Bine Kordež

V sobotnem Delu je bil objavljen moj članek na temo porabe energije v svetu in v Sloveniji, kjer sem poskušal pokazati, kako močno je svet odvisen od fosilnih goriv. To velja tudi za Evropo, čeprav poskuša pretežni del umazanije, povezane z opustitvijo fosilnih goriv prenesti v druge konce sveta in si zato zamišljamo, kako smo okoljsko nevtralni. Na žalost ob današnjem znanju, posebno pozimi v Evropi, nimamo veliko alternativnih virov energije, ki pa je zaradi stila življenja potrebujemo vedno več. Temu pa se seveda ne želimo odreči.

Kot primer tiščanja glave v pesek pred dejanskim onesnaževanjem, ki ga povzročamo na celi verigi proizvodnje naših potrošnih izdelkov sem dodal tudi primerjavo, kako električna energija proizvedena iz premoga za delovanje toplotne črpalke, povzroči celotnem proizvodnem procesu enako količino izpustov kot kurjenje kurilnega olja. In enako velja tudi za električni avto, če ga poganja elektrika iz premogovnih elektrarn. Pri tem sem posebej navedel, da ima povprečna proizvodnja elektrike v Evropi in Sloveniji seveda mešano strukturo, tudi veliko ogljično nevtralnih virov (voda, jedrska). V izračunu pa sem vseeno upošteval dodatno potrebno elektriko za vse nove toplotne črpalke, ki jih instaliramo in zaradi katerih smo morali zagnati tudi TEŠ ali pa uvažati elektriko proizvedeno pretežno iz premoga (kot mejna proizvodnja).

Nadaljujte z branjem→

Sramotno je vse – od tretmana iranske reprezentance, sramotnega pristranskega sojenja, komercialnih – kao hidracijskih – prekinitev … do političnega vmešavanja in vazalnega odnosa FIFA do gostitelja prvensta.

V Delu je ta konec tedna Bine Kordež objavil članek, ki mu je uredništvo dalo provokativni naslov “Ogrevanje s toplotno črpalko ima podobne izpuste kot kurilno olje”. Z Binetovimi stališči se sicer v veliki meri strinjam, razen v tem specifičnem delu, ki se nanaša na naslov. Tudi sicer se v javnih razpravah pogosto pojavlja trditev, da imajo toplotne črpalke zaradi odvisnosti od električne energije podobne emisije toplogrednih plinov kot sistemi na kurilno olje. Takšne ocene praviloma temeljijo na poenostavljenih predpostavkah, ki ne upoštevajo celotnega življenjskega cikla tehnologij niti njihove dejanske energetske učinkovitosti.

V nadaljevanju primerjam emisije CO₂ različnih tehnologij ogrevanja ob upoštevanju celotnega življenjskega cikla (Life Cycle Assessment – LCA), vključno s proizvodnjo opreme, obratovanjem, vzdrževanjem, proizvodnjo energentov in razgradnjo. Posebna pozornost je namenjena toplotnim črpalkam v dveh kontrastnih elektroenergetskih sistemih: nizkoogljičnem francoskem sistemu in bolj ogljično intenzivnem nemškem sistemu, v katerem imajo pomembno vlogo fosilna goriva. 

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Usmeritev v trajnost in zeleni prehod je v Evropi kot tudi v Sloveniji zasidrana v oblikovanje strategij razvoja na vseh ravneh ter tudi v razmišljanjih večine ljudi. Vsaka večja vremenska ujma nas samo še utrjuje v nujnost prehoda na obnovljive vire energije in opustitev fosilnih goriv. Čeprav je smer pravilna, pa je na žalost pri sprejemanju tovrstnih politik in strategij vseeno prisotno veliko aktivizma, političnih odločitev in želja brez  realnih možnosti doseganja. Dokumente do leta 2035, do 2050 ali še dlje je pač lažje pisati, kot pa sprejemati konkretne ukrepe na dnevni ravni.

To se na primer lepo kaže tudi v sprejeti Energetski podnebni strategiji EU do leta 2050, po kateri naj bi do takrat skoraj opustili fosilne vire in prešli na obnovljive vire energije, pri čemer energetiki vedo, da pri današnji stopnji znanja takšen prehod preprosto ni izvedljiv. Omenjena strategija zasleduje predvsem podnebne cilje in stavi tudi na pomembno zmanjšanje porabe primarne energije (za tretjino), kar nam v zadnjem času z umiranjem domače industrije (in prenosom onesnaževanja v druge države) celo uspeva. A vemo, da najbrž to ne more in ne sme biti recept za bodočnost Evropske Unije. Pri projekcijah porabe primarne energije tudi ni odveč pogled nas sliko, ki kaže gibanja porabe primarne energije zadnjih 50 let v svetu.

