECD MAGIC posebej izstopata fotovoltaika in proizvodnja polprevodnikov; subvencije v fotovoltaični industriji so v obdobju 2005–2024 v povprečju dosegle skoraj 3,2 odstotka prihodkov podjetij.

Njihovega skupnega kavzalnega učinka zaradi pomanjkanja primerljivih letnih podatkov o subvencijah za vse države in instrumente ne moremo neposredno oceniti (OECD MAGIC primerjava je narejena na ravni omejenega števila podjetij in zgfolj za eno leto in ni reprezentativna, niti nima časovne komponente, potrebne za empirične teste). Lahko pa ugotovimo, da prvega in drugega kitajskega šoka ne poganjajo primerljivi mehanizmi: prvi je bil široka makroindustrijska ekspanzija, drugi pa sektorsko koncentriran rezultat načrtnega in dolgoročnega razvoja strateških proizvodnih ekosistemov.