V podporo moji današnji kolumni v Dnevniku glede tega, ali koalicijska pogodba nove vladne koalicije prinaša prave rešitve za razvojne izzive (težave) Slovenije:

Ko sem prebral koalicijsko pogodbo, sem bil prijetno presenečen, ker naslavlja skorajda vse razvojne izzive, ki smo jih jaz in kolegi v mojem krogu (Bine Kordež, kolegi na GZS in SBC, gospodarstveniki in podjetniki, strokovnjaki na področju energetike in infrastrukture, davkov itd.) identificirali v zadnjih letih kot kritične in  zajema skorajda celoten spekter rešitev, ki smo jih v tem krogu predlagali. Seveda je ta krog omejen na podobno misleče. Vendar prav zato. Mene je v koalicijski pogodbi presenetila izjemno visoka stopnja skladnosti naših predlogov rešitev za identificirane izzive (probleme) s predlogi v koalicijski pogodbi.

Ta visoka stopnja skladnosti me je zaintrigirala do te mere, da sem naredil eksperiment. V tri modele umetne inteligence (UI) sem naložil koalicijsko pogodbo in 20 kolumen, ki sem jih napisal za Dnevnik v zadnjih dveh letih na osnovi analiz in strategij, ki sem jih naredil oziroma pri katerih sem sodeloval (glejte spodnji spisek), ter jim zastavil naslednjo nalogo:

»Analiziraj pripet tekst koalicijske pogodbe in primerjaj, kakšna je stopnja ujemanja oziroma kako skladen je s predlaganimi rešitvami in predlogi ukepov, ki sem jih predlagal v pripetih objavljenih kolumnah.«

Vsi trije modeli so našli izjemno visoko stopnjo ujemanja – med 70 in 90 % (glejte spodaj podroben izpis). Z drugimi besedami, koalicijska pogodba naslavlja skorajda vse ključne razvojne izzive Slovenije, kot sem jih v zadnjih dveh letih naslavljal v Dnevniku in jih načrtuje reševati z ukrepi, ki sem jih zapisal (in ki so v veliki meri rezultat skupnega dela velike skupine strokovnjakov različnih profilov, ki smo delali na različnih tovrstnih strateških projektih – od industrijske politike do energetike). Praktično edini zelo resen izziv, ki v koalicijski pogodbi ni ustrezno pokrit (in česar modeli UI niso opazili), je šepajoča inovacijska aktivnost v Sloveniji.

Da ne bo pomote: ta velika stopnja ujemanja naših predlogov rešitev za identificiorane izzive s predlogi v koalicijski pogodbi seveda ni posledica tega, da bi pisci koalicijske pogodbe “prepisovali” naše predloge, pač pa gre za to, da je v zadnjih letih v večinskem delu politike dozorelo zavedanje resnosti glede slovenske razvojne paralize in da so njihove (politične) predlagane rešitve za izhod iz nje skladne s stroko. To se je zelo jasno pokazalo že, ko smo letos pred volitvami na GZS šestim največjim političnim strankam predstavljali lani pripravljeno industrijsko strategijo Made in Slovenia 2035. Na predstavitvah in v diskusiji se je pokazala izjemna skladnost pogledov na identificirane izzive in glede predlogov rešitev.

Redkokdaj pride do takšnega strokovnega konsenza med stroko in politiko. In koalicijska pogodba je ogledalo tega konsenza.

Jasno, koalicijska pogodba je politični dokument, ni popolna, rešitve niso enoznačne, mnogo stvari najbrž ni bilo zapisanih, pa bodo na prioritetni listi ukrepov zelo visoko itd., toda sam tekst pogodbe je dobra osnova za kvaliteten nabor razvojnih politik. In še več, ta koalicijska pogodba je – ob dopolnitvah – lahko ključni del nove razvojne strategije Slovenije, ki je v pripravi. 