Nadaljujte z branjem→

Primerjave gospodarske razvitosti držav se v javnih razpravah pogosto opirajo na bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca po tekočih menjalnih tečajih. Tak pristop je uporaben za ocenjevanje finančne teže gospodarstev v mednarodnem sistemu, vendar ne omogoča ustrezne presoje materialnega življenjskega standarda prebivalstva. Za mednarodne primerjave blaginje je zato primernejša uporaba BDP na prebivalca po pariteti kupne moči (PPP), ki odpravlja vpliv razlik v cenovnih ravneh med državami (World Bank, 2025).

Kljub temu tudi kazalnik BDP na prebivalca po PPP predstavlja zgolj povprečno vrednost in ne odraža porazdelitve ustvarjenega dohodka med prebivalstvo. V obdobju naraščajoče dohodkovne neenakosti postaja zato vse pomembnejše dopolnjevanje agregatnih kazalnikov z distribucijskimi merili, kot so medianski dohodek, delež dohodka spodnje polovice prebivalstva ali distribucijski nacionalni računi (Piketty et al., 2022). V tem komentarju prikazujem stopnjo gospodarske konvergence med Kitajsko in ZDA ob upoštevanju kupne moči in porazdelitve dohodka.

Nadaljujte z branjem→

Če je glavna metrika BDP per capita, potem so seveda ZDA še vedno visoko pred Kitajsko. Toda namesto tega, kako visok je povprečni BDP per capita, je pomembno dvoje. Prvič, pomembno je, kako je porazdeljen ta BDP. Če zgornjih 5 % prebivalstva “domov odnese” polovico celotnega BDP, je povprečni BDP sicer lahko visok, toda vsaj polovica prebivalstva bo dokaj revna. In drugič, pomembno je, koliko dobrin (blaga, storitev, kvadratnih metrov stanovanj) si lahko prebivalci privoščijo s povprečnim BDP per capita. Torej namesto nominalnega je pomembno gledati BDP po kupni moči (PPP). In po obeh kriterijih se Kitajska hitro približuje ZDA. Pri povprečnem BDP per vapita po PPP je Kitajska danes na ravni približno 35 % ameriške ravni. Ko jo popravimo za porazdelitev BDP, se Kitajska približa 45 do 50 % ameriške ravni. Najbolj razvite kitajske province pa so že na 70 % ameriške ravni (glejte sosednji članek).

Kitajska država pač omogoča, da si lahko večina prebivalstva privošči kvalitetno izobraževanje, ima dostop do kakovostnega zdravstva, ima bistveno manj kriminala in poseduje lastno (sodobno) nepremičnino. Čeprav to ni zajeto v nobeni široko  navajani ekonomski metriki, je pa razvidno denimo v pričakovani življenjski dobi.

Nato pa pridemo do drugih kriterijev, kot je gospodarska moč, tehnološka naprednost, znanstvena odličnost, vojaška moč … in industrijska kapaciteta na kateremkoli področju – tudi vojaškem – kjer Kitajska močno presega ali je sposobna preseči kateregakoli nasprotnika. Le da na vojaškem področju tega še nismo uspeli videti, ker si je ZDA ne upajo izzvati na dvoboj.

The Economist je ideološko trobilo, ki prodaja stare orumenele slike.

Nadaljujte z branjem→

Če se je prva (VELIKA) vesoljska bitka dogajala na državni ravni, na podlagi dveh državnih političnih veleprojektov, med ZDA in nekdanjo Sovjetsko zvezo, se druga vesoljska tekma dogaja na ravni zasebnih podjetij. Zanimiva pa je ironija usoda: tekma se dogaja med podjetjem ameriškega, državno sponzoriranega oligarha Elona Muska in kopico zasebnih kitajskih podjetij, ki tekmujejo v ubijalski darwinistični tekmi med seboj. Slednja je podobna tisti pri solarnih panelih, ali e-avtih, ali — v vseh panogah. Gre za tekmo med državno sponzoriranim monopolistom iz najbolj kapitalistične države na svetu in kopico zasebnih podjetij iz kvazi največje socialistične države, ki tekmujejo med seboj v učbeniški konkurenci. Arnaud Bertrand je spet pripravil odličen komentar na to temo.

Make no mistake: there is a new space race going on, but a very different one in nature from that between the US and the Soviet Union.

This time around it involves, on one side, a colossal state-backed monopoly built on government money, welded to its country’s military-industrial complex and run by a politically connected and highly ideological oligarch.

On the other side: dozens of hungry startups trying to out-innovate each other in a ruthless, Darwinian competition.

The oligarch is Elon Musk. The Darwinian competition is China.

Nadaljujte z branjem→

Chris Hedges intervjuva nemškega novinarja Hüseyina Doğruja, ki sta ga Berlin in Bruselj zaradi poročanja o genocidu v Gazi spremenila v »neosebo« ter ga sankcionirala kot »ruskega agenta«.