Robert A. Pape, profesor političnih ved na Univerzi v Chicagu, specialist za mednarodno varnost ter ustanovni direktor projekta Chicago Project on Security and Threats (CPOST), je prejšnji teden v Foreign Affairs objavil zanimiv članek »Iran and the New Rules of Global Power: The Making and Unmaking of American Dominance«. Pape v njem trdi, da sedanji konflikt med ZDA in Iranom ne pomeni zgolj še ene regionalne vojne, temveč simbolni konec obdobja ameriške vojaške dominacije, ki se je začelo z bliskovito zmago nad Irakom leta 1991.

Pape izhaja iz primerjave dveh vojn v Perzijskem zalivu, ki označujeta začetek in konec obdobja ameriške unipolarnosti. Operacija Puščavski vihar leta 1991 je svetu pokazala, da lahko ZDA z uporabo satelitskega nadzora, precizno vodenega orožja, naprednih komunikacij in zračne premoči v nekaj tednih uničijo vojaško moč velike regionalne države. Hitra zmaga nad Irakom, dosežena s samo 147 ameriškimi smrtnimi žrtvami v boju, je ustvarila prepričanje, da Washington razpolaga ne le z vojaško superiornostjo, temveč tudi z dominacijo pri eskalaciji: zmožnostjo, da hitro, poceni in z omejenim tveganjem vsili želeni politični rezultat. Na tej predstavi ni temeljila samo ameriška zunanja politika, temveč tudi širša globalizacija. Države so zmanjševale obrambne izdatke, podjetja so raztegnila dobavne verige po svetu, finančni trgi pa so geopolitična tveganja obravnavali kot obvladljiva, ker naj bi ameriška moč zagotavljala varnost ključnih trgovinskih poti.

Toda globalizacija, ki jo je omogočala ameriška vojaška premoč, je hkrati ustvarila tehnološke pogoje za njen zaton. Tehnologije, ki so bile leta 1991 dostopne samo peščici najrazvitejših držav – procesorji, satelitska navigacija, optični in toplotni senzorji, zmogljive baterije, miniaturne kamere ter programska oprema za prepoznavanje in usmerjanje –, so se zaradi množične komercialne proizvodnje pocenile in razširile po svetu. Pametni telefoni, komercialni sateliti, umetna inteligenca in globalne dobavne verige elektronskih komponent so šibkejšim državam in celo nedržavnim akterjem omogočili izdelavo poceni, vendar dovolj natančnega orožja. Iranski dron Shahed-136 je za Papea najboljši simbol te »druge revolucije preciznega vojskovanja«: ni tehnološko izjemno sofisticiran, temveč je nevaren prav zato, ker je preprost, poceni, množično proizvedljiv in sestavljen večinoma iz komercialno dostopnih komponent.

Sedanja vojna z Iranom zato razkriva meje ameriške moči. Iran ZDA ne poskuša premagati v klasičnem pomorskem ali zračnem spopadu, temveč želi trgovske družbe, zavarovalnice in energetske trge prepričati, da ameriška mornarica ne more več zagotavljati popolne varnosti plovbe skozi Hormuško ožino. Za takšen rezultat Iranu ožine ni treba fizično in trajno zapreti. Dovolj je, da z mobilnimi raketnimi sistemi, droni in minami ustvarja trajno negotovost, zaradi katere rastejo zavarovalne premije, upada promet in se ruši predvidljivost dobav nafte. ZDA in Izrael lahko uničijo na tisoče radarjev, skladišč, izstrelišč in drugih fiksnih tarč, vendar Iran mobilne sisteme razprši, skrije in nadomesti hitreje, kot jih je mogoče odkriti in uničiti. Pape to ponazori z ekstremnim stroškovnim nesorazmerjem: dron Shahed, vreden približno 20.000 dolarjev, je junija uničil ameriški helikopter Apache, vreden okoli 35 milijonov dolarjev.