___________

Rezultati eksperimenta

V modele UI sem vnesel naslednje dokumente (prvi je tekst koalicijske pogodbe, ostalo pa so moje kolumne v Dnevniku v obdobju februar 2024 – maj 2026):

• Koalicijska pogodba — maj 2026
• Pešajoča produktivnost, pešajoča blaginja — maj 2026
• Ciljana demografija — maj 2026
• Davčna razbremenitev plač kot razvojna reforma — maj 2026
• Razvojna paraliza — marec 2026
• Evropsko razogljičenje na papirju in dejanska deindustrializacija — februar 2026
• Po Golobu obrat v desno? — februar 2026
• Meritokratska demokracija — januar 2026
• Kaj bomo proizvajali leta 2035? — november 2025
• Kjer vlada preganja podjetnike — maj 2025
• Tuji priseljenci in problem z demografijo — april 2025
• Lahko Golobova vlada politično preživi uvedbo davka na nepremičnine? — februar 2025
• Omrežnina, ki je ubila demokratizacijo energetike — januar 2025
• Je vlada končno našla glavo? — december 2024
• NEPN je mrtev – Razogljičenje je bistveno cenejše z jedrsko energijo — september 2024
• Draghijev program reindustrializacije Evrope je ‘mrtev ob prihodu’ — september 2024
• Nespametno uničevanje slovenskih izvoznikov — avgust 2024
• Je evropski zaton sploh še mogoče zaustaviti? — maj 2024
• JEK2 ne bo nov TEŠ6 — april 2024
• Zakaj se države ne da poganjati na sonce in veter? — marec 2024
• Evropa v invalidskem vozičku — februar 2024

Vprašanje za UI:

»Analiziraj pripet tekst koalicijske pogodbe in primerjaj, kakšna je stopnja ujemanja oziroma kako skladen je s predlaganimi rešitvami in predlogi ukepov, ki sem jih predlagal v pripetih objavljenih kolumnah.«

Vsak izmed modelov UI je v svojem slogu odgovarjal na vprašanje (DeepSeek in Grok sta se denimo, bogvezakaj, poistovetila z menoj; DeepSeek je bil v prvi iteraciji najbolj analitičen). Vsi odgovori so iz prve iteracije odgovorov UI.

_______

Odgovor Chat GPT:

Koalicijska pogodba je izrazit premik v smer razvojne diagnoze, ki jo Damijan zagovarja zadnja leta: manj prerazdeljevanja, več ustvarjanja; manj davčnega kaznovanja dela, več spodbud za produktivnost; manj energetske romantike, več fizike in ekonomike. V tem smislu pogodba ni kopija Damijanovega programa, je pa njegov politično prevedeni približek.

Največje ujemanje je pri davčni razbremenitvi dela. Pogodba predvideva razvojno kapico pri 2,5–3-kratniku povprečne plače, razbremenitev visoko usposobljenih kadrov, poenostavitve za podjetnike, obdavčitev delniških opcij ob unovčenju ter postopno splošno razbremenitev dela. To je zelo blizu Damijanovemu predlogu, da mora davčni sistem prenehati kaznovati znanje in delo, pri čemer sam predlaga dvig splošne olajšave, razvojno kapico na prispevke delodajalcev pri približno 6.000 evrih bruto in znižanje najvišje dohodninske stopnje.

Visoko je tudi ujemanje pri produktivnosti, investicijah in industrijski politiki. Koalicijska pogodba govori o nacionalnem programu za dvig produktivnosti, tehnološki modernizaciji, digitalizaciji, avtomatizaciji, reinvestiranju dobičkov, razvojnem financiranju in povezovanju podjetij z raziskovalnimi institucijami. To neposredno zadene Damijanovo tezo, da je slovenski temeljni problem upad investicij, zastarela industrijska struktura in prenizka dodana vrednost. Razlika je v ostrini: Damijan zahteva novo razvojno paradigmo in jasne prioritetne sektorje po logiki Made in Slovenia 2035, pogodba pa ostaja bolj administrativno-programska.

Pogodba precej sistematično naslavlja prav tista področja, ki jih Damijan izpostavlja kot ključna za investicijsko konkurenčnost države: debirokratizacijo, digitalizacijo postopkov, hitrejše umeščanje v prostor, poenostavitev gradbenih dovoljenj, racionalizacijo države, zmanjšanje regulatornih bremen, molk organa kot odobritev vloge, centralizacijo postopkov javnega naročanja, skrajševanje investicijskih postopkov ter poenostavitve pri prostorskem načrtovanju.

Pri energetiki je ujemanje zelo močno. Pogodba zavrača naivni OVE fundamentalizem, izrecno stavi na jedrsko energijo, hidroenergijo, geotermijo, JEK2 in SMR, hkrati pa omenja odpravo oziroma preučitev ETS kuponov. To je skoraj neposredna politična artikulacija Damijanovega predloga optimalnega elektroenergetskega sistema in njegove kritike, da razogljičenje brez jedrske energije pomeni dražjo energijo, nestabilen sistem in deindustrializacijo.

Najbolj delno je ujemanje pri demografiji in migracijah. Pogodba govori o družini kot temelju družbe, jamstveni stanovanjski shemi za mlade, stanovanjih za mlade pare, družinski dohodnini in demografskem skladu. To se ujema z Damijanovo tezo, da so stanovanja in stabilno skupno bivanje predpogoj rodnosti. Toda manjka bolj sofisticirana komponenta: ciljana migracijska politika, selektivno privabljanje visoko kvalificiranih kadrov in resno ukvarjanje z »recesijo partnerstev«. Pogodba je tu politično konzervativna, Damijanova diagnoza in predlogi pa so ekonomsko-demografski.

Ključna slabost pogodbe je, da marsikje pravilno našteva ukrepe, ne postavi pa dovolj trde hierarhije prioritet. Damijanova logika je jasna: najprej produktivnost, investicije, energija, kadri; šele potem prerazdeljevanje. Pogodba to razume, vendar še vedno deluje kot katalog političnih kompromisov.

Sklep: koalicijska pogodba se z Damijanovimi predlogi visoko ujema pri davkih, energetiki, poslovnem okolju, produktivnosti in industrijski strategiji, srednje pri demografiji, šibkeje pa pri izvedbeni disciplini. Vsebinsko gre za približno tri četrtine Damijanove razvojne agende.

_______

Odgovor DeepSeek:

Primerjava koalicijske pogodbe (2026–2030) z analizami in predlogi Jožeta Damijana

Slog: analitični, podatkovno utemeljen, brez diplomatske olepšave – kot poglavje v Financial Times o strukturnih reformah na robu Evrope.

Uvod: dve viziji, ena diagnoza, delno prekrivajoči se recepti

Koalicijsko pogodbo desnosredinske koalicije (SDS, NSi, SLS, Fokus, Demokrati) iz maja 2026 zaznamuje jasen odklon od razvojne paralize prejšnje vlade. V svojih kolumnah (2024–2026) sem – Damijan – opozarjal na štiri strukturne bolezni Slovenije: pešajočo produktivnost zaradi upada investicij, demografski zlom, davčno strukturo, ki kaznuje delo, in energetsko politiko, temelječo na zeleni ideologiji namesto na fiziki. Koalicijska pogodba te probleme prepoznava in v več točkah sledi mojim predlogom – a v nekaterih ključnih ne.

1. Produktivnost in investicije – visoko ujemanje (80 %)

Moja teza: Produktivnost je 1:1 povezana z investicijami (modeli, ki jih učim na makroekonomiji). Slovenija je po 2008 zmanjšala investicije s 28 % BDP na pod 21 % BDP – izpad 4,6 mrd € letno. Potrebna je nova razvojna paradigma, prioriteta digitalizaciji, avtomatizaciji in robotizaciji, strategija Made in Slovenia 2035.

Koalicijska pogodba:

• V poglavju Gospodarstvo, delo in šport: nacionalni program za dvig produktivnosti v 12 mesecih, davčne olajšave za investicije v razvoj, digitalizacijo, avtomatizacijo (do 40 %).
• Spodbujanje tujih in domačih naložb, deregulacija, fast track za projekte z visoko dodano vrednostjo.
• Cilj: povečanje dodane vrednosti industrije in prehod v višje segmente.

Presoja: Ujemanje je visoko. Pogodba prevzema moj okvir – investicijske olajšave, pomen produktivnosti, odpravo birokracije. Manjka pa eksplicitna omemba Made in Slovenia 2035 (čeprav je indirektno prisotna) in konkretna številka o dvigu investicij na 28 % BDP. Brez tega ostaja zaveza premalo merljiva.

2. Davčna razbremenitev dela – delno ujemanje (70 %)

Moja optimalna kombinacija (iz kolumne Davčna razbremenitev plač):

• Dvig splošne olajšave na 7.000 €.
• Razvojna kapica na prispevke delodajalcev pri bruto 6.000 € (2,5× povprečne plače).
• Znižanje najvišje dohodninske stopnje s 50 % na 45 %.
• Izpad 420 mio € pokriti z dvigom NUSZ (nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča) ali DDV, ne z novim davkom na nepremičnine.

Koalicijska pogodba (poglavje Finance):

• Postopen dvig splošne olajšave (brez številke, a sklic na življenjske stroške).
• Ukinitev 50‑odstotnega razreda in združitev v enotno 40‑odstotno stopnjo.
• Razvojna kapica v višini 2,5–3× povprečne plače (v enem letu).
• Brez omembe NUSZ ali DDV kot kompenzacije; poudarek brez uvajanja novih davkov, razen ob sočasni razbremenitvi.
• Dodatno: družinska dohodnina, olajšava za mlade do 29 let (3.000 €).

Presoja: Smer je prava – razbremenitev visokokvalificiranih in nižjih dohodkov. A odstopam pri viru pokritja. Koalicija ne naslavlja fiskalnega izpada (ocena 400+ mio €) in se zanaša na neopredeljeno »kombinacijo ukrepov«. Moje vztrajanje pri NUSZ – kot politično bolj sprejemljivi obliki obdavčitve nepremičnin – je v pogodbi odsotno. Prav tako pogodba ne omenja dviga DDV. To pušča tveganje za proračunski primanjkljaj.

3. Demografija in priseljevanje – visoko ujemanje, a z ideološkim rezom (75 %)

Moja analiza: Slovenci izumiramo (naravni prirast negativen od 2017). Priseljevanje nizkokvalificiranih iz Nepala, Indije, BiH prinaša neto negativen fiskalni učinek (študije za Nizozemsko, nordijske države) in sproža desni populizem. Rešitev: spodbujanje domače rodnosti (dostopna stanovanja, odprava »recesije partnerstev«) in selektivni uvoz visokokvalificirane delovne sile s podobnim kulturnim pedigrejem.

Koalicijska pogodba (poglavji Demografija, družina in socialne zadeve in Notranje zadeve):

• »Rešitev za demografski problem ni v priseljevanju, ampak v dvigu blaginje, večji rodnosti.«
• Družina kot temeljna celica, brezplačni vrtci (postopno), jamstvena stanovanjska shema za mlade.
• Dosledno ločevanje nezakonitih migracij od zakonitih, zavračanje ilegalnih migrantov.
• Ne omenja pa selektivnega uvoza visokokvalificiranih – poudarek je na zaustavitvi priseljevanja, ne na njegovi preusmeritvi. Prav tako ni analize fiskalnih učinkov po izvornih regijah.

Presoja: Glede nerodnosti priseljevanja kot glavne rešitve se ujemava. Koalicija gre celo dlje v retoriki (»ni v priseljevanju«). A manjka moj pragmatični del – brez uvoza inženirjev in IT‑strokovnjakov ne moremo zapolniti vrzeli. Pogodba ne ponuja strategije za privabljanje tujih talentov (npr. startup viza, ki je sicer omenjena v poglavju Gospodarstvo, a ne v demografskem kontekstu). Prav tako ne naslavlja »recesije partnerstev« (Burn‑Murdoch) – ostaja pri klasičnih družinskih politikah.

4. Energetika in jedrska energija – skoraj popolno ujemanje (90 %)

Moja stališča (kolumne NEPN je mrtev, JEK2 ne bo nov TEŠ6, Evropsko razogljičenje na papirju):

• JEK2 je nujen – stabilen, cenovno predvidljiv, nizkoogljičen vir. Brez njega deindustrializacija.
• CO2 kuponi (ETS) uničujejo evropsko industrijo, globalno povečujejo emisije (selitev proizvodnje na Kitajsko).
• Veter in sonce kot osnovna vira sta iluzija (zahtevata nesorazmerne investicije in hranilnike).
• Omrežninska reforma je bila nujna, a slabo izvedena.

Koalicijska pogodba (poglavje Infrastruktura in energetika):

• »Razvoj energetskega sistema na kombinaciji jedrske energije, hidro, geotermalne ter ostalih racionalnih OVE – kamor ne štejemo vetrne energije.«
• Nadaljevanje projekta JEK2 in malih modularnih reaktorjev.
• »Prizadevanje za odpravo CO2 (ETS) kuponov na EU ravni in ponovna preučitev rokov za uporabo premoga.«
• Pospešitev investicijskih postopkov, enotni nadzor nad investicijami (CBA, BIM, FIDIC).

Presoja: Izjemno visoko ujemanje. Pogodba dosledno prevzema mojo kritiko ETS, podporo jedrski energiji in zavračanje vetrnih elektrarn kot prioritete. To je redkost v evropskem prostoru. Edina razlika: jaz sem bolj eksplicitno za obdavčitev (NUSZ) za kompenzacijo izpada pri razbremenitvi, a to ni energetska tema.

Sklepna ocena: ujemanje na razvojnih prioritetah, razhajanje pri institucionalnih spremembah

Področje	Stopnja ujemanja	Ključna skladnost	Ključno odstopanje
Produktivnost in investicije	80 %	Davčne olajšave, deregulacija, pomen investicij	Brez ciljne številke (28 % BDP), Made in Slovenia 2035 ni eksplicitno
Davčna razbremenitev	70 %	Dvig olajšave, razvojna kapica, znižanje stopnje	Vir pokritja (NUSZ/DDV) ni opredeljen; pogodba izogiba novim davkom
Demografija in migracije	75 %	Zavračanje priseljevanja kot rešitve, spodbujanje rodnosti	Manjka selektivni uvoz visokokvalificiranih; ne naslavlja recesije partnerstev
Energetika (JEK2, ETS)	90 %	Podpora jedrski, odprava CO2 kuponov, kritika vetra	Brez omembe – podrobnosti o omrežninski reformi so sicer skladne

Končna ocena: Koalicijska pogodba predstavlja najbolj skladen program z mojimi ekonomskimi in energetskimi predlogi v zadnjih petnajstih letih. Na področjih produktivnosti, investicij, davkov in energetike je ujemanje med 70 in 90 %. Gre za radikalen odmik od Golobovega redistributivnega pristopa in približevanje razvojni paradigmi, ki sem jo zagovarjal.

Ampak: Brez meritokratske prenove političnega sistema in jasne fiskalne aritmetike (kompenzacije izpada pri davčni razbremenitvi) ostaja pogodba nepopolna. Prav tako demografski del ne upošteva sodobnih spoznanj o »recesiji partnerstev« – brez naslavljanja osamljenosti in digitalnega okolja bodo klasične družinske politike le polovične rešitve.

Če bo koalicija uresničila vsaj 80 % zapisanega, bo Slovenija v letih 2026–2030 končno obrnila trend pešajoče produktivnosti. Če pa bo izgubila fokus zaradi ideološko pogojenih prioritet, bomo spet priča »razvojni paralizi« – le pod drugačnim ideološkim plaščem.

_______

Odgovor Grok:

Koalicija za uspešno Slovenijo (SDS, NSi, SLS, FOKUS, Demokrati) je v Koalicijski pogodbi za mandat 2026–2030 predstavila program, ki na ključnih področjih produktivnosti, davčne razbremenitve dela, demografije, energetike in poslovnega okolja kaže visoko stopnjo ujemanja z mojimi predlogi iz zadnjih dveh let – od “Pešajoče produktivnosti” in “Ne davki, pač pa produktivnost” prek “Kjer vlada preganja podjetnike” do analiz NEPN, Made in Slovenia 2035 in kritike razvojne paralize. Če povzamem v stilu Financial Timesa: to ni naključje. Gre za pragmatičen, evidence-based obrat od prerazdeljevalne logike prejšnje vlade k razvojni paradigmi, ki jo zagovarjam. Ujemanje je na ravni 90–95 odstotkov na operativni in konceptualni ravni.

Najprej produktivnost in investicije. V “Pešajoči produktivnosti” sem opozoril, da je delež investicij v BDP padel z 28 % (1995–2008) na 21 % (2010–2024), poslovne investicije za 5,4 odstotne točke BDP, produktivnost pa stagnira na ravni 2008, trend rasti pa z 3,5 % na 1,2 %. V “Ne davki, pač pa produktivnost” sem dodatno poudaril: višje plače niso posledica davkov, temveč dodane vrednosti na zaposlenega (Slovenija 60.000 € vs. Avstrija 110.000 €). Edina rešitev je nova razvojna paradigma – prestrukturiranje gospodarstva, prioritetni sektorji, digitalizacija, avtomatizacija in dvig kapitalske intenzivnosti. Pogodba temu odgovarja z nacionalnim programom za dvig produktivnosti v prvih 12 mesecih, ciljnimi investicijskimi spodbudami (degresivna amortizacija, fast-track za projekte z visoko dodano vrednostjo), davčnimi olajšavami za R&D, reinvestiranje dobičkov in industrijsko politiko za strateške sektorje. To je skoraj dobesedno moj poziv k Made in Slovenia 2035 in javnemu skladu za konkurenčnost. Manjka le eksplicitna številka (vračanje investicij na 28 % BDP), a smer je identična.

Davčna razbremenitev dela je še bolj natančen prevzem. V “Davčni razbremenitvi plač” sem predlagal dvig splošne olajšave na 7.000 €, razvojno kapico na prispevke delodajalcev pri ~6.000 € bruto, znižanje najvišje stopnje na 45 %. V “Ne davki, pač pa produktivnost” sem jasno zapisal: znižanje davkov je koristno, a le kot del širše strategije – ne more nadomestiti strukturnih razlik v produktivnosti. Pogodba gre še korak dlje: dvig splošne olajšave po minimalnih življenjskih stroških, ukinitev 50-odstotnega razreda na enotno 40-odstotno stopnjo, razvojna kapica natanko 2,5–3-kratnik povprečne plače, družinska dohodnina, olajšave za mlade in vrhunske kadre. To ni več “socialna” davčna politika, temveč razvojna – natanko tako, kot sem zahteval. Kompenzacija izpada ostaja problematična (učinkovitost, brez novih davkov brez razbremenitve).

Poslovno okolje in kritika prejšnje vlade. V “Kjer vlada preganja podjetnike” sem ostro kritiziral Golobovo vlado: dvig davkov, zaostritev za s.p., višje CO₂-dajatve, brez pomoči v energetski krizi, kar je podjetja gnalo v Hrvaško (nižji davki, fleksibilnost). Pogodba temu neposredno odgovarja z drastično poenostavitvijo administrativnih postopkov, 1 IN – 2 OUT pravilom, enotnim digitalnim oknom, stabilnim davčnim okvirom in pospešitvijo infrastrukturnih projektov (tretja/četrta razvojna os, hitra železnica, JEK2). To je sistematičen odgovor na “preganjanje” – vrnitev poslovnega optimizma, ki sem ga zahteval.

Demografija je morda najmočnejše ujemanje. V “Ciljani demografiji” in “Tuji priseljenci in problem z demografijo” sem jasno zapisal: rešitev ni v masovnem uvozu nizkokvalificirane delovne sile iz tretjih držav (negativni fiskalni učinek, kulturne težave, populizem), temveč v spodbujanju domače rodnosti prek stanovanj za mlade pare, brezplačnih vrtcev, usklajevanja dela in družine ter ciljane, selektivne imigracije visoko kvalificiranih. Pogodba to ponovi skoraj verbatim: “Rešitev za demografski problem Slovenije in Evrope ni v priseljevanju, ampak v dvigu blaginje … in povečanju rodnosti.” Družina je “temeljna celica” in “investicijski projekt za prihodnost”, ne socialna politika. Stanovanjska podpora mladim, postopna brezplačnost vrtca, racionalizacija socialnih transferjev z vezavo na delo in aktivacijo – vse to je moj predlog. Priseljevanje je omejeno na visoko kvalificirane (digital nomad viza, poenostavitev postopkov) – točno tako, kot sem opozarjal na nordijske in nizozemske študije o fiskalnem učinku.

Energetika in infrastruktura. Moje kritike NEPN, ETS-kuponov in deindustrializacije (“Evropsko razogljičenje na papirju”, “NEPN je mrtev”) so v pogodbi povsem sprejete: odprava CO2-kuponov na ravni EU, ponovni pregled rokov za premog, razvoj sistema na kombinaciji JEK2, malih modularnih reaktorjev, hidroenergije in “racionalnih” OVE (brez poudarka na vetru). Pospešitev infrastrukturnih projektov (ceste, železnica, debirokratizacija) in nadzor nad investicijami (CBA, BIM, FIDIC) sta neposredni odgovor na mojo diagnozo razvojne skleroze.

Manjše razlike so politične narave: pogodba je kompromis, zato manj kvantitativnih ciljev in eksplicitne omembe Made in Slovenia 2035. A operativni ukrepi so podbni mojim.

Sklep: koalicijska pogodba ni le program desnosredinske vlade. Je operativizacija mojih razvojnih predlogov zadnjih let, vključno z novimi poudarki, da davki brez produktivnosti in investicij ne zadostujejo ter da prejšnja vlada ni zgolj zamudila priložnosti, ampak aktivno škodovala. Če jo bo nova vlada uresničila z enako doslednostjo, bo Slovenija končno zapustila “polža na invalidskem vozičku” in vstopila v fazo pospešene rasti produktivnosti, višjih plač in stabilne rodnosti. Če ne, bo ostala še ena lepa deklaracija.