V zadnjem desetletju in pol sem sistematično pisal o temnih plateh proste trgovine. Glejte denimo:

• Kitajski šok oziroma prosta trgovina ni (nujno) nedolžna
• Kompenzirana prosta trgovina kot rešitev za Rodrikovo trilemo?
• Zakaj je prosta trgovina šla iz mode?
• Se je zaradi povečanja neenakosti treba odpovedati prosti trgovini?
• Globalizacija v vzvratni prestavi

Moje pisanje je šlo predvsem v smislu, (1) da je prosta trgovina izjemno koristna za vse sodelujoče države in dobra za manj razvite države, ki lahko na ta način povečajo svojo proizvodnjo in zrastejo iz revščine, vendar (2) so pri tem (tako v razvitih kot manj razvitih državah) izjemnega pomena domače politike, ki zmanjšujejo negativne učinke od proste trgovine prek aktivnih politik zaposlovanja in politik kompenzacij za negativne učinke (davčna in socialne politike).

Kajti prosta mednarodna trgovina je, kot kaže že relativno preprost Heckscher-Ohlin-Samuelsonov 2-sektorski & 2-faktorski model trgovine, koristna za vse države, znotraj države vedno ustvarja zmagovalce in luzerje. Nekatere panoge zacvetijo, druge propadejo. Posledica je srednjeročno povečanje brezposelnosti v prizadetih panogah in boleče prestrukturiranje gospodarstva. In država mora poskrbeti za prestrukturiranje gospodarstva in za ustrezno kompenzacijo “luzerjev” (redistribucijo pozitivnih učinkov od trgovine med vse družbene sloje).

Dokler je liberalizacija trgovine potekala med zahodnimi državami oziroma med državami s podobno ravnijo stroškov dela, je bila zadeva obvladljiva. Obstajale so redistributivne in socialne politike ter aktivne politike zaposlovanja, ki so postopno nevtralizirale negativne učinke in pomagale tistim, ki so bili z liberalizacijo prizadeti.

Toda v zadnjih treh desetletjih se je situacija drastično spremenila. Zgodila se je globalizacija. Prvič, liberalizacija trgovine je z ustanovitvijo Svetovne trgovinske organizacije (STO) zajela tudi storitvene dejavnosti. Drugič, trgovina je zajela širši krog držav z bistveno nižjimi stroški dela – predvsem Mehiko, nekdanje socialistične države in Kitajsko. Tretjič, prišlo je do odprave kapitalskih ovir in prostega pretoka kapitala med državami. In četrtič, tehnološki razvoj – od informacijske tehnologije do robotov – je omogočil reloakcijo proizvodnje v tujino, hkrati pa začel tudi nadomeščati delovno silo v prizvodnji. Vse te globalizacijske sile so se ojačale po vstopu Kitajske v WTO, leta 2001. Ko so se carine na uvoz iz Kitajske znižale na raven ostalih držav, se je začela kalvarija za zaposlene v industriji v razvitih državah. Med letoma 2001 in 2007 je v ZDA in EU v industriji izginilo po 3.5 oziroma 3.6 milijona delovnih mest. Nato je udarila še globalna finančna kriza, povzročena s prostim pretokom kapitala med državami izvoznicami in uvoznicami , ki je število izgubljenih delovnih mest v industriji do leta 2011 v ZDA dvignila na 5.7 milijona, v Evropi pa na 7.2 milijona.

Študija The China shock vodilnih ameriških avtoritet na področju zunanje trgovine in trga dela (Autor, Dorn in Hanson, 2016) je empirično pokazala, da je liberalizirana trgovina s Kitajsko imela dolgoročno negativne učinke na določene regije in trg dela. Posamezne regije, najbolj izpostavljene kitajski konkurenci, se po tem šoku niso pobrale, plače pa so ostale depresivne tudi v panogah, ki niso bile neposredno prizadete.

Podobno velja za Evropo. Kot smo s kolegi (Breemersch, Damijan in Konings, 2019) pokazali v študiji za OECD, sta globalizacija in tehnološki napredek po letu 1995 poskrbela za izpraznitev srednjega sloja zaposlenih. Predvsem srednje plačani delavci v industriji so v procesu “kitajske konkurence” in avtomatizacije izgubili, pridobili pa so tisti z najnižjimi kvalifikcijami ali tisti z najvišjimi plačami. Izpraznitev srednjega sloja pa je za seboj potegnila tudi politično polarizacijo. Isti avtorji, ki so analizirali “kitajski šok”, so nekaj mesecev kasneje v novi študiji Importing Political Polarization? (Autor, Dorn, Hanson & Majlesi, 2016) z analizo kongresnih volitev empirično pokazali, da je povečana trgovina s Kitajsko pripeljala tudi do povečane politične polarizacije v ZDA. V kongresnih volilnih okrajih, ki so bili bolj izpostavljeni povečani kitajski konkurenci, so volilci začeli bolj ekstremno voliti – demokrate so zamenjali liberalni demokrati ali republikanci, republikance pa še bolj ostri republikanci.

Toda ta polarizacija na trgu dela je vplivala tudi na odločitve glede formiranja družin, na zmanjšano rodnost, na poslabšano zdravje, povečane zlorabe alkohola in drog, na vrzel v plačah glede na spolno strukturo zaposlenih itd. K temu prištejte še politiko varčevanja oziroma proračunsko krčenje sredstev za socialne programe ter povečane migracije, pa dobite populistične politike, ki želijo te frustracije med ljudmi nagovoriti s populizmom. Dobite Sandersa in Trumpa v ZDA, v Evropi pa Brexit, Sirizo, AfD, Le Penovo itd.

Ključ razumevanja problema je, da volilci v razvitih državah nočejo še več proste trgovine (niti migracij), kajti koristi od dosedanje liberalizacije so bile izjemno neenakomerno porazdeljene. Pridobili so lastniki kapitala in tisti z višjo izobrazbo, medtem ko je spodnjih 60% prebivalstva razvitih držav to liberalizacijo plačalo bodisi z izgubo služb bodisi s stagnirajočimi dohodki, manj socialnimi transferji in več negotovosti glede lastne in glede prihodnosti otrok.

In to je tisto, česar navijači proste trgiovine (globalisti) niso razumeli. In kar je morda instinktivno razumel Trump. Namreč, da je ključni problem globalizacije v nesorazmernosti porazdelitve koristi od nje, tako med državami kot znotraj držav in da mora uravnotežiti koristi od mednarodne trgovine. On to počne s protekcionizmom, tako da poskuša ustvariti delovana mesta doma (pripeljati nazaj izgubljena delovna mesta). Kar bo izjemno težko in dolgotrajno. 

Toda – kot sem pisal leta 2016 – Trump ne razume, da ZDA potrebujejo tudi kompenzacijske politike za prosto trgovino. In odgovor na to ni v protekcionizmu, pač pa, prvič, v politikah, ki bodo spodbudile nastanek kvalitetnih in dobro plačanih delovnih mest za najbolj prizadete regije in sloje (ciljana politika industrializacije). Drugič, v davčnih in socialnih politikah, ki bodo koristi od globalizacije bolj enakomerno porazdelile. In tretjič, v politikah, ki bodo izboljšale enakost možnosti za deprivilegiran del populacije, predvsem z dostopom do zdravstvenih in izobraževalnih storitev. To pa pomeni, da odgovor ni v neoliberalnem umiku države, pač pa v več države. Odgovor je v bolj aktivni državi tam, kjer je do sedaj bila, zaradi neumnih ideoloških prepričanj, podhranjena – na področju industrijske politike, davčne in socialne politike ter politike izobraževanja.

In zadnjih dveh točk Trump ne razume. 

Toda očitno tega ne razumejo tudi najbolj simpatetični ameriški ekonomisti. Denimo Roger Farmer iz UCLA, ki ga zelo cenim, je v današnjem komentarju sicer pravilno interpretiral (sicer bolj preprost 1-faktorski) Ricardov model trgovine, da prosta trgovina ustvarja tudi luzerje, vendar je pozabil na ključni drugi del zgodbe. Pozabil je na potrebo po kompenzaciji “luzerjev zaradi proste trgovine”, če želimo, da bo prosta trgovina na ravni države in na globalni ravni vzdržna. Če želimo ohraniti prosto svetovno trgovino, moramo ojačati industrijske, redistributivne, izobraževalne, zdravstvene in druge politike.

Prosti trg brez močne korektivne vloge države vodi v nestabilnost. In ta nestabilnost nato ubije dobre plati trga.

The Ricardian model elucidates conditions under which two countries that engage in trade will both benefit, even if one country has more of all of the factors of production. @michaelxpettis is not wrong to interpret that as maximizing production.

However, the model does NOT imply that all of the owners of the factors of production in both countries will benefit UNLESS the gains from trade are redistributed domestically. That is often not the case.

In the case of U.S. trade with China, although both countries benefited, workers in the U.S. were harmed by free trade. Cheap tv sets and consumer goods were not enough to compensate for the hollowing out of U.S. manufacturing and the loss of high paying jobs.

In China, the gains from trade flowed primarily to workers whose real wages increased fivefold. In the U.S., the gains from trade flowed primarily to the owners of physical and intellectual capital whose inputs were now combined with an additional 1.5 billion Chinese workers.

China grew rapidly and 1.5 billion Chinese peasants were lifted from poverty. The U.S. stock market soared and the wages of the educated elites increased rapidly. Paradoxically, the effect was to reduce global inequality but to increase inequality in western nations whose workers lost ground from hard fought battles to protect their positions through labor legislation and unionization. So @michaelxpettis is right to point out that not everybody gains from the liberalization of international trade.

Vir: Roger Farmer via X