Ko bodo zgodovinarji čez nekaj desetletij iskali trenutek, ko je Evropa dokončno izgubila razvojno tekmo s Kitajsko, verjetno ne bodo pokazali na vzpon BYD ali CATL. Pokazali bodo na Bruselj in Pariz. Na trenutek, ko je Evropska komisija odločila, da bo namesto stotin milijard evrov v razvoj evropske industrije mobilizirala stotine milijard za oboroževanje. Na trenutek, ko se je Koalicija voljnih namesto za razvoj odločila za vojno.

Keith Bradsher je prejšnji teden v New York Timesu objavil zanimiv članek o zatonu Volkswagna v luči njegove kitajske epizode. Bradsher pravilno ugotavlja, da je Volkswagen zamudil električno revolucijo, podcenil digitalizacijo avtomobilov in predolgo vztrajal pri motorjih z notranjim zgorevanjem. Toda napačno bi bilo sklepati, da gre predvsem za napako vodstva Volkswagna. Volkswagen je zgolj najbolj prepoznavna žrtev precej večjega neuspeha – neuspeha evropske industrijske politike.

Kitajska v razvojni tekmi z Evropo ni zmagala zato, ker bi imela cenejšo delovno silo ali zato, ker naj bi njeni proizvajalci uživali zgolj “nepoštene subvencije”. Zmagala je zato, ker je država že pred dvema desetletjema sprejela strateško odločitev, da bodo elektrifikacija, baterije, programska oprema, umetna inteligenca in digitalna mobilnost predstavljali jedro prihodnje industrijske politike. Temu je sledilo vse ostalo: ugodno financiranje, sistematične spodbude razvoju celotne baterijske industrije od surovin do baterij, gradnja polnilne infrastrukture, obsežne spodbude za nakup električnih vozil. Kitajska ni čakala, da bo trg sam opravil prestrukturiranje. Država ga je usmerjala.

Evropa se je lotila zadeve bapačno. Razglasila je prepoved prodaje avtomobilov z motorji z notranjim zgorevanjem po letu 2035 in pričakovala, da bo trg sam ustvaril novo industrijsko strukturo. Toda regulacija ni industrijska politika. Če podjetjem ne zagotoviš poceni financiranja, spodbud za razvoj novih tehnologij, podpore pri prestrukturiranju dobavnih verig in usklajenega razvoja ključnih industrij, prepoved sama po sebi ne ustvarja konkurenčnosti. Nastane le regulativni okvir, v katerem evropska podjetja postopoma izgubljajo tekmo s konkurenti, za katerimi stoji sistematična industrijska politika.

Druga velika napaka je bila energetska politika. EU se je v nekaj letih odpovedala poceni ruskemu plinu, zapirala ali zavirala jedrsko energetiko in soodbujala energetski sistem na osnovi energije vetra in sonca, ki vodi k dvakrat višjim cenam električne energije kot pri konkurentih. Posledice so najbolj občutile energetsko intenzivne panoge – metalurgija, kemijska industrija, proizvodnja materialov in komponent – prav tiste dejavnosti, ki ustvarjajo ključne inpute za proizvodnjo električnih vozil, baterij in napredne elektronike. Medtem ko je Kitajska sistematično zniževala stroške proizvodnje prihodnjih industrij, jih je Evropa povečevala.

Največja napaka pa prihaja danes. Namesto da bi Evropska komisija po Draghijevem opozorilu mobilizirala približno 800 milijard evrov letnih vlaganj v tehnologijo, produktivnost in industrijski razvoj, predstavlja razvojne strategije brez finančne vsebine. Kompas konkurenčnosti je zgolj politična floskula. Akcijski načrt za avtomobilsko industrijo predvideva zgolj okoli 3,4 milijarde evrov spodbud, medtem ko program ReArm govori o mobilizaciji do 800 milijard evrov za oboroževanje, države članice pa lahko povečane vojaške izdatke celo izvzamejo iz evropskih fiskalnih pravil. Za raziskave, razvoj in industrijsko prestrukturiranje fiskalna pravila veljajo. Za orožje ne.

S tem Evropa pošilja zelo jasno sporočilo o svojih razvojnih prioritetah. Na avtomobilsko industrijo je neposredno ali posredno vezanih približno 13,8 milijona delovnih mest. Evropska obrambna industrija zaposluje manj kot pol milijona ljudi, večina dodatnega orožja pa bo kupljena v ZDA. Kljub temu je politična energija usmerjena predvsem v oboroževanje. Simbolika je skoraj groteskna. Rheinmetall je napovedal prevzem nekaj Volkswagnovih obratov za proizvodnjo vojaških vozil. Namesto električnih avtomobilov bomo torej proizvajali dizelske tanke.

Problem seveda ni v tem, da Evropa potrebuje učinkovito obrambo. Problem je, da obramba postaja nadomestek za razvojno strategijo. Nobena razvita družba v zgodovini ni postala bogatejša zato, ker je več vlagala v orožje kot v tehnologijo. Gospodarsko moč so vedno ustvarjali produktivnost, inovacije, izobraževanje in industrijski razvoj. Orožje lahko varuje obstoječe bogastvo, ne more pa ga ustvarjati. Če Evropa svojo razvojno energijo usmeri predvsem v vojaško proizvodnjo, medtem ko Kitajska vlaga v umetno inteligenco, robotiko, kvantne tehnologije, baterije, polprevodnike in digitalne platforme, bo razvojni razkorak med njima v prihodnjem desetletju postal astronomsko velik.

Volkswagen je zato predvsem opozorilo. Ne zato, ker bi propadalo eno največjih evropskih podjetij, temveč zato, ker razkriva posledice napačnih političnih odločitev. Če se evropske politike ne bodo vrnile k aktivni industrijski politiki, poceni energiji in sistematičnemu spodbujanju tehnološkega razvoja, ne bodo propadala le posamezna podjetja ali panoge. Razvojno bodo nazadovale cele države, z njimi pa tudi evropski model blaginje.

Morda bodo čez desetletje evropske vojske res bolje oborožene. Toda Evropa zaradi tega ne bo nič bogatejša. Bogastvo narodov nikoli ni nastajalo v tovarnah tankov, temveč v tovarnah inovacij. Kitajska to razume. Zato vlaga v tehnologije prihodnosti. Evropa pa vse bolj vlaga v priprave na vojne.

Ko bo čez desetletje pogled nazaj razkril, kako velik razvojni razkorak je nastal med Evropo in Kitajsko, ne bo mogoče reči, da nismo vedeli. Vedeli smo. Le Evropa je izbrala napačne politične prioritete. Namesto razvoja je izbrala strah. Namesto električnih avtomobilov dizelske tanke.

In narodi, ki namesto vlaganj v prihodnost začnejo vlagati v orožje, praviloma ne izgubijo le razvojne tekme. Izgubijo tudi blaginjo, ki so jo desetletja gradili.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku