Ko sem pred dvema desetletjema začel govoriti in pisati tudi o temnejših straneh globalizacije in na predavanjih kazati pozitivne in negativne učinke globalizacije, me je večina ljudi čudno gledala. Enako se je godilo kolegom po svetu. Denimo Daniju Rodriku iz Harvarda, ki je že leta 1988 napisal knjigo “Has Globalization Gone Too Far?“. Ali Davidu Authorju, Davidu Cardu in Gordonu Hansonu, ki so leta 2002 predstavili za mnoge šokantno raziskavo “The China Syndrome“, v kateri so pokazali, da je prek globalizacije trgovina s Kitajsko odgovorna za eno četrtino izgubljenih ameriških delovnih mest v industriji. Temu so sledili tudi drugi avtorji in moja lista literature na to temo se je kmalu podaljšala na celi dve strani. Prosta trgovina s Kitajsko je nenadoma postala krivec za večino slabih stvari, ki so doletele ZDA – zmanjšana inovativnost, povečana neenakost, poslabšano zdravje in povečaana umrljivost, povečana odvisnost od alkohola in drog, samomorilnost, zmanjšano število porok in zmanjšana rodnost itd. Fenomena se je oprijel izraz “The China Shock”. 

Nekje na sredini tega procesa so v igro vstopili politiki. Za Donalda Trumpa je bila trgovina s Kitajsko ena izmed dveh ključnih predvolilnih tem leta 2016 in takoj v začetku mandata je začel z enostransko trgovinsko vojno proti Kitajski ter jo nadgradil še s tehnološko. Naslednik Joe Biden je vse skupaj še zaostril v tehnološko vojno velikega obsega in pravim protekcionizmom ter izizvanjem Kitajske glede Tajvana še sprožil hladno vojno s Kitajsko.

Zakaj je torej prosta trgovina nenadoma šla iz mode? Zato ker je imela nekatere negativne stranske učinke? Ne. Dani Rodrik v zadnji kolumni v Project Syndicate piše, da je glede spreminjajoče se priljubljenosti proste trgovine treba “slediti denarju”. Različnim vplivnim slojem v družbi v različnih obdobjih bolj ali manj ustreza prosta trgovina. Res je, da so skozi zgodovino zadnjih 200 let odnos do globalne trgovine gnali interesi lastnikov kapitala. In zadnji val globalizacije po letu 1980 je bil v interesu ameriških korporacij, ki so v želji po maksimizaciji dobičkov proizvodnjo prenesle v Azijo ter Latinsko in Južno Ameriko

Vendar pa je ta Rodrikova teza po mojem mnenju nekoliko prekratka za razumevanje sedanjega obrata proti prosti trgovini. Lastnikom ameriških korporacij niti v Trumpovem mandatu niti v Bidenovem mandatu ni bil v interesu trgovinski in tehnološki protekcionizem s Kitajsko. Lastniki ameriških korporacij še vedno vidijo večje priložnosti za dobičke v primeru proste trgovine in tehnološke izmenjave s Kitajsko kot brez njiju. Zato je v enačbo glede ohladitve privlačnosti proste trgovine danes treba vključiti predvsem geopolitiko. Ameriških konzervativnih in demokratskih elit h protekcionizmu niso spodbudili negativni stranski učinki globalizacije, pač pa predvsem strah pred tehnološkim in gospodarskim vzponom Kitajske. K protekcionizmu in hladni vojni jih je spodbudila zastrašujoča projekcija, da bo ob nadaljevanju dosedanjih trendov Kitajska tehnološko, gospodarsko in vojaško prehitela ZDA in jih zamenjala na tronu globalnega hegemona. Zato je bilo treba KItajsko zaustaviti. Z vsemi sredstvi. Tudi z izmišljenimi zgodbami glede prisilnega dela Ujgurjev, z možnim špijuniranjem zahodnih držav s strani kitajske komunistične partije prek Huaweijevega 5G omrežja, z omejevanjem izvoza čipov in tehnologije za proizvodnjo čipov v Kitajsko, da se napredni čipi ne bi uporabljali v proizvodnji orožja (čeprav se dejansko ne) itd.

Prosta trgovina je priljubljena samo, dokler lastniki kapitala in politične elite globalnega hegemona menijo, da jim prinaša koristi (dobičke) in utrjuje gospodarski, politični in vojaški primat hegemona. Tako je bilo od britanskega obrata k prosti trgovini (po letu 1845), ameriškem obratu k protekcinonizmu (po letu 1930) in nato spet obratu k prosti trgovini (po letu 1945) in delno k protekcionizmu (proti nekdanjemu sovjetskemu bloku po letu 1962), k obratu k hiper globalizacijo (po letu 1980 in še dodatno po letu 1990) in k sedanjemu ameriškemu obratu k trgovinskemu in tehnološkemu protekcionizmu (po letu 2016).

Glede na dejstvo, da bo Kitajska potrebovala še desetletje ali dve, da iz trona globalnega hegemona vrže ZDA, nas čaka daljše obdobje nepriljubljenosti proste trgovine in protekcionizma. Nakar jo bo (prosto trgovino) Kitajska spet postavila v center mednarodnega reda, temelječega na pravilih, pardon interesih globalnega hegemona.