Iz tega Pape izpelje nova pravila globalne moči. Ameriška vojaška superiornost ostaja ogromna, vendar superiornost v sposobnosti uničevanja ni več enaka sposobnosti določanja političnih izidov. Šibkejše države ZDA ne potrebujejo premagati; dovolj je, da razpršijo svoje zmogljivosti, izkoriščajo geografijo, napadajo strateška ozka grla ter povzročajo stroške hitreje, kot jih lahko močnejša stran odpravlja. Eskalacija zato ne koristi več avtomatično Washingtonu, ameriško posredovanje pa ne zmanjšuje nujno negotovosti, temveč jo lahko celo povečuje. Enaka logika bi se lahko ponovila v Tajvanski ožini, Rdečem morju, Malaški ožini in Južnokitajskem morju. Prihodnje obdobje zato ne bo zaznamovano z nadaljnjim širjenjem globalizacije, temveč z naraščajočimi stroški njenega varovanja: dražjim ladijskim prometom, večjimi zalogami, podvajanjem dobavnih verig in vračanjem proizvodnje na domače trge.

Na Papeov članek se je odzval Policy Tensor s štirimi ključnimi kritikami. Policy Tensor Papeu najprej očita, da napačno uporablja pojem dominacije pri eskalaciji. Pape jo opredeli kot sposobnost ZDA, da hitro in poceni porazijo večje vojaške grožnje. Toda to ni dominacija pri eskalaciji, temveč vojaška premoč: splošna premoč v konvencionalnih zmogljivostih, projekciji sile in uničevalni moči. Dominacija pri eskalaciji pomeni nekaj natančnejšega. Država jo ima takrat, ko pričakovani rezultat naslednje stopnje konflikta izboljša njen relativni položaj glede na nasprotnika. Ni torej odločilno, kdo lahko napade močneje, temveč komu nadaljnje stopnjevanje prinaša boljše razmerje med pridobljeno strateško koristjo in povzročenimi oziroma utrpljenimi stroški.

Drugi Tensorjev ugovor se nanaša na Papeovo razlago širjenja zmogljivosti za precizne napade. Pape njihov razvoj pripisuje globalizaciji, toda ta pojem je pri njem premalo jasno določen. Če z globalizacijo misli zgolj širjenje novih tehnologij po svetu, potem je to samo drugo ime za tehnološke inovacije in njihovo difuzijo. Če pa trdi, da je sodelovanje v globalnem gospodarskem sistemu pod ameriškim vodstvom omogočilo razvoj teh zmogljivosti, je teza empirično vprašljiva. Največji napredek na področju raket, dronov in preciznih udarov sta dosegli prav državi, ki sta bili iz tega sistema v veliki meri izključeni: Iran in Severna Koreja. Njune zmogljivosti niso proizvod integracije v ameriško vodeno globalizacijo, temveč odziv na sankcije, izolacijo in neposredno varnostno grožnjo.

Tretja, vsebinsko najpomembnejša kritika je, da Pape Iran obravnava predvsem kot pasivnega uporabnika tehnologij, ki so jih prvotno razvile ZDA in so nato postale komercialno dostopne. S tem spregleda, da Iran ni zgolj posnemovalec, ampak samostojna tehnološka in vojaškoindustrijska sila na področju preciznega množičnega udara. Po Tensorju je Iran v sedanjem konfliktu izstrelil več raket, kot jih ima po ocenah Pentagona v svojem arzenalu Kitajska. Razpolaga tudi s hipersoničnimi raketami in sistemi s končnim manevriranjem, pri katerih v nekaterih segmentih prehiteva ZDA. Najbolj očiten dokaz iranske tehnološke teže pa je Shahed: Rusija, ena največjih raketnih sil na svetu, ga je najprej uvozila in nato začela kopirati, njegove različice pa sta razvili tudi Južna Koreja in sama Amerika. Gre za redek, morda edinstven primer, ko so ZDA kopirale orožje svojega nasprotnika.

Tensor iranske tehnološke uspešnosti zato ne razlaga predvsem z dostopom do globalnih komponent, temveč z obsegom domačega tehnično usposobljenega človeškega kapitala. Iran ima veliko prebivalstvo, močno inženirsko tradicijo, univerzitetni sistem ter več desetletij izkušenj z razvojem domačih sistemov pod sankcijami. Prav prisilna avtonomija je ustvarila organizacijske in industrijske zmogljivosti, s katerimi Iran dosega rezultate, ki močno presegajo njegovo gospodarsko težo in uradni obrambni proračun. Tensorjeva poanta je neposredna: Iran ni zgolj regionalna država, ki je našla poceni način za motenje ameriških operacij. Na področju raket, dronov in preciznega množičnega udara je postal velika sila.

Četrti Tensorjev ugovor meri na Papeovo primerjavo med Iranom in Tajvanom. Pape sklepa, da bi lahko Tajvan z droni, mobilnimi raketami in napadi na pomorske poti Kitajski povzročil podobne težave, kot jih Iran povzroča ZDA v Hormuški ožini. Tensor meni, da gre za napačno analogijo. Iranski vzvod ne izhaja predvsem iz njegove sposobnosti napadati tankerje, temveč iz dejstva, da ZDA Irana ne morejo razorožiti in mu zato ne morejo preprečiti uveljavljanja vojaške oblasti nad Hormuzom. Za Tajvan to ne velja. Iran in Ukrajina imata približno tretjino prebivalstva držav, s katerimi se bojujeta, medtem ko ima Tajvan manj kot šestdesetino prebivalstva Kitajske. Tajvan zato po Tensorju ne more blokirati Kitajske, niti ne more vzdržati dolgotrajnega neposrednega konflikta. Pravo vprašanje ni, ali se Tajvan lahko uspešno spopade s Kitajsko, temveč ali se lahko z njo uspešno spopadejo ZDA. Tensorjev odgovor je tudi tukaj nedvoumen: močan ne.

Papeov članek je v osnovi dober, ker pravilno pokaže konec ameriškega monopola nad preciznim vojskovanjem in vse večjo sposobnost šibkejših držav, da z relativno poceni sistemi povzročajo bistveno močnejšim nasprotnikom nesorazmerne stroške. Toda Tensor upravičeno opozarja, da Pape svojo argumentacijo na ključnih mestih premalo natančno konceptualizira. Zamenjava dominacije pri eskalaciji z vojaško premočjo ni zgolj terminološka napaka. Zakriva bistvo sedanjega konflikta: ZDA ohranjajo neprimerljivo večjo uničevalno moč, vendar iz tega ne sledi, da lahko eskalacijo usmerjajo v svojo korist. Nasprotno, če vsak dodatni krog vojne Iranu odpira nove možnosti za napade na ameriške baze, zalivsko infrastrukturo, ladijski promet in svetovne energetske trge, potem je relativna prednost pri eskalaciji na iranski strani.

Enako prepričljiva je Tensorjeva kritika Papeovega tehnološkega determinizma. Komercialne tehnologije in globalne dobavne verige so nedvomno znižale vstopne stroške preciznega vojskovanja, vendar same ne pojasnijo, zakaj je prav Iran postal vodilna sila na področju poceni množičnih udarov. Za to so bili potrebni ljudje, institucije, industrijska politika, dolgoročna strateška usmeritev in sposobnost organiziranja proizvodnje pod sankcijami. Prav tako ni mogoče iranskega uspeha mehansko prenesti na Tajvan. Geografija ni dovolj; pomembni so velikost države, demografija, strateška globina, domača industrijska baza in sposobnost absorbiranja izgub. Pape sicer ustrezno identificira novo obdobje vojaške tehnologije, toda Tensor pravilneje razloži, zakaj lahko Iran to tehnologijo pretvori v strateško moč in zakaj Tajvan tega v razmerju do Kitajske ne more.

Zanimivo je, da tudi ugledni profesorji in vodilni neodvisni analitiki, kot je Robert Pape, niso imuni na predsodke, kar jim preprečuje videti bistvo. Bistvo pa je v tem, da koncept, ki ga Pape razvija, ni univerzalen. Razvoj tehnologije je sicer res spremenil nekdanja razmerja vojaške moči, vendar pa nimajo vse države možnosti eskalacijske dominance. Imajo jo le države, ki so specifične glede predvsem dveh stvari: glede lastnih vlaganj v razvoj tehnologij in glede geografije.

Iran to ima, Tajvan pa ne. Slednji je – ob geografiji –  nima tudi zato, ker je odvisen od ameriške vojaške tehnologije, ki pa ne predstavlja presenečenja oziroma težav za Kitajsko. ZDA v vojni proti Iranu nimajo niti potrebne logistike, niti protiorožja za iranske rakete. Kitajska pa ima v morebitni vojni proti Tajvanu tako potrebno logistiko (zaradi geografske bližine), kot tudi lahko delo z ameriško protizračno obrambo (Patriot, THAAD), na kateri temelji tajvanska obramba.