Bettina Arndt je avstralska publicistka, komentatorka in dolgoletna raziskovalka vprašanj spolnih odnosov, družinskega prava, moške diskriminacije ter posledic sodobnih feminističnih politik. V avstralskem javnem prostoru velja za eno najbolj kontroverznih avtoric, saj sistematično izpostavlja teme, ki jih prevladujoči mediji pogosto obravnavajo previdno ali pa se jim zaradi politične občutljivosti izogibajo. Njeno delo zaznamuje izrazito polemičen slog, s katerim odpira razprave o razmerjih med spoloma, migracijah, kazenskem pravu in kulturnih konfliktih.

V članku Clash of Sexual Civilisations Bettina Arndt postavlja provokativno tezo, da se Evropa in širši Zahod ne soočata zgolj s klasičnim »spopadom civilizacij«, temveč s spopadom dveh popolnoma različnih spolnih kultur. Gre za srečanje družb, v katerih prevladuje patriarhalno razumevanje odnosov med spoloma, z zahodnim modelom, ki ga Arndtova razume kot sistem, v katerem so se institucionalna razmerja moči v veliki meri prevesila v korist žensk.

Arndtova vidi osrednji paradoks progresivnega projekta v tem, da iste elite, ki odpirajo meje milijonom priseljencev iz patriarhalnih družb, hkrati gradijo vse bolj zapleten in feminizmu podvržen režim spolnih pravil, kjer lahko že kulturni nesporazum postane kaznivo dejanje.

Članek Arndtove se začne s klasičnim kulturnim stereotipom, ki pa je dokaj realističen:

It’s a pretty sick joke. A young man from Syria or Morocco or Afghanistan risks everything to reach Europe. He survives the crossing, the camps, the bureaucracy. He arrives in a civilisation that surrounds him with female flesh on a scale his culture considers obscene – on billboards, on public transport, in the gym, on his phone. And every centimetre of it is legally mined — one wrong look, one misread signal, one drunken encounter, and he becomes not a man who made a mistake but a criminal.

The man is broke, he is foreign, and to the women surrounding him in their skimpy gym wear, he is either invisible or a threat — rarely anything in between. If, by some miracle, he stumbles into a relationship he may end up in a marriage where his wife holds every legal and cultural card — including the power to withdraw sex, his children, his assets and freedom. He traded a society where men rule to arrive in one where men are at the bottom of one where women rule. A better life? In some ways, perhaps. But when it comes to the thing that matters most to young men, he may have made the worst trade of his life.

Arndtova izhaja iz ugotovitve, da številni priseljenci prihajajo iz družb, kjer veljajo povsem drugačna pravila glede spolnosti, družbenih norm in medosebnih odnosov. Po njenem mnenju se ti posamezniki znajdejo v okolju, kjer so javna seksualizacija teles, visoka stopnja individualne svobode in stroga kazenskopravna regulacija spolnega vedenja del vsakdana. Takšna kombinacija po njenem ustvarja kulturni šok, katerega posledice se odražajo v konfliktih, kazenskih postopkih in družbeni napetosti.

Posebej poudarja statistične podatke o porastu spolnih kaznivih dejanj v Evropi v zadnjem desetletju. Pri tem se sklicuje na analize, ki kažejo na izrazito nadpovprečno zastopanost migrantov iz nekaterih muslimanskih držav med storilci spolnih kaznivih dejanj. Po njenem prepričanju politične elite, mediji in akademski krogi zaradi strahu pred obtožbami rasizma neradi odpirajo razpravo o kulturnih dejavnikih, ki lahko vplivajo na tovrstna ravnanja.

Kot emblematičen primer navaja britanske afere organiziranih skupin spolnih zlorab v mestih, kot so Rotherham, Rochdale in Telford. Arndtova meni, da ti primeri kažejo na institucionalni neuspeh države, ki zaradi politične korektnosti ni bila pripravljena pravočasno ukrepati. Po njenem prepričanju je šlo za situacijo, kjer je bila zaščita ideoloških načel postavljena pred zaščito žrtev.

Vendar Arndtova ne kritizira zgolj islamskih družb. Enako ostro obravnava tudi zahodni model spolnih odnosov, ki ga opisuje kot vse bolj pravno reguliran in kaznovalen. Po njenem mnenju je Zahod postopoma razširil definicije spolnega nadlegovanja, neprimernega vedenja in spolnega nasilja do te mere, da postajajo meje med kaznivim dejanjem, neprimernim vedenjem in družbeno nerodnostjo vse manj jasne.

Arndtova opozarja, da se del statističnega porasta spolnih deliktov lahko razlaga tudi s spremembami zakonodaje in redefinicijami kaznivih dejanj. Navaja primer Finske, kjer naj bi sprememba pravne definicije posilstva povzročila statistični porast primerov, ne da bi se dejansko povečalo število žrtev. Po njenem zato primerjava podatkov skozi čas zahteva precejšnjo metodološko previdnost.

Posebno mesto v njenem prispevku zavzema kritika univerzitetnih postopkov obravnave spolnih obtožb. Arndtova uporablja izraz »kengurujska sodišča« za notranje disciplinske mehanizme na univerzah, kjer po njenem mnenju velja zmanjšan standard dokazovanja, omejene procesne pravice obtoženih in domneva krivde. Opozarja, da so med prizadetimi pogosto tuji študenti, ki niso seznanjeni z lokalnimi družbenimi normami in pravili.

V tej perspektivi Arndtova vidi paradoks sodobnega progresivnega projekta. Iste politične skupine, ki zagovarjajo odprte meje in množične migracije, naj bi po njenem mnenju hkrati oblikovale pravni in kulturni sistem, ki je za številne priseljence skoraj nemogoče razumljiv. Tako nastaja nenavadna kombinacija visoke tolerance do kulturne raznolikosti na eni strani ter izredno nizke tolerance do napačnega razumevanja spolnih norm na drugi.

Arndtova ne zanika obstoja resnih primerov nasilja nad ženskami in izrecno poudarja, da med priseljenci obstajajo posamezniki, ki so prenesli patriarhalne predstave o ženskah tudi v zahodne družbe. Toda hkrati opozarja, da v sodobnem zahodnem sistemu obstaja tudi skupina socialno dezorientiranih mladih moških, ki niso nasilneži, temveč posamezniki, ki zaradi kulturnih razlik ali nerodnega vedenja zaidejo v postopke z zelo resnimi posledicami.

V ozadju članka se skriva širša teza, značilna za kulturne kritike sodobnega Zahoda: družba, ki spodbuja vedno večjo seksualno liberalizacijo in hkrati vedno strožjo regulacijo spolnega vedenja, ustvarja protislovja, ki jih bo vse težje upravljati. Arndtova meni, da množične migracije te napetosti ne zmanjšujejo, temveč jih dodatno potencirajo, saj v isti družbeni prostor umeščajo ljudi z diametralno nasprotnimi predstavami o spolnosti, avtoriteti in družbenih vlogah.

Čeprav je argumentacija Arndtove izrazito polemična in pogosto posplošujoča, odpira vprašanje, ki ga zahodne družbe praviloma obravnavajo selektivno: ali lahko družba hkrati vzdržuje visoko stopnjo kulturne pluralnosti, radikalno individualizirane spolne norme in vedno širšo kriminalizacijo družbenih interakcij, ne da bi pri tem ustvarjala nove oblike konfliktov. Članek je dobra diagnoza notranjih protislovij sodobnega Zahoda, ki se po prepričanju Arndtove vse težje sooča z lastnimi kulturnimi posledicami